- 09 Jul 2017, 18:31
#355610
Pa smo spet tam, kjer ni muh. Spet je bila dirka in ta menda ni končana, ko prečkaš ciljno črto in poješ makarone ampak, ko napišeš in objaviš poročilo s tekme. In ker stvari ne gre puščati nedokončanih, pač pišem poročilo.
Torej na prekrasno (beri prilično vročo) soboto v juliju, je bil ponovno organiziran Risnjak trail. Ta se, kot že samo ime pove, nahaja na območju Narodnega parka Risnjak. Na startu dveh dirk (16 km in 30 km) je stalo 473 mendeljcov, ki nimajo pametnejšega dela, kot preganjanje risov po nacionalnem parku. Pot je znana od lani; najprej malo asfalta, potem malo makadamske gozdne ceste in potem planinska stezica tipa – v gosjem redu gre v korak. In ker nisem dovolj hitra, da bi bila prva, se vlečem nekje bolj zadaj in pač nekomu za ritjo. Jo mahamo tako nekako vsak v svojem svetu v ta klanec, ko kar naenkrat med vsem ptičjim petjem in vonjem gozda pride nasproti en duh. Ne katerikoli duh…to je bil duh zaostale velike noči. Res prav po pokvarjenih jajcih je zasmrdelo. Pa kaj to majo za eno žvad v Risnjakovem parku, verjetno je kaj crknilo…pa čez nekaj časa spet srečam tega duha…nakar ugotovim, da prijazni gospod pred mano spušča golobčke. Ma saj je v redu…kar ni za not, je za ven, ampak bi bilo mogoče vseeno potrebno njegovo soprogo al dekle al ljubico al karkoli že ima, (če ima) opozorit na to, da se od pokvarjenih jajc lahko salmonelo dobi. Pustimo stat druge, kmalu primaširam do Suzane iz ŠILT-a. Je dlje tekla, kot jaz in je posledično bila uvrščena višje na lestvici v vrsti hodečih. Še za eno kolegico je bila prepočasna, pa sva jo tako skupaj mahnili do vrha Risnjaka. Dekle namreč ni navajeno take poti (je bil to šele njen tretji trail, pa se bo že navadila). Po 1:54 od starta jo primahava na Veliki Risnjak, potem pa ona po svoje, jaz pa po svoje. Ko ostanem brez ene kolegice, si takoj najdem novo. Mirjana iz Umaga je bila ravno na vrhu Risnjaka z namenom, da se začne spuščat z njega, ko rečeva eno, pa potem še eno, pa tako kar nekaj besed in jo nato družno mahava do prve okrepčevalnice pred naslednjim vzponom. Ona je tekačica, tudi na novo v trail vodah in po prijazni gozdni poti ona teče, jaz pa za njo. Na okrepčevalnici se okrepčava, saj zato pa je tam, potem pa jo morava mahnit dalje. Nekaj čudno zaostaja za mano. Tega res nisem navajena, da za mano zaostajajo. Jo vprašam enkrat, če je z njo vse v redu, pa jo čez čas vprašam še enkrat, pa mi vedno zatrdi, da je odlično. OK, je pač nekdo, ki je počasnejši od mene, svašta zemlja rodi... Grem jaz svojo pot in se od daleč še nekajkrat ozrem nazaj, če je Mirjana res v redu. Ker vse kaže na to da je, jo poponoma zapustim.
Po gozdu se nekako kar da živet, čeprav se čuti, da je dan vroč dan. Pridem na plano pa začnem videvat ene čudne oblike zemeljskega površja. Baje da smo na Risnjaku, bi človek pričakoval, da bo risa videl…ma neee….morajo naredit zadevo bolj zanimivo in do vrha Snježnika vidim kar nekaj zoranih območij. Po moje so divlje svinje s Sljemena prišle pogledat, če se mi je letos prav tako utrgalo, kot lani. Pa se mi ni, tako da veš!!! Letos ni Sljemena zame. Ampak vseeno previdno pogledam okrog sebe, če ni pa kaka svinja vendar bolj firbčna od drugih. Hitro ugotovim, da so svinje bolj pametne od trail tekačev in so se pospravile bolj v hlad, zato jo lahko brez večjih skrbi o kakem srečanju mahnem naprej. Najprej po planinskih travah, potem pa po…kaj pa vem…oviratlonu al kako?? Pot so speljali po tako ozko uklesani stezici skozi ruševnje, da je treba nogi postavljati eno pred drugo. Vštric ni šanse. Sem se ravnokar zavedla, da k sreči med trail tekači ni baletk ali ritmičnih gimnastičark. Po moje bi vse po vrsti popadale na nos, ker bi se s prsti na nogah zataknile v veje ruševja. Prav natančno je potrebno postaviti eno nogo pred drugo in potem prav natančno drugo nogo čisto na knap mimo kolena prve pred njo. Drugače ne gre!!
