- 21 Avg 2016, 23:33
#349961
Pozdravljeni tekači.
Javljam se po daljšem času.Nisem prijavljen na noben drug forum in tudi FB nimam,zato bom najino popotovanje po Yugo očakih objavil kar tukaj,da bom imel tako spomin kot tudi odzive.
Letošnji dopust sem si zamislil nekoliko drugače kot navadni smrtniki.
Splaniral sem obisk najvišjih vrhov bivše juge z izjemo Kosova,saj žena ni imela potnega lista.
Z svojo boljšo polovico,ki je za dopust izvedela dva dni pred štartom sva se v soboto 23.7. okoli 00.00 odpravila na pot proti Beogradu,Nišu ter Stari planini,kjer sva imela pri domu Babin zub izhodišče za prvi vrh Miđor,ki je najvišji vrh Srbije in leži na meji z Bolgarijo,ter je visok 2169 m.Izhodišče sva imela pri planinskem domu,ki je bil edini delujoči dom na celi poti na višini 1580 m.Po prevoženih 900 km sva z vzponom začela okli 11 ure.Vzpon je bil lep,saj je to res pohodna tura ćez travnike brez vsake nevarnosti vendar ravno pravšnji za prvi dan.Vrh sva osvojila po dobrih dveh urah in do vrha naletela še na nekaj planincev.Sam vrh ni nič posebnega,saj je na njem le mejni kamen,ki nakazuje na mejo z Bolgarijo.
Ravno tako je bil enostaven tudi spust,tako da sva po okrepčilu v domu nadaljevala pot že okoli 17 ure saj sva hotela priti še isti dan v Skopje.
To nama je po manjšem ,,zalutanju;; do trde teme tudi uspelo.Za nama je bilo tako že okoli 1300 km.Poiskala sva prvi hostel-30 eur za nočitev,odšla na večerjo,ki je bila okusna in poceni-20eur.Po res zasluženem počitku sva naslednji dan vstala okoli 9 ure in se podala na izhodišče naslednje destinacije-Korab-najvišji vrh Makedonije in hkrati tudi Albanije visok 2764m.Pot pa naju je najprej zanesla v Ohrid,ki sva ga bolj na hitro pogledala,tu tudi kosila ter se popoldan odpravila v Struge,kjer sva se ustavila za kakšni dve uri,se v Ohridskem jezeru okopala ter okoli 18 ure nadaljevala pot proti vojaški karavli na višini 1473 m ki je bila naslednje izhodišče.Pred to karavlo naju je kakih 8 km pred izhodiščem ustavila prijazna obmejna policija,naju popisala in dovolila nadaljevanje.Prespala sva na karavli v avtu.V karavli sta bila še dva dežurna,tako da sva bila povsem varna.Naslednje jutro sva krenila kar zgodaj.Pot je res lepo označena in nič nevarna prava pohodniška,čez travnike in le malo čez skalovje,saj je vrh poraščen skoraj do vrha s travo.Srečala nisvanikogar,razen pastirjev,ki pa jih je bilo kar nekaj,še skoraj na samem vrhu.Vrh sva osvojila po približno 4 urah,v meglenem vremenu,tako da sva bila prikrajšana za poglede in sva se zato tudi kar hitro spustila proti dnu.
Po preoblačenju sva se z avtom podala po res slabi cesti nazaj v dolino.Pot sva nadaljevala proti Albaniji,kjer sva malo pred Skadarskim jezeru tudi prenočila v hotelu ob cesti za 20 eur za oba.Naslednji dan sva nadaljevala v smeri Skadarskega jezera in se čez mejni prehod Hani i Hotit prebila v Črno goro,kajti hotela sva se okopati v jezeru,kjer pa nisva našla nič prmernega za kopanje in sva se zato vrnila nazaj v Albanijo na Albansko alpsko cesto,saj je bila to najkrajša pot do najine naslednje destinacije Plav.
Na začetku je cesta res vrhunsko lepa,saj je povsem nova,toda,ko sva se spustila nazaj v prvo dolino se je začela kalvarija.Cesto namreč obnavljajo,vendar ni nikjer nič označeno.Nekaj časa je bil makedam še lep in utrjen,kasneje pa ..... noro.Prebiti sem se moral mimo stroja ki je asfaltiral cesto,tako,da sem z enim kolesom peljal povsem po robu prepada.Žena je raje kar iztopila in se križala.Tudi to nama je nakako uspelo.Vozila sva se mimo bagerjev,ki so se morali umikati,da sva prišla mimo.Začelo je še deževati in je bila cesta še blatna.Zadnji kilometri je bila cesta v tako slabem stanju,da se po slabši cesti z avtom še nism vozil.
