Miro Režonja teče dobra štiri leta, začel pa je na pobudo prijatelja ultramaratonca Zdravka Čufarja, tudi TF-jevca. Na prvem teku, za katerega sploh ni treniral, se je uvrstil na zadnje mesto, a ga je ta vseeno tako zelo začaral, da je postal povod za začetek njegove tekaške poti tekača, danes ultramaratonca. Takoj po omenjenem prvem teku je Hotinjčan začel resno trenirati, njegov trud pa se mu je kmalu poplačal. Po dobrem mesecu je že pretekel 21 km na Ljubljanskem maratonu, svoj prvi polovični maraton. Po 8 mesecih pa je prvič odtekel maraton 42,195 km v Radencih in to v zelo dobrem času 3:18:33. Svojo prvo tekaško medaljo si je pritekel po treh letih ukvarjanja z omenjenim športom, na maratonu državnosti v Celju, kjer je dosegel tretje mesto v kategoriji. Upravičeno je zelo ponosen na pretečena ekstremna podviga GM 40 in K – 24, za letos pa že načrtuje udeležbo na enem najtežjih ultramaratonov na svetu, Spartathlonu, na katerem moraš z 246 km opraviti v 36 urah, kar je do sedaj od Slovencev uspelo le Dušanu Mravljetu, enemu najboljših ultramaratoncev na svetu.

Teči ste začeli na pobudo prijatelja, ultramaratonca Zdravka Čufarja. S čim vas je prepričal?

Pravzaprav se je začelo, ko sem dopolnil 40 – let in sem imel zdravniški pregled pri osebni zdravnici. Ta me je vprašala, če se kaj ukvarjam s športom. Odgovoril sem ji, da dosti delam na vrtu in okoli hiše. Takoj mi je odgovorila, da to ni šport in da bi bilo dobro,da bi se ukvarjal s kakšnim športom,saj sedaj prihajam v tista leta, ko je treba nekaj narediti za svoje zdravje. Premišljeval sem, za kaj bi se odločil. No,potem pa je kot naročen prišel, takrat tudi še začetnik tekač Zdravko Čufar s povabilom na polovični maraton v Radence. Brez oklevanja sem bil takoj za akcijo. Ker se zaradi objektivnih razlogov teka nisva mogla udeležiti, me je Zdravko septembra zopet povabil, tokrat na Pohorski gozdni tek. Dvanajst kilometrsko razdaljo sem pretekel, seveda sem bil na zadnjem mestu. Kaj kmalu sem spoznal, da brez treninga ne bo šlo.

Za tek sem se odločil zato, ker lahko treniram sam, kadarkoli hočem in kolikor mi je volja in nisem odvisen od drugih dejavnikov,obenem pa je v pogonu celo telo. Za povrh, pa še ni drag šport, seveda če se z njim ukvarjaš rekreacijsko.

Kako pomembna je sicer pri ultramaratonih podpora sotekačev?

Vsakršna podpora sotekačev pri ultramaratonih je dobrodošla. Meni je največja podpora pri ultramaratonih družina, ki me podpira in mi stoji ob strani. Prav družina in tekači TF so mi največja podpora, saj mi dajo v kriznih trenutkih dodatno moč in energijo. V mislih so vedno z mano. Vem, da doma spremljajo moj nastop preko interneta ali pa TF ter držijo pesti,da bi uspešno prišel do cilja.

V svoji petletni tekaški »karieri« ste nanizali že vrsto uspehov. Na katerega ste najbolj ponosni?

Težko se je odločiti na kateri uspeh sem najbolj ponosen: od prvega ultramaratona 100 km, prvega Ultrabalatona 212 km, prvega ultrmaratona Zagreb – Vukovar (etapni) 344,1 km, do prve mednarodne ultramaratonske zmage Forrest Gump… Če po pravici povem, bi vse skupaj dal v isti koš. Vsi mi veliko pomenijo.

Udeležili ste se tudi dveh ekstremnih podvigov GM40 in K – 24. Kako bi opisali to izkušnjo?

Dolgo sem čakal,da sem si našel termin, da opravim z zelo zahtevno preizkušnjo ekstremno 3x GM 40 in K – 24.Extremno 3x GM 40 pomeni,da moraš Gorski maraton štirih občin – 35 km,opraviti 3x v 24 urah. Start je na Petrovem Brdu (803 m n.v.), potem se vzpne do Kovc (1230 m n.v.), preko Vrha Bače do Koble (1498 m n.v.), od tu pa na sedlo Čez Suho ( 1760 m n.v. ) – najvišja točka maratona, sledi najdaljši spust preko Sedla v vas Kal (817 m n.v.), Znojile, Obloke, do Hudejužne (361 m n.v.) kjer je najnižja točka maratona. Sledi dolg in zahteven vzpon na Durnik (1152 m n.v.) in nato do Porezna (1636 m n.v.), potem pa sledi samo še spust do Petrovega Brda. Vzponov in spustov v enem krogu je 5100m. Da uspešno opraviš s to zahtevno preizkušnjo, moraš biti kondicijsko dobro pripravljen, poznati moraš celo progo, imeti srečo z vremenom in dobro logistiko glede tempa, oblačil in obutve, prehrane… Sam sem ta ekstremni podvig opravil v solo varianti.

K – 24 ali Koroških 24 sem opravil s prijatelji. V 24 urah je treba osvojiti 12 največjih koroških planinskih vrhov, med drugim Uršljo goro, Smrekovec, Krnes, Travnik, Jankovec, Raduho, Olšavo in Peco - če naštejemo le večje. Dolžina poti je 80 kilometrov s skupno višinsko razliko 5500 metrov, začne in konča pa se v Črni na Koroškem. Vsi, ki opravijo s to potjo v manj kot v 24 urah,postanejo člani kluba K – 24.

Vam je lažje teči po ravnini ali imate raje razgiban teren? 

Najbolj mi odgovarja teči po razgibanem terenu, ker je različen tempo, obenem pa delujejo funkcije različnih mišic.

Pohorski 12 kilometrski gozdni tek ste pretekli brez kakršnega koli treninga. Kako vam je to uspelo?

Pohorski gozdni tek sem pretekel brez kakršnega koli treninga. Po mojem mišljenju korenine segajo v mojo mladost. Saj sem se kot otrok veliko ukvarjal s športom. Aktivno sem igral mali nogomet in košarko do 15 leta starosti. Takrat sem imel zelo veliko kondicije. Redno sem se udeleževal šolskih športnih tekmovanj v raznih disciplinah. Potem pa je vse utihnilo do 42 leta starosti, ko sem se začel ukvarjati s tekom.

Kako sicer vzdržujete svojo kondicijo?

Kondicijo vzdržujem skozi celo leto, počitka nimam. To se pozna tudi na statistiki pretečenih kilometrov:

- leto   2006   …   3050 km

- leto  2007   …   5185 km

- leto  2008   …   5113 km

- leto  2009   …   5910 km

Na leto zamenjam 3 – 4 parov tekaških copat, ki so zelo pomemben dejavnik, da ne pride do poškodb (tu ni pomembna cena, ampak kvaliteta ). Da narediš veliko km je odvisno za kakšne teke se pripravljaš. Obenem pa moraš imeti dobro motivacijo in voljo, da lahko zdržiš tak tempo, saj so vremenske razmere (dež, sonce, mraz, veter…) večkrat neugodne, toda izbire ni. Zadnje leto dni sem se začel ukvarjati tudi s fitnesom. Skoraj vsakodnevna vadba mi onemogoča, da pride do resnejših poškodb.

S čim si krajšate čas med tekom?

Med tekom nikoli ne razmišljam o samem teku, ker bi se ga naveličal in bi motivacija hitro padla. Opazujem naravo in gledam, kaj se dogaja okoli mene. Razmišljam, kaj počnejo doma žena in otroci, prijatelji, kaj bom moral postoriti, ko se vrnem domov. Večkrat se pogovarjam s sotekači in tako mi čas hitro mine.

Imate svoje začrtane tekaške poti ali radi raziskujete tudi kaj novega?

Svoje začrtane tekaške poti nimam, saj imam rad nove izzive kot so iron man treeking in še kaj bi se našlo. Predlani sem se preizkusil v plavanju. Preplaval sem Piranski zaliv – 5 km, na ta dosežek pa sem zelo ponosen.

Po kateri podlagi najraje tečete?

Najraje tečem po mehki ali kamniti podlagi, ker tam kolena najmanj trpijo. Na trdih podlagah kot je npr. asfalt ali beton, pa lahko hitro pride do poškodb, če nimaš ustreznih tekaških copat.

Kakšen je vaš tekaški cilj v tem letu? Pa na splošno?

Moj tekaški cilj v tem letu je, da uspešno opravim z enim najtežjih ultramaratonom na svetu Spartathlonom (Grčija), na katerem moraš z 246 km opraviti v 36 urah. Od Slovencev je do sedaj uspelo le Dušanu Mravljetu, ki je eden izmed najboljših ultramaratoncev na svetu. V svoji bogati karieri je šestkrat uspešno opravil s to zelo težko preizkušnjo. Sam smatram, če mi bo uspelo, bo to največji uspeh moje tekaške kariere.

Imate tri hčere. Vas hodijo spodbujati na tekme? Se vam kdaj tudi pridružijo pri teku?

Ko sem začel hoditi na tekmovanja sem večkrat s sabo vzel tudi hčere, ki so rade tekmovale otroških tekih. Lahko se pohvalijo s kar nekaj lepimi uvrstitvami, čeprav niso kaj dosti trenirale. Pri samem teku se mi ne pridružijo, ker je razdalja s katev ro nameravam opraviti, za njih predolga in moj tempo prehiter.