- 19 Jun 2017, 20:47
#355310
Kaj se zgodi, ko na popravcu spet padeš??? Ja prdušala sem se še v soboto in še bolj naglas v nedeljo, da drugo leto NE! In zdaj jasno od vseh strani poslušam, da predat se pa ne smem! Saj se nisem…samo drugo leto NE!
Začelo se je pa takole….V soboto zjutraj ob osmi uri je bil popravec na Gorskem maratonu v Podbrdu. Tisti, ki me že vsaj od lani (mogoče pa še kdo zraven) spremljate na FB, dobro veste, da lani ni zneslo. Hudajužna se ji reče. Po slovensko Kosilo s feferoni!! Vse sem imela naštudirano. Spat v Podbrdu v šoli, vsa potreba oprema s sabo, nohte po svoji znani navadi za najbolj odbito tekmo, najbolj odbite nohte. Se je Simona fajn namatrala, da jih je spravla skup. Še zajčka sem si omislila za na pot (pravzaprav si je zajček omislil mene)…ampak na zaroto pa nisem pomislila. Post festum me je ta druga Simona spomnila na odkrito skrito zaroto…to je vsesorte dogajanje na poti. To, da so prav na Kovcah imeli kužo po imenu Lu (al nekako tako), ki se je na vsak način hotela z mano slikat, to, da so prav na Vrh Bače imeli harmonikarja, ki je na vsak način hotel bit na mojem videu posnet, to da…po moje so imel še kake škratke, ki so uro hitreje vrteli…vse to so naredili zanalašč, da meni ni ratalo v 5 urah prit do Hudajužne. Saj mogoče sem celo bila v 5 urah tam…samo rekli so mi, da je ura že zdavnaj ena preč. Po moje je bilo to. Skratka…tja so nastavili enega možakarja, ki se kliče sodnik, ki je napeljal trak počez čez cesto in rekel, da ne morem naprej….razen brez številke. Potem se je še prav štemano pohvalil kasneje v Podbrdu, da je on edini, ki mu zaupajo to nalogo. Tud njega so po moje zanalašč dali tja. Skratka..zarota, vam rečem!!! Pa dobro, nima veze. No vmes sem tekla, kot da gre za življenje in smrt. Ervin je tekel (jasno on je star tekač) jaz za njim. Ervin je tekel še hitreje, jaz za njim. Potem jaz nisem mogla več tečt in ker je Ervin še vedno tekel, sem morala še jaz za njim. Saj ko je odbilo poldan, jaz sem bila pa še vedno na Sedlu (10 km od Hudajužne) mi je bilo vse jasno. Ne bo kosila! Pa ker hudič me je nasral, da se kljub temu še vseeno tekla, to mi ne bo pa nikol jasno! So se mi noge zapletale, ker nisem navajena ravno tako tečt, pa sem še vseeno tekla. Ko pričakuješ, da gre samo še dol in ko ti rečejo, da gre samo še dol….se cesta spet postavi navzgor. Od Sedla, ko so rekli, samo še dol, je bilo po mojih izračunih še preko 200 m vzponov. Pol nej pa laufam?! Jaz sem se vseeno (poleg tega, da sem skoraj umrla, se reče) po poti zabavala. Ervin (Ero - moj zajček, če slučajno koga zanima) trdi, da se je on tud imel fajn. Pol bo pa že v redu.
Tako sem si pred 'odvozom kosovnega materiala' iz Hudajužne v Podbrdo v baru Zver privoščila v eni rundi pivo, v drugi rundi pa jegermajstra…da mi ne bi blo treba jokat, ko sem brala besede podpore na svojem FB profilu. No ta jegermajster tud ni prijel. Sem se zjokala ko dež. Tud to je zarota. Sem prepričana, da je Inot ta pravga jegra plačal, dobila sem pa nekaj….kar pač ni prijelo. Župca…ta je pa pasala. Tista je bila pa avtentična. No nas peljejo v Podbrdo, tam pa nova doza solz. Je prišel nasproti Igor, mu je bilo takoj jasno, da ne morem bit v cilju skoraj istočasno kot on…Igi, če maš še vedno mokro ramo, se oprostitutam. Daj ven sušit, saj je toplo.
