Nataša Robnik, ultramaratonka, ki je svojo ljubezen do teka po več letih premora ponovno odkrila po rojstvu drugega otroka

Kdaj (in zakaj) ste se pričeli ukvarjati s tekom?
Pravzaprav sem tekla že v osnovni šoli, ko sem za šolo tekmovala na raznih šolskih tekmovanjih in krosih, nekaj časa sem tudi trenirala atletiko, a sem jo v »norih« letih nehala. Seveda mi je sedaj žal. Potem sem tekla še zelo malo oz. nič. V obeh nosečnostih sem se kar precej zredila, ampak po prvem porodu so kilogrami kar nekako »skopneli« po drugem porodu pa so ostali, zato je bilo potrebno nekaj narediti. Ker sem želela svojo dojenčico še naprej dojiti dieta ni prišla v poštev, zato sem se odločila, da bom poskusila počasi teči. To je bila ljubezen na prvi pogled in še vedno traja.

Predvsem se udeležujete ultramaratonov. Kako to? Kaj vas je pri tem tako zelo prevzelo?
Res je, redko me vidite še na kakšnem drugem teku, ampak ker sta otroka stara šele 5 in 8 let mi je pomembneje preživeti čim več prostega časa z njima in se udeležim le tistih tekem, pri katerih res uživam t.j. ultramaraton. Zakaj? Ker lahko v teku zares uživam in ne »trpim« tako kot npr. na »desetki« ali polmaratonu«, ko moraš teč na polno, na večjih obratih. Pri ultramaratonu tečeš na veliko nižjih obratih, lahkotneje, ……, če je seveda glava na pravem mestu, ampak to je že druga zgodba.

Koliko časa je preteklo od začetkov teka do vašega prvega ultramaratona?
Slaba tri leta, prej sem odtekla nekaj maratonov.

Kateri je bil vaš prvi ultramaraton in kako se ga spominjate?
Moj prvi ultramaraton je bil Celje-Logarska dolina (75 kilometrov). Spomini nanj so kljub težko doseženemu cilju zelo lepi, saj sem osvojila kar 3. mesto med ženskami. Je bil pa to zame zelo težak tek, saj sem po lastni krivdi dobila kar osem krvavih žuljev (žal nisem poslušala moža in si stopal nisem hotela namazati s kremo), vmes mi je močno »nagajala« glava v smislu »kaj ti je pa tega treba«,…….. bilo je hudo. Ko sem pritekla v cilj so črne misli izginile in ostalo je le še nepopisno veselje.

Kako po teku poskrbite za svoje razbolele mišice?
No, tukaj sem pa malo »šlampasta«, saj vse prepogosto pozabim na dobro raztegovanje mišic, ampak se trudim. Ponavadi si noge namažem s hladilno kremo in, če je le možno si privoščim masažo, potem pa počitek.

Koliko časa traja regeneracija?
Težko rečem kako dolgo, odvisno od tega v kakšnem »stanju« so noge. Po pogovoru z drugimi ultramaratonci vidim, da se tukaj razlikujem od ostalih, saj si jaz po vsakem ultra teku vzamem 2-3 tedne popolnega počitka, morda naredim vmes kakšen zelo lahkoten tek za dušo in šele, ko začutim, da je moje telo zares spočito začnem ponovno trenirat.

Kako se pripravljate na ultramaraton?
Trening je sestavljen iz dolgih intervalov, intervalov v hrib, in seveda dolgih tekov. Torej vsak drug dan imam na urniku težek trening vmes, pa izteke, en dan v tednu obvezno počivam. Ciklus treningov traja približno 10 tednov, število intervalov in kilometri se iz tedna v teden povečujejo. Dva tedna pred tekmo pa se le-ti razpolovijo in zadnji teden so na urniku samo še izteki, da si telo spočije. To je zame zelo naporen urnik, saj je veliko treningov opravljenih v večