- 24 Mar 2014, 09:26
#323158
Prva tekma v Dogtrekkingu letos je za nami. Ker letos startamo pod okriljem Slovenske treking lige so bili občutki pred tekmo mešani oziroma bolje rečeno »umešana jajčka« so prava malenkost mešanice v primerjavi s tem, kaj se je dogajalo z mano in v meni zadnje tedne.
Ker sem tudi jaz deloma kriv da se je lansko, res prijetno druženje, v pokalu DogTrekkng preselilo pod okrilje STL me je bilo nekoliko strah kako bo zadeva sprejeta in kako bo vse skupaj potekalo. Nekoliko žalosten sem bil, ker med prijavljenimi ni bilo nekaterih lanskih stalnih udeležencev, pojavilo pa se je nekaj novih imen. Število prijavljenih je bilo glede na prejšnje leto kar obetajoče, še bolj pa sem bil vesel, ko so se skoraj vsi prijavljeni dejansko pojavili na štartu. Skupno je v ženski in moški kategoriji DogTrek tako startalo 17 tekmovalk in tekmovalcev s svojimi štiri nožnimi spremljevalci. Organizatorji so predvideli res lepo traso, ki pa je bila konfiguracijsko in orientacijsko zelo zahtevna. Ob čakanju v cilju sem bil kot na trnih in samo molil in upal sem, da ne bo vse skupaj pobralo motivacije še tej peščici tekmovalcev. Nekoliko lažje sem zadihal, ko sem izvedel, da so vsi tekmovalci »naše« kategorije tako ali drugače srečno prišli do cilja. Še bolj pa me je razveselilo dejstvo, da so bili vsi zadovoljni, utrujeni, ampak zadovoljni. Ob koncu so padle določene ideje o nekaterih korekcijah, ki jih bomo poskušali izpeljati in upam, da se bo sezona pasjih trekingov uspešno nadaljevala v zadovoljstvo vseh nas.
Moji občutki pred tekmo so bili rano tako mešani. Še vedno je moje izhodišče zgolj to, da na tekmah predvsem uživam in nekako ne delam razlik med »treningi« in »tekmami«. Tekmujem sam s sabo in s svojimi sposobnostmi. Testiram sebe, svoje sposobnosti in poskušam premikati svoje meje. Vendar pa bi lagal, če bi rekel, da dogajanje v zadnjem obdobju, predvsem pa nekateri dobri rezultati, ki sem jih dosegel, v meni niso nekoliko prebudili tudi tekmovalno stran.
Kronometerska startna lista (starti na 15 sekund) mi je namenila start ravno nekje na sredini. Z Beo s starta nisva potegnila na vso moč (Bea je imela preveč dela z opazovanjem okolice in direndaja na startu). Hitro sva se znašla v skupini dohitelih in tistih ki so naju dohiteli. Moja orientacijska znanja so ostala na popolnoma istem nivoju kot ob zaključku lanske lige (začetniška). Enostavno še nisem našel časa, da bi se poglobil in natreniral zadevo. Iz večje skupine sva nekoliko potegnila z Mihom. Že pri prvi zanki sva izbrala, sicer ne napačno, ampak težjo varianto in na KT1 sva prišla skupaj s tekmovalci iz skupinice kateri sva poskušala pobegniti. Od tukaj naprej sva nekoliko potegnila, ker sva vedela, kje naj bi se nahajala KT2 (lanski treking vzpon na Sv. Mohor je potekal po istem terenu). Kljub temu je bil tempo premikanja dokaj udoben in mi ni predstavljal bistvenega napora. Kmalu sva dosegla KT2 in ujela tekmovalca pred sabo. Sledil je spust, ki sva ga prav tako izvedla v varnem tempu. Kljub temu se mi je uspelo spotakniti na korenini in z desnim kolenom sem pristal na kamnu. Nekaj odrgnin na prstih in dlaneh in bolečina v levem zapestju me sploh niso skrbeli. Precej bolj me je skrbela bolečina v kolenu in otekanja le tega. Bolečine so se proti cilju samo stopnjevale in ni mi ostalo drugega kot da stisnem zobe in malo potrpim. Na KT3 smo skupaj prišli s tekmovalcem iz Hrvaške. Po okrepčilu je Hrvat hitro potegnil naprej. Midva z Mihom pa sva si vzela kar precej časa za orientacijo in ugotavljala katera smer je prava. Končno sva se podala za njim v hrib Jošta. Tudi tukaj tempo ni bil prehud, predvsem na račun opazovanja okolice iskanje markacij in pogledom na karto in kompas. Tik pod grebenom Jošta sva se odločila za »najbrž« napačno varianto spusta ob potoku, če bi vztrajala bi mogoče celo prišla direktno do KT4 (tega nikoli ne bova izvedela – najbrž!!). Po cca 300 metrih spusta in prebijanja preko podrtega drevja sva se raje obrnila nazaj. Tik preden sva dosegla križišče sva na zgornji potki že videla prve tekmovalce iz pohodniške kategorije. Uspelo se nama je zalepiti na enega izmed njih in mu slediti. Klub temu sem vseskozi kontroliral karto in kompas in zdelo se je, da napredujemo prav. Na začetku vratolomnega gozdnega spusta po potoku in med podrtim drevjem nas je dohitela večja skupina tekmovalce sestavljena iz pohodniške in DT kategorije. Začelo se je skupno iskanje in lov za KT4. Pošteno bom povedal, da sam najbrž ne bi našel lokacije z KT4 in srečo sem imel, da se je le to zgodilo v skupini, kjer je bilo nekaj posameznikov, ki se spoznajo in res znajo delati s karto in kompasom. V skupinskem odhodu iz KT4 se je po izhodu iz gozda skupina nekoliko raztegnila in se razpršila malo levo in malo desno. V tem delu sem bolj po občutku, kot po znanju orientacije, potegnil nekoliko desno za tekmovalcema iz pohodniške kategorije. Ves čas pa sva bila skoraj z ramo ob ramo z Mihom in Klayem. Dokaj natančno sem se na karti orientiral šele ko smo prišli do strelišča v Crngrob. Miha nas je tukaj opozoril na KT5, ki smo jo skoraj spregledali levo na brvi čez potok. Odsek od KT 5 do naselja Pevno je potekal v večji skupini in skupinski orientaciji. Na vznožje zadnjega vzpona sem prišel fizično dokaj spočit. Tempo in do sem opravljena razdalja na meni nista povzročila še prav nobenih občutnejših posledic. Precej moteče pa so bile bolečine v kolenu. Na živi kontrolni točki pred vzponom sem se odločil pospešiti in iztisniti iz sebe malo več. Otresel sem se skupine in sam nadaljeval v klanec. Kmalu sem začel prehitevati udeležence aktivne kategorije. Mimo KT 6 sem nadaljeval še v zadnji klanec. Bea je sicer tekla pred mano vendar pa mi ni pomagala. Upam, si trditi, da bi tudi brez nje napredoval z isto hitrostjo. Cilj sem dosegel nekoliko upehan vendar nisem bil izmučen oz. v fazi pojemanja moči. Zmaga v kategoriji DT je bila moja. Miha, ki je v cilj prišel kot drugi, sem samo na zadnjem vzponu prehitel za 6 minut. V primerjavi s tekmovalci v kategoriji pohodniška pa bi moj čas zadostoval za 20. mesto. Moja trenutna fizična pripravljenost vsekakor omogoča bistveno boljši čas, vendar pa me znanje orientacije in previdnost povezana s tem preveč omejuje.
. Lahko tudi brez.
