- 03 Jun 2006, 08:01
#67411
Začel se je mesec olimpijskih tekov in kot prvi na vrsti je bil Olimpijski tek na Hrušici. Kljub nenavadnemu mrazu za junij, saj smo nosili bunde in zimske kape, kljub dežju, ki ni in ni hotel nehati in kljub vetru v prsi (resnici na ljubo je bil tudi veter v hrbet), se nas je teka udeležilo okoli sto tekačic in tekačev. Nastopili so tudi otroci in ljudje s posebnimi potrebami, za kar gre organizatorjem še posebna pohvala, da so se potrudili in gojencem Doma Matevža Langusa iz Radovljice turoben junijski dan naredili lep in nepozaben.
Proga, dolga 7 km je res lepa, tekaška, najprej 3 km rahlo navzdol po asfaltu (to je moja rolerska trasa, pa tudi sicer je to pogosto uporabljan športni objekt za tekače, kolesarje, sprehajalce in rolarje), potem zavijemo pod avtocesto in pod obronke Mežaklje, tečemo po gozdu, spet malo po asfaltu, nato mimo mejnega prehoda Karavanke, še enkrat pod avtocesto in že smo na cilju. Za tiste, ki tečejo na 21 km, je to šele prvi krog, sledita še dva.
Resnične pohvale zaslužijo organizatorji, Športno društvo Karavanke, ki so organizirali tek. Zelo so se potrudili, čeprav so morali držati liste in dokumente, da jih ni odpihnil veter in da jih ni zmočil dež, ki je na čase padal skoraj vodoravno. Uredili so progo, da ni bilo na njej luž in blata in poskrbeli za udeležence, da so bili na koncu skoraj vsi deležni nagrad in kar je nekaj posebnega, namesto standardnih makaronov ali pašte, so nam postregli z dunajskim zrezkom in krompirjevo solato. Pijače je bilo dovolj na startu, na okrepčevalnici na progi in na cilju, žejni in dehidrirani že nismo bili. Kot že rečeno, so zelo razveselili tudi otroke in ljudi s posebnimi potrebami. Vsaka čast jim, še posebno, ker je športno društvo Karavanke edino, ki v tem delu Zgornje Gorenjske organizira kakšen tek, kljub raznim uradnim športnim organizacijam in plačanim funkcionarjem, ki pridejo tekmo samo gledat ali pa še to ne.
Nagrade, kolajne in pokale sta razdelili naši smučarki Urška Rabič in Petra Robnik. Tudi to je nekaj posebnega, saj so zmagovalci v posamezni panogi prejeli tudi poljub od simpatičnih smučark, udeleženk Svetovnega pokala. Lepe geste organizatorjev, ki bi jih veljalo posnemati. Škoda, ker nikogar takega ni bilo, da bi se od njih naučil, kako popestriti tekaške prireditve.
Forumcev je bilo kar precej, nekaj znanih in nekaj neznanih. Tek je potekal kar hitro, saj lepa proga to omogoča. S Tonetom sva tekla skupaj, zaradi njegovega tempa, ki je bil zanj bolj počasen, sem za moje sposobnosti dosegel kar dober čas. Pa tudi domač teren pač.
Najbolj sem se sekiral, ker pred tekmo nisem spoznal prijatelja in sotekača Toneta, ki je šel peš na start in mu nisem ustavil. Upam, da verjame, da nisem nalašč peljal mimo.
Skratka, lepo je bilo videti veliko znanih obrazov in teči po znanih terenih. Športnemu društvu Karavanke pa pohvala in vzpodbuda, da bodo še naprej organizirali take in podobne teke. Če sem kaj pozabil, pa bom dopolnil v še kakšnem sporočilu.
Proga, dolga 7 km je res lepa, tekaška, najprej 3 km rahlo navzdol po asfaltu (to je moja rolerska trasa, pa tudi sicer je to pogosto uporabljan športni objekt za tekače, kolesarje, sprehajalce in rolarje), potem zavijemo pod avtocesto in pod obronke Mežaklje, tečemo po gozdu, spet malo po asfaltu, nato mimo mejnega prehoda Karavanke, še enkrat pod avtocesto in že smo na cilju. Za tiste, ki tečejo na 21 km, je to šele prvi krog, sledita še dva.
Resnične pohvale zaslužijo organizatorji, Športno društvo Karavanke, ki so organizirali tek. Zelo so se potrudili, čeprav so morali držati liste in dokumente, da jih ni odpihnil veter in da jih ni zmočil dež, ki je na čase padal skoraj vodoravno. Uredili so progo, da ni bilo na njej luž in blata in poskrbeli za udeležence, da so bili na koncu skoraj vsi deležni nagrad in kar je nekaj posebnega, namesto standardnih makaronov ali pašte, so nam postregli z dunajskim zrezkom in krompirjevo solato. Pijače je bilo dovolj na startu, na okrepčevalnici na progi in na cilju, žejni in dehidrirani že nismo bili. Kot že rečeno, so zelo razveselili tudi otroke in ljudi s posebnimi potrebami. Vsaka čast jim, še posebno, ker je športno društvo Karavanke edino, ki v tem delu Zgornje Gorenjske organizira kakšen tek, kljub raznim uradnim športnim organizacijam in plačanim funkcionarjem, ki pridejo tekmo samo gledat ali pa še to ne.
Nagrade, kolajne in pokale sta razdelili naši smučarki Urška Rabič in Petra Robnik. Tudi to je nekaj posebnega, saj so zmagovalci v posamezni panogi prejeli tudi poljub od simpatičnih smučark, udeleženk Svetovnega pokala. Lepe geste organizatorjev, ki bi jih veljalo posnemati. Škoda, ker nikogar takega ni bilo, da bi se od njih naučil, kako popestriti tekaške prireditve.
Forumcev je bilo kar precej, nekaj znanih in nekaj neznanih. Tek je potekal kar hitro, saj lepa proga to omogoča. S Tonetom sva tekla skupaj, zaradi njegovega tempa, ki je bil zanj bolj počasen, sem za moje sposobnosti dosegel kar dober čas. Pa tudi domač teren pač.
Najbolj sem se sekiral, ker pred tekmo nisem spoznal prijatelja in sotekača Toneta, ki je šel peš na start in mu nisem ustavil. Upam, da verjame, da nisem nalašč peljal mimo.
Skratka, lepo je bilo videti veliko znanih obrazov in teči po znanih terenih. Športnemu društvu Karavanke pa pohvala in vzpodbuda, da bodo še naprej organizirali take in podobne teke. Če sem kaj pozabil, pa bom dopolnil v še kakšnem sporočilu.
Dokler tečem upam!