najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

#364784
V avgustovski vrocini in vrocici so imeli kolesarji, ki so se zvecer spuscali s Col de Vence proti Nici malo tezav pri odzdravljanju. Nic cudnega, v ze skoraj mraku je gor spesil v triatlonski dres, sprinterice in celado nastiman zamudnik. Nekam cudno so gledali, saj res ni bil vsakdanji prizor. Niso vedeli, da sem po celodnevni voznji hitro vzel sinov treking bike, nanj bliskovito nasraufal power tap pedale in se pagnal v kljucni klanec, ki me caka na letosnjem ironman 70.3 svetovnem prvenstvu v Nici. Kaj ne bi, saj sem vecino proge poznal z junijske tekme, teh deset kilometrov, odlocilnih, mi je pa se manjkalo. Tako sem gonil, nekje na dobrih 90% functional tresholda in celo snel par lokalcev. A vsak je z zacudenjem, nekateri pa z grozo, gledal kolo. Imelo je, arghhh....tacko!!!

Dober mesec kasneje gre zares. Noc pred tekmo je bila nervozna, vsako uro sem se zbujal, ob dveh me strese: nogavice, nogavice sem pozabil dati v menjalca za tek! Faaaak. Do budilke pred peto bedim, potem se pocasi in kar se da zbrano napravim, grem na zajtrk, potem pa blodim po ulicah do starta. Tam je zatisje pred dirko, nervozo cutis v zraku, dodatno ni jasno, ali bo plavanje z neopreni ali ne. Vceraj so imele zenske neoprene, voda pa krepko prek 25, a hitro razberem, kaj pomeni pas de combineson... dobro, da sem swimskin dal v vreco za vsak slucaj. Pol ure zatem, ko startajo profiji, stojim v vodi in cakam, da nas ogreje sonce, ki se pocasi premika k nam, najprej je na letaliscu, potem pri radissonu, potem pri negrescu, se dobro, da je voda toplejsa. Koncno, uro kasneje, smo na vrsti. Kolikor sem se razveselil slota, me je zacelo pred tekmo skrbeti. Ko sem sel v dneh pred dirko cez startno listo in brskal po rezultatih sem s fuorescencnim markerjem oznacil recimo temu premagljive. Na koncu je bilo na listu kaksna dva ducata kandidatov. Ko sem prisel na start, se teh nisem videl. Buzz me spodbode: saj si sam to hotel! Res je, izmeriti se z najboljsimi je privilegij, morda prvic in zadnjic. Vesel sem bil, ko mi je uspelo kvalificirati se po junijski tekmi prav tu v Nici. Okoli 250 nas caka v nasi skupini, ko se zvrstimo v koralih za roling start, po sest vsake 6 sekund, povsem se uspem skoncentrirati, zozati misli in usmeriti vse v puscico, ki vodi skozi dan. Gremo, z glavo, pogumno, a ne noro. To je to, si recem in se kot bi bil na skicrossu iz vratic pozenem prek kamenckov v vodo. Ni poti nazaj, se pogleda ne.

Nervozen sem, strah me postane, da ne bom takoj zaostal, pa se brez pomoci neoprena sem prvic na tekmi. Poskusim se skoncentrirati na tehniko, lepo, dolgo, catch in potem dolg, popoln zamah, ne divjaj. A po nekaj deset metrih me premaga radovednost, glavo nekoliko obrnem nazaj, yesss, se so modre kape z menoj. Tudi na naslendji boji, pa na tretji, yeaaaah. Ujamem noge diagonalno pred menoj in se draftam, lepo gre. Kmalu sem na obratu, malo naju je s neznancem odneslo, zato pa brez pretepa dobro obrnem okoli boje. Valovi so se dvignili, ne hudo, a dovolj, da imam tezave videti in najti naslednjo. Naenkrat zagledam prve vijolicaste glave, kaksni deset metrov desno. Kot barakude gredo, ti so skoraj dvajset let mlajsi. Buzz, hitro racunaj, sva na polovici, koliko grem, sli so deset minut z nami.... Ah, pozabi, zdaj imam delo z valovi in zadnjim obratom. Malo me izcrpava, dobro, ne boste verjeli, da si to zasepetam, dobro, da nimam neoprena, zakuhal bi, cutim. Tudi zadnji obrat naredim previdno, ne ob boji, tam so vijolice. Pa tudi modre kape so, se vedno nekateri za menoj. Do obale gre enakomerno, zanesljivi zamahi, do konca. Ahhhh, krepke roke mi pomagajo po strmem izhodu. Yesss, napol zmagoslavno, napol od olajsanja kar dvignem roke...

