- 07 Maj 2013, 13:37
#304855
Včeraj sem obljubil nekaj iz nastajajoče knjige o našem najboljšem ultramaratoncu Dušanu Mravljetu in ker ne želim smetiti po drugih temah, sem odprl novo.
Prvi tek:
Precej težko si je zamisliti Mravljeta na igrišču za badminton, a je uganjal te vrste rekreacijo. Kolega z druge strani mreže sta ga pregovorila, da so se prijavili na Tek trojk v Ljubljani. Končali so neslavno. Dušan je v cilj prišel sam, ker ju ni imel več potrpljenja čakati, tolikanj je bil še pri močeh po vojaškem drilu, čeprav je minilo več kot pol leta od trdih treningov po Rudnem polju. Kolega sta nekaj časa drobila za njim, potem je eden odstopil na Urhu, drugi na Orlah. Po teku trojk, ki ga je zaključil s solo nastopom, je šel na pivo k Figovcu in tam se mu je nasproti mize usedel Franc Kaučič, nekdaj prepoznani slovenski maratonec iz Kranja, ki je bil pravzaprav že pripadnik kaste ultra tekačev. Med klepetom je vrgel trnek, ki se je imenoval Biel. Mravlje in on ter Polde Taler bi šli v švicarski Biel na tek. Na okroglih sto kilometrov.
Tek po Sardiniji:
Glavni organizator Nuraghijskega maratona Augusto Bovero se je krepko zamislil sam nad seboj, oziroma nad svojo odločitvijo, da povabi na Sardinijo Mravljeta in kompanijo. Iz vzhodnega bloka, seveda so nas Lahi vsakič porivali tja, je imel dobre izkušnje s Čehoslovaki, kjer sta kraljevala Milan Furin in Peter Polak, skromna, tiha in vase zaprta tekača, ki večjih uspehov kot so bila prva mesta na Sardiniji takrat še nista dosegala. Na prvi pogled Dušan in Franc nista kazala niti osnovnih prepoznav, da bo iz njiju sploh kaj na tekmi, oziroma, da bosta sploh šla na štart. Ob tretji uri zjutraj sta šla končno spat. Ob deseti zjutraj ju je, ker je bil ultramaraton pod pokroviteljstvom italijanskega olimpjskega komiteja, čakala zdravniška kotrola. Zdravnica se je najprej polotila pregledati Mravljeta in ni bila preveč navdušena nad prikazanimi osebkom pred seboj, še dodatno krepko dozo skeptičnosti ji je nabil Franjo, ki je bil na vrsti za pregled po Dušanu. Zdravnica ju je nekaj časa gledala, potem pa vprašala, če se nemara nekdo iz nje ne norčuje, saj sta Jugoslovana že na pogled precej uboga in da bi takšna tipa tekla gor do Sassarija, je znastvena fantastika. Šef dirke Augusto je jamčil za njiju, moledoval je zdravnico za potrdilo in ji nekako skozi vrstice pojasnil, da sta predolgo sedela pri večerji. Mravlje je navrgel, da sta zelena v obraz zato, ker so ju na koncu pustili lačna ob solatnem bifeju in da v njunih licih poteka fotosinteza. Torej lahko zdravnica sklepa, da sta polna moči in klorofila, rdeče krvničke pa so pač zaradi vpliva noči malček švohotneje izražene.
Prvi Špartatlon:
"Ko sem pogledoval štartno listo tistega leta povabljenih, sem na njej prepoznaval Angleža Mike Newtona, bil je Francoz Gerard Stenger, oba sem dobro poznal osebno, prišli naj bi Anglež Alan Fairbrother, Avstralec Edgar Pattermann in švedski pionir ultrateka v Skandinaviji Bertil Jarlacker, pa britanski superatlet Alan Tomkinson in njemu podoben Nemec Alfonz Everz, s katerim sva bila dobra prijatelja. V oči mi je padel Patrick Macke, Anglež, ki je imel izjemne rezultate v klasičnem maratonu, zraven pa je bil napisan še domačin Yiannis Kouros, vrhunski maratonec, ki se je ravno v tistem času lansiral med ultraprogaše. Kouros je imel veliko prednost pred ostalimi, saj je živel nedaleč od Šparte in je ceste tja do polovice poti iz rodnega Tripolisa do Šparte precej dobro poznal zaradi vsakodnevnih treningov. Glede na konkurenco, bilo je deset vrhunskih ultrašev, in podatek, da imajo glavne vajeti pri premiernem Špartatlonu v rokah namesto Grkov kar Britanci, ki so si izmislili ta preizkus, sem se odločil in poslal povratno pošto v Atene z vsemi mojimi podatki. Potem sem šel v knjižnico in par dni po cele dopoldneve prečepel v čitalnici, kjer sem si izpisoval podatke o trasi, iskal po zemljevidih in si skušal kar je bolj natančno mogoče, že pred odhodom v Grčijo, predstaviti pot, ki me čaka. Treningov nisem povečeval na rovaš kilometraže, ogromno dela sem vložil v pridobivanje kondicije s teki navkreber, ker je v tem zajeta večja skupina mišic, hkrati je še psihično bolj naporen kot tek po ravnem. Poleti sem nastope na maratonih in daljših razdaljah omejil na minimum zato, da sem popolnoma pripravljen šel v Grčijo. Nisem potreboval tekov v skupini, potreboval sem samega sebe."
Delček TransAmerice (15 poglavij)
Avstralec je po nekaj dnevih dobil občutek, da svojega vodnika, predvsem pa trenutnega velikega in pravzaprav edinega zaveznika, lahko prehiti na etapah in mu celo prevzame rumeno številko vodilnega. Igračkanje z živci Dušana Mravljeta je nevarno opravilo, nekaj takega, kot da bi šel rusko ruleto. Ampak ne tako, da je v bobniču pištole en metek in pet praznih lukenj, ampak je ravno obratno. Zato se je začela vojna na cesti, sploh po cilju v Mesquitu, dan po Las Vegasu. Napovedoval se je konec pekla puščave, pred njimi so bile bolj, vsaj vremensko, humane razmere za tek in Pat je ob skupni večerji javno izjavil, da je zopet dobil apetit po zmagi na TransAmerici. Mravlje ni niti trznil ob teh besedah, njegova roka je brez vidnega premora še vedno stiskajoč vilico, brskala po krožniku. Mu je pa bilo v trenutku jasno, da bo širokoustnež napadel popolnoma brezglavo. Na vseh preteklih preizkušnjah Farmerja ni jemal za resnega konkurenta, čeprav se je ta imel za najboljšega avstralskega tekača. Dejansko bi lahko presenetil, sploh zaradi dejstva, da se mu je zmaga na prejšnji preizkušnji čez ZDA izmuznila iz rok, krizo, v katero je padel, pa mu je uspešno pomagal prebroditi prav Dušan. Še enkrat je šel v mislih do Bryana Smitha, ki je Farmerja premagoval na vseh preizkušnjah, kjer sta se znašal skupaj na štartu. Smith in Farmer tistega časa sta bila približno tako eden napram drugemu kot v današnjem času Scott Jurek in Dean Karnazes. Jurek je trenutno najboljši ultraš na svetu, ne samo v ZDA, nekakšen novodobni Yiannis Kouros z vegansko prehrano, medtem ko je Karnazes zaradi svoje knjige in všečnega postavljanja pred kamerami mnogo bolj medijsko izpostavljen. V tekaškem smislu Scottu Dean ne seže niti do kolen. Številke ne lažejo.
