- 10 Maj 2003, 17:06
#42
Pa je tudi moja prva letošnja tekaška preizkušnja za mano. Tek trojk v Ljubljani 10.05. Že pred časom smo se s prijateljema prijavili kot mešana trojka na 12 km in nastopili pod imenom KK Viktorija.
Malo me je skrbelo, kako bo, saj je trasa razgibana s precej klanci, ki jih jaz nisem vajena. Moje tekaške poti vodijo v glavnem po ravnem, tako da nisem vedela, kako bo. Pa je bilo kar zelo dobro, saj sem brez kakšnih večjih težav pritekla do cilja. Vedela sem, da ne smem pretiravati že takoj na začetku, zato smo v klance tekli počasi, a vztrajno. Gledali smo, da nas prehitevajoči tekači niso "potegnili" v svoj ritem. Pot se mi je zdela lepa, skoraj ves čas po gozdu, vročine ni bilo. Skratka čudovito doživetje in zadovoljstvo v cilju se nam je vsem videlo na obrazih. Naslednji teden pa Radenci, kjer se bom spopadla z 21 km.
Malo me je skrbelo, kako bo, saj je trasa razgibana s precej klanci, ki jih jaz nisem vajena. Moje tekaške poti vodijo v glavnem po ravnem, tako da nisem vedela, kako bo. Pa je bilo kar zelo dobro, saj sem brez kakšnih večjih težav pritekla do cilja. Vedela sem, da ne smem pretiravati že takoj na začetku, zato smo v klance tekli počasi, a vztrajno. Gledali smo, da nas prehitevajoči tekači niso "potegnili" v svoj ritem. Pot se mi je zdela lepa, skoraj ves čas po gozdu, vročine ni bilo. Skratka čudovito doživetje in zadovoljstvo v cilju se nam je vsem videlo na obrazih. Naslednji teden pa Radenci, kjer se bom spopadla z 21 km.
. In da sem hitropotezno shujšala za 2 kili (vode, seveda), je skoraj razumljivo. Ampak nisem vedela, da je dehidrirancu tako težko dati kaj od sebe! Vem, da je bilo o takem nespametnem dejanju (teku) že napisano v enem lanskih Poletov, a ker smo koze (ženski kozorogi) pač trmasti kot biki (Ero, oprosti), sem šla na Urha. In potem cel tek ugotavljala, kdaj, hudiča, me bo že spustil tisti bodec (o katerem je tudi že pisala dr.Nada Kozjek). Pa ni bil to navadni bodec, o ne. Bil je fantastično razširjen na celotno ozemlje od žličke do dimelj 
in naredil čudovito trdo trebušno steno in prsni koš (in pljučka se niso imela kam širit...). Noge niso bile utrujene, v pljučih me ni peklo, samo na višjo frekvenco delovanja se nisem mogla preklopit. In ko sem ugotovila, da v hrib enako hitro hodim, kot tečem, sem se v vse klance sprehodila (in iz solidarnosti- ne iz potrebe - tudi oba mučenika). No, končni čas tudi ni bil katastrofalen, ampak glede na poprejšnji vložen trud in trening, bi lahko bil še boljši.
