- 01 Avg 2017, 08:14
#355828
Ker se je Majčka še potepala po Sarajevu in Mostarju, še ni utegnila napisati poročila . Bom pa jaz začela, ene par stavkov bom že 'spacala' skupaj .
29. in 30. julija se je dogajalo na Jahorini. Letos tretja izvedba JUT, s spremenjenimi trasami Ultra 104, Maxi 70, Midi 35 in Mini 14 km. Dogodek spremljam že od začetka in vedno sem si želela obiskati in preteči Jahorino z okolico, letos mi je bila sreča naklonjena in tako sem končno videla znamenito bob stezo na Trebeviču, Jahorino, Sarajevo.
Pogumno sem se prijavila na Ultro 104km, ker tako daleč se pa ne bom peljala na ta'kratko' Na pot smo se odpravili s super ekipo IPA, Uršo, Mihom, Damjanom, Dušanom in Matjažem, ki so tekmovali na Midiju, ki je štelo tudi za Prvenstvo vojske in policije. Dolga in vroča vožnja ni pokvarila vzdušja, na Jahorino smo prispeli radovedni in nestrpni, kaj nas čaka. .
Prijeten hotelček, nedaleč stran od starta pri Hotelu Bistrica, so odprli samo za nas . Na prevzemu štartnih številk, kjer niso preveč dosledno pregledovali obvezne opreme , smo se srečali s 'standardno' ekipo zakoncev Sakač , Oskarjem, Težkyem, Ivijem, Bojanom, zakoncema Jež in ostalimi...smeha in dobre volje ni manjkalo . Organizatorji bodo morali malo v šolo k Jožkotu, izdajanje štartnih paketov je potekalo počasi in kar nekaj težav so imeli tudi s številkami za vrečke za garderobo . Zjutraj smo prevzemali še zapestnice s čipom, štart je zamujal 15min , smo pa dalj časa klepetali in se fotkali . Ultra in Maxi smo štartali skupaj, Midi pa ob 9h(spet zamuda) iz Sarajeva.
Sama trasa mi je bila všeč, en krog po Ogorjelici, na 19km smo se ločili s 70-ko, sledil je precej tekaški del čez Romanijo, vročina je pritiskala, veliko je bilo treba piti . Zanimiv je bil vzpon po zajlah na Majdani, mogoče bi morali tam poskrbeti za prisotnost reševalca in ne samo fotografa na vrhu . Meni je šlo kar dobro, večinoma sem tekla sama. Spust do Pal se je vlekel, tam so nas čakale naše vrečke z opremo, hrana, makaroni, riž, golaž...vendar meni nič od tega ni dišalo , pravzaprav sem celo traso zelo malo jedla, pila pa res veliko, nalivala sem se s kokakolo, polnila bidone, pa je kar šlo. Žal se ni izšlo Romanu in tekmovalki, ki je do takrat vodila, oba sta dehidrirala, imela težave z bruhanjem in tam odstopila . Tudi jaz sem si vzela nekajminutni odmor, nisem se pa preoblačila, kar se je kasneje izkazalo za napako, ker so me pošteno ožulile hlačke . Sledil je precej tekaški del, sonce je pripekalo, dohitela sem mlajšega tekmovalca, ki je hodil. Spregovorila sva par besed, ni mu bilo všeč, da je toliko asfaltnih in makadamskih delov, in ga je 'zabilo'.
Na okrepčevalnico je potem pritekel, jaz sem mu bila vzpodbuda, da se je spravil v pogon. Na tej okrepčevalnici malo po 70. kilometru so imeli samo vodo, ker se je nekaj zalomilo s prevozom, je bila pa vsaj ta hladna. Tu smo se spet združili s tekmovalci Maxija, prostovoljka mi je povedala, da so vsi 'prošli' , super za Majčko, sem vedela, da je dobro na poti. Sledil naj bi vzpon na Trebevič, vendar sva z 'mojim' fantom še kar nekaj časa grizla po asfaltu. On je poznal ta del, ker je lani tekel na Midiju, tako, da sem bila sproti seznanjena, kaj me čaka. Končno prideva do znamenite bob steze, kar stisnilo me je pri srcu, kaj je ostalo od nje . Začel se je kar zahteven vzpon do oddajnika, na srečo še podnevi, in potem po skalnatem grebenu, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak. Na spustu sem 'sopotnika' pustila zadaj, ker ni imel več energije za tek. Kar nekaj vej se mi je postavljalo čez pot , eni se nisem mogla izogniti, dobro sem se rešila, samo ena večja praska na nogi, ki me bo še nekaj časa spominjala na Trebevič. Začelo se je mračiti, za bolj varen korak po gozdnih poteh, sem si namestila naglavno lučko. Zadnji del je bil zelo razgiban, gor, dol, gor...ko sem pritekla na cesto, sem bila v dvomu, kam, trakci so izginili, svetlobni odsevniki na prometnih znakih so me zmedli, noge so hotele levo navzdol , vendar sem po parih metrih obrnila nazaj, treba je bilo desno navzgor . Še zadnji kilometri po gozdu, razgibani, čez mostičke, malo blata, in po šestnajstih urah in pol pridem v cilj pri hotelu Bistrica . Ivi je ležal v spalki, čakal Oskarja in Težkyja, bil je drugi na Ultri . Če sem celo pot 'sanjala' o pivu, mi takrat ni bilo prav nič do njega, pa saj ga tudi dobila nisem . Vzamem še vrečko z garderobo in proti hotelčku. Nasproti mi pripelje Damjan, zbašem se v kombi, v hotelčku zbudim Uršo, ki si je na Midiju pritekla 3. mesto , pod tuš in pod 'kovter'. Namažem oguljena stegna in rano na nogi, drugih hujših posledic nimam. Zjutraj brez problema vstanem, objemi in čestitke z IPA ekipo, vsi so zelo uspešno opravili s progo. . Po zajtrku smo se odpeljali še v Sarajevo, srečamo še dve tekmovalki, ki premagujeta še najtežje zadnje kilometre . Sledil je sprehod po Baščaršiji, obvezna kava, obisk pivovarne, kjer smo se 'obtežili' s pivom in že je bilo treba nazaj, ker nas je čakala podelitev. Slovenci smo bili spet zelo uspešni, kar precejkrat smo stali na stopničkah.
Vsem iskrene čestitke za premagane razdalje, vsi smo zmagovalci!!!
Rezultati https://stotinka.hr/hrv/dogadjaj/291
Zelo 'obetaven' trail, lepe, zahtevne trase, z malo izboljšano organizacijo bo privabil še več tekmovalcev. Mogoče še kdaj ponovim, vendar si je pametno vzeti kakšen dan več in si ogledati še druge 'znamenitosti' naše bivše skupne države.
29. in 30. julija se je dogajalo na Jahorini. Letos tretja izvedba JUT, s spremenjenimi trasami Ultra 104, Maxi 70, Midi 35 in Mini 14 km. Dogodek spremljam že od začetka in vedno sem si želela obiskati in preteči Jahorino z okolico, letos mi je bila sreča naklonjena in tako sem končno videla znamenito bob stezo na Trebeviču, Jahorino, Sarajevo.
Pogumno sem se prijavila na Ultro 104km, ker tako daleč se pa ne bom peljala na ta'kratko' Na pot smo se odpravili s super ekipo IPA, Uršo, Mihom, Damjanom, Dušanom in Matjažem, ki so tekmovali na Midiju, ki je štelo tudi za Prvenstvo vojske in policije. Dolga in vroča vožnja ni pokvarila vzdušja, na Jahorino smo prispeli radovedni in nestrpni, kaj nas čaka. .
Prijeten hotelček, nedaleč stran od starta pri Hotelu Bistrica, so odprli samo za nas . Na prevzemu štartnih številk, kjer niso preveč dosledno pregledovali obvezne opreme , smo se srečali s 'standardno' ekipo zakoncev Sakač , Oskarjem, Težkyem, Ivijem, Bojanom, zakoncema Jež in ostalimi...smeha in dobre volje ni manjkalo . Organizatorji bodo morali malo v šolo k Jožkotu, izdajanje štartnih paketov je potekalo počasi in kar nekaj težav so imeli tudi s številkami za vrečke za garderobo . Zjutraj smo prevzemali še zapestnice s čipom, štart je zamujal 15min , smo pa dalj časa klepetali in se fotkali . Ultra in Maxi smo štartali skupaj, Midi pa ob 9h(spet zamuda) iz Sarajeva.
Sama trasa mi je bila všeč, en krog po Ogorjelici, na 19km smo se ločili s 70-ko, sledil je precej tekaški del čez Romanijo, vročina je pritiskala, veliko je bilo treba piti . Zanimiv je bil vzpon po zajlah na Majdani, mogoče bi morali tam poskrbeti za prisotnost reševalca in ne samo fotografa na vrhu . Meni je šlo kar dobro, večinoma sem tekla sama. Spust do Pal se je vlekel, tam so nas čakale naše vrečke z opremo, hrana, makaroni, riž, golaž...vendar meni nič od tega ni dišalo , pravzaprav sem celo traso zelo malo jedla, pila pa res veliko, nalivala sem se s kokakolo, polnila bidone, pa je kar šlo. Žal se ni izšlo Romanu in tekmovalki, ki je do takrat vodila, oba sta dehidrirala, imela težave z bruhanjem in tam odstopila . Tudi jaz sem si vzela nekajminutni odmor, nisem se pa preoblačila, kar se je kasneje izkazalo za napako, ker so me pošteno ožulile hlačke . Sledil je precej tekaški del, sonce je pripekalo, dohitela sem mlajšega tekmovalca, ki je hodil. Spregovorila sva par besed, ni mu bilo všeč, da je toliko asfaltnih in makadamskih delov, in ga je 'zabilo'.
Na okrepčevalnico je potem pritekel, jaz sem mu bila vzpodbuda, da se je spravil v pogon. Na tej okrepčevalnici malo po 70. kilometru so imeli samo vodo, ker se je nekaj zalomilo s prevozom, je bila pa vsaj ta hladna. Tu smo se spet združili s tekmovalci Maxija, prostovoljka mi je povedala, da so vsi 'prošli' , super za Majčko, sem vedela, da je dobro na poti. Sledil naj bi vzpon na Trebevič, vendar sva z 'mojim' fantom še kar nekaj časa grizla po asfaltu. On je poznal ta del, ker je lani tekel na Midiju, tako, da sem bila sproti seznanjena, kaj me čaka. Končno prideva do znamenite bob steze, kar stisnilo me je pri srcu, kaj je ostalo od nje . Začel se je kar zahteven vzpon do oddajnika, na srečo še podnevi, in potem po skalnatem grebenu, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak. Na spustu sem 'sopotnika' pustila zadaj, ker ni imel več energije za tek. Kar nekaj vej se mi je postavljalo čez pot , eni se nisem mogla izogniti, dobro sem se rešila, samo ena večja praska na nogi, ki me bo še nekaj časa spominjala na Trebevič. Začelo se je mračiti, za bolj varen korak po gozdnih poteh, sem si namestila naglavno lučko. Zadnji del je bil zelo razgiban, gor, dol, gor...ko sem pritekla na cesto, sem bila v dvomu, kam, trakci so izginili, svetlobni odsevniki na prometnih znakih so me zmedli, noge so hotele levo navzdol , vendar sem po parih metrih obrnila nazaj, treba je bilo desno navzgor . Še zadnji kilometri po gozdu, razgibani, čez mostičke, malo blata, in po šestnajstih urah in pol pridem v cilj pri hotelu Bistrica . Ivi je ležal v spalki, čakal Oskarja in Težkyja, bil je drugi na Ultri . Če sem celo pot 'sanjala' o pivu, mi takrat ni bilo prav nič do njega, pa saj ga tudi dobila nisem . Vzamem še vrečko z garderobo in proti hotelčku. Nasproti mi pripelje Damjan, zbašem se v kombi, v hotelčku zbudim Uršo, ki si je na Midiju pritekla 3. mesto , pod tuš in pod 'kovter'. Namažem oguljena stegna in rano na nogi, drugih hujših posledic nimam. Zjutraj brez problema vstanem, objemi in čestitke z IPA ekipo, vsi so zelo uspešno opravili s progo. . Po zajtrku smo se odpeljali še v Sarajevo, srečamo še dve tekmovalki, ki premagujeta še najtežje zadnje kilometre . Sledil je sprehod po Baščaršiji, obvezna kava, obisk pivovarne, kjer smo se 'obtežili' s pivom in že je bilo treba nazaj, ker nas je čakala podelitev. Slovenci smo bili spet zelo uspešni, kar precejkrat smo stali na stopničkah.
Vsem iskrene čestitke za premagane razdalje, vsi smo zmagovalci!!!
Rezultati https://stotinka.hr/hrv/dogadjaj/291
Zelo 'obetaven' trail, lepe, zahtevne trase, z malo izboljšano organizacijo bo privabil še več tekmovalcev. Mogoče še kdaj ponovim, vendar si je pametno vzeti kakšen dan več in si ogledati še druge 'znamenitosti' naše bivše skupne države.