Badwater Ultramarathon:
"Jajca na asfalt pa skok v krop!" se mi je zapisal naslov poročila za Slovenske novice pred dolgimi leti, ko sem kot spremljevalec na ultra tekaški preizkušnji dognal, da premalo hodim v cerkev. Izkusil sem bližnje srečanje s peklom, njegov najbližji približek je lociran na drugi strani zemeljske oble, v Death Valleyu, kamor sem moral po službeni dolžnosti kot kronist poteka novega odbitega, z normalnostjo nesprejemljivega, preizkusa Dušana Mravljeta. Šel sem tja, kjer te lokalni šerif zaustavi in si v avtu popolnoma gol, neprivezan in še voziš prehitro, a če nimaš v prtljažniku na osebo po galono vode, te oglobi za 240 dolarjev. Po osebi! Vse ostalo je sprejemljivo. Hitro sem se po dogodivščini preselil nazaj v podalpski raj in sem misel na vsakotedensko bogoslužje seveda pozabil, še vedno pa se, ko zažge poletno sonce nekje na odprtem, spomnim ultrateka, ki se ga faktografsko opiše: od štarta do cilja je 220 kilometrov, ki se jih odteče na en mah. Začne se na najnižji celinski točki ZDA, 86 metrov v depresiji pod ničto točko morske gladine. Tekači se spoprimejo z najekstremnejšimi razmerami, saj je preizkušnja, na kateri lahko nastopijo le super sposobni ultramaratonci, ki jih je organizator podrobno preveril, ob koncu julija. Temperature se v redkih senčnih predelih ob cesti sredi dneva spustijo pod 50 stopinj, sledi noč, ki je od dneva hladnejša za približno 25 stopinj. Asfalt je čez dan tako vroč, da se topijo podplati tekaške obutve. Dobesedno! Proga vodi tri četrtine skozi puščavo, skozi celotno traso je treba trikrat pošteno navkreber. Tekači se na 65. kilometru začnejo vzpenjati na Towness Pass, se nato spustijo nazaj v Panamint Valley in se na 120. kilometru dvignejo do Darwina ter tečejo naprej do najzahtevnejšega, več kot 20 kilometrov dolge verige položnih ali bolj strmih klancev, ki so sestavni del zadnje četrtine preizkusa, ki se iz puščave prekobali v gorati svet. Takrat je za njimi okroglih 200 kilometrov in morajo le še navkreber do cilja na Whitney Portalu. Skupaj morajo tekači, ki gredo iz depresije, do konca premagati 3962 višinskih metrov vzponov in 1433 višinskih metrov spustov. Najbolj šokira podatek, da je cilj tega nemogočega preizkusa za telo in dušo pod vznožjem gore Mt. Whitney na višini 2544 višinskih metrov, kar je tri višinske metre višje kot stoji Kredarica pod Triglavom!
Ostalo pa...
Trenutno 47 poglavij, pride še okoli 150 fotografij, diplomsko delo s področja ultramaratona (kot edino na svetu!) v dodatku ter nasveti Dušana Mravljeta, ki bodo povedani tako, da se jih razume brez prepotrebnega mozganja, a da se lahko ob tem teče, teče zelo hitro in zelo, zelo daleč.
Prvi tek:
Precej težko si je zamisliti Mravljeta na igrišču za badminton, a je uganjal te vrste rekreacijo. Kolega z druge strani mreže sta ga pregovorila, da so se prijavili na Tek trojk v Ljubljani. Končali so neslavno. Dušan je v cilj prišel sam, ker ju ni imel več potrpljenja čakati, tolikanj je bil še pri močeh po vojaškem drilu, čeprav je minilo več kot pol leta od trdih treningov po Rudnem polju. Kolega sta nekaj časa drobila za njim, potem je eden odstopil na Urhu, drugi na Orlah. Po teku trojk, ki ga je zaključil s solo nastopom, je šel na pivo k Figovcu in tam se mu je nasproti mize usedel Franc Kaučič, nekdaj prepoznani slovenski maratonec iz Kranja, ki je bil pravzaprav že pripadnik kaste ultra tekačev. Med klepetom je vrgel trnek, ki se je imenoval Biel. Mravlje in on ter Polde Taler bi šli v švicarski Biel na tek. Na okroglih sto kilometrov.