Vseeno sva prispela v drugo dolino,tam pa nov šok,le ena cesta,ki je vodila v zadnjo vas v Albaniji, ter pot,ki je bila naplavljena,tako da ni bilo ne duha ne sluha o meji.Hotela sva že v vas pa žena opazi neke zastave v smeri te naplavine in sva šla po njej.In glej ga zlomka prišla sva na mejo s Črno goro.V leseni hišici le carinik in nobenega življenja.Popiše naju,ter tako nadaljujeva pot.Že čez nekaj metrov pa ponovno asfalt-po kakih 20 km makedama.To je le Črna gora.Kasneje nama povedo,da je bila pred par leti tam poplava in ceste ni nihče obnovil.Na večer prideva v vas Vusinje in si ogledava izhodišče za naslednji dan,se vrneva v mesto Plav,poiščeva prenočišče v lepo urejenem hotelčku ob Plavskem jezeru ter tudi nahraniva želodčke.Za nama je bilo že 1950 km-
Naslednjega dne se odpraviva že zelo zgodaj,saj je bila pot dolga.Odpeljeva se do zaselka Gusinje,od koder kreneva na Zla kolato,najvišji vrh Črne gore.Pot je tudi tu lepo označena.Srečava par pastirjev in pa tudi 3-4 pohodnika,dva sta celo šotorila na pol poti do vrha.Dan je bil vroč,tako da je zelo prijal piš iz Ledene pečine,ki je na poti.Pot je tokrat precej skalnata.V prvem delu lepa pohodniška v zadnjem delu pa do sedla med obema Kolatama postane kar strma vendar vseeno ne nevarna.Tudi tukaj sva na vrhu nekaj pred označbami na tablah.Pofotkava se, pojeva sendviče se razgledava in počasi v dolino.Vrneva se do mesteca Plav,se stuširava v hotelčku,najeva in se odpraviva proti Bjelom Polju.sama cesta je kar lepa,le skozi vasi je vsa luknjasta,kar je kar v redu,saj več kot 30 ne moreš peljati,pa še policije ni treba.Naju pa preseneti,da so vsi ljudje dobesedno na cesti in da je cesta središče dogajanja.Prideva do mesta,kjer v hotelčku dobiva prenočitev z zajtrkom za 30 eur.Malce si ogledava mestece,se spotoma dogovoriva še za polnjenje klime v avtu naslednji dan in se odpraviva v posteljo.Prevozila sva 2080km.
Zjutraj napolniva klimo in se odpraviva na pot v Bosno.Na poti imava policijsko spremstvo,ki nama pokaže pot do meje.Potujeva skozi Plevljo proti Nacionalnemu parku Sutjeska.Dežuje na polno.Obiščeva spomenik bitke na sutjeski,kosiva v hotelu in se potem odpraviva na gozdno cesto proti izhodišču za Maglič-Lokva Derentišče.Na poti naju ustavi zapornica,kjer prijazno poskrbijo za navodila,te popišejo in malček pokasirajo za obisk -13 mark.Po ne preveč dobri gozdni poti prispeva po kakih 15 km do izhodišča.Pripraviva prenočišče-avto in po krajšem branju zaspiva.Za nama je 2300 km.
Zgodaj se odpraviva proti vrhu.Vreme je lepo.Pot zelo lepa.Med drevesi in travnatimi pobočji po kakšni uri prideva do konkretnejšega vzpona.Pot postane strma in za neveščega planinca zelo zahtevna-tudi za mojo najdražjo.Pričnejo se jeklenice in strmo vzpenjanje,vsekakor kar zahtevno.Po nekako pol ure previdnosti pe se pot sicer še vedno strmo vzpenja vendar ni več nevarna.Proti vrhu se po travniku še celo malo spustiš.Toda tudi ta vrh osvojiva po označenih markacijah-2386m.Pogledi so res lepi,pod nama se vidi tudi jezerce.Na vrhu sicer srbska zastava,kajti sva v srbski krajini.Sledi precej zahteven spust in po približno 2.5 ur sva ponovno pri avtu.Po slabi cesti se odpraviva naprej.Sledi Mostar,Međugorje,ter za konec dneva še Lovište na polotoku Pelješacu.Tu se pri prijateljih ustaviva za dva dni.Prevoženih imava 2640km.