No potem je te ovire z ruševjem konec in naletim na prijaznega sotekmovalca iz Zagreba. Me je čist sezulo, ko se je človek za mano pogovarjal v slovenščini. Brez kakega očitnega južnjaškega naglasa. Bwooo. Se zgodi. Kot sem že rekla, svašta zemlja rodi. Ga pobaram, tako kot že nekaj drugih pred njim, če gre, pa pravi da gre, ampak da ni ravno, da bi se človek fental zaradi ene tekme in da bo tudi počasi še daleč prišel. Tudi njega pustim za sabo in jo mahnem čisto na vrh Snježnika. Zgleda, da imajo na tistem koncu tako burjo, da so še skale s ketno privezali, da jim jih ne odnese. Gledam tisto verigo in pomislim, da če skale drži pred burjo, da bo mogoče meni tud pomagala v višino. Pa je res. Zdaj sem na najvišji točki dirke in se je potrebno skobalit dol. A sem že povedala, da so postavili oviratlon? Prej čisto ozko potko skozi ruševje, sem pa so navozili skale in na enem mestu pustili tako ozek prehod, da je res samo za ta najbolj suhe, pa še tisti ne smejo imet prevelikega ruzaka, ker se zataknejo.
Nato pa pot počasi spet zvije v gozd in se spet da nekako 'normalno' živet. Do druge okrepčevalnice sem svoji flaški ožela do zadnje kapljice. Dobro, da kolikor toliko poznam pot od lanskega leta, sicer bi lahko bilo nerodno. Brez tekočine ne delujem dobro. Tako kot ne gre avto brez nafte. Tako na okrepčevalnici najprej natočim v en bidonček izotonik, v drugega pa kar vodo. Šele potem navalim, ko mutavi na telefon na vse, kar so imeli…no skoraj vse, saj je nekaj treba pustit še za prihajajoče. Ravno, ko se odpravljam z okrepčevalnice se na njej namalata že prej omenjena Miro iz Zagreba in Mirjana iz Umaga. Ju veselo pozdravim in grem svojo pot. Vesela, ker imam polna bidončka in relativno potolažen želodček jo maham po gozdu kot rdeča kapica…pa se rdeča kapica kar naenkrat zdrzne…pojma nimam, kaj točno me je zmotilo ampak nekaj me je že moralo….pogledam okrog sebe…nobenega trakca nikjer. Nobene tablice nikjer….nobene…šmenta. Ni prava pot. Pogledam malo bolj v daljave in k sreči na hribu vidim en trakec, ki se mi prav nesramno posmehuje. K sreči nisem veliko skrenila s poti. Torej nazaj in na pravo pot….pa juhuhu še enkrat na Risnjak. Ampak una prejšnja potka mi je bila pa bolj všeč. Ne vem a res nimajo nobenih drugih hribov tle, da morajo dvakrat na en vrh vlačit progo??
Na poti gor že spet ujamem en par (no bila sta pač moški in ženska, kaj pa vem, če sta spadala skupaj), ki sta že pred okrepčevalnico pogledovala nazaj, ali ju in kako hitro ju lovim. Bolj ko je bil hrib, bolj sem jima bila za ritjo. Sem ravno razmišljala, da imata očiten znak cestnih tekačev, ki sta prvič (ali pa vsaj bolj od začetka) na trailu. Kako jih ločiš??? Dohitiš ali prehitiš jih na vsakem vzponu ali tehničnem spustu, ko je teren primeren za tek, pa zvissss mimo tebe. Resno. Nikoli se nisem imela za prav hitro v klanec, pa sem očitno nabasala na ljudi, ki znajo bit še počasnejši. Go figure!
Na Risnjaku (drugič) ponovim vajo od lani in jih na ček pointu pobaram kdo je tako nesramen, da me je ravnokar že drugič pognal na Risnjak in zdaj moram spet dol. Se zarežijo vsi po vrsti in potem beseda da besedo in vprašam za pivo. Da bi imela majhnega, ker velik bo pa za dol kotalit mal prehud. Pa en odpre piksno in pravi naj pijem kolikor me je volja saj ne bo noben gledal….kar bo ostalo, bodo pa že dokončali, saj jih je dovolj. Je bil topel, ma je sedel….in je šlo z veseljem spet dolčez. Pri zadnji okrepčevalnici me je spet ujel Miro iz Zagreba in tako sva jo družno mahnila proti cilju. Pot bolj hitro mine, če imaš koga s komer čvekaš. Celo tekla sva del poti. Malo pred ciljem naju je ujela še Mirjana iz Umaga in smo se odločili, da še malo tečemo in da ciljno črto prečkamo z roko v roki.
Pa bom spet zamudila podelitve, sem si mislila, saj so bile napovedane za 16:30 in jaz sem zamujala. Moja želja priti v cilj v 6,5 urah je šla papa. Ampak podelitve sem pa vseeno ujela, saj so z njimi zamujali…vsaj z delom njih. Ena od dobitnic kolajn je bila namreč tudi Mirjana in ta je bila pač z mano. Tako mi je uspelo pofotografirati tudi del podelitev.
So bili včeraj na terenu ljudje, ki so se resno spraševali po zdravju in kaj jim je pa tega treba in zakaj pa niso raje na 16 km progi in podobno. Sama se tega sicer nisem vprašala, sem se pa resno vprašala po zdravju v smislu, kaj zaboga pa bi hotla jaz počet na Jahorini na 70 km dolgi progi, če še enga Risnjaka komaj zvozim. Zdaj imam resne pogovore sama s sabo, da se v doglednem času spametujem. Sem se ravno prav zasmilila sama sebi, da imam zdaj kaj razmišljat…da ni dolgcajt.
Tako….poročilo napisano, trail zaključen.
Torej na prekrasno (beri prilično vročo) soboto v juliju, je bil ponovno organiziran Risnjak trail. Ta se, kot že samo ime pove, nahaja na območju Narodnega parka Risnjak. Na startu dveh dirk (16 km in 30 km) je stalo 473 mendeljcov, ki nimajo pametnejšega dela, kot preganjanje risov po nacionalnem parku. Pot je znana od lani; najprej malo asfalta, potem malo makadamske gozdne ceste in potem planinska stezica tipa – v gosjem redu gre v korak. In ker nisem dovolj hitra, da bi bila prva, se vlečem nekje bolj zadaj in pač nekomu za ritjo. Jo mahamo tako nekako vsak v svojem svetu v ta klanec, ko kar naenkrat med vsem ptičjim petjem in vonjem gozda pride nasproti en duh. Ne katerikoli duh…to je bil duh zaostale velike noči. Res prav po pokvarjenih jajcih je zasmrdelo. Pa kaj to majo za eno žvad v Risnjakovem parku, verjetno je kaj crknilo…pa čez nekaj časa spet srečam tega duha…nakar ugotovim, da prijazni gospod pred mano spušča golobčke. Ma saj je v redu…kar ni za not, je za ven, ampak bi bilo mogoče vseeno potrebno njegovo soprogo al dekle al ljubico al karkoli že ima, (če ima) opozorit na to, da se od pokvarjenih jajc lahko salmonelo dobi. Pustimo stat druge, kmalu primaširam do Suzane iz ŠILT-a. Je dlje tekla, kot jaz in je posledično bila uvrščena višje na lestvici v vrsti hodečih. Še za eno kolegico je bila prepočasna, pa sva jo tako skupaj mahnili do vrha Risnjaka. Dekle namreč ni navajeno take poti (je bil to šele njen tretji trail, pa se bo že navadila). Po 1:54 od starta jo primahava na Veliki Risnjak, potem pa ona po svoje, jaz pa po svoje. Ko ostanem brez ene kolegice, si takoj najdem novo. Mirjana iz Umaga je bila ravno na vrhu Risnjaka z namenom, da se začne spuščat z njega, ko rečeva eno, pa potem še eno, pa tako kar nekaj besed in jo nato družno mahava do prve okrepčevalnice pred naslednjim vzponom. Ona je tekačica, tudi na novo v trail vodah in po prijazni gozdni poti ona teče, jaz pa za njo. Na okrepčevalnici se okrepčava, saj zato pa je tam, potem pa jo morava mahnit dalje. Nekaj čudno zaostaja za mano. Tega res nisem navajena, da za mano zaostajajo. Jo vprašam enkrat, če je z njo vse v redu, pa jo čez čas vprašam še enkrat, pa mi vedno zatrdi, da je odlično. OK, je pač nekdo, ki je počasnejši od mene, svašta zemlja rodi... Grem jaz svojo pot in se od daleč še nekajkrat ozrem nazaj, če je Mirjana res v redu. Ker vse kaže na to da je, jo poponoma zapustim.
Po gozdu se nekako kar da živet, čeprav se čuti, da je dan vroč dan. Pridem na plano pa začnem videvat ene čudne oblike zemeljskega površja. Baje da smo na Risnjaku, bi človek pričakoval, da bo risa videl…ma neee….morajo naredit zadevo bolj zanimivo in do vrha Snježnika vidim kar nekaj zoranih območij. Po moje so divlje svinje s Sljemena prišle pogledat, če se mi je letos prav tako utrgalo, kot lani. Pa se mi ni, tako da veš!!! Letos ni Sljemena zame. Ampak vseeno previdno pogledam okrog sebe, če ni pa kaka svinja vendar bolj firbčna od drugih. Hitro ugotovim, da so svinje bolj pametne od trail tekačev in so se pospravile bolj v hlad, zato jo lahko brez večjih skrbi o kakem srečanju mahnem naprej. Najprej po planinskih travah, potem pa po…kaj pa vem…oviratlonu al kako?? Pot so speljali po tako ozko uklesani stezici skozi ruševnje, da je treba nogi postavljati eno pred drugo. Vštric ni šanse. Sem se ravnokar zavedla, da k sreči med trail tekači ni baletk ali ritmičnih gimnastičark. Po moje bi vse po vrsti popadale na nos, ker bi se s prsti na nogah zataknile v veje ruševja. Prav natančno je potrebno postaviti eno nogo pred drugo in potem prav natančno drugo nogo čisto na knap mimo kolena prve pred njo. Drugače ne gre!!
No potem je te ovire z ruševjem konec in naletim na prijaznega sotekmovalca iz Zagreba. Me je čist sezulo, ko se je človek za mano pogovarjal v slovenščini. Brez kakega očitnega južnjaškega naglasa. Bwooo. Se zgodi. Kot sem že rekla, svašta zemlja rodi. Ga pobaram, tako kot že nekaj drugih pred njim, če gre, pa pravi da gre, ampak da ni ravno, da bi se človek fental zaradi ene tekme in da bo tudi počasi še daleč prišel. Tudi njega pustim za sabo in jo mahnem čisto na vrh Snježnika. Zgleda, da imajo na tistem koncu tako burjo, da so še skale s ketno privezali, da jim jih ne odnese. Gledam tisto verigo in pomislim, da če skale drži pred burjo, da bo mogoče meni tud pomagala v višino. Pa je res. Zdaj sem na najvišji točki dirke in se je potrebno skobalit dol. A sem že povedala, da so postavili oviratlon? Prej čisto ozko potko skozi ruševje, sem pa so navozili skale in na enem mestu pustili tako ozek prehod, da je res samo za ta najbolj suhe, pa še tisti ne smejo imet prevelikega ruzaka, ker se zataknejo.
Nato pa pot počasi spet zvije v gozd in se spet da nekako 'normalno' živet. Do druge okrepčevalnice sem svoji flaški ožela do zadnje kapljice. Dobro, da kolikor toliko poznam pot od lanskega leta, sicer bi lahko bilo nerodno. Brez tekočine ne delujem dobro. Tako kot ne gre avto brez nafte. Tako na okrepčevalnici najprej natočim v en bidonček izotonik, v drugega pa kar vodo. Šele potem navalim, ko mutavi na telefon na vse, kar so imeli…no skoraj vse, saj je nekaj treba pustit še za prihajajoče. Ravno, ko se odpravljam z okrepčevalnice se na njej namalata že prej omenjena Miro iz Zagreba in Mirjana iz Umaga. Ju veselo pozdravim in grem svojo pot. Vesela, ker imam polna bidončka in relativno potolažen želodček jo maham po gozdu kot rdeča kapica…pa se rdeča kapica kar naenkrat zdrzne…pojma nimam, kaj točno me je zmotilo ampak nekaj me je že moralo….pogledam okrog sebe…nobenega trakca nikjer. Nobene tablice nikjer….nobene…šmenta. Ni prava pot. Pogledam malo bolj v daljave in k sreči na hribu vidim en trakec, ki se mi prav nesramno posmehuje. K sreči nisem veliko skrenila s poti. Torej nazaj in na pravo pot….pa juhuhu še enkrat na Risnjak. Ampak una prejšnja potka mi je bila pa bolj všeč. Ne vem a res nimajo nobenih drugih hribov tle, da morajo dvakrat na en vrh vlačit progo??
Na poti gor že spet ujamem en par (no bila sta pač moški in ženska, kaj pa vem, če sta spadala skupaj), ki sta že pred okrepčevalnico pogledovala nazaj, ali ju in kako hitro ju lovim. Bolj ko je bil hrib, bolj sem jima bila za ritjo. Sem ravno razmišljala, da imata očiten znak cestnih tekačev, ki sta prvič (ali pa vsaj bolj od začetka) na trailu. Kako jih ločiš??? Dohitiš ali prehitiš jih na vsakem vzponu ali tehničnem spustu, ko je teren primeren za tek, pa zvissss mimo tebe. Resno. Nikoli se nisem imela za prav hitro v klanec, pa sem očitno nabasala na ljudi, ki znajo bit še počasnejši. Go figure!
Na Risnjaku (drugič) ponovim vajo od lani in jih na ček pointu pobaram kdo je tako nesramen, da me je ravnokar že drugič pognal na Risnjak in zdaj moram spet dol. Se zarežijo vsi po vrsti in potem beseda da besedo in vprašam za pivo. Da bi imela majhnega, ker velik bo pa za dol kotalit mal prehud. Pa en odpre piksno in pravi naj pijem kolikor me je volja saj ne bo noben gledal….kar bo ostalo, bodo pa že dokončali, saj jih je dovolj. Je bil topel, ma je sedel….in je šlo z veseljem spet dolčez. Pri zadnji okrepčevalnici me je spet ujel Miro iz Zagreba in tako sva jo družno mahnila proti cilju. Pot bolj hitro mine, če imaš koga s komer čvekaš. Celo tekla sva del poti. Malo pred ciljem naju je ujela še Mirjana iz Umaga in smo se odločili, da še malo tečemo in da ciljno črto prečkamo z roko v roki.
Pa bom spet zamudila podelitve, sem si mislila, saj so bile napovedane za 16:30 in jaz sem zamujala. Moja želja priti v cilj v 6,5 urah je šla papa. Ampak podelitve sem pa vseeno ujela, saj so z njimi zamujali…vsaj z delom njih. Ena od dobitnic kolajn je bila namreč tudi Mirjana in ta je bila pač z mano. Tako mi je uspelo pofotografirati tudi del podelitev.
So bili včeraj na terenu ljudje, ki so se resno spraševali po zdravju in kaj jim je pa tega treba in zakaj pa niso raje na 16 km progi in podobno. Sama se tega sicer nisem vprašala, sem se pa resno vprašala po zdravju v smislu, kaj zaboga pa bi hotla jaz počet na Jahorini na 70 km dolgi progi, če še enga Risnjaka komaj zvozim. Zdaj imam resne pogovore sama s sabo, da se v doglednem času spametujem. Sem se ravno prav zasmilila sama sebi, da imam zdaj kaj razmišljat…da ni dolgcajt.
Tako….poročilo napisano, trail zaključen.
, ampak vseeno bom dodala par stavkov 
.
. Pridružila se je še Urška in skoraj tik pred zdajci nahecam še Nušo, ki jo je organizator Elvir po zaključenih prijavah prijazno dodal na startno listo 
.
. Na prvem spustu ujamem Sanjo, ki je imela težave s krči, nadaljevali sva skupaj. Pod vrhom Snježnika dohitiva Uršo, ki je imela manjšo krizo, poplezava po skalcah, se pofotkava in 'pičiva' dalje. Počutje je bilo kar dobro, čeprav je meni zmanjkalo pijače 
in sem komaj dočakala okrepčevalnico 
. Napolniva bidone, se 'nalijava' s kokakolo, sir je bil tako dober, da bi ga kar jedla 
. Mene so na spustu prvič v življenju zagrabili hudi krči, najprej v desno, potem pa še v levo nogo 
. Takrat se je pokazala moja trma in 'gorjanska' kri, borbala sem dalje in tud krči so popustili. Vseeno je bil to moj najtežji in najdaljši spust in sem bila res vesela cilja! Ura mi je 'crknila' na zadnji okrpčevalnici, pa saj itak nikoli ne gledam nanjo 
, tako da mi je Nuša, ki je tekla na 16-ki, povedala, da sem uspela pod 5ur, zadovoljna! 
