No, pa bom jaz spisal.
Moja prva ultra. In to kakšna ...
Najprej sem sicer mislil iti poleti v Podbrdo, vendar me je koleno zeznilo in sem na koncu štartnino oddal.
Tole sem rekel, pa ne zamudim. Čas je...
Pozor. Sem se kar razpisal
Torej.
Pred štartom priznam da je bila prisotna nervoza. Saj veste, prvič, zelenc... pa še vreme napovedano takšno da mi je po glavi non-stop šopalo "pa v kaj si se ti to vrgel trot blesavi... bejš spat v toplo posteljo rajš!"
Lepo je bilo spoznati majcko (sem te po avatarju spoznal
) in ostale sovdeležence (poseben poklon Hrvatu Juričiču - model je sicer odstopil, ampak je bil že na Učki in prijavljen je še za Valamar trail "ta hudo" varijanto - respect
)
Anyhows... štart fin. Nič posebnega. Hitro so se naredile grupe ("ta hitra norca" sta šla po svoje, jaz sem na začetku tekel z Italijansko gospodično Elizabeto).
A glej ga hudiča, sva falila pot že na začetku
Jaz sem ravno po muziki šaril, pa sva šla ko dva konja s tistimi zadevami okoli oči da ne vidijo okol - eh se ne spomnim besede). In potem jaz njej čez par 100m "Hey, do you see any flags around here"... in potem panika
No ja, sva obrnila malo več kot nam je bilo servirano. Pa kaj, big deal...
Že v začetku nam je tudi vreme pokazalo zobe. O maj lord... vreme...
V glavnem, po tem ko sva z Elizabeto falila progo, sem sam malo bol zagrizel in kmalu ujel skupinico ("majcka", Damjan in Klaudio). Po bar besedah sem sam poskusil z malo hitrejšim korakom...in se počasi oddaljil.
Po tem sem večino proge pretekel/prehodil sam. Prva dva "norca" sta itak letela ko sneta sekira po progi. Sam sem miksal tek s hitro hojo in nekako solidno napredoval. Na tretjem postajališču zvem da je Klaudio odstopil, nato malo kasneje še za Italijansko gospodično. Škoda...
Vse je sicer zdaj malo "v oblakih" (kar se pameti tiče) zato na splošno. Na hribih sem imel "srečo" da se je vsakič "uscalo" in pihalo na mile matere. Pod tunelom na začetku proge je ravno vlak zapeljal nad mano (aaaaaa...moja ušesa bemumast!). Nekje (mislim da) okoli 50km ravno šopam po neki stezici navzdol ... mokre skale, blato... BUM! "Stegnil" sem se kot dolg in širok (dobro da sem bil sam ker besednjak ki je sledil ni primeren za otroke
). Gledam če sem cel... prst OK (na desni roki prst imam namreč še vedno zatečen zaradi izpaha nekaj časas nazaj). Au koleno bemtinekaj! Levo koleno oteklo, ... probam... ma ne bom odstopu /%&#"&//##" ... k&%#$ te gleda! Idemo dalje.
Prilezem do Razdrtega kjer so me na okrepčevalnici resnično lepo oskrbeli, res... svaka čast dekletom in fantom. Jest, pit... masaža okoli kolena, Ice gel proti bolečini. Full service inclusiv. Velik poklon.
In gledam proti Nanosu. Ej, pa ne bom ke gor rinu zdej mende!!!! ????
E, o pa boš, ... veš da boš
Priznam, me je kar malo strah ratalo... spolzko, dež.. zmaga.
No in grem. Koleno še mal kolcalo, ampak je šlo. Do vrha celo nisem imel nekih resnih problemov. Razen kolena, sem bil še tipi-topi. Nič zmatran, gledam na uro... utrip povprečno 139... pa kaj se ta ura norca dela?
Na vrhu Nanosa pa komedija. Spet se je uscalo ko na sodni dan, pihalo, da če ne bi imel nahrbtnika na sebi, bi mojih 60 kil (s stolom vred) verjetno poletelo dol v dolino z vetrom
"Nabičalo" me je tako... da sem si mislil. Ej neki slabga sem ziher naredu v življenju, pa se mi zdej vrača. Klinc "sve se vrati, sve se plati" pravijo
V glavnem, po tem sem lepo napredoval proti abramu do tistega vzpona. O vzpon... sanjal ga bom "mamomu"... Plezam po tistih hudičevih skalah, ko naenkrat spet... BUM! Spet zdrs... pa mi desno nogo navije med skale nekako čudno ... mi je obrnilo stopalo in zabolelo ko da bi me kdo štihnu. Na, zdej sem pa pečen... gledam, ak čem gazdo poklicat da me zlifrajo v dolino... probavam stopat. Ma klinc, grem do Abrama pa tam odločim kako in kaj.
