najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#351120
Jutro je jasno in svetloba vzhajajočega sonca me slepi, ko se med griči vozim v službo. Ni kakršenkoli dan. Ko sem v jutranjem mraku odpiral vrata avtomobila, sem se ozrl v sosednjega, družinskega. V njem me čaka velik kovček in še večja torba z zgovornim napisom: Triathlon Aero Comfort. Nekako contradictio in adjecto mi zvenita zadnji besedi. Tudi moja jutranja vožnja v drugi smeri, z drugačnim ciljem, z drugačno opravo in obveznostmi je taka, diametralno nasprotna v svojem bistvu. Ko sedam v globok sedež, me vsako vlakno v telesu opozori: utrujen.

Sledijo ure, ko mora biti pozornost popolna, vodim ne katerikoli sestanek, čutila so na on in misel mora biti kot britev ostra. Po nekaj urah se zadeve končajo, jaz pa za minuto obsedim in poslušam ritem srca in dihanja. Se lahko premaknem drugam? Počasi zaključim in se odpravim.

Uro kasneje pasta party, doma. Privoščim si še dobro, pomirjujočo kavo z navijačico. Danes grem sam, bolezen je moja dva zadržala doma. Nenavadno se počutim, ampak zdaj gremo, s kovčkom natančno zložene opreme in obleke, kolesom pedantno zloženim in pritrjenim na ogrodje, zbranimi papirji in elektronsko kramo. V virtualnem prostoru je vse urejeno, a še dolga bo danes do Barcelone in naprej. Do Benetk se ležerno vozim na cruise control, avtocesta je prazna, poslušam malo glasbe, malo podcastov. V dobro voljo me spravi Scott Molina, eden od štirih velikih iz devetdesetih. Iz literature ga poznamo kot žval, stroj za trening in zmagovanje. V resnici pa je tako kot ostali trije, še dva Scotta, Dave in Tinley, pa Mark Allen, soft spoken, človek z dimenzijo in posebej on s smislom za humor. Scott, tell us what brought you to triathlon? Oh guys, it was chicks, they were so hot, really... In potem: Are there any stories, perhaps some interesting ones for our listeners? Yeah sure, of course, well, by the way, is this a family show... In tako naprej. Triatlon in posebej Ironman imata srečo, da je v neki nenavadni mešanici SoCal surferske in športne scene ter iskrivega individualizma počilo in nastala je prajuha. Ali si predstavljate, da bi tak šport izumili v recimo Vzhodni Nemčiji. Tehnično, da. Družbeno? Poslovno? Počasi se preklapljam, razmišljujoč tudi o tem, da je danes to postal šport white collarjev, ki si neskončno želijo okusiti del tistega nekdanjega na videz easy going obdobja. Hkrati pa smo pripravljeni kot diplomatsko rečeno early adapters (ali bolj neposredno rich and dumb) nakupiti novo opremo oziroma free speed ob prvi navidez malo resnejši reklami. Ko sem šel na prvo odpravo v Ande, sva v Parizu devet dni čakala na letalo. Danes sem na četrt ure izračunal čase potovanja in imam najdražjo tarifo na vozovnici, če se slučajno kaj nadpomembnega zgodi in premakne moj urnik. V prtljagi imam opremo, vredno pet tistih odprav, pa še kaj bi ostalo. Na telefonu in tablici, morda še celo v uri, je več computing power, kot je je premogel Apollo11. Pričakovanje in stremljenje k vedno boljšemu rezultatu, doživetju in podoživljanju, po vedno višji dozi, prekriva slabo vest.

