Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#355828
Ker se je Majčka še potepala po Sarajevu in Mostarju, še ni utegnila napisati poročila :-- :lol: . Bom pa jaz začela, ene par stavkov bom že 'spacala' skupaj :mrgreen: .
29. in 30. julija se je dogajalo na Jahorini. Letos tretja izvedba JUT, s spremenjenimi trasami Ultra 104, Maxi 70, Midi 35 in Mini 14 km. Dogodek spremljam že od začetka in vedno sem si želela obiskati in preteči Jahorino z okolico, letos mi je bila sreča naklonjena in tako sem končno videla znamenito bob stezo na Trebeviču, Jahorino, Sarajevo. :laola
Pogumno sem se prijavila na Ultro 104km, ker tako daleč se pa ne bom peljala na ta'kratko' :lol: Na pot smo se odpravili s super ekipo IPA, Uršo, Mihom, Damjanom, Dušanom in Matjažem, ki so tekmovali na Midiju, ki je štelo tudi za Prvenstvo vojske in policije. Dolga in vroča vožnja ni pokvarila vzdušja, na Jahorino smo prispeli radovedni in nestrpni, kaj nas čaka. :lauf: :juhuhu: .
Prijeten hotelček, nedaleč stran od starta pri Hotelu Bistrica, so odprli samo za nas :wink: . Na prevzemu štartnih številk, kjer niso preveč dosledno pregledovali obvezne opreme :roll: , smo se srečali s 'standardno' ekipo zakoncev Sakač :lol: , Oskarjem, Težkyem, Ivijem, Bojanom, zakoncema Jež in ostalimi...smeha in dobre volje ni manjkalo :rol: . Organizatorji bodo morali malo v šolo k Jožkotu, izdajanje štartnih paketov je potekalo počasi in kar nekaj težav so imeli tudi s številkami za vrečke za garderobo :roll: . Zjutraj smo prevzemali še zapestnice s čipom, štart je zamujal 15min :? , smo pa dalj časa klepetali in se fotkali :lol: . Ultra in Maxi smo štartali skupaj, Midi pa ob 9h(spet zamuda) iz Sarajeva.
Sama trasa mi je bila všeč, en krog po Ogorjelici, na 19km smo se ločili s 70-ko, sledil je precej tekaški del čez Romanijo, vročina je pritiskala, veliko je bilo treba piti :drink . Zanimiv je bil vzpon po zajlah na Majdani, mogoče bi morali tam poskrbeti za prisotnost reševalca in ne samo fotografa na vrhu :roll: :shock: . Meni je šlo kar dobro, večinoma sem tekla sama. Spust do Pal se je vlekel, tam so nas čakale naše vrečke z opremo, hrana, makaroni, riž, golaž...vendar meni nič od tega ni dišalo :mrgreen: , pravzaprav sem celo traso zelo malo jedla, pila pa res veliko, nalivala sem se s kokakolo, polnila bidone, pa je kar šlo. Žal se ni izšlo Romanu in tekmovalki, ki je do takrat vodila, oba sta dehidrirala, imela težave z bruhanjem in tam odstopila :( . Tudi jaz sem si vzela nekajminutni odmor, nisem se pa preoblačila, kar se je kasneje izkazalo za napako, ker so me pošteno ožulile hlačke :( . Sledil je precej tekaški del, sonce je pripekalo, dohitela sem mlajšega tekmovalca, ki je hodil. Spregovorila sva par besed, ni mu bilo všeč, da je toliko asfaltnih in makadamskih delov, in ga je 'zabilo'.
Na okrepčevalnico je potem pritekel, jaz sem mu bila vzpodbuda, da se je spravil v pogon. Na tej okrepčevalnici malo po 70. kilometru so imeli samo vodo, ker se je nekaj zalomilo s prevozom, je bila pa vsaj ta hladna. Tu smo se spet združili s tekmovalci Maxija, prostovoljka mi je povedala, da so vsi 'prošli' :clap: , super za Majčko, sem vedela, da je dobro na poti. Sledil naj bi vzpon na Trebevič, vendar sva z 'mojim' fantom še kar nekaj časa grizla po asfaltu. On je poznal ta del, ker je lani tekel na Midiju, tako, da sem bila sproti seznanjena, kaj me čaka. Končno prideva do znamenite bob steze, kar stisnilo me je pri srcu, kaj je ostalo od nje :x . Začel se je kar zahteven vzpon do oddajnika, na srečo še podnevi, in potem po skalnatem grebenu, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak. Na spustu sem 'sopotnika' pustila zadaj, ker ni imel več energije za tek. Kar nekaj vej se mi je postavljalo čez pot :? , eni se nisem mogla izogniti, dobro sem se rešila, samo ena večja praska na nogi, ki me bo še nekaj časa spominjala na Trebevič. Začelo se je mračiti, za bolj varen korak po gozdnih poteh, sem si namestila naglavno lučko. Zadnji del je bil zelo razgiban, gor, dol, gor...ko sem pritekla na cesto, sem bila v dvomu, kam, trakci so izginili, svetlobni odsevniki na prometnih znakih so me zmedli, noge so hotele levo navzdol :lol: , vendar sem po parih metrih obrnila nazaj, treba je bilo desno navzgor :wink: . Še zadnji kilometri po gozdu, razgibani, čez mostičke, malo blata, in po šestnajstih urah in pol pridem v cilj pri hotelu Bistrica :juhuhu: . Ivi je ležal v spalki, čakal Oskarja in Težkyja, bil je drugi na Ultri :clap: :cast: :clap: . Če sem celo pot 'sanjala' o pivu, mi takrat ni bilo prav nič do njega, pa saj ga tudi dobila nisem :roll: :lol: . Vzamem še vrečko z garderobo in proti hotelčku. Nasproti mi pripelje Damjan, zbašem se v kombi, v hotelčku zbudim Uršo, ki si je na Midiju pritekla 3. mesto :clap: , pod tuš in pod 'kovter'. Namažem oguljena stegna in rano na nogi, drugih hujših posledic nimam. Zjutraj brez problema vstanem, objemi in čestitke z IPA ekipo, vsi so zelo uspešno opravili s progo. :laola . Po zajtrku smo se odpeljali še v Sarajevo, srečamo še dve tekmovalki, ki premagujeta še najtežje zadnje kilometre :clap: . Sledil je sprehod po Baščaršiji, obvezna kava, obisk pivovarne, kjer smo se 'obtežili' s pivom :toast: in že je bilo treba nazaj, ker nas je čakala podelitev. Slovenci smo bili spet zelo uspešni, kar precejkrat smo stali na stopničkah.
Vsem iskrene čestitke za premagane razdalje, vsi smo zmagovalci!!!
Rezultati :arrow: https://stotinka.hr/hrv/dogadjaj/291
Zelo 'obetaven' trail, lepe, zahtevne trase, z malo izboljšano organizacijo bo privabil še več tekmovalcev. Mogoče še kdaj ponovim, vendar si je pametno vzeti kakšen dan več in si ogledati še druge 'znamenitosti' naše bivše skupne države.
#355830
Hvala, Draga, za tvoje poročilo. In seveda, moj velik poklon. Vsem.! :cast: :cast: :cast:
Si me ponesla v spomine, ko sem se kmalu po OI v Sarajevu s klapco odpravila na Jahorino, z namenom, da se naučim škijat. Namen je bil, a na žalost neuspešen. Ene dvajset botov sem se s škijami pognala naravnost v en snežni zamet in to je bilo to, kar se (na)učenja tiče.... :cry:
Smo pa bili zelo uspešni v plesu in sicer prav v hotelu Bistrica smo preplesali, da se najbrž še danes kadi za nami. :lol:
Čestitke še enkrat. :clap:
#355839
Imam nekaj fuuul provokativnih prijateljev na FB in dokaj slabo toleranco na izzivanje. Vedno počepnem. Pa tokrat ni bilo nič drugače. Oskar navesi na FB videoposnetek JUT, Maja zagrabi provokacijo in v pol ure sva bila z Damjanom prijavljena na Jahorina Ultra trail. No v resnici na mal krajšo izvedbo le tega, ki se imenuje Maxi. To je blo 10. julija.
