Zadnje novičke

[mojA]

Vidim, da je kar nekaj tekaških družinic na forumu. To pomeni, da nas je forumovcev še več, le prijavljeni nismo vsi.
Naš problemček pa je, ker imamo doma samo 1 računalnik, zato na ta način ne moremo biti vsi člani TF, sta pa hčerki navdušeni na forumovci. Sploh po Sežani, ko sta videli Rolco s klapo in rdeče pike. Prepričana sem, da je tudi za otroke vzpodbudno, da so skupaj s starši v športnem združenju, kar je prav gotovo dodatna motivacija. Kaj menite, bi bilo smiselno sestaviti družine TF? Če nas v tem momentu ni prav veliko nas pa gotovo prav kmalu bo! Kajne Taja !! Mogoče bi lahko pripravili seznam prireditev s teki primernimi tudi za otroke, da vzgojimo forumski tekaški podmladek? Morda bi se dalo pridobiti tudi kakšen popust na startninah za družine? Kaj menite

[gregorb]

Dobra ideja! Pomoje bomo morali spremeniti nicke v družinska imena, potem pa zraven pod prispevek napisat kdo je avtor.

[milkec]

Jaz pa fotr bova predstavljala družino smrkcev!!

[mare]

Ne spomnim se točno kje sem to pobral, ampak se mi zdi, da za manj kot 10 let stare froce ni najbolj zdravo, da tečejo 10 in več kilometrov. Pri nas pa na nekaterih maratonih celo podeljujejo nagrade za najmlajšega udeleženca, potem jih pa starši vlečejo za sabo kot prikolico. Na kolesarskih maratonih je to še bolj očitno. Jaz zato s svojimi otroki zelo redko tečem, sem pa že parkrat pustil hčeri, da me je spremljala s kolesom. Pri 8 letih mi z lahkoto sledi, le utrudi se nekoliko hitreje kot jaz.

[Fotr]

Jaz pa fotr bova predstavljala družino smrkcev!!

Ali bom jaz fotr Smrk?

[H2O]

močka, ideja je perfektna!
midva z mojim fantičem imava večen problem... v planinskih društvih se naju branijo 100 na uro, ker je poba za njih najšibkejši člen, torej, zaviralni moment tekanje z mano mu je dolgočasno, torej on kolesari, jaz pa za njim laufam (to je bil tudi vzrok, banalen sicer, pa vseeno, da sem začela tečt , lani še nisem imela bicikla in če sem ga hotela dohajat sem torej morala pospešit korake . ok, kolesarjenje je sicer super, ampak bi ga rada pripravila še malce do tekanja.
parkrat sva se sicer pridružila poletovi ekipi z andrejem, pa mu je spet dolgočasno, ker se tam poganjamo večinoma le ženske. on je spet edini otrok skratka...

[H2O]

mark, si me prehitel z odgovorom,
tvoja hčera je stara toliko kot moj poba. o kakšnih 10 kilometrih govoriš? ni govora, kje pa, moj preteče miniminimalno, spremlja me s kolesom, kot tvoja punčka tebe.

[Nataša]

Vodica, sam eno bajdvej vprašanje - od kod maš podpis spodaj...society pa to??

[H2O]

nataška, jaz tu pa tam zakolovratim po internetu pa me marsikaj zanima, nekatere stvari čist potegnejo kup takih stvari imam, ki sem si jih v zadnjih letih sprintala...raznovrstnih zadevščin, od duhovnosti, do takih kot je napisano tu v mojem podpisu. ne spomnim se kje sem to potegnila, mislim pa, da na enem od ameriških forumov.

[milkec]

Jaz pa fotr bova predstavljala družino smrkcev!!

Ali bom jaz fotr Smrk?

Midva bova deda smrk in ata smrk!




Rabiva le še bebo smrka!

[mare]

mark, si me prehitel z odgovorom,
tvoja hčera je stara toliko kot moj poba. o kakšnih 10 kilometrih govoriš? ni govora, kje pa, moj preteče miniminimalno, spremlja me s kolesom, kot tvoja punčka tebe.

Ha vodka, vidiš, kako sva povezana. Ob istem času napiševa isto stvar. Jaz sem si letos omislil nekaj še boljšega za froce. Kupil sem tandem. Če gremo na kakšen kolesarski izlet tamalo posadim zadaj na tandem in je ni treba več stalno čakati. Se mi zdi, da se tudi bistveno bolj trudi, kot pa če bi bila sama na kolesu. Včasih v kakšen klanec jaz celo malo zabušavam, pa ravno tako prideva gor.

Sem tudi jaz zato, da kdaj organiziramo kakšen tek za tamaučke, ampak ta mora biti kratek, pa še kakšna stvar mora biti za popestritev.

[H2O]

mark, pri nama je stvar obratna, mene mora vedno poba čakat, da prisopiham. sicer pa sem zdaj taktiko spremenila, odbiciklirava do šišenskega pomožnega štadiona, jaz odtečem tisto svojo skromno razdaljico, on medtem na bagerje pa valarje pleza potem pa spet na bicikel.
se strinjam, za malčke kakšno res res lahko varjantico organizirat, sploh, da ne zgubijo volje do teka, nima smisla forsirat pa jih futrat s svojimi neizpolnjenimi ambiciami

[dpop]

osebno svoje "tamale" ne spravim nikamor....
(je pa zato "tavelka" tolk bolj nora na sport)...
tako da je bolje da otroke samo pripeljemo s seboj
pa nej se igrajo med sabo... vcerej na Cooperjo so se
prou lustno imeli na fuzbal placu...
mal so sicer po "pisti" skakal ampak ni blo problema...
ful se mi je dobr zdel ko je en sinko "na pocez uzgal" pa je moral
eden od tekacev narest skok u stilu Edvina Mosesa (2400 z eno oviro )... ampka na sreco ni blo hujsega

skratka... otrokom je treba najprej "vcepit" sportno miselnost
(pr ns ji dobr vcepljamo... sam nekak Barbike bl vlecejo )

LP Darko

P.S. ne bi pa blo odvec za razmislit da bi za kaksen tek organizirali varstvo...se mi zdi da bi (verjetno) prisel se kaksen tekac ali tekacia vec...
lahko pa se seveda tudi motim

[MihaPR]

hm, zakaj pa nebi bila cela familija clan TF. Mi smo 3je clani pa mamo tud samo 1 računalnik

[mojA]

Kot pravite - na silo ne gre nič, brez malo truda pa tudi ne.

Najini punci sta sedaj stari 10,5 in 13 let. Starejša je bila neverjetna - s 4 leti je skorajda sama prišla na Menino planino. Pravi pohodnik in borec na razdalje. Ko sta bili stari 5 in 7,5 let smo se odpeljali do Maribora in prehodili celotno transverzalo do Slovenj Gradca. Mlajša Urška ni bila tako grozno vneta. Ko pa je postala vodič in iskala markacije, je pa tudi njo zagrabilo. Nasploh smo ogromno hodili po hribčkih, kasneje po hribih. Sva bila pa tudi malce zafrknjena. Pri nas se ni nosilo (razen v izjemnih primerih). Z razdaljami nismo pretiravali, ampak kar smo se skupaj zmenili, da bomo prehodili, sta tudi prehodili. Pomagala je verjetno tudi medsebojna tekmovalnost, vsaj včasih. Pa kakšna nagrada na koncu. Spomnim se, ko smo nekoč prišli na vrh Golakov (pot je bila precej naporna, drselo je zaradi mokrih tal) je Nina zavpila, ko se je ozrla po neskončnem morju temnozelenih smrek:" Za tole se je pa splačal matrat ! " Mislim, da so ju taki izleti utrdili.
Midva sva tudi vedno dokaj redno tekla. In velikokrat sta hoteli zdraven. In smo šli, lepo počasi. Vsaka je bila enkrat trener in vsi smo ubogali trenerja. Včasih bi šla raje sama, pa mi ni bilo na koncu nikoli žal. Pravo veselje jih je bilo gledati. Spredaj Fric, Nina in Urška in zadaj jaz, kot reševalec. Saj veste: mami je vedno zadnja! Sedaj obe hodita na atletiko, z veseljem. Sami sta si izborili še dodaten dan treninga v tednu, tako da sedaj hodita 3x. Najhuje je, če zagroziš, da ne bo atletike.

Ko sva začela hoditi na tekme bi pa seveda tudi onidve radi tekli. Na srečo gre velikokrat z nami stara mama, saj je problem, pustiti jih same, pa tudi če tečeta, ju mora nekdo pričakati.

Krasno bi bilo, da bi si nekako medsebojno organizirali vrtec in pazili eden na drugega.

Sem pa absolutno proti teku na silo. Mislim, da je za nas starše velik uspeh, če uspeš otroku prikazati tek v pravi luči. Kot nekaj lepega, zdravega. Kot čudežno formulo za reševanje težav. Lansko leto po maratonu sem bila presrečna, ko sta mi rekli, da sta ponosni, da njuna starša tečeta in da nisva neka zaležanca. Nino pa skrbi, kaj če ne bo spoznala moža, ki ne bo hotel teči z njo.

Kaj lahko še povem ? To, da so otroci izredno vzdržljivi, bolj kot bi si mislil. Pred tremi, dvemi leti sta obe pretekli 8 km. In to po hribovitem terenu. Z mogoče največ 10 minutno vmesno hojo. Nina je pri 11 tekla z menoj tudi 10 km. Počasi. Letos je brez težav pretekla 8 km v Sežani. Noge je niso bolele nič, žal ji je bilo le, ker ni prej začela hitreje teči. Urška ni šla - ima obljubljeno čez dve leti. Vem pa, da bi jih pretekla že letos. Problem je le, ker se bojim, da bo pretiravala. Je namreč izredno trmasta in ne popusti.

Nekoč smo šli skupaj na sprehod + tek varianto iz Toškega Čela na Katarino (cca 5 km). Ker je Urška vedela, da to z možem pretečeva, je hotela tudi ona. IN ni odnehala, tako da sem jo prosila, prosim, ustavi se. To je klanec. Pa ni hotela - kot bi jo obsedlo. In je prišla skoraj do Katarine (do zadnjega peskokopa), tam se je pa le ustavila. Ni več mogla - jezna in besna je bila sama nase, ker ni imela več moči. Grozno je bilo ! Nazaj sem jo nesla štuporamo. No - to je tisto nevarno, česar se bojim. Pa da se jim tek ne zagnusi, zato jih NIKOLI ne siliva na nobeno tekmo ali da bi jih gonila s seboj na treningu. Samo lahkotno, tisti lahkoten tek za sprostitev, ko lahko še kakšno rečeš med tekom.

No, v tekaških družinah pa resnično vidim dodatno motivacijo tudi za otroke. Skozi tek se naučijo discipline in vztrajnosti in okusijo neizmerno zadovoljstvo po uspešnem teku. Prepričana sem, da jim bo to še kako koristilo naprej v življenju, ko jih tlačijo paranoični in neživljenski šolski programi in prihodnost - bojim se, da ne prav lahka.