Evo obljubljeno...
Po lanskoletni bolj ali manj solo izvedbi, se je letos po pobočju Donačke podila pisana druščina - več kot 20, vsak po svoji želji in zmožnosti.
Ob 8h smo toplo zavetje Rudijevega doma zapustili in se podali novim pogledom in razgledom naproti. Začelo nas je šest, dva podporna člana v prvem krogu, Maks, ki je imel pobožno željo po 15-ih vzponih, Jožica in Željko, ki sta na tak način proslavila obletnico poroke in moja malenkost. Pot je bila dokaj suha, razen enega ovinka,kjer nas je malenkostno upočasnilo blato, severno pobočje vseskozi v zavetrju, na grebenu in samem vrhu pa dobrodošlica vetra, ki nam ni dopuščal lenarjenja in seveda smrekica z bonboni, ki so večkrat služili kot prva pomoč
.Po dobri uri se nam je pridružil Ivan, ki je z Maribora kar prikolesaril
.Vmes so se nam priključili prijatelji in sonček. Moji krogi so se prvih osem ur obračali med 35-40 minut, pri 10-em vzponu je prišla TF-kontrola
. - Miroslav - hvala za vzpodbudo in drugo leto zopet. Za druženje smo kombinirali dvojice, da je bila pot lažja.Popoldan sva tri kroge opravila skupaj z možem, Manja - mlajša hči, je v domu igrala kuhinjsko pomočnico - nekdo pri hiši mora delati
.S sončnim zahodom sta nas začasno zapustila Jožica in Željko, družbo so nam začele delati lučke. Pogled na temno pobočje je bil zanimiv in občutek, da nisi sam, prijeten. Pri 19-em vzponu so se sotrpini odločili za krajši počitek, pri spustu opazim dve lučki, ki se hitro približujeta. Sledilo je prijetno presenečenje, pridružila sta se Tomaž in Nino. Skupaj sta opravila dva kroga, Tomaž je zaključil, Nino pa nadaljeval s tempom, ki ga moje noge niso več mogle slediti, bravo
, vseeno sva imela čas, da sva malo poklepetala. Prijateljica Tanja nas je tudi prišla podpret in opravila nočni krog. Po pripovedkah ob polnoči na Donački plešejo čarovnice, zato se nam je pridružil še Robi, ki pri tem dogodku ni želel manjkati. Žal smo izviseli, čeprav bi nam kaka metla prav prišla. Po devetih vzponih se je Nino poslovil, ostali pa so si privoščili nekaj spanca. 28-i vzpon je bil najtežji, vmes sem nekajkrat za nekaj sekund počakala, po 29-em spustu pa me razveseli sij lučke in vrisk, kateremu odgovorim v prepričanju, da se je nekdo v domu zbudil in nadaljuje.Še eno presenečenje - Zvone, ki nas je prišel moralno podpret
. V domu so res budni in štirje opravimo še dva kroga, pri zadnjem se pridružijo še prijatelji. Zadnji je bil res naporen, a vreden. Ob prihodu v dom smo bili nagrajeni z aplavzom in stiskom rok.
Čestitke Maksu za 18 vzponov, vsem, ki ste jih opravili skupaj z mano in en velik hvala vsem za čestitke.
Hvala tudi osebju v domu za vso gostoljubnost in družini, ki mi stoji ob strani.
Sigurno sem kaj pozabila, že sedaj pa vas povabim , da del te zgodbe postanete tudi vi zadnjo soboto v letu 2014!
Lepo se imejte in vse dobro v letu 2014!
Lp Helena