V ponedeljek se že okoli 4.ure odpraviva proti naslednji destinaciji-Dinari na Hrvaškem.Je najnižji vrh na najini poti-1831m.
Okoli 10 ure prispeva po v zadnjih 5 km izredno slabi poti do izhodišča planinski dom Brezovac,ki pa ne obratuje in tudi tu sva sama.
Vreme je slabo.Kljub temu se odpraviva,vendar se po kakšnih 15 minutah obrneva ,začelo je deževati.V avtu se preoblečeva in čakava in dočakava izboljšanje.Kreneva ponovno.Lepa pot skozi gozd se nadaljuje čez travnike,ter potem v zadnjem delu v nenevarno skalovje,kjer je pot lepo speljana.Toda ponovno je začelo deževati in pihati.Prava sprememba.Vztrajava.Po slabem vremenu prideva do vrha se pofotkava in zaradi mraza takoj odpraviva nazaj.Proti koncu se je zopet pokazalo sonce.
Preoblečeva se in nadaljujeva pot v smeri Plitvic,ki so na meniju.Prespiva in okrepčava se malo pred Plitvicami.Naslednji dan nadaljujeva proti Plitvicam,toda glej ga zlomka.Gneča je tako nepopisna da ni bilo možno niti parkirati pa še na karte bi čakala dve uri.Zato se raje odpraviva proti Sloveniji.Ustaviva se v Dolenjskih toplicah,se okopava ,spočijeva ter se potem počasi odpraviva domov.Po 3370 km prispeva v torek zvečer domov-Sledilo je pranje perila in priprave na zadnji vzpon-triglav,ki naj bi se zgodil v petek.Zaradi slabega vremena smo pohod na Triglav prestavili na soboto.Odpravili smo se okoli 4.15 od doma,naleteli na kolono pred karavankami,v Krmo prispeli malo pred 6.uro,vrh skupaj z ženo,hčerko in njeno prijateljico osvojili okoli 11.ure ter se v podobnem pohodniškem ritmu tudi spustili.Tako nama je uspel six pack,ki sem si ga zamislil pred dopustom.Kljub tem vzponom je bil prav tako na sporedu moj vsakodnevni tek-od 5-10km.
Preživela sva naporen adrenalinski dopust,ki bo večno zapisan v spominu.
Dodajam še slike na Fb strani : Trail Rašica
Javljam se po daljšem času.Nisem prijavljen na noben drug forum in tudi FB nimam,zato bom najino popotovanje po Yugo očakih objavil kar tukaj,da bom imel tako spomin kot tudi odzive.
Letošnji dopust sem si zamislil nekoliko drugače kot navadni smrtniki.
Splaniral sem obisk najvišjih vrhov bivše juge z izjemo Kosova,saj žena ni imela potnega lista.
Z svojo boljšo polovico,ki je za dopust izvedela dva dni pred štartom sva se v soboto 23.7. okoli 00.00 odpravila na pot proti Beogradu,Nišu ter Stari planini,kjer sva imela pri domu Babin zub izhodišče za prvi vrh Miđor,ki je najvišji vrh Srbije in leži na meji z Bolgarijo,ter je visok 2169 m.Izhodišče sva imela pri planinskem domu,ki je bil edini delujoči dom na celi poti na višini 1580 m.Po prevoženih 900 km sva z vzponom začela okli 11 ure.Vzpon je bil lep,saj je to res pohodna tura ćez travnike brez vsake nevarnosti vendar ravno pravšnji za prvi dan.Vrh sva osvojila po dobrih dveh urah in do vrha naletela še na nekaj planincev.Sam vrh ni nič posebnega,saj je na njem le mejni kamen,ki nakazuje na mejo z Bolgarijo.
Ravno tako je bil enostaven tudi spust,tako da sva po okrepčilu v domu nadaljevala pot že okoli 17 ure saj sva hotela priti še isti dan v Skopje.