Tek po Sardiniji:
Glavni organizator Nuraghijskega maratona Augusto Bovero se je krepko zamislil sam nad seboj, oziroma nad svojo odločitvijo, da povabi na Sardinijo Mravljeta in kompanijo. Iz vzhodnega bloka, seveda so nas Lahi vsakič porivali tja, je imel dobre izkušnje s Čehoslovaki, kjer sta kraljevala Milan Furin in Peter Polak, skromna, tiha in vase zaprta tekača, ki večjih uspehov kot so bila prva mesta na Sardiniji takrat še nista dosegala. Na prvi pogled Dušan in Franc nista kazala niti osnovnih prepoznav, da bo iz njiju sploh kaj na tekmi, oziroma, da bosta sploh šla na štart. Ob tretji uri zjutraj sta šla končno spat. Ob deseti zjutraj ju je, ker je bil ultramaraton pod pokroviteljstvom italijanskega olimpjskega komiteja, čakala zdravniška kotrola. Zdravnica se je najprej polotila pregledati Mravljeta in ni bila preveč navdušena nad prikazanimi osebkom pred seboj, še dodatno krepko dozo skeptičnosti ji je nabil Franjo, ki je bil na vrsti za pregled po Dušanu. Zdravnica ju je nekaj časa gledala, potem pa vprašala, če se nemara nekdo iz nje ne norčuje, saj sta Jugoslovana že na pogled precej uboga in da bi takšna tipa tekla gor do Sassarija, je znastvena fantastika. Šef dirke Augusto je jamčil za njiju, moledoval je zdravnico za potrdilo in ji nekako skozi vrstice pojasnil, da sta predolgo sedela pri večerji. Mravlje je navrgel, da sta zelena v obraz zato, ker so ju na koncu pustili lačna ob solatnem bifeju in da v njunih licih poteka fotosinteza. Torej lahko zdravnica sklepa, da sta polna moči in klorofila, rdeče krvničke pa so pač zaradi vpliva noči malček švohotneje izražene.
Prvi Špartatlon:
"Ko sem pogledoval štartno listo tistega leta povabljenih, sem na njej prepoznaval Angleža Mike Newtona, bil je Francoz Gerard Stenger, oba sem dobro poznal osebno, prišli naj bi Anglež Alan Fairbrother, Avstralec Edgar Pattermann in švedski pionir ultrateka v Skandinaviji Bertil Jarlacker, pa britanski superatlet Alan Tomkinson in njemu podoben Nemec Alfonz Everz, s katerim sva bila dobra prijatelja. V oči mi je padel Patrick Macke, Anglež, ki je imel izjemne rezultate v klasičnem maratonu, zraven pa je bil napisan še domačin Yiannis Kouros, vrhunski maratonec, ki se je ravno v tistem času lansiral med ultraprogaše. Kouros je imel veliko prednost pred ostalimi, saj je živel nedaleč od Šparte in je ceste tja do polovice poti iz rodnega Tripolisa do Šparte precej dobro poznal zaradi vsakodnevnih treningov. Glede na konkurenco, bilo je deset vrhunskih ultrašev, in podatek, da imajo glavne vajeti pri premiernem Špartatlonu v rokah namesto Grkov kar Britanci, ki so si izmislili ta preizkus, sem se odločil in poslal povratno pošto v Atene z vsemi mojimi podatki. Potem sem šel v knjižnico in par dni po cele dopoldneve prečepel v čitalnici, kjer sem si izpisoval podatke o trasi, iskal po zemljevidih in si skušal kar je bolj natančno mogoče, že pred odhodom v Grčijo, predstaviti pot, ki me čaka. Treningov nisem povečeval na rovaš kilometraže, ogromno dela sem vložil v pridobivanje kondicije s teki navkreber, ker je v tem zajeta večja skupina mišic, hkrati je še psihično bolj naporen kot tek po ravnem. Poleti sem nastope na maratonih in daljših razdaljah omejil na minimum zato, da sem popolnoma pripravljen šel v Grčijo. Nisem potreboval tekov v skupini, potreboval sem samega sebe."
Delček TransAmerice (15 poglavij)
Avstralec je po nekaj dnevih dobil občutek, da svojega vodnika, predvsem pa trenutnega velikega in pravzaprav edinega zaveznika, lahko prehiti na etapah in mu celo prevzame rumeno številko vodilnega. Igračkanje z živci Dušana Mravljeta je nevarno opravilo, nekaj takega, kot da bi šel rusko ruleto. Ampak ne tako, da je v bobniču pištole en metek in pet praznih lukenj, ampak je ravno obratno. Zato se je začela vojna na cesti, sploh po cilju v Mesquitu, dan po Las Vegasu. Napovedoval se je konec pekla puščave, pred njimi so bile bolj, vsaj vremensko, humane razmere za tek in Pat je ob skupni večerji javno izjavil, da je zopet dobil apetit po zmagi na TransAmerici. Mravlje ni niti trznil ob teh besedah, njegova roka je brez vidnega premora še vedno stiskajoč vilico, brskala po krožniku. Mu je pa bilo v trenutku jasno, da bo širokoustnež napadel popolnoma brezglavo. Na vseh preteklih preizkušnjah Farmerja ni jemal za resnega konkurenta, čeprav se je ta imel za najboljšega avstralskega tekača. Dejansko bi lahko presenetil, sploh zaradi dejstva, da se mu je zmaga na prejšnji preizkušnji čez ZDA izmuznila iz rok, krizo, v katero je padel, pa mu je uspešno pomagal prebroditi prav Dušan. Še enkrat je šel v mislih do Bryana Smitha, ki je Farmerja premagoval na vseh preizkušnjah, kjer sta se znašal skupaj na štartu. Smith in Farmer tistega časa sta bila približno tako eden napram drugemu kot v današnjem času Scott Jurek in Dean Karnazes. Jurek je trenutno najboljši ultraš na svetu, ne samo v ZDA, nekakšen novodobni Yiannis Kouros z vegansko prehrano, medtem ko je Karnazes zaradi svoje knjige in všečnega postavljanja pred kamerami mnogo bolj medijsko izpostavljen. V tekaškem smislu Scottu Dean ne seže niti do kolen. Številke ne lažejo.
Badwater Ultramarathon:
"Jajca na asfalt pa skok v krop!" se mi je zapisal naslov poročila za Slovenske novice pred dolgimi leti, ko sem kot spremljevalec na ultra tekaški preizkušnji dognal, da premalo hodim v cerkev. Izkusil sem bližnje srečanje s peklom, njegov najbližji približek je lociran na drugi strani zemeljske oble, v Death Valleyu, kamor sem moral po službeni dolžnosti kot kronist poteka novega odbitega, z normalnostjo nesprejemljivega, preizkusa Dušana Mravljeta. Šel sem tja, kjer te lokalni šerif zaustavi in si v avtu popolnoma gol, neprivezan in še voziš prehitro, a če nimaš v prtljažniku na osebo po galono vode, te oglobi za 240 dolarjev. Po osebi! Vse ostalo je sprejemljivo. Hitro sem se po dogodivščini preselil nazaj v podalpski raj in sem misel na vsakotedensko bogoslužje seveda pozabil, še vedno pa se, ko zažge poletno sonce nekje na odprtem, spomnim ultrateka, ki se ga faktografsko opiše: od štarta do cilja je 220 kilometrov, ki se jih odteče na en mah. Začne se na najnižji celinski točki ZDA, 86 metrov v depresiji pod ničto točko morske gladine. Tekači se spoprimejo z najekstremnejšimi razmerami, saj je preizkušnja, na kateri lahko nastopijo le super sposobni ultramaratonci, ki jih je organizator podrobno preveril, ob koncu julija. Temperature se v redkih senčnih predelih ob cesti sredi dneva spustijo pod 50 stopinj, sledi noč, ki je od dneva hladnejša za približno 25 stopinj. Asfalt je čez dan tako vroč, da se topijo podplati tekaške obutve. Dobesedno! Proga vodi tri četrtine skozi puščavo, skozi celotno traso je treba trikrat pošteno navkreber. Tekači se na 65. kilometru začnejo vzpenjati na Towness Pass, se nato spustijo nazaj v Panamint Valley in se na 120. kilometru dvignejo do Darwina ter tečejo naprej do najzahtevnejšega, več kot 20 kilometrov dolge verige položnih ali bolj strmih klancev, ki so sestavni del zadnje četrtine preizkusa, ki se iz puščave prekobali v gorati svet. Takrat je za njimi okroglih 200 kilometrov in morajo le še navkreber do cilja na Whitney Portalu. Skupaj morajo tekači, ki gredo iz depresije, do konca premagati 3962 višinskih metrov vzponov in 1433 višinskih metrov spustov. Najbolj šokira podatek, da je cilj tega nemogočega preizkusa za telo in dušo pod vznožjem gore Mt. Whitney na višini 2544 višinskih metrov, kar je tri višinske metre višje kot stoji Kredarica pod Triglavom!
Ostalo pa...
Trenutno 47 poglavij, pride še okoli 150 fotografij, diplomsko delo s področja ultramaratona (kot edino na svetu!) v dodatku ter nasveti Dušana Mravljeta, ki bodo povedani tako, da se jih razume brez prepotrebnega mozganja, a da se lahko ob tem teče, teče zelo hitro in zelo, zelo daleč.
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
