- 14 Jan 2005, 10:07
#30306
Tudi jaz bi opisal eno svojo izkušnjo,kar se tiče pomoči med samim tekom.Bilo je predlani,ko sva s prijateljem tekla svoj prvi maraton in sicer v Berlinu.Kar se treningov tiče,naj mimogrede povem,da se za ta maraton nisem pripravljal po kakem programu.Vedel sem,da pač nekaj mesev prej moram začeti vsaj enkrat tedensko tudi z daljšimi teki (nad 25km),sicer pa je že do takrat moja tedenska kilometrina znašala okrog 60km tako da mi to ni bil glih problem.Maraton sem zmogel brez problemov,sicer v ne ravno vrhunskem času (4:04:28),vendar naj povem,da sem drugih 21km tekel kar 10 minut boljše kot prvih 21.Pač bil mi je prvi maraton,nisem vedel kako in kaj,kakšen tempo držat,poleg tega je bila gneča (35.000 tekačev) in startala sva z čisto zadnjega boxa,kot začetnika in skoraj vseh 42km prehitevala in vijugala,to pa je dodaten napor.Poleg tega sem zadnjih 5 km še dobesedno vlekel svojega sotekača oz. prijatelja.Pohajale so mu moči in če se prav spomnim,je v teh 5 km hotel vsaj tri ali štirikrat odstopit in tudi bi,če ga ne bi jaz vzpodbujal.Silil me je,naj tečem naprej,da bom prišel v cilj pod 4 urami (kar tudi brez problema bi) vendar nisem hotel-če sva pretekla 37km skupaj,bova še teh 5,pa čeprav bova tekla 5 ur ali pa te bom nesel do cilja,sem rekel.Nekako je zmogel,z zadnjimi močmi se je privlekel do cilja in tam omagal.No,čez kakih 20 minut je bil že o.k.,malo so ga porihtali v šotoru prve pomoči,pa je blo.Ne bom podrobno opisoval teh najinih zadnjih 5 km,ker nima smisla.Bili so peklenski,zanj,zame ne.Vesel in srečen sem pa,da jih je zmogel z mojo pomočjo in tako odlaufal svoj prvi maraton.Tekla sva skupaj od starta,do cilja in eden drugega kontrolirala,da nisva bla prehitra .Ta skupni prihod na cilj mi pomeni več kot teh par minut,ki sem jih izgubil.Oba sva zmogla on sicer malo težje,ker je že malo starejši,ampak je šlo.Mislim,da se ne splača gnat za vsako sekundo ali minuto;včasih ti lahko pomoč prijatelju ali tudi neznanemu sotekaču pomeni in da veliko veliko več!
Benjamin