Kratko poročilo za tiste, ki še niste prebrali na FB:
UTMB 38:13'00, 167,5 km, 9700 višinskih metrov. SEDEM.
Pred dobrim tednom sem se sedmič lotil katere od tekem na
trail festivalu UTMB. Prvič sem bil leta 2010 na CCC (približno 100 km), enkrat na TDS (119 km) in petkrat na 100 milj, kraljevski dirki, ki velja za neuradno svetovno prvenstvo v ultra dolgih trailih. Na 100 milj sem tekel petič. Enkrat so jo zaradi vremenskih razmer skrajšali na 105 km. Tako sem četrtič premagal celotno razdaljo. Vseh sedem preizkušenj sem uspešno zaključil in si pridobil sedem finisher brezrokavnikov.
Tu je kratka zgodba o tokratni preizkušnji..
Letos sem verjetno tekel najbolje doslej. S progo sem opravil suvereno, ves čas sem bolj malo dvomil o tem, da bom uspel priti okrog. Na zalogi imam sorazmerno malo kilometrov, ker mi tempo življenja ne dopušča več kot toliko vložka. Te kilometre skušam opraviti intenzivno, a rezerve so. Pri pripravah vedno loviš ravnotežje med količino in kakovostjo. Več je lahko hitro manj, veliko manj, če se poškoduješ.
Dober teden pred dirko se mi odlepi podplat na Hoka One One Mafate. Poskušam priti do novih na našem trgu, številke ni. Dam jih zalepiti čevljarju. V meni kljuva strah, kaj bo, če mi razpadejo sredi dirke. Z Ireno <3 se podava v nakup novih superg. Najdeva le Salomon Speed Cross 4, številka 49. Za številko večje, kot so potrebne za moje noge. V Speed Cross supergah sem opravil predhodne dirke na UTMB-ju, a sem v zadnji ediciji dobil številne žulje in sem ocenil, da so se poslabšali v izvedbi. Številko prevzamem v sredo v Salomonkah. V četrtek na sejmu v Chamonixu kupim nove Hoka One One Mafate, številka 49 (UK 14). Številke 48 nimajo. Še isti dan jih preizkusim na družinskem izletu na ledenik Bossons. Ocenim, da bi bilo dobro poizkusiti z dvojnim parom novic. Na ledeniku uspešno opravim zadnji trening pred dirko.
Štart je predviden za 18. uro. Do takrat je dobro biti umirjen, pripraviti opremo, primerno jesti, piti in ustrezno napolniti prtljago, ki me bo počakala v Courmayeju. Ko grem v štartni blok dobre pol ure pred začetkom, je tam nepopisna gneča. Skušam iti čim bližje in se poslovim od domačih. Čakamo. Z vsakim premikom gmote tekačev se prestavim malo bližje. Na koncu se izkaže, da pridem presenetljivo naprej.
Po uvodnem ceremonialu, nagovorih o veličastnosti dogodka, o tem kakšno vreme nas čaka in da naj uživamo vsak trenutek, se zaženemo. Ker stojim bolj spredaj, se hitro znajdem na progi, med precej hitrimi tekači. To mi je všeč, saj ne želim ostati zadaj in po možnosti loviti limitnih časov na kontrolnih točkah. Že v Les Houchesu mi je jasno, da je razpoloženje dobro. Kmalu se izkaže, da sem začel najhitreje med vsemi Slovenci. Na vzponu na Le Delevret me drug za drugim prehitita Klemen in Primož. Z obema spregovorim nekaj besed. Hitro gresta naprej. Me ne preseneča. Oba sta mlada in odlična tekača. Na koncu sta precej pred mano. Sta pa edina Slovenca, ki zaključita prej kot jaz. Kmalu si nataknemo čelne svetilke in se spustimo v dolino v Saint Gervais.
Malo naprej se zame začnejo težave s prebavo. Razrešim jih z dvema precej dolgima postankoma v Les Contanimesu in LaBalmeju. Dobesedno leti iz mene. Počutim se kot cunja. Občutek imam, da so me vsi prehiteli. Padem na 964. mesto. Izkaže se, da je bila to moja najnižja uvrstitev na tekmi. Pridem iz krize, potem gre le na bolje. Malo me skrbi, kako bo šlo do konca, ker me je zapustilo veliko mineralov. Kasneje se je izkazalo, da tokrat nisem mogel kaj prida jesti in piti. Prazna vrečka težko daleč priteče.
Nekje v obdobju največje krize me prehiti Uroš. Deluje močan. Hitro prehiteva sotekmovalce. Tudi z njim spregovorim nekaj besed. Uroš je prišel do približno 140 km, do Trienta. Tu je moral nehati iz meni še ne znanih razlogov. Preko Col du Bonhomma se spustimo na točko na 50 km v Les Chapieux. Doživimo nenapovedano kontrolo opreme. Pokazati sem moral telefon, ki sem ga imel v vrečki, ker je bilo zaradi obilja dežja precej mokro. Gospa na kontroli tipa vrečko od zunaj, kar aktivira telefon, da zasveti. Lahko nadaljujem.
Včasih, ko imaš občutek, da so te vsi prehiteli, še posebej ponoči, je dobro pogledati nazaj. To sem storil dvakrat, ko sem se bližal vrhu prelaza. Ko sem daleč v globino videl reko luči, sem vedel, da zagotovo nisem zadnji in da mi do tja precej manjka. Sem kar malo lažje nadaljeval.
Ko sem že omenil mokroto, ki je bila posledica dežja, moram omeniti še blato. To je naravna posledica obilnega deževja. Blata je bilo na tej dirki veliko, bilo ga je v izobilju, povsod, navzgor, na spustih. Blatna kopel, neprestano. Z le kratkimi prekinitvami. Bilo je kar malo nadležno. Skušam se domisliti, ali je to moj osebni rekord na temo blata. Pa se spomnim na 100 milj Istre 2015. Tudi takrat je bilo noro. Mogoče ga ni bilo nič več, lepljivo pa je bilo. Pa vendar, nekaj moram priznati. Spusti, blatni, drseči, prežeti s skalami in koreninami so mi šli odlično. Spuščal sem se zlahka, na celi tekmi nisem padel niti enkrat samkrat. Pa čeprav na spustih nisem pazil. Nekajkrat mi je zdrsnilo, a sem vedno ostal na nogah.
Nadaljujemo proti 2516 metrov visokem prelazu Col de la Seigne. Spodnji del proge je rahel vzpon po cesti. Sredi noči mi to ne leži. Vleče me v spanec. Trudim se na vse mogoče načine. Zanaša me, In mnogi me prehitijo. Potem pa me nekdo prehiti, grem za njim. Vzdržim njegov ritem, ko prehiteva on, prehitevam jaz, do vrha jih obidem precej. Na spustu pa utečem tudi fantu, ki mi je odigral vlogo zajca. Do konca tekme se je ponavljal podoben obrazec. Na začetku vzponov do me prehitevali. Sčasoma sem ujel ritem. Večino in še koga sem prehitel nazaj. In suvereno prišel do vrha. Na spustih sem užival. Zelo užival.
Spustimo se do Lac Combal. Srečam Oskar -ja. Skupaj greva naprej. Odprejo se prelepi razgledi. Dela se jutro. Malo hladno je in noro lepo. Nekaj časa gremo po bolj ravnem terenu. Z Oskarjem klepetava. To mi je všeč. Kilometri hitreje minevajo ob glasno izrečeni slovenski besedi. Prideva do vzpona na Arete du Mont Favreja. Grem naprej, Oskar za mano. Še kar govorim in vsake toliko pogledam nazaj. Pridobivava višino. Govorim, pogledam nazaj. Oskarja ni nikjer, za mano gre Švedinja mlajših srednjih let. Smehlja se. Verjetno si misli, da se je enemu Slovanu rahlo skegljalo. Z vrha se v nekaj skokih strmo spustimo v Courmayeur. Pridem do tranzicijske postaje. V roke dobim težko vrečko z mojo številko. V vrečko sem stlačil vse mogoče. Nisem natanko vedel, kaj bom potreboval. Na postaji se sezujem. Imam dvojne nogavice v novi obutvi. Noge, ki so videti, kot da so dojenčkove in niso načete, namažem z mastno kremo in obujem dva sveža para nogavic, čez pa obutev s katero sem začel. Preoblečem majčko, čisto malo pojem in grem dalje. V centru mesta sedem na klopco, sonce sije, pogledam sms-e. Hitro napišem nekaj odgovorov in grem proti Refuge Bertoneju.
Pridem na 2000 metrov in se na tej višini zadržujem na dolgem hrbtu. Potem sledi strm, noro blaten spust proti Arnouvazu. Spodaj imamo posredno preverjanje opreme. Nadaljujemo lahko le oblečeni kot medvedi. Kmalu postane jasno, zakaj je tako. Višje, ko se vzpenjamo, bolj brije veter. In sneži. Pod ničlo je. Drobne snežinke so kot majhni izstrelki. S kapuco na vetrovki si prikrivam obraz, zrak je oster. Meni pa med vzponom ponovno steče. V dobrem ritmu pridem na prelaz. Ko si domišljam, da sem ven iz hudega, zabrije zares. Nekajkrat sem bil na Nanosu, ko je bilo podivjano. Ampak tole je bil presežek. Spustim se na drugo stran. V Švico. Po dobrih stotih izgubljenih višinskih metrih, je že skoraj romantično. Snežinke letajo naokoli, le blato spet začne kazati zobe. Spuščamo se globoko in že se gibljemo po dolini.
Bliža se La Fouly. Sedem, da bom naredil kakšno minutko meditacije, kakšno malenkost pojedel in popil, ko na ekranu pred sabo vidim, da je na vrsti dobrodošlica za Petra Macuha.
Gledam kot tele v nova vrata, pred mano pa na ekranu gestokulira in mi nekaj sporoča družba, s katero se praktično vsak četrtek v letu srečujemo na Grmadi in Tošču. Zvok je preveč utišan, da bi ujel podrobnosti, čuti se zelo pozitivna energija. Vse skupaj se zavrti trikrat. Hvala vam navijači z Grmade, ki ste bili del filmčka in ostali, ki na ta dan niste bili poleg: Andrej (iniciator), Francesko, Marko, Alenka, Marjan, Marko, Ana, Mojca, Teja, Danilo, Jasmina, Dušan , Ečo - volk, Olga, Borut, Slavka, Bojan, Jaka, Tatjana, Žiga X, Žiga, Vesna, Toni, Klara, Matjaž, Dare, Marija, Bogo , Boštjan, Bojan in drugi.
Temu filmčku je sledilo sporočilo, ki sta ga pripravila Irena in Marko. Bila sta lepa in čudovita. Tudi njiju nisem slišal, sem pa dobil močno začinjeno mero energije. Do La Foulyja narediš precejšnjo razdaljo, cilj pa sploh ni blizu. Takšna spodbuda izjemno dobro dene.
Zdaj me čaka rahel spust po eni švicarski dolini, kjer je kar nekaj asfalta. Zdi se, da konkurenca kar leti. Končno pridemo do vznožja pod Champexom. Se moram truditi, da držim ritem. Občutek imam, da so okoli mene precej močnejši. Izkaže se, da sem v tem odseku pridobil 36 mest. Od Champexa gremo mimo jezera in sprva po makadamu rahlo dol. Kar precej časa, potem se začne precej strm in dolg vzpon. Na vrhu se po ozki blatni, ne prestrmi poti vzpenjamo še nekaj časa. Z vrha pa po blatu dol do koče, kjer so pekli meso. Vzamem si košček. Zelo je okusno, spijem čaj in se po strmi, blatni, korenin polni poti spustim dol. Do koče pri La Giete-ju pridobim še 87 mest. V Trientu skušam dati v usta kos salame, skoraj bruhnem. Vržem ga stran in se opravičim prostovoljki. Natočim si kavo. Tudi ta mi ne diši. Drugo prostovoljko prosim, da jo zlije stran. Odslej sem le na vodi in lubenici. To je vse, kar spravim vase.
Grem v strmino na Les Tseppe, ki ji sledi prečenje travnikov rahlo navzgor. Spet sem v Franciji. Čakam me še strm, spolzek, blaten, precej neugoden spust v Vallorcine. Prostovoljka pravi, da imam do konca le še 700 metrov vzpona do La Flegereja. Zanika pa ali ne ve, da je vmes par sto metrov spusta, In je torej tudi vzpona toliko več. Izvem, da je do konca 18 km. Takoj po Vallorcinu me napade zaspanost. Ozrem se, za sabo vidim sotekmovalca, ki ga nosi levo in desno. Sklepam, da sem se ujel v energijo njegove zaspanosti. Pred sabo vidim Romunko, jo ujamem in se izvlečem iz primeža. Punca je imela na sebi napis Columbia. To je bil eden od glavnih sponzorjev tekme. Izkazalo pa se je, da dejansko iz Kolumbije, ne Romunije, ki ima podobne barve v zastavi.
Krenemo v klanec proti La Flegerju. Pridno požiramo višinske metre. Nenadoma se pot obrne navzdol. Kmalu dojamem igro dobrodušnih in nabritih organizatorjev. Ker so nam zaradi vremena odrezali Le Vent, ki je del nacionalnega parka in ga obvarovali pred nami, so nam morali pokloniti obvoznico. To je bila izsekana pot v korenine in skale, blatna in strma. Šla je globoko dol. Bila je neugodna, skoraj sem odletel. Tudi drugi okoli mene so bili zelo previdni.
Končno je spusta konec. Mladi Španec izjavi: 'We finished'. Njegov malo starejši kolega se z mrkim in resnim izrazom strinja. Torej smo zaključili sredi ničesar, to je to. Kot veteran UTMB-ja vem, da smo na pravi progi, da je le organizator duhovit. Da je vse, kot mora biti. Grem dalje, cela skupina negotovih tekmovalcev pa za mano. Saj niso mogli kar tam obtičati. Malo kasneje je en Slovak razlagal, da smo zašli na eno drugo progo, en drug sotekmovalec pa, da mu je 'woman' rekla, da to ni prava pot.
Fantom je dogajalo. Mi pa smo na prečki pod La Flegerejem. Po daljšem prečenju sledi strm, kar dolg vzpon. Smo na zadnji kontrolni točki, od koder je v glavnem le še spust. Samo po pameti se spustim in cilj je tu. Veliko možnosti imam, da bom v cilju pred deveto uro, kar sem si na skrivaj želel. Dobro se spuščam, do cilja pridobim še 22 mest in pridem do svoje najvišje registrirane uvrstitve na tej tekmi, na 564. mesto absolutno. Nekaj kilometrov pred ciljem prideta nasproti Marko in Sandi. Gresta za mano, saj spremljevalcem ni dovoljeno igrati zajca. Marko naredi nekaj posnetkov v živo, ki so bili tisti trenutek predvajani na družabnem omrežju. Malenkost nižje srečamo Ireno. Kmalu smo na asfaltu. Malo še obkrožimo mestece. Ki se prebuja. Oglasijo se navijači. Mala skupina iz Slovenije ima pripravljeno slovensko zastavo: Katja, Andrej in Oskarjev oče. Zadnji nekaj sto metrov tečem z našo zastavo. Imam še precej energije. Pride zadnji ovinek, otroci mi dajejo petke, nekateri tolčejo po ograji. Še par metrov in sem v cilju. Čustva prihajajo na dan, objemamo se, si čestitamo. Malo za mano pride nekdo v cilj, izvleče prstan in prosi svojo izvoljenko za roko. Dobi DA. Izmenjamo čestitke in nekaj prvih misli s slovensko zasedbo. Grem po brezrokavnik, ki pripada vsem, ki smo tekmo zaključili. Z ekipo se počasi odpravim na malo hrane, potem pa po dveh neprespanih nočeh v deželo čižule mižule.
Dobro uro in pol za mano pride v cilj Jaka, edini Slovenec, ki ga med tekmo nisem srečal. Dobre štiri ure za mano je do zasluženega piva prišel Oskar.
Na vrsti je rehabilitacija. Dan kasneje smo šli do Ženeve. Z Ireno sva si počaasi ogledala botanični vrt. Še dan kasneje je sledil Aiguille du Midi na 3840 metrih. Do 2300 metrov visoko smo šli peš, od tam z gondolo. Ob vrnitvi domov nam je Maja pripravila prelepo dobrodošlico.
Hvala moji izjemni ekipi, ki me je lepo podpirala in spodbujala. Irena <3 je bila ponovno nesporni šef, Marko pa predstavnik za stike z javnostjo, ki si ga lahko le želiš.
Od doma so me spodbujali Matjaž, Pika in Maja. In moji Grmadarji, s katerimi imam veliko veselje skupaj trenirati.
Marko mi je naročil, da naj med dirko razmislim, zakaj počnem takšne stvari. Da bo dovolj časa za to. Razmišljal sem, do kakšnih posebej globokih odgovorov nisem prišel. Pojma nimam, zakaj se grem tako ostre zadeve. Vem pa, da če tega ne bi počel, ali ne bi mogel, bi mi to zelo manjkalo. Zelo bi pogrešal ta način življenja.
Uspešno sem zaključil svoj deveti ultra trail na 100 milj. 4x UTMB, 5x 100 milj Istre. Dvomestno število se zdi blizu, motivov ni zmanjkalo.
Beseda o Hoki One One Mafate. Odlična obutev je to. Za ceno, ki jo imajo, bi jo lahko bolje zlepili.
Čestitke ostalim Slovencem na 100 milj in ostalih progah. Mislim, da smo dokazali, da smo dobri v športih v naravi. Predstavniki Slovenije na 100 milj so bili v kategoriji do 40 let, razen mene, ki sem bil edini nad 50 let.
Na koncu sem bil absolutno uvrščen na 564. mesto (svoj najboljši čas sem izboljšal za 107 minut in 4 sekunde), štartalo nas je 2537, v cilj pa prišlo 1688. Osip 849 tekmovalcev, ki iz najrazličnejših razlogov niso prišli do cilja, je glede na razmere, majhen. Med moškimi sem bil 523. V kategoriji nad 50 let sem bil 45. (235 nas je prišlo do cilja, števila odstopov še ne poznam).
Na tej tekmi je bilo mogoče spremljati neizmeren spektakel, ko so se med seboj udarili najboljši tekači ultra dolgih trailov, kar jih premore svet. To je svoja velika zgodba. Zmagal je Francois D'Haene iz Francije pred Killianom Jornetom. Američani so poslali najboljše matadorje. Po epski bitki so še enkrat več so ostali brez zmage.
Takoj po dirki sem si rekel, da bo dovolj UTMB-jev za to reinkarnacijo, zdaj pa nisem več povsem prepričan, da bo temu tako.
Link na FB:
https://www.facebook.com/peter.macuh/po ... 7100351397