Na letališču nerutinska rutina, kolo seveda zahteva svojo proceduro in bolj, kot se derem Attenzzione, carbon, bičikleta!, bolj varnostnik misli, da ga lahko neusmiljeno potiska v nekoliko premajhen rentgen. S čekirko imava pogajanja, ali je CO2 ogljikov dioksid ali suhi led, popustim, ker v teh časih pač nikoli ne veš... Sonce, ki me je zjutraj slepilo, zdaj zahaja za Benetkami proti Barceloni, jaz pa obsedim. Po dolgih urah čakanja zamujajočega letala, nervoznem dremežu, vkrcavanju takoj ob vzletu končno zaspim in se zbudim, ko se začnemo spuščati. Ne potrebujem zemljevida, v polnočni temi se pod letalom izrišejo osvetljene ceste, prepoznam Calello, cesto do Matona, odcep do Argentone. Nisem še bil tu, a skico proge sem si vtisnil v spomin. Po pristanku na povsem opustelem letališču ob traku s prtljago najprej dočakam kovček, potem pa mi dolge minute kravžljajo živce vozički in podobna krama, preden se pridrsa moj lepotec. Ob traku so še tri ali štiri podobne torbe, pa dva v karton spakirana bicikla, to je za dobre živce. Torej tudi nisem sam. Zunaj me čaka voznik, kombi drvi po prazni avtocesti in hitro sva pred zatemnjenim hotelom. Ko se odpelje, sem naenkrat povsem sam na ulici, vonjam morski zrak, rahlo piha in toplo je. Hitro opravim formalnosti z zaspanima, a prijaznima vratarjema, izvem, da niti nisem zadnji, padem v sobo za tri, ki je ravno dovolj velika zame, kolo in Buzza. Skoraj tri bo že, zmanjka me.

Zbudim se v lep, poznopoletni dan, spal sem dolgo in dobro. Zdaj na ulici živo vrvi, meni bo pa kar prav prišlo, da ležerno pozajtrkujem v počitniško športni atmosferi v jedilnici, se počasi organiziram v sobi, razpostavim ter preverim opremo in sestavim kolo. Dobro mi je, prehlad, ki me daje, je vsak dan boljši, samo kosti mi še vedno sporočajo: utrujen.
Najprej formalnosti, grem na registracijo, dober dan mi slovensko zaželi tista, ki sebi pravi Slovenka, nam pa Slovinci, mi Slovenci pa njej Slovakinja. V Rothu so me tako gromko pozdravili v cilju: from Slovakia.... Saj ni čudno. Na sejmu ne tratim časa, samo CO2 kartuši kupim, za vsak slučaj. V hotelu zmažem rolado in spet pijem, kot kamela, potem navlečem opremo, telo je že nestrpno. S kančkom nečimrnosti izberem svoj srebrni AWA dres, All World Athletes (beri R&D, rich and dumb...), a kaj morem, za v cirkus se je treba tudi primerno obleči, kajne. In cirkus ne razočara, takoj me povleče v svoj program, kmalu drvim po cesti od Calelle proti Matonu, ne grem do tja, kakšnih dobrih desetih kilometrov se trudim v kar močan veter in klance. Ne izčrpaj se, svetuje Buzz in obrnem. Nazaj gre seveda z lahkoto in hitro, smeje se mi, ko na števcu kaže krepko čez 40. Dokler me ne prehiti mladec, morda profi, njemu gotovo kaže 60. A vse ni, kot bi moralo biti, spočil sem se vsaj malo, ampak tako prehlad kot še posebej razbolele mišice in kosti me skrbijo. Zdelan sem, ne morem sprostiti zakrčenosti, ko sem v aero položaju, me skeli. Zaskrbljen si še ogledam mestne ulice, kjer bomo kolesarili takoj po štartu in pri prihodu nazaj na menjavo. Ni mi všeč, kar vidim, luknje, ležeči policaji, ostri vogali. No ja, čudeža ne bo, a suveren sem, treningi in puljski IM 70.3 so šli dobro, mora se iziti s 5:40 in manj za 180 kilometrov, bo šlo.

Kar energično moram prekiniti popoldansko siesto po novi dozi ogljikovih hidratov, da se spravim do obale, pogledat morje. Navlečem neopren in se zapodim v visoke, neprijetne valove. Tolažim se, da pač zjutraj še ni takega vzgonca, ki jih zoprno nacefra, ena puljska blodnja po teritorialnih vodah sosednjih držav je bila dovolj. Vadim tek v in iz vode, nekako mi uspeva, bolj skok v val kot potem v slogu velikega varana nazaj na kopno. Potem dvakrat kruzam do boje in nazaj, ni hudič, da se z nemško govorečim zombijem ne uspeva zaleteti, z glavama. Saj pravijo, da je glava najpomembnejša, kajne. Opravičujeva se drug drugemu, na smeh nama gre, a boli.... Cirkus. Boljšo točko imajo angleški navijači: kakšnih 20 jih v krogu sedi pod veliko tendo, sipajo že x+1ti gin tonic, pozabili so tako na otroke kot na pet njihovih športnikov v vodi, ki verjetno plavajo v iluziji, da so še vedno v centru pozornosti. Kako je že rekel Molina: Is this a family show, guys? Do večera počivam in sanjarim.

Večerna kakor otvoritev je standardna, malo carboloading, malo psihotuning. Spoznam zanimiv par, ona Škotinja, Gael, je neverjetno ponosna na svojega Angleža, Stevu bo to prvi full distance. Vlivam jima zaupanje, sprašujeta kup stvari in samo upam, da jima nisem natvezil česa napačnega. Poslovimo se z Good luck, take care!, kot stari znanci, Gael si še zapiše mojo številko, I'll follow you!

Zjutraj se pretegujem na balkonu, nikamor se mi ne mudi. Ne grem ne na kolo ne plavat, na tek še pomislim ne, kaj bom obremenjeval nogo, saj skeli že tako in tako. Ko pozorno sušim neopren, slišim znan glas, točno nasproti v sosednjem hotelu je slovenska kolonija. Brez telefona se vse zmenimo. Kasneje se vidimo na briefingu, kavica v družbi mi res prija in potem v prijetni družbi s kombijem preverimo progo, posebej klanec od Matona do Argentone. Vse skupaj me spominja na Roth, flat course se ne prevede v položno progo. Z izkušnjo bavarskih hinavskih klančin to razumem kot zahrbtno, posebej, ker je kot kaže veter tu doma, saj sem slutil. Spet siesta, potem pa mirno, brez nervoze preverim vse potankosti opreme in odpeljem kolo v menjalca. Obesim vreče, si še pogledam smeri teka in grem. Kar je je, si mislim, ko v restavraciji zmažem še ene bolognese. Zvečer grem spat, premetavam se po postelji in dolgo ne zatisnem očesa. Navidez sem miren, a kot Guliverja pritlikavci me bodejo skrbi: utrujeno telo, prehlad, ali bodo dovoljeni neopreni, koliko bo vetra, sem izbral prave superge....

Zbudim se pred uro, tiho se splazim v jedilnico in nervozen med nervoznimi pozajtrkujem, klasiko. Ni ne mraz ne toplo, zgrabim belo vrečo s preobleko, neopren čez ramo in grem. V procesiji, ki se na vsakem križišču poveča, se tiho pomikamo po temnih ulicah. Klepetava z Dancem, mislim, da je kar nervozen, sam se spodbuja, tudi z malo nenavadnimi komentarji. Na vsak povod skoči z veliko mero agresivnosti in suverenosti. Ko opazim, da je brez tlačilke, da mu jo lahko posodim, ravno greva prek luknjaste ulice blizu štarta, navrže: že tri tisoč kilometrov sem naredil s temi klinčerji brez defekta, res so dobri, jih ne bom nič preverjal.... Nisem mu upal ugovarjati, da statistika ni na njegovi strani. Počasi se odpravimo vsak na svoj konec, preverjamo in zlagamo opremo in kmalu slišimo odrešilni stavek: wetsuit legal race. Ogrejem in razmigam se, navlečem neopren in med prvimi sem v toplem, prijaznem morju. Valovi so manjši in predvsem bolj zaobljeni, kot čez dan. Sonce vzhaja, komaj verjamem, da je isto, kot mi je svetilo v oči pred dvema dnevoma v nekem druge svetu. Ravno prav tiho je, ravno prav vznemirjenosti in energije je v zraku. Ognjena krogla se počasi dviga, tanki in dolgi oblaki nekje na horizontu se topijo, čas se je ustavil. Počasi se zgrinjamo v skupine po časih plavanja in čakamo na štart. Nismo mirni, postopamo, veliko je tihega pogovarjanja, manj glasnih vzpodbud. Gledalci so se razporedili na obeh straneh štartnega prostora, čas se kopiči za jezom in do štarta nas ločijo trenutki. Zdaj! Začnejo profiji, kmalu še ženske, pozorno sledim njihovim linijam, posebej plavalke nosi daleč ven na levo. Valovi in tok, to bo zahtevno, plaval bom od boje do boje, sklenem. Po puljski izkušnji bom zadovoljen, če mi uspe plavati tipičen IM čas zame, okoli 1:20.

Komaj dočakam začetek, tik pred štartom se ozrem naokoli, visoko vihrajo zastave in tu in tam kakšen transparent. Tekma je v polnem razmahu, vdihnem in pogledam proti valovom, da ujame njihov ritem. Tam na levi visoko kraljuje nad vsemi nezgrešljivi valižanski lev, na zeleno beli podlagi je napisano jasno sporočilo: Don't be Shit!

Vržem se v val, lepo mi je uspelo in hitro sem v ritmu, ne spim, grabim in skoraj čutim, kako me vztrajnost telesa potiska naprej. Neverjetno lepo mi gre, hitro najdem soseda z isto hitrostjo in ritmično skladno plavava, nikoli ne bova vedela, kdo sva in kako sva si pomagala. Pri boji se obrneva in zdaj gre zares, dobra desetina je za menoj. Pazljivo plavam proti naslednji, boji, valovi so z leve, diham na desno in razen nujne pozornosti na sosednje sence me nič ne moti, užitek. Ob svaki boji sem močnejši, res lep ritem sem ujel in smeje se mi. Nič ne drsim, ni po estetskih pravilih, a grabim in požiram progo. Nekajkrat smo si nevarno blizu, a vse se dobro izide. Potem nekoga zmanjka, kar na desno ga odnese, enemu udarcu se izognem, z naslednjim mi zbije očala, refleksno jih ujamem, bolj po občutku. Ustavim se, strah me je naleta od zadaj, a morje je veliko in široko...., očala hitro postavim nazaj in se umirim z nekaj počasnimi zamahi. Zdaj šele začutim, kako osredotočen in močan sem. Yesss. In tako gre mimo prve, druge kilometrske oznake, obrati okoli boj so rutina, nazaj grede postane težje, valovi in tok me odnašajo k bregu, mučim se, a ne trpim. Vroče mi postane, Buzz, stavim, da je zdaj kmalu tretja kilometrska! Res, očitno telo vedno podobno reagira in se greje. Zdaj oči na peclje, z vaterpolskimi zamahi se pomučim, dokler resno ne določim, kje je zadnji, najpomembnejši obrat. Uspem tudi okoli zadnjega velikega kvadrata in potem je samo še šprint do obale. Dobro gre, pazi zdaj! Plavam dokler roka ne začuti peska, pa še leva, val se je ravno odpeljal, potegnem se naprej, a sem malo prepozen, reševalcu se izmuznem nazaj, malo popijem, niti vznemirim se ne in drugič uspem, seveda z močno pomočjo Baywatcha, Gracias!! Še zatulim in stečem po blatnem pesku, zadovoljen sem. Ura? 1:17. Yesss, 4 minute bolje kot Roth, dve od prejšnjega PB! V šotor grede prehitevam, polijem se s plastenko vode, da sperem sol z obraza, hitro se znebim neoprena, kapa in očala v rokav, vse v vrečo, čelada med tekom na glavo in gremo, z visokimi koraki po umetni travi, sproščeno v jutranji svežini sem hitro pri svojem Argonu. Potem se še vleče po dolgi preprogi, vseskozi iščem bližnjice med čudno stopicajočimi tekmovalci, pa še okoli vogala končno do mounting line. Nesmisel, taka zavita menjava, nostalgično se spominjam Rotha.

Na kolesu hitro speljem iz gneče, nevarno je. Levo sprinterico obujem šele po pentlji za podvozom, vse skupaj je kaotično, tudi po mestecu še kruzam okoli vogalov, sotekmovalcev in grbin na cesti, potem se poskušam umiriti še pred krožiščem pod svetilnikom. Ni lahko, gre rahlo navkreber in dihanje komaj umirjam. Nekaj kozlov pade mimo mene, a zdaj že vem, da se takole ne gre. Šele vrh klanca pod svetilnikom globoko zadiham in se spravim v ravnotežje… po klancu navzdol začutim hitrost, zadovoljen sem in čim prej bi se rad spravil na spodobno povprečje. Pomaga veter, motijo pa me padalci in grupetti, ne pustim, da me posrkajo, težave bodo… Premalo potrpljenja in preveč kadence vložim v sicer spodobno hitrost, a nekje v zadnjih možganih vem: veter v hrbet, ne zaspi. Kmalu popazim na gel, se napijem in potrpežljivo, z visoko kadenco gonim skozi vasice, naklonina seveda ni nič, je plus ali minus, samo nanje nisem pripravljen, podobno kot v Rothu nisem bil. A varljiva gotovost hitrosti in domačnosti prvič v dolgi klanec, ko prehitevam tiste, ki so bolj navajeni prave ravnice, me uspavata. Ko drvim dol z Argentone spet nabijem povprečje na željeno višino in na obratu je kolikor toliko dobro. Dohitim Katjo, kot piše na številki, zdaj eden zdaj drugi potegne naprej. Spet se krmim, pijem in ko nimam nobenega takega izgovora več, je jasno: zdaj moraš pač nazaj, v veter. Le kratko zdržim v aero pozi, vedno znova me pekoča leva noga prisili nazaj v sedeč položaj. Suverenost mi je navrtala bolečina, odnaša jo veter, borba bo. Veter se dvigne, vozim zelo blizu ograje, da bi imel čim boljše razmere. Tam nekje pri Matonu, nazaj grede, pade mimo mene Dušan. Opa, impresivno, nekaj časa še gledam njegovi raznobarvni nogavici, potem se spet posvetim sebi. Levo nogo obremenjujem le zmerno, bistveno več dela opravi desna. In tako gre, mimo znanih vasic in prek klancev, majhnih, a zlobnih, ko se povežejo z vetrom. Gledalci na obratu ob svetilniku na polovički skrbijo za motivacijo, po klancu drvim sedeč daleč spredaj na štangi, evo, to je za show. Kozel stari, če se zdajle zvrneš, boš zvezda, pravi Buzz. Prav ima, okoli krožišča se odpeljem bolj z glavo, hitro, prehitro menjam, spet v previsoko kadenco, a bolečina ne popušča in hranim noge. Čas na uri me ne navduši, saj mi je bilo že po prehitevanju, ko je Dušana odneslo v drugo poštno številko, jasno, da tale proga ni namenjena zbijanju rekordov za 15 ali 20 minut tako na izi. There’s no free lunch. Kar sem slutil v Rothu, pa potem s hitrimi in dolgimi treningi nekoliko prekril, tudi sam pred seboj, je spet na dlani: na moči nisem delal dovolj, fama ravninskih prog je za reklame, minute in kilometre je potrebno pridelati in oddelati.

A drugih 90 še čaka, spet grizem v neprijetne klančke, se spuščam in ne vem, ali naj bi bili vesel ali ne: veter pojema, še vedno me moti, a manj ga je, ga bo tudi na povratku? Končno je gneča manjša in ni mi več potrebno kalkulirati, koga prehiteti in koga puščati naprej, do klanca v Argentoni nekako pridrajsam in vdrugo se mi zdi še krajši, zdaj začnem že hlastati po drugem obratu. Samo tako neskončno mi je žal, da nimam ne moči ne prožnosti, da mlinčkam. Na obratu se povprečna hitrost še kar drži, Buzz, zdaj greva, upam, da bo matr manjši. Bolečino poskušam prinesti okoli z visoko, previsoko kadenco, ampak fizika ne laže: hitrost je pot deljena s časom. Delo pa moč krat čas. Rezultat: črv razočaranja se plazi vame kot v gnilo jabolko. A ne dam se, zdaj se sestavi, pojdi svojo pot. Odločim se, da bom nekje v sweet spotu, prepočasen za ambicijo, a spočit prikolesaril do konca. Dva pelotona ne pomagata, enkrat je gneča takšna, da bi raje zavrl, vozimo skoraj češko smeno in tole se ne bo dobro končalo…. Popustim, ma pejte! Kmalu pribrni motocikel in ena žrtev dobi karton. Ostali plaho brcajo, potem se odpelje. Dohitim prerazporejeno gručo in se odločim za napad, prehitim jih po vrsti, hitrost je impresivna, potem, ko imam občutek, da sem na varnem, lepo zložno naprej. Čez tri minute vsi lepo po vrsti padejo mimo mene, kot lovljenje ubežnika na Touru. Rezultat: negativen return on investment. V zadnja dva klanca mimo StPouja in pod svetilnikom gonim že resignirano, a še solidno. Tik pred zadnjo krmilnico dva fantiča skočita pred mene in se dereta, kažeta na bidon v roki in vrečo, polno rumenih plastenk. Brez premisleka vzamem svojega iz držala za sedežem in ga zabrišem v velikem loku nazaj, v zahvalo kričita. No, vsaj malo veselja sem jima naredil, Buzz odobravajoče kima, kaj veš, kaj vse je lahko spodbuda, morda bosta zrla v bidone in leta sanjala, da bosta triatlonca z vesoljsko čelado in nenavadnim kolesom. Vzamem še dve kapsuli soli, nevarno so se mi zagraužali geli in prikazuje se mi mastna hrana. Že pri Matonu sem zavohal nekakšen raženj, zdaj se mi že prikazuje ena pikantna klobasa… Do obrata pridem zbran, moram se bojevati z razočaranjem, ne bo šlo rekordno na kolesu. Zdi se, kot bi čas polzel kot ure na Dalijevi sliki.

Houston, we’ve got a problem! Charge battery, ura me pusti na cedilu. Ah, f…k, sam sem kriv, nisem prilagodil programa! Buzz najavi: zdaj, vidiš, greva pa na temno stan Lune, potem odvrževa potisno raketo Saturn in lunarni modul se bo odlepil. Besen na eni in olajšan na drugi strani zdrvim po uličicah nazaj k obali, prehitevam, enkrat mi konkurent zapre pot okoli vogala, moram zavreti, kri mi butne v obraz: I’ll scare the shit out of you!, si mislim in ga na tesno prehitim kot predrzen najstnik. Izpad me pomiri, naostren pridem pred ciljno črto, hitro odpnem šprinterice, lastovka, na levi pedal in rutinsko v skoraj telemak, na črto. Vedno se navdušim.

Vsaj z uro nimam opravka, kolo hitro obesim, tek mi ne povzroča težav, v dolgih mirnih korakih tečem v šotor, bliskovito se obujem, pograbim gel in .… pet sekund za pomiritev. Bilanca: plavanje super, menjava Ok, kolo sranje, menjava, bo Ok, noge so pripravljene, zdaj pa… Kljub temu, da sva na drugi strani Lune, pogledam na uro, računati še znam in kot kaže, sem v približno istem času, kot lani v Celovcu ob rekordu. Ni še vse izgubljeno. Imaš plan B? Ne, si odvrnem, nisem pomislil na to. Odrinem skrbi, strahu mi ni treba. Zdrvim iz šotora in požanjem glasen aplavz, ko suvereno prehitevam opotekajoče. Maratona se več ne bojim, a letim na temni strani ven iz časa. Ni bilo vse zgrešeno v letošnjem treningu, transition runi so mi pomagali dokončno premagati tisto okornost, ko po skoraj sedmih urah plavanja in kolesarjenja začneš z dolgim, napornim tekom v neznano. Maraton si z glavi razdelim v tri dele, najprej pa uvertura, dobra dva kilometra do ciljne arene. Ki je niti ne pogledam, še glasove odmislim. Sonce je še visoko na nebu, ko bo tema, bo rekord utonil v njej, preprosto merilo. Tako z lepim zadržanim ritmom grem v prvi krog. Tečem na občutek, kadenco prikličem iz spomina in lepo gre. Malo trdo na trenutke, lačen sem, a šele, ko na prvi krmilnici zagledam pladenj z oreški, planem po njih, kar celo pest zbašem v usta in vodo čez. Potem se še hladim, grem naprej. Spet sem nazaj pri menjavi, lepo gre….au, levo stegno, ignoriram, a strah me prestreli kot električni udar. Z iz Rotha znanim zasukom stopala ga skušam prinesti okoli. Gre. Deset korakov, spet, sranjeeeee. Ustavim se, ni tako hudo, a moram raztegniti. Kaj je to, kaj je bilo?, se sprašujem naslonjen na ograjo. Potem se nekako sestavim in odstopicam naprej, spet ujamem ritem, spet do naslednje postaje, pa pentlja v parku čaka. Ošinem uro in grobo rečeno sem še okoli 6 minut na kilometer, s krčem vred. Sprostim se, previdno pospešim in okoli obrata, pa do podvoza in dol, aaaaau. Spet, pa kaj je zdaj to? Kakor hitro se ustavim ali spremenim smer, se hiperobčutljivo levo stegno zategne. Buzz miri, ne ustavljaj se, skipaj mimo vodnih postaj. In tako greva, razpeta med željo in strahom, do obrata v prvem krogu se še nekajkrat ustaviva. Utrujenosti ne čutim, ukvarjam se le z nogo. Dušana srečam, ima dober kilometer prednosti, pomahava si, potem se potopim v skrb. Pravijo, da prvi krog tečeš počasi, v drugem napadeš, v tretjem zdržiš. No, prvega sem se res zadrževal… Grem v drugega, kmalu za obratom srečam Katjo, lepo enakomerno teče in sledim ji, na dvajset, potem na deset, na koncu na dva metra. Na vodnih postajah skipam, če se ustavim, ko vzamem gel, me spet preseka bolečina in sledi znana procedura. Še borba tole ni, tako bi rad spravil srce in pljuča na rob, pa ne pridem do tega…. Naenkrat zakričijo navijačice, recimo poznejših srednjih let, jaaaa, wieder ein Oesterreicher! Jaaaaa, super geht’s! Buzz pripomni: počasi moraš razmisliti o novem dresu, tako lepo rdeč z belimi črtami si prav vpadljiv! Dogodek me sprosti in spet se valim naprej, zdaj že krepko v drugem krogu. Sonce gre dol, jaz pa nekako čakam in ko se zberem, napadem, grabim, poudarim korak. Račun pride še prekmalu, aaauuu. Nekako sestavim vzorec: kadar ustavim, kadar spremenim smer in ob tem s težiščem obremenjujem peto, se oglasi prešibka, preutrujena mišica. Korigiram položaj, stežka spravim težišče naprej, Newtonce pomagajo in steče. Dohitim Katjo in se spet šlepam, vsaj na ritem mi ni treba misliti. Na obratu sva Dušanu že bližje, nekaj sto metrov. Pred koncem drugega kroga spet navdušeni vzkliki: Eščo adin ruski! Da-vaj, da-vaj, da-vaj. Kaj naj jim razlagam geografijo in zastave, na pomečkani številki se grba ne vidi, raje vzdihnem in se utrujeno nasmejem: Spasiba, spasiba boljšoj! Najbolje, da se rdeč in bel začnem pripravljati na kakšne Japonce, Domo arigato! Ni treba, bo angleščina dovolj: prav pred menoj gruča nekakšnih, hm, ah, ne bom izrekel, steče prek proge in se zaderem: Buzz off! Zvonki smeh vzamem kot opravičilo.

V tretji krog greva s Katjo skoraj hkrati, vse krče, tudi tistega res močnega na klancu navzdol v podvozu, nekako obvladam in se na nevidezno elastiko potem privlečem nazaj. Še do obrata grem za njo, potem pa.… Po tekmovalcih, ki tečejo nasproti, vidim, da grem hitreje od njih, najprej dva Hvarana, pa Ligr, potem Filipinec s pisanim dresom, pa Angleža z nenavadno tehniko intervalov teka in poklapane hoje, na obratu sva zelo blizu Dušanu. Zdaj jih je še slabih sedem, na vodni postaji počasi skipam, pograbim zadnji iso in z nasmehom: gas. Zdaj gremo na nož, sonce zahaja in očitno bom rekord zgrešil, a nagnjen naprej in v neki novi orbiti vseeno grem. Začnem šteti, prehitevam, zdaj tega in onega skoraj znanca, gre, občutek je fenomenalen. Naj bo vsaj to, če že čas ne bo, saj kakšen pa je ta moloh triatloncev, razmazan na stene evklidskega prostora, posvinjan, moker in razvlečen, malikovan od daleč, popljuvan od blizu, ne prepoznam ga več. Pri stotem prehitenem se nasmejem, pa še na polovici nisem. Privid hitrosti in moči je dražljiv, zmorem še toliko razsodnosti, da grem zadnjič v podvoz kar se da previdno, zaskeli, spet obstanem za nekaj sekund in se glasno zaderem, 120 decibelov F….k, gremo najprej nalahno, potem v besu in prividu sreče še tri, še dva, še eden. Zdaj ciljno areno slišim, vidim, bolj slutim v bazenu luči. Na obratu že v špalirju navijačev si zapnem dres, z grozo opazim klančino navzdol v ciljnih sto metrov in se delam, da letim. Potopim se v hrup in luči, ničesar ne vidim, razen Keyeve silhuete in mikrofona v njegovi roki, razprem roke, kot Ikar, ne, pravzaprav kot Dedal, kot vedno poljubim prstan in pristanem v cilju. Ko se previdno ustavim, me še krč ne prime. Smejim se od zadovoljstva, pa ne vem, nad čem.