Poleg vseh, ki so mi nudili besede podpore na FB, se je našla še ena herojka ZZ Topka (Valentina) ki je imela ekstra zame en transparent…vsi, ki so zaradi tega, ker je Topka čakala mene (pa me ne dočakala, dokler se ni zvalila v Podbrdo z Durnika) s komaj mal baterije, ostali brez slike…tudi vam se oprostitutam….legende smo pač legende, in nas je treba za vsako sliko cenat…al glih obratno…pač padli bogovi ali na glavo padli bogovi….kaj pa vem. Skratka en kup folka je ostal brez slike, Topka pa brez mene. Škoda. Morda se ji kdaj utegnem oddolžit.
Sicer pa je potekal dogodek (razen tele zarote….to pa ne smemo pozabit) brezhibno. Dobila sem kosilo, dobila sem radler, dobila sem torto (odlično da prste poližeš. Če bi mi sploh kaj pasalo jest, bi jo šla še ene dvakrat iskat. Saj niso cahnali, kdo jo je že dobil). Potem sem pa kmalu morala zapustit Podbrdo, ker sem šla v Železnike. Moj dragi mož si je namreč omislil kar Ultra pušeljc trail. Ker se nisem dost nadivjala čez hribe od Podbrda do Hudajužne, bi se mogoče lahko mal strošila še ponoči po 'brdih' med Železniki in Podbrdom.
Se namalam v Železnikih, ma so me menda skoraj vsi poznali. Vem, da sem zjalasta, da sem pa tolk, da me skor vsi nekako poznajo, to pa nisem vedla….al so se pa samo delal.
Srečujem v Železnikih stotaše enega za drugim. Vsem, ki jih poznam, namenim kako besedo in ga malo pohecam, koga vprašam, če kaj rabi in tako prihajajo in odhajajo….vsi so prihajali, njega…ja je blo, sam eno čist malček pozneje. Je prišel, vprašal, kaj sem ga spet biksala. Tolk, da se nisem spet skisala…no, pa se nisem. Poskrbiva, da ima vse za na Ratitovec in za noč, ki se je bližala. Mal pojest, mal popit, lučko namontirat in 'brca v rit'. Jaz pa na Prtovč, čakat, če bo še kaj rabil. S Prtovča sem se prestavila na Soriško planino. Ker sem imela nekaj časa, sem si 'postlala' v avtu. Bom spala…aha. A je kdo spal za volanom avtomobila. Ni glih postelja. Ampak bolje pa bo, kot nič. Navila sem si uro, da ne bi slučajno zaspala. Poldveh bo dovolj zgodaj, da ga ne zamudim….vmes sem na momente z enim učem pogledala, če je kaj znanega. Videla sem, ko je prišel Peter Macuh, pa se mi ni zdelo vstajat iz toplega ovoja spalne vreče (sori Peter…drugega sem čakala). Potem se mi je zadelo, da vidim Damjana. Sem se pognala iz avtomobila, kot iz katapulta…pa ugotovila, da ta pa že ni taprav. In sem šla še malo dremat. Potem je prišla Marjeta. Njo sem pa šla pozdravit, ker za njo bi pa po moji logiki kmalu moral priracati Damjan. In je res. Z njim je bil Jaka, s katerim sta si družbo delala že od vrha Ratitovca. Malo sem ju pocrkljala s kruhom in zaseko…potem sta pa hitro šla naprej. Skočila sem še na kontrolo na Petrovo Brdo, potem pa v Podbrdo, kjer sem ga z veseljem pričakala. Počasi se je že naredil dan, ko sta z Jako družno primaširala v cilj. UPT pod streho in to zelo uspešno. Za podvig je potreboval 23:28 in en drobiž sekund. Deca pod tuš, potem pa v avto in domov. Tako se je zame zaključil PTRF 2017. Delno tekaško, delno pa navijaško, vsekakor pa naporno. Še zdaj prihajam k sebi.
Mi vsi pa bi zamižali na očke... 
ker ji privoščimo! 
Ma, Majči, kej ne vidiš, da jim je sam glih zate zmanjkalo papirja... ne bojo sam tebe dali na en čist list, no.... 
Saj zarad mene je lahko na pol popisan. 
Nič ne de. Vsak naj ima svojo uro pa se štopa. Profit vsaj treh evrov. 
, povem kdaj me lahko pričakuje, napoved je skoraj do minute točna, Na spustu z Lajnarja se mi odpre. Malo sem v zadregi, ali naj počakam Marka. Grem dalje. Gre kar hitro in brez težav. Že sem v zadnjem spustu, pod sabo zagledam lučko. Jo dohitim. Svetilka pripada Boštjan-u. Skupaj oddrviva zadnjih nekaj kilometrov, kjer naju pričakata ženi 