To nama je po manjšem ,,zalutanju;; do trde teme tudi uspelo.Za nama je bilo tako že okoli 1300 km.Poiskala sva prvi hostel-30 eur za nočitev,odšla na večerjo,ki je bila okusna in poceni-20eur.Po res zasluženem počitku sva naslednji dan vstala okoli 9 ure in se podala na izhodišče naslednje destinacije-Korab-najvišji vrh Makedonije in hkrati tudi Albanije visok 2764m.Pot pa naju je najprej zanesla v Ohrid,ki sva ga bolj na hitro pogledala,tu tudi kosila ter se popoldan odpravila v Struge,kjer sva se ustavila za kakšni dve uri,se v Ohridskem jezeru okopala ter okoli 18 ure nadaljevala pot proti vojaški karavli na višini 1473 m ki je bila naslednje izhodišče.Pred to karavlo naju je kakih 8 km pred izhodiščem ustavila prijazna obmejna policija,naju popisala in dovolila nadaljevanje.Prespala sva na karavli v avtu.V karavli sta bila še dva dežurna,tako da sva bila povsem varna.Naslednje jutro sva krenila kar zgodaj.Pot je res lepo označena in nič nevarna prava pohodniška,čez travnike in le malo čez skalovje,saj je vrh poraščen skoraj do vrha s travo.Srečala nisvanikogar,razen pastirjev,ki pa jih je bilo kar nekaj,še skoraj na samem vrhu.Vrh sva osvojila po približno 4 urah,v meglenem vremenu,tako da sva bila prikrajšana za poglede in sva se zato tudi kar hitro spustila proti dnu.
Po preoblačenju sva se z avtom podala po res slabi cesti nazaj v dolino.Pot sva nadaljevala proti Albaniji,kjer sva malo pred Skadarskim jezeru tudi prenočila v hotelu ob cesti za 20 eur za oba.Naslednji dan sva nadaljevala v smeri Skadarskega jezera in se čez mejni prehod Hani i Hotit prebila v Črno goro,kajti hotela sva se okopati v jezeru,kjer pa nisva našla nič prmernega za kopanje in sva se zato vrnila nazaj v Albanijo na Albansko alpsko cesto,saj je bila to najkrajša pot do najine naslednje destinacije Plav.
Na začetku je cesta res vrhunsko lepa,saj je povsem nova,toda,ko sva se spustila nazaj v prvo dolino se je začela kalvarija.Cesto namreč obnavljajo,vendar ni nikjer nič označeno.Nekaj časa je bil makedam še lep in utrjen,kasneje pa ..... noro.Prebiti sem se moral mimo stroja ki je asfaltiral cesto,tako,da sem z enim kolesom peljal povsem po robu prepada.Žena je raje kar iztopila in se križala.Tudi to nama je nakako uspelo.Vozila sva se mimo bagerjev,ki so se morali umikati,da sva prišla mimo.Začelo je še deževati in je bila cesta še blatna.Zadnji kilometri je bila cesta v tako slabem stanju,da se po slabši cesti z avtom še nism vozil.
Vseeno sva prispela v drugo dolino,tam pa nov šok,le ena cesta,ki je vodila v zadnjo vas v Albaniji, ter pot,ki je bila naplavljena,tako da ni bilo ne duha ne sluha o meji.Hotela sva že v vas pa žena opazi neke zastave v smeri te naplavine in sva šla po njej.In glej ga zlomka prišla sva na mejo s Črno goro.V leseni hišici le carinik in nobenega življenja.Popiše naju,ter tako nadaljujeva pot.Že čez nekaj metrov pa ponovno asfalt-po kakih 20 km makedama.To je le Črna gora.Kasneje nama povedo,da je bila pred par leti tam poplava in ceste ni nihče obnovil.Na večer prideva v vas Vusinje in si ogledava izhodišče za naslednji dan,se vrneva v mesto Plav,poiščeva prenočišče v lepo urejenem hotelčku ob Plavskem jezeru ter tudi nahraniva želodčke.Za nama je bilo že 1950 km-
Naslednjega dne se odpraviva že zelo zgodaj,saj je bila pot dolga.Odpeljeva se do zaselka Gusinje,od koder kreneva na Zla kolato,najvišji vrh Črne gore.Pot je tudi tu lepo označena.Srečava par pastirjev in pa tudi 3-4 pohodnika,dva sta celo šotorila na pol poti do vrha.Dan je bil vroč,tako da je zelo prijal piš iz Ledene pečine,ki je na poti.Pot je tokrat precej skalnata.V prvem delu lepa pohodniška v zadnjem delu pa do sedla med obema Kolatama postane kar strma vendar vseeno ne nevarna.Tudi tukaj sva na vrhu nekaj pred označbami na tablah.Pofotkava se, pojeva sendviče se razgledava in počasi v dolino.Vrneva se do mesteca Plav,se stuširava v hotelčku,najeva in se odpraviva proti Bjelom Polju.sama cesta je kar lepa,le skozi vasi je vsa luknjasta,kar je kar v redu,saj več kot 30 ne moreš peljati,pa še policije ni treba.Naju pa preseneti,da so vsi ljudje dobesedno na cesti in da je cesta središče dogajanja.Prideva do mesta,kjer v hotelčku dobiva prenočitev z zajtrkom za 30 eur.Malce si ogledava mestece,se spotoma dogovoriva še za polnjenje klime v avtu naslednji dan in se odpraviva v posteljo.Prevozila sva 2080km.