Grenkosladek občutek, nisem utrujen, lani v Celovcu sem komaj kolovratil do prve ograje, tu pa ne vem, kaj bi. Pogledam na uro v cilju, ne, tole ne bo držalo, vsi časi so nad 11:40, mojega ni, nekje okoli 11:30 mora biti. Torej sem za kakšnih deset minut zgrešil PB, za dobrih dvajset pa zaželjen cilj. Delam se, da mi je vseeno in z medaljo okoli vratu krožim proti šotoru. Banalnost užitka pikantne salame, sira, vroče slane juhe, piva in še in še. Čez deset minut sta tu še Katja in Dušan, malo poklepetamo, zahvalim se za pacing in obema res iskreno čestitam, ki sta prestopila veliko mejo, ona prvič, on izdatno, vsak po svoje, privoščim jima, tudi zavidam. Potem sem spet sam, najprej s sendviči in pivom, potem z Angležem, s katerim rešiva vse probleme od izbire tekme za drugo leto do Brexita. Tako banalno, med sendviči, pivom in blebetanjem nekako zaključim, ura je že pozna, čas bo, pravi Buzz. Poberem vrečo z obleko, začne me zebsti in počasi se zapuščen weekend warrior poberem ven iz hrupega šotora, nazaj proti menjavi po ostalo kramo. Zdaj že vem za rezultat, kolesaril sploh nisem tako slabo, kot je ostal vtis, tekel zelo enakomerno, a vse je šlo počasneje, kot sem si zamislil in želel. Rekord, ki sem ga požrešno zasledoval vse leto, sem zgrešil že spomladi, samo vedel še nisem. Prazen in sam stopam ob progi, vedno manj je navijačev, še manj je tekmovalcev. Vsakemu sem dolžan spodbudo, iz srca jim privoščim. In vsak mi hvaležno odgovori, nekateri z roko, nekateri glasno, tu in tam kdo le z utrujenim nasmehom. Potem priteče Gael: Great performance, phenomenal result, congratulations, I was following you!, s tremi navijačicami čebljajo in mi čestitajo, vsa vzhičena je, Steve has four kilometers to go! In zdrvijo v areno, čakat Steva. Srečam ga kmalu zatem v temnem drevoredu, pravzaprav on prepozna mene. Evforičen, nabit z energijo in ponosom, presrečen je, čestitam mu, on meni, kar objame me in steče naprej. Za njim zakličem: Steve, I see you’re already addicted! Yeees! še dvigne roko in že ga ni več. Zavidam mu.

Pozno zvečer potiskam kolo naloženo z vrečami mokre in umazane krame po ulicah, sam se vlečem do hotela, mestece vrvi, z obale se sliši Keyevo spodbujajnje tistih najvztrajnejših, kakofonijo navijačev in basov. Po in ob mizah polnih lokalov leži oprema in kolesa, glasne družbe proslavljajo, adrenalin ne da nikomur spati. Po klancu do hotela grem počasi, kot se ne bi hotel posloviti od tega leta, a v njem ni več ničesar zame. V sobi se zamotim z zlaganjem opreme, razmislek odlagam na jutri. Ko je res vsega konec, se usedem na balkon in gledam v temne sobe sosednjega hotela. Cirkus je danes še v mestu, jutri gre naprej. Do Infinity and beyond, kajne Buzz.

Runcajz
#351149
Res dober spomin, sam si kaj podobnega ne bi niti v sanjah zapomnil.
Ironman tudi zame zelo mikavna zgodba, ampak imava še z maratonom neporavnane račune, mogoče v naslednjih letih...
Uporabniški avatar
 primus
#351209
Kot vedno, nenadkriljivo, odlično zapisano!
:clap:

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA