- 02 Nov 2019, 21:20
#365205
Sem si zgovorila frej dan. Tak čist frej, samo zame. Da bom šla malo v Solkan pogledat, kako se drugi mučijo na progi in meni ne bo treba niti s prstom mignit. Niti za časomerilce ne. Se pripeljem, parkiram srečam takoj nekaj znanih frisov. Potem Urhiju rečem, da grem dol (na štartno ciljni prostor v Kajak center) pogledat, če še koga poznam. Pa se oglasi Darko : »Neeee...ti pa že ne!«
Vmes kličem Srečota, če je že kje blizu, da dan začnem s šalco kakega finega kofeta. Se mi po avtocesti ni zdelo ustavljat....bom že v Solkanu spila enga. Srečota ni, je še doma. Šment no, pa mal kasnej.
Pridem dol, jasno spet cela reč znanih. Pozdravim tele, objemčkam druge, polupčkam tretje. Potem pa srečam samega vrhovnega Miha Repiča. Me povpraša, kje bom in kaj bom počela, saj je najbrž ugotovil, da na tekmo se nisem prijavila. Mu prav veselo razložim, da imam danes pa »frej dej« In se je ko strela z jasnega zgodilo, da ni blo več »frej deja«. Sem bila tako hitro prijavljena na 12-ko, da tud mjav ni blo cajta rečt. »Nisi vsak dan pri nas, pa na Sabotinu še nisi bila, pa je gor lepo, pa ......« tolk, da se ni vžgal, tako hitro je govoril.
Ni blo druge, kot da se grem zrihtat v avto. Pol stvari mi je manjkalo, saj sem imela namen samo malo pohajat naokrog. Potem pa kar naenkrat na terenu. Na tekmi!
Štartali smo na drugi strani Soče. So nas raftarji prepeljali preko. Potem je šlo malo na gor, pa malo naravnost, potem pa samo še na gor. Tale Sabotin. Ko že upaš, da bo mrbit tisti gradient malo popustil, ga pa še bolj navije. Preden se je sploh začelo malo kazat, da bo morda vseeno usekalo na bolje, so me že prehitevali prvi z 28-ke. Prav lahkotno so nekateri priskakljali navzgor. Ampak končno prva okrepčevalnica, na njej pa ljudje, pretežno z odprtimi usti. Ker mene pa prav res ni nihče pričakoval. Srečkotu sem ravno 3 ure nazaj razlagala, kako da ne grem na tekmo. Veš da je pozijal na veliko, ko me je videl s številko. So me napojili (tudi pivo sem dobila od Matjaža) sem se malo najedla (dekleta, mimogrede, tisti keksi so bli za »en kurac«), pol sem pa pičila dalje. Do vrha Sabotina je še malo trajalo, potem pa dol. In mi je ratalo zadevo zaključit v manj kot treh urah, kar za tritedensko lenarjenje in nekaj zdravstvenih črnih pik niti ni tako slabo. Edinole metla je menda skoraj primrznila na progo od moje počasnosti.
Pomalicala sem dobro joto s klobaso, po malici sem celo do kofeta prišla, ko mi je že malo v glavi štemalo, ampak OK, je tudi to potem nehalo. Razglasitve, počakat Ljudi z okrepčevalnice, da se suhi malo potiškamo, potem pa domov.
»Frej dej« končan, jet pa zmatrana!
Vmes kličem Srečota, če je že kje blizu, da dan začnem s šalco kakega finega kofeta. Se mi po avtocesti ni zdelo ustavljat....bom že v Solkanu spila enga. Srečota ni, je še doma. Šment no, pa mal kasnej.
Pridem dol, jasno spet cela reč znanih. Pozdravim tele, objemčkam druge, polupčkam tretje. Potem pa srečam samega vrhovnega Miha Repiča. Me povpraša, kje bom in kaj bom počela, saj je najbrž ugotovil, da na tekmo se nisem prijavila. Mu prav veselo razložim, da imam danes pa »frej dej« In se je ko strela z jasnega zgodilo, da ni blo več »frej deja«. Sem bila tako hitro prijavljena na 12-ko, da tud mjav ni blo cajta rečt. »Nisi vsak dan pri nas, pa na Sabotinu še nisi bila, pa je gor lepo, pa ......« tolk, da se ni vžgal, tako hitro je govoril.
Ni blo druge, kot da se grem zrihtat v avto. Pol stvari mi je manjkalo, saj sem imela namen samo malo pohajat naokrog. Potem pa kar naenkrat na terenu. Na tekmi!
Štartali smo na drugi strani Soče. So nas raftarji prepeljali preko. Potem je šlo malo na gor, pa malo naravnost, potem pa samo še na gor. Tale Sabotin. Ko že upaš, da bo mrbit tisti gradient malo popustil, ga pa še bolj navije. Preden se je sploh začelo malo kazat, da bo morda vseeno usekalo na bolje, so me že prehitevali prvi z 28-ke. Prav lahkotno so nekateri priskakljali navzgor. Ampak končno prva okrepčevalnica, na njej pa ljudje, pretežno z odprtimi usti. Ker mene pa prav res ni nihče pričakoval. Srečkotu sem ravno 3 ure nazaj razlagala, kako da ne grem na tekmo. Veš da je pozijal na veliko, ko me je videl s številko. So me napojili (tudi pivo sem dobila od Matjaža) sem se malo najedla (dekleta, mimogrede, tisti keksi so bli za »en kurac«), pol sem pa pičila dalje. Do vrha Sabotina je še malo trajalo, potem pa dol. In mi je ratalo zadevo zaključit v manj kot treh urah, kar za tritedensko lenarjenje in nekaj zdravstvenih črnih pik niti ni tako slabo. Edinole metla je menda skoraj primrznila na progo od moje počasnosti.
Pomalicala sem dobro joto s klobaso, po malici sem celo do kofeta prišla, ko mi je že malo v glavi štemalo, ampak OK, je tudi to potem nehalo. Razglasitve, počakat Ljudi z okrepčevalnice, da se suhi malo potiškamo, potem pa domov.
»Frej dej« končan, jet pa zmatrana!