Jahorinski Ultra poteka v soboto. Pravila so pa taka, da je potrebno številke dvignit že v petek (najkasneje), tako sva z mojim že v petek zjutraj krenila proti Jahorini. Če sva pričakovala adrenalinski trail, pa sva bila malo presenečena že nad potjo do tja. Do meje z Bosno je vse potekalo gladko kot po najgladkejšem putrčku. Tam se je pa začelo. Na meji sva čakala debelo uro. Najprej na levi strani Save, potem pa še na desni strani. Bosanski Brod se reče prehodu. Če bi rekla, da ljudje delajo z rikverc brzino, bio lahko bila kaka rikverc brzina prav pošteno užaljena. In ker to ni dovolj, so še znaki ob cestah čudni. B&H je dvojna država, pa imajo tudi dvojne napise – če imaš srečo. V srbskem delu je najprej napis iz 'švasane' abecede pol pa iz naše, v onem drugem delu je pa kontra. No in tako se midva peljeva proti glavnemu mestu in ene 13,5 cm za mejo s Hrvaško je že narisano na tabli znak za avtocesto in zraven piše CAPAJEBO. Sem računala na to, da se bom v to čuveno CAPAJEBO lahko pripeljala po avtocesti….pa je ni in je ni in je še kar ni…do 13,5 cm pred CAPAJEBOM. Pol je pa avtocesta glih za ene dva ovinka. In ko si enkrat am, bi pričakoval, da bo kaka tabla za Jahorino, saj je ja vrlo turistička destinacija, anede?! Ma zaj… Prej sem našla tablo za Bjelašnico…to je pa pomenilo, da sem narobe šla…nekje. Malo krožim, ker zemljevid sem si pa nekako utisnila v spomin…un iz Gugla, saj avtokarta je bla itak čist mim. OK pustmo stat. Prideva midva na Jahorino. Ježka sta že tam, Oskar prfura kmal svojo kompanijo, Draga tud pride s policaji, med katerimi poznam samo Matjaža, Brane je že nekaj dni tam z družino, tudi Matjan se od nekje najde…pa se nas nabere lepa četica nas Slovenaca. Poberemo startne cifre, gremo na konzultacije, ki jih ima Sanja v taverni in pol kmalu spat, saj je treba zjutraj kmalu vstat, ker je ob 7:00 start. Japajade….ni Bosne čez Bosno. Zamujali smo 12 minut. Akademska četrt al kako. Pol pa najprej na vrh Jahorine, pa z Jahorine dol, kamalu za prvo okrepčevalnico se pa Ultra in Maxi ločita in tako bodo pač poti malo manj zmendrane, kot so bile na prvih (skoraj) dvajsetih kilometrih. Do tu vse lepo in prav. Proga v redu, malo po poteh, malo po pašnikih in gozdu. Do druge okrepčevalnice pa že prva table MNHE (mislite si pač, da je un N zrcalno obrnjen okrog vertikalne osi!) Sred hoste! Ograja z bodečo žico in tabla. Tud če te srat prime, je bol, da mal stisneš in jo popihaš ven iz hoste. Lepo nogo pred nogo za unim, ki je prd tabo. Ziher je ziher. In jaz ponavadi hodim bolj zadaj, tako da ni glih bojazni, da bi glih mene spražlo.
Kmalu za drugo okrepčevalnico se pripodiva na Pale. Tam se moje uče zaletijo v veliiiiko tablo za Jelen pivo. A sem lahko šla mim v tej vročini???? Štacnarko prepričava da nujno rabiva eno flašo piva (vsak enega si pa res nisva upala spit…je kanjon pred nama) in da bova flašo tam pustila…no pol nama pa le prikima, da dobiva tisto flašo, ker nimava zamenjave s sabo. Ma je pasalo. Pa mrzlo je blo tud. Pol pa marš mimo stare željezničke stanice Pale v kanjon in po stari ozkotirni železnici (menda je to una Titovo Užice – Višegrad – Sarajevo…če ni, naj me kdo popravi). Tirov že dolgo ni več, pragov tudi ne, trije mosti so na pol porušeni, cela vrsta tunelov pa…no ja hladnih, da bi kar tam ostal. In pa table za mine in opozorila pred padcem v globino. Adrenalinsko, kot sem že rekla. Ma je bilo vsaj hladno. Nekje na pol trase po železnici mimo naju švigne senca z Ultre. Ni bil Ivi. In midva sva potem do naslednje okrepčevalnice, ki je bila na izhodu iz kanjona računava, kaj se je zgodilo, da naju je na celi trasi železnice (10 km) prehitel le eden. A je Ivi spredaj, a je Ivi zadaj…ma veš ti kolk sva mela za računat?! Naju kmalu razsvetli sam 'predmet' debate, ki pridrvi na okrepčevalnico pri Lovski koči, da se je komaj ustavil. Me zagleda in je ves presenečen, kako sem pa jaz prišla tja. Rečem revežu, da z avtom in mu porušim ves sistem. Mu ni blo jasno NEČ! Preobujem štumfe in tako počakam, da najprej oskrbijo Ivija, saj jaz več kot zadnja itak ne morem bit. Pol pa naprej. Po izhodi iz kanjona se pa začne….ne vem, a jih v Bosni ni noben naučil šparat s kurjavo?? Sred poletja pa res ne rabjo kurt na puno. Pa so vseeno. Tako vzpon proti Trebeviču po obronkih Sarajeva poteka v prav zlodjevi vročini. Je kar mal migetalo in če bi plunla na travi, bi se ta najbrž kar vžgala. Nekako pritavava do BOB STEZE, po kateri so se v letu 1984 vozili olimpijci na zimski olimpijadi. Po tej progi je bilo potrebno it navzgor cca 1200 m. potem pa ven in spet na sonce. Do naslednje okrepčevalnice, kjer sva se lahko v spodnji etaži Doma Napredak malo tudi ohladila in po dolgem času ugotovila, da na Maxi progi pa le nisva čisto sama. Je bil vsaj še eden. Malo više gor pa še eden. Tako ne več čisto zadnja maširava vrhu Trebeviča naproti. Pridem na vrh…bemtiš. Pa to še ni ta pravi vrh…kot Nanos greš in greš in greš….pa vrha še kar ni. No pa je prišel tudi ta. In potem spust z njega. Nakar po 2,5 kilometrih ugotoviva, da bi blo po azimutu mogoče hitreje…še posebej, če bi imela pomoč min. Pa sva se zadovoljila z obvozom. Na okrepčevalnico Stupanj sva prišla še ravno pravi čas, da sem slikala rdeče sonce. Res…dol majo čist rdeče sonce.
Moja nora želja prit v cilj brez lučke je itak padla v, kaj pa vem – minsko polje al kej takega, in je bilo potrebno še pred zadnjo okrepčevalnico nadet lučko. Do te okrepčevalnice sva prehitela še dva udeleženca z najine proge. Zapustiva zadnjo okrepčevalnico v kontejnerju in jo mahneva v noč. Po makadamski cesti sem kar malo tekla, ker so me pošteno boleli podplati, pa je bilo enostavneje tečt, kot hodit. Zadeva se je začuda nekoliko umirila, ko sem prišla na asfalt in kljub vsej zmatranosti odmaširala suveren marš v dolžini cca 2,7 km…pol pa spet v hrib. Gor pa na levo pa na okol pa na desno pa čez brv pa na levo pa na desno pa naokol pa še 135 krat čez brv, pa po zriti poti pa…no pol pa v cilj. Pred ciljem en revež leži na tleh, naju je kar zvilo, da je bil trail res tko grozen, da eden tle čaka prevoz v bolnico, pa kmalu ugotoviva, da je to Ivi, ki čaka svoja pajdaša, da prideta s terena in pač zavit v odejo počiva in gleda v nebo. Slučajno pa je pač dočakal še naju. In nama pride čestitat za pokončan Maxi Trail. Gledam, kje dobiva obljubljeno pivo in makarone (ki naj bi jih tudi skladno z razpisom dobil vsak udeleženec ob prihodi v cilj) pa me hitro potolažijo, da so ob 10h zvečer zaprli štacuno in da jutri. Kaj klinac pa jutri makarone rabim??? Zdele bi jih mela, ne pa jutri. No vsaj hotelski bar je bil še odprt, da sem prišla vsaj do Jelenčka (beri malo pivo Jelen).
To je to. Preživela, sicer s težavo in ugotovila, da si od 70 km dolgega traila pošteno zmatran, še posebej, če Bosanci zakurijo. Kar se Valamara tiče, bom še pošteno razmislila, na K-24 NE grem na SLO50 tud ne…in niti ne poskušajte!!!! Govoril sem, hovg!
:--
Nazadnje spremenil majcka, dne 01 Avg 2017, 22:06, skupaj popravljeno 1 krat.
#355840
Ojej, Majčka, kej nisi prej organizatorjem povejdala, da bi te blo škoda, da te na MNHE poljih zgubimo? Vsaj čelado, da bi ti dali... :lol:
Slika
Super si mi ti... :laola , še sreča, da je zuni vroče, da si danes že cel dan ob klimi izbiram dobro čtivo....
A, pravš, da ne greš na K24, na SLO50.... A, da ne? :shock: 8) :oops: :lol: Haha, ta je pa lovska....
BTW, tolk je kazalo dans pod našim balkonom
Slika

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA