- 03 Apr 2006, 06:17
#63201
Objavljam lepo pismo ene od udeleženk.
Prvič. Zadnjič?
Sončna sobota v zimsko-idiličnih planinah je najbrž prebudila neke prav posebne misli (kdo bi jim poznal vzrok) in odločila sem se – v soboto grem tudi jaz na 12 ur Kališča. Dvakrat bom pa že priplezala do vrha, ni vrag, da ne bi. Že ko sem oddala prijavnico, nisem bila več tako gotova v svojo odločitev, zato je že na poti navzdol stopil v akcijo tudi telefon z sms-i in s povabilom prijateljicam, če me bodo pri enem od obeh vzponov spremljale. Odgovori so bili obetavni – vsekakor, če le ne bom imela kakšne neodložljive obveznosti je bil prvi; ne enkrat, dvakrat, absolutno, se je glasil drugi; tretji sms je spraševal, če želim spremstvo pri prvem, drugem, tretjem, četrtem ali (!) petem vzponu. Ji bom že dala, nesramnici, ko točno ve, da že enkrat stokam in tarnam.
In tako je prikorakal petek. Prva je ugotovila, da ima v soboto celodnevni seminar, druga, da pride na obisk mama, tretja se je odločila, da bo ... Skratka, ostala sem sama, zvečer gledala vremensko napoved, če bo ja napovedan dež, da mi ne bo treba ...
V soboto me je vest začela pikati že pred šesto. Ne dam se ji. Lenoba je čez vse. Pokrila sem se čez glavo, pa mir. Ob sedmih telefon. »Ej, kakšno je vreme, pri nas je vse zamegljeno.« »Ma ne vem. Sem še v postelji.« Strop v spalnici je bil nekoliko bolj bel kot pred eno uro. Ni odnehala:»Ampak kljub megli se mi zdi, da se bo naredil lep dan, a se ti ne zdi. Prav žal mi je, da ne morem s tabo. A se pri vas kaj vidijo hribi?...« Ja, pa sem morala vstati in stopiti do kuhinjskega okna, saj ni in ni hotela odnehati. Za meglicami se mi je Storžič prav privoščljivo krohotal. Seveda, tam je sonce. Pristavila sem si kavo in še vedno oklevala – iti ali ne iti. Pa spet telefon in druga prijateljica z vprašanjem, ali že hodim, ali se še peljem. Brrr, sedim za mizo, podpiram glavo in se smilim sama sebi. Kar tako, za brez zveze.
Bolj sem se oddaljevala od avtomobila, lepši je postajal svet. Sonce, v soncu se je kopal tudi Storžič, na desni so se nad Kamniškimi preganjale meglice. Studenec je bil ta dan nenavadno glasen. Na startu so, ko sem povedala, da sem prijavljena, kar takoj vedeli, kdo sem. A zakaj? Ker so vsi drugi (prijavljeni) startali že zdavnaj, največji navdušenci (sem zvedela med potjo) so takrat že tretjič grizli v hrib. Ah, nekdo pač mora biti tudi zadnji, ni kaj. Ko sem prestopila potok, sem že po nekaj minutah počakala in poslala nujna obvestila o lepem vremenu itd., a niso nobene vznemirila do te mere, da bi prišla za mano. Pa nič.
Pričakovala sem množico ljudi mrkih obrazov, ki dirjajo gor in dol in se jim bom komaj umikala, pozdraviti tako ali tako ne bodo imeli časa. Pa nič od tega. Nikogar nasproti, prehiteli so me trije ali štirje, šele po desetih, petnajstih minutah srečam prvega. In prav vsi imajo čas za pozdrav, nekateri tudi za klepet. Zanimivo, tole se ne sklada povsem z mojimi pričakovanji o dirkajočih lovilcih rezultatov. Tako je kot običajno. Le da nekatere zagledam že drugič ta dan. Pred petnajstimi minutami sem jih srečala, zdaj me prehitevajo. Preden bom pridihala do vrha, jih bom videla pa najmanj še dvakrat. Poklepetam z znancem, opravil je 'normo' dveh vzponov, zdaj se vrača domov (ja, tudi jaz bi šla lahko že drugič gor, če ...). Ubiram vse daljšnice, saj ne maram hriba, ki se postavi navzgor. Bolj je položno, bolj sem zadovoljna. Steza je v spodnjem delu suha, zdaj se ponekod že kažejo ledene plošče, drugje stopiš v blato, ja tega res ne manjka, nekateri ga prenašajo s seboj na zadnjicah, hrbtih in še kje, sem in tja sneg, ki ga je vedno več. Ko prav previdno in počasi 'premagujem' oviro za oviro, me z lahkotnim korakom prehiti starejši gospod. Na moje vprašanje, ali gre prvič, ponosno pove, da tretjič, a ne zadnjič. Ženska zvedavost pa mi ne da in ne da miru in ko je tik nad mano na naslednjem ovinku, ga moram vprašati, koliko je star. 71. Dvakrat moram pogoltniti. Pošteno. Srečujem zadovoljne obraze, prehitevajo me prijazni ljudje, nasproti mi prihaja 9, 10-letnik, ki pove, da bo šel gor še tretjič. Le od kod jemlje motivacijo! Prehiti me gospod s Koroške. Pravi, da je začel hoditi 'šele' ob sedmih, čeprav je vstal že ob pol štirih zjutraj. Prišel je s prijatelji in za vožnjo so potrebovali več kot dve uri in pol. Dvakrat moram pogoltniti. Pošteno.
Na jasi sem morala fotografirati še zasneženi Storžič in ga poslati 'stavkokazinjam'. Za skomine, da bodo vedele, kaj so zamudile. Res prihajajo sms-i z obžalovanji, ker jih ni zraven. Ha!
Zadnji del vzpona je bolj podoben drsališču kot planinski poti, sneg se ponekod vdira, drugje je zglajen. Se sprašujem, katero fizikalno (ali kakšno že) pravilo deluje, da se meni vdira bolj kot drugim. A iz koče se že slišijo veseli glasovi.
Jasno, nisem bila čisto prepričana, ali naj grem še enkrat ali ne. A če si človek zada nek cilj, ga je dobro izpolniti. Tako pravijo. Zaradi sebe. Saj bi obsedela, pa me je preganjalo neizpolnjeno pričakovanje. Če sem pol, bom pa še drugo polovico. Za sebe. Spust mi je minil kot en sam trenutek. Malokdaj sem ob sestopu tako pozabila na čas. Potopila sem se v svet okrog sebe. Na zadnjem delu poti sem obstala za nekaj minut in poslušala. Najglasnejši je bil studenec, čeprav ga še ni bilo videti, vmes so se mešali šelestenje listja in oglašale so se ptice. Okrog in okrog gozd. In jaz v tekmi s seboj. Čas ne igra vloge. Z njim se tokrat ne bom spopadala. Se že v službi dovolj in preveč.
Pri drugem vzponu sem se večkrat vprašala, če mi je tega res treba. Zlasti na začetku. A ko so mi na poti neredki namenili spodbudno besedo, je to bila dodatna motivacija. Če sem začela, moram tudi končati. Vem, da lahko. Ko sem naletela na 'svojega' 71-letnega gospoda, ki se je bližal cilju petič, pa je rekel, da ne zadnjič (in res sem ga še enkrat srečala), na otroke, ki so navdušeno tekli in se smejali, na gospo, ki mi je rekla: »O, a vi tudi sodelujete? Kako mi je žal, da ne tudi jaz, naslednje leto pa bom!«, sem dobila novo moč. In cilj, na vrhu spet zadovoljni obrazi, smeh, sproščenost. Le kje to prodajajo?
Ko sem prejšnje leto gledala sezname udeležencev, sem si mislila marsikaj, kot npr. le kaj vidijo v tem dirjanju gor in dol po isti progi, pa eni zmorejo samo dvakrat, le kaj se silijo zraven, pa ... Tista, o 'le čevlje sodi naj kopitar' je še kako na mestu. Da niso bile moje lanske misli slučajno preveč podobne tisti basni o lisici in kislem grozdju, ki smo jo brali enkrat v osnovni šoli, pa se mi je za večno vtisnila v spomin!? Tudi sama sem letos poslušala podobne pripombe svojih bližnjih. Pa sem jim oporekala. Zdaj jimi niti oporekala ne bi več. Se mi ne zdi vredno. Doživetje je imelo zame svoj čar. Odločitev, pot in cilj, vsaka stvar posebej in vse skupaj. Mozaika sreče se ne sestavi z zamahom čopiča. Kamenčki se zlagajo počasi in rišejo celoto. Vem, da sem tokrat dodala enega, pa morda ne le enega.
Rozalija
Tek puca dušo
) vrnila v dolina. Kratko analizo (ena runda) smo opravili v gostilni Pri Majču, Preddvor. 
. Musklfibr danes zjutraj je bil nepopisen, sedaj pa je situacija že nekoliko boljša in v torek bom verjetno že sposoben za kakšen iztek.
, na srečo pa sem razčistila sama pri sebi in nadaljevala v enakomernem ritmu.
in da je enkratna udeležba dovolj. Vsako leto znova pa že premišljujem, kako bi izboljšala svoj rezultat in kje je moja meja vzdržljivosti. 