In rinem jaz ko budala. Bolelo u &%$/#$. Stopim na levo... koleno... stopim na desno ... stopalo. Pa matkurjo, kaj nej po rokah rinem naprej al kaj???
In zrinem do Abrama kjer me je čakala moja boljša polovica in se meniva kaj zdaj. Ma boli, al klinc... nečem ven. Prva ultra... ma grem po vseh štirih ej... se menimo s fantoma na okrepčevalnici, zamenjam štumfe... je blo videt, da fanta nista bila navdušena nad mojimi tacami oz. kako izgledajo
In si rečem ... ma klinc "let's finish this bitch" - o ko bi takrat vedel kake muke sem si nakopal
Anyhows... naprej je bolj tko tko v glavi. Bolelo u p.m. , nekaj prehodil... nekako odtekel kakšne ravninske dele pa navzdol (če ni blo prestrmo).
Na zadnji okrpečevalnici, prvo kar sem vprašal je ... fantje, dejte povedat kaj je ta zadnja črta navpično gor na moji številki (profil proge). In oni meni ... nič, nič... malo gor, pa ena "špička" pol. Ene 50 višincev. Pa itak sam 12km. Bo že...
Meni odleglo. Pojem nekaj salame, si spiram oči v katere sem dobil nekaj da je peklo ko hudič in potem rečem "ajde gremo zdaj še zadnji del".
50 višincev? PETDESET višincev??? Ej ne vem, ampak lahko da se meni zdi da sem na tisti "hribček" lazil... predolgo... , pa potem še dol po mokrih kamnih... ampak meni se je zdelo hudičevo veliko. Ma mogoče so mi moralo dvigovali fantje ko so videli da sem totalno uničen
Anyhows. To sem še preživel in potem "death march" do cilja. Sem nekaj sicer še poskusil teč, ... na žalost... mislim da sem še slabš naredu vse skupi.
Pa kako se je vleklo zadnjih 5 km. Ej, gledam na uro. OK, cool... zdej ne bom gledal neki časa da bo cifra tok višja. Gonim, gonim... se mi zdi večnost. Pogledam... 150 metrov???? STO PETDESET BLODDY METROV???? Sam tok sem naredil? Ma ti me zajebavaš!
V glavnem. Pred ciljem me pričaka gazda tekmovanja s spremstvom in kasneje še boljša polovica. Nisem verjel. Blizu smo. Še zadnji "push", čez cilj nekako "zalaufam" (kako je vizualno izgledalo si ne upam, in nočem predstavljat
) . In to je to.
Moja prva ultra. Pa do konca sem prišel.
Prvo, kar mi je rojilo po glavi pa tista slavna reklama : "Nekatere stvari ne morete kupiti z denarjem. Za vse ostalo je Mastercard"
Ne, zdaj resno še o rezultatu. Edini cilj je bil priti do konca. Prišel sem v dobrih 21 urah. Glede na vreme, probleme in dejstvo da sem "zelenec",... ma kaj ne bom zadovoljen! Fantastično kar se mene tiče. Za poslastico sem si priboril še "bron" (dvomim da bom imel še kdaj šanso)
Evo vam. Cel spis.
Za konec.
Meni je trasa super. Vreme ga je sralo, ampak če bi bilo vreme lepše bi bilo čudovito. Za probleme sem si kriv sam (ker me ni organizator po skalah metal
).
Prislužil sem si boleče levo koleno in totalno "zjebano" desno stopalo. Sem se včeraj menil z gazdo da me boljša polovica pripelje na podelitev, ma sedaj mislim da bom poklical, da ne bo šlo. Res škoda
Ampak, nogo skoraj ne spravim v čevelj, boli u p.m., zgleda pa kot stopalo od body builderja
Premikam se zgolj če se držim bogega dekleta za ramo
Danes zjutraj mi dejansko ni bilo nič jasno v stilu "pa kako za boga sem s tem prišel do cilja???"
Organizacija? Mater, ne morem prehvalit. Kako so se vsi trudili. Na okrepčevalnicah čakali nas 7 norcev, ki smo se spravili sebe maltretirat po progi.
Prijaznost, pripravljenost pomagat.
Fantje in dekleta. KAPO DOL!!
Drugo leto sem nazaj. 100%!
) ... 
