Po doooooooolgeeeeeem času sem vas prišla pozdravit in prebrati, kako ste pridni.
In po še daljšem času lahko napišem, da redno tečem. Ok, najbrž s svojim tekom izpadem še iz polžje kategorije ... ampak veste kaj .... tako hudo ponosna sem nase, kot nisem bila že zelooooo doooolgo ne.
Nisem pa ponosna spljoh, da me je do rednega teka (vsak dan gre dete v vrtec, potem pa mama en krog) privedla huuuuda bolečina v hrtenici (prejšnji teden nisem mogla niti vstati, kaj šele se vzravnati - vse skupaj pa se vleče že od julija - jap, eni imamo straaaaašno dolgo lajtngo). In najboljše pri vsem tem je, da sem se prejšnji teden razjezila. Ampak res razjezila sama nase. Pišuka še 40 nisem, a hodim pa ko en 90-letnik - pa še tisti so večinoma v boljši koži kot jaz prejšnji teden). In sem se prisilila k teku. No ... prisilila sem se, da sem cela sključena od bolečin naredila 3 tekaške korake, pa potem 500 m hodila. Naslednji dan je bilo "tekaških korakov" malo več ... danes pa sem prvič pretekla cel krog (pa da ne bo kdo od navdušenja dol padel - krog je dolg 2 km). In ... bolečina je za 70% manjša.
In ... majke mi ... oktobra 2017 bom na LM odtekla svojo prvo polovičko. Pa če se cel svet na glavo postavi!!!
Polžki, zakon ste.