Zjutraj napolniva klimo in se odpraviva na pot v Bosno.Na poti imava policijsko spremstvo,ki nama pokaže pot do meje.Potujeva skozi Plevljo proti Nacionalnemu parku Sutjeska.Dežuje na polno.Obiščeva spomenik bitke na sutjeski,kosiva v hotelu in se potem odpraviva na gozdno cesto proti izhodišču za Maglič-Lokva Derentišče.Na poti naju ustavi zapornica,kjer prijazno poskrbijo za navodila,te popišejo in malček pokasirajo za obisk -13 mark.Po ne preveč dobri gozdni poti prispeva po kakih 15 km do izhodišča.Pripraviva prenočišče-avto in po krajšem branju zaspiva.Za nama je 2300 km.
Zgodaj se odpraviva proti vrhu.Vreme je lepo.Pot zelo lepa.Med drevesi in travnatimi pobočji po kakšni uri prideva do konkretnejšega vzpona.Pot postane strma in za neveščega planinca zelo zahtevna-tudi za mojo najdražjo.Pričnejo se jeklenice in strmo vzpenjanje,vsekakor kar zahtevno.Po nekako pol ure previdnosti pe se pot sicer še vedno strmo vzpenja vendar ni več nevarna.Proti vrhu se po travniku še celo malo spustiš.Toda tudi ta vrh osvojiva po označenih markacijah-2386m.Pogledi so res lepi,pod nama se vidi tudi jezerce.Na vrhu sicer srbska zastava,kajti sva v srbski krajini.Sledi precej zahteven spust in po približno 2.5 ur sva ponovno pri avtu.Po slabi cesti se odpraviva naprej.Sledi Mostar,Međugorje,ter za konec dneva še Lovište na polotoku Pelješacu.Tu se pri prijateljih ustaviva za dva dni.Prevoženih imava 2640km.
V ponedeljek se že okoli 4.ure odpraviva proti naslednji destinaciji-Dinari na Hrvaškem.Je najnižji vrh na najini poti-1831m.
Okoli 10 ure prispeva po v zadnjih 5 km izredno slabi poti do izhodišča planinski dom Brezovac,ki pa ne obratuje in tudi tu sva sama.
Vreme je slabo.Kljub temu se odpraviva,vendar se po kakšnih 15 minutah obrneva ,začelo je deževati.V avtu se preoblečeva in čakava in dočakava izboljšanje.Kreneva ponovno.Lepa pot skozi gozd se nadaljuje čez travnike,ter potem v zadnjem delu v nenevarno skalovje,kjer je pot lepo speljana.Toda ponovno je začelo deževati in pihati.Prava sprememba.Vztrajava.Po slabem vremenu prideva do vrha se pofotkava in zaradi mraza takoj odpraviva nazaj.Proti koncu se je zopet pokazalo sonce.
Preoblečeva se in nadaljujeva pot v smeri Plitvic,ki so na meniju.Prespiva in okrepčava se malo pred Plitvicami.Naslednji dan nadaljujeva proti Plitvicam,toda glej ga zlomka.Gneča je tako nepopisna da ni bilo možno niti parkirati pa še na karte bi čakala dve uri.Zato se raje odpraviva proti Sloveniji.Ustaviva se v Dolenjskih toplicah,se okopava ,spočijeva ter se potem počasi odpraviva domov.Po 3370 km prispeva v torek zvečer domov-Sledilo je pranje perila in priprave na zadnji vzpon-triglav,ki naj bi se zgodil v petek.Zaradi slabega vremena smo pohod na Triglav prestavili na soboto.Odpravili smo se okoli 4.15 od doma,naleteli na kolono pred karavankami,v Krmo prispeli malo pred 6.uro,vrh skupaj z ženo,hčerko in njeno prijateljico osvojili okoli 11.ure ter se v podobnem pohodniškem ritmu tudi spustili.Tako nama je uspel six pack,ki sem si ga zamislil pred dopustom.Kljub tem vzponom je bil prav tako na sporedu moj vsakodnevni tek-od 5-10km.
Preživela sva naporen adrenalinski dopust,ki bo večno zapisan v spominu.
Dodajam še slike na Fb strani : Trail Rašica
Res lepa in nepozabna doživetja!
Roje in sploh bravo 