Menjava je hitra, celo med elito. Dobro gre, pa se izboljsuje se, bi rekel....tek po dolgem menjalcu v jutranjem hladu me zbistri, ohladi. Zbrano vzamem gel, v teku spijem cez vodo. Kolo hitro najdem, navijacica me lepo preseneti, tecem do startne crte, skocim na kolo, sprinterice na elastikah ravno dovolj dolgo zdrzijo, noge potisnem v cevlje in jih zategnem, zdajle gotovo ne delujem outsider. Buzz komandira: ne jamraj, all systems go!

Hitro sem v kadenci, power meter osinem le od casa do casa, bolj se zanesem na dihanje in obcutek v nogah. Prvih deset mimo letalisca, pa po kroziscih gre lepo, visoko nad 30 na uro, v zadnjem, petem pa vem, kaj me caka, globoko vdihnem: prva past. Naslednjih petsto metrov se cesta postavi pokonci. Pokonci je 14 procentov, test za glavo. Pozabim na te, ki me prehitevajo, ne smem zakisati. Na vrhu klanca vem, da je nekaj sto metrov pavze, false flat ji pravijo, potem spet podoben klanec, tokrat 11. Ta uvod sem prezivel, pokuril malo sibic, zdaj do Venca, do 30. km, kjer se zacne kljucni klanec. Teh dobrih deset kilometrov je tezkih, sami razbijalci ritma, ovinki in kratki ostri klancki med hisami, izmucen pridem na glavno cesto, ki jo poznam z junijske tekme. Tu nekje me prehiti tudi Jaja, popularni francoski kolesarski zvezdnik Jalabert. Ze prej je svignil mimo moder Astana dres, Vinokurov. Koncno sem v enakomernem ritmu in pomirim se, na te menjave ritma nisem bil pripravljen. Mimo mene padajo kiborgi, mlajsi, ki so stratali za nami, a nekaj nas je kar blizu skupaj. Pocasi prepoznavam, kdo kako dirka. Nekateri na zelo visoko kadenco, kakor hitro se postavi pokonci, drugi so grinderji. Dan je cudovit, nekje med mediteranskim zelenjem, svezino v jutranji svetlobi in pod previsnnimi stenami obronkov maritimskih alp me presine, skoraj presune, kako valovimo, vsak najboljsi jaz tja gor, na Col de Vence. V mestecu osinem uro, nekako tam sem, kjer sem mislil, da bom. Skozi spalir pozitivne energije, misli in custev obrnem na kroziscu skoraj pol obrata, tako rekoc ustavimo se, brez zaleta, z nule takoj pozenemo navzgor. Vem, da me caka najprej strma ulica, potem se polozi do 7 odstotkom, tam ujamem ritem, od avgustovskega vecera naprej sem tu kot doma. En dva tri stiri gre dihanje, gre kadenca in watti so, kakrsni morajo biti. Cutim, kako sem povsem osredotocen, skoraj tipam energijo, prelito v misice. It’now or never! Nekaj med zasanjanostjo in ostrino me spremlja teh deset kilometrov, tisoc metrov nad plazo, kjer sem se izstrelil v dan. Na vrhu sem, oh ne, oh ja, skoraj na sekundo enako hiter, kot avgusta.... smeji se mi, pocutim se kot bi odpadlo se eno breme z ramen. Hitro gre po grlu naslednji sus energije, gel in pijaca in zdrvim dol. Ze po klancu gor sem zacel dohitevati, tudi prehitevati. Veliko sem treniral, intervale, dolge tempo klance, na Pokljuko, ce to ni slo, pa kratke na Rasico. A zdaj gre dol, to je moj teren. Spektakularno se cesta vije nad prepadom, prvi polomljeni ob cesti, resilec. Jaz pa gonim, ne slutec, da je nekdo med nami spodaj v prepadu, da ga bodo nasli sele proti veceru, s helikopterjem. Ovinki, veleslalomski, se vrstijo in vsake toliko casa najdem naslendjo zrtev. Mehican, ocitno coasta, utrujen in se eden pred njim, oba prehitim, na tesno gre in naslendji ovinek je ostrejsi, komaj odvijem, blokira mi zadnje kolo, zakricim, kolo zacne vibrirati, opletati, levo nogo ze potegnem s pedala, gre centimetre od kamnjte ograje..... v zraku kot da frfota perje. Angela varuha, mojega. Uf, vse je slo v dveh treh sekundah. Moj Buzz pravi: skuliraj se. Bom, caka me se dvesto vzpona na vrh proge, v Carsegouiles. Z ozkega mosticka gor v klanec pred vasjo, s hinavskim ovinkom, grem skoncentrirano, pazim na vsak atom moci in na vrh pridem bolje, hitreje kot junija. Se me tu in tam prehiti kak mladec, a zdaj gre dol, trideset kilometrov borbe za cas in uzitek. Podozivim vse junijske obcutke, a tokrat se borim se bolj zagrizeno. Koncno sem se otresel se zadnjih dvomov in sibkosti, se z vetrom se borim skoraj z veseljem. Ko me stirje kiborgi prehitijo ze skoraj v St Laurentu v dolini Vara, sem dobre volje, ni slabo. Potem drvimo v veter zadnjih deset kilometrov do Promenade in proti menjalcu. Vzdusje je noro, cutis, da si del necesa posebnega. To je imel v mislih big G, ko me je miril, naj le uzivam, naj neham markirati konkurente s flomastrom. Toplo mi je, vidim navijacico, tekmovati sem zacel s strahom, z energijo na klancih pocasi izgnal dvom in v Nico pridrvel zrelejsi za nepopisljivo izkusnjo rasti. A ni cudno, pravi Buzz, vec, ko premagas, bolj rastes, vec ko dajes od sebe, vec imas. Po Promenadi drvimo, ozko je in nervozen sem, samo da ne bo zdaj padcev, v hrupu in evforiji je napeto. Do menjalca gremo iz ostrega krizisca po gladkih kockah, rahlo navzgor, nekateri ze pocasi, zivcen sem, sprinterice sem odpel ze prej, vecina se pripravlja sele tu. V oglusujocem hrupu se v sekundi odlocim, z bosimi nogami na pedalih aufzicam in se prehitim dva ali tri, ki se zapletajo, svignem levo, skocim iz lastovke na crto, uf, that was close. Yesss, ob spodbujanju stecem v menjlca.

Oh, faaak, kateri rack za kolo, drugi, tretji, pozabil sem. Blodim med stevilkami, koncno najdem svoje mesto. Zasedno, faaaaaak. Iscem prostor, nikogar nikjer, kje so marshalli. Komaj odrinem sosednja kolesa in najdem prostor ter obesim kolo. Tako sem ziritiran, da me mine strah. Strah pred tekom. Ne zaradi polovicke, tudi utrujen nisem.

Bose noge potisnem trdno v skoraj nove on cloudke, elasticne vezalke stisnem, ne premocno, noge so seveda ze zatekle. Kapo pustim v vreci, hocem obcutiti svezino vetra, vzamem le gel in ocala. Za temnino ocal poskusam skriti strah, zdaj je, kar je.... prvih nekaj sto metrov za trgom ni skoraj nikogar, tecemo skozi park in se spustimo na Promenado. V vrtincu glasbe, tisocev besed, vzklikov in spodbud poskusam ujeti ritem, tezko je, posebej, ker se moramo po nekaj ostrih zavojih spustiti v predor pod cesto, ki nas na drugi strani izpljune v samo srce dirke. V cilju so ze prvaki, jasno, a tekma se je za vecino sele dobro razzivela. Tisoci navijacev, spalir, kot ga nisem se nikjer videl (ok, mogoce v New Yorku in Bostonu). Spet srecam navijacico, ocitno dobre misli delajo, ujamem dober ritem, tudi hitrost. Tako gre en, dva, tri kilometre. Potem pride neizbezno, bolecina. Najprej na peti, potem ostro zareze na desni nogi, mezinec. Poskusim ga odmisliti, poskusim zvracati nogo. Nic. Boli. Kar mislim si, kako zulji rastejo, se napihujejo in krvavijo. Skoncentriram se na pijaco. Boli. Tako lebdim do obrata in nazaj, med palmami gre lazje, ob letaliski ograji vetrc izgine, pritiska vlaga, tisci prst, vrta bolecina. Boli. Ne popusti! Kot vedno pomaga mentalna igra, zamislim si, da gre gor do letalisca in potem za nagrado nazaj dol, mimo dveh mejnikov, hotela Radisson, velike modre steklene gmote in nato do Negresca, bolje receno staroslavne hotelske kupole. Tam je tudi Baltazar, kjer sva tako veselo proslavljala junija. Zdrzim bolecino do drugega obrata pri letaliscu in zberem vso energijo, markiram nekaj konkurentov in grem dol, v cilj. Nekaj je drugace, kot junija. Ah seveda, danes nihce ne lezi na travi ali bruha, komaj kdo zahodi. Zadnjih pet bi bilo skoraj cudovitih, a slutim, pravilno, kri na prstih. Zadnje tri finisiram, dam vse, kar bolecina pusti, prehitevam. Na progi nas je le se slaba petina, sem torej spadam, ko se izmerim z najboljsimi. Se zadnjic tecem mimo navijacice, potem v cilj, med petkami in nekaterimi petkami (ostrilec dodajte po presoji). V ciljnem spalirju prehitim se dva in zmagal sem. Pri sebi, zase in za spomin. V neverjetno pozitivnem etru lebdim. Sestavil sem lepo tekmo, predvsem pa sem med njo zrasel. Drugi pa so me postavili tja, kamor sodim, kar veliko imen pred in za menoj mi je znanih.

V poznem popoldnevu moramo domov, zal mi je, da nismo se dlje uzivali v trenutkih. Ko sem vceraj sel proti menjalcu oddat opremo, me je dohitel svicarski kolega, me objel prek ramen in vprasal! Ti, pa zakaj se vedno znova spravimo v tole, a ne bi raje sedela zdjle tamle v parku in pila vino? Vidis, zaradi vsega tega, bi mu danes odgovoril, on pa bi se gotovo strinjal. Se ko bodo insignije pozabljene v kaksni skatli, se ta dan zame ne bo nikoli koncal. Vcasih je potrebno imeti usodo se posebno rad.

Soba je hladna, pustim, da klima na maksimumu piha in hladi zatecene noge, se vedno so zulji na desni krvavi. Snamem obliz, cutim vsak utrip srca vse do prsta. Tisoce kilometrov od Nice z zaprtimi ocmi gledam Maritimske Alpe in poslusam veter v krosnjah palm.

Runcajz
#364826
Čestitke!

Amka se pa tole bere čisto drugače kot moj nastop na Dugem otoku. :wink:
Moj je bil sproščen, uživaški, brez bolečin. Pa tudi bre nevarnih prepadov, kamor bi padali preveč zagreti tekmovalci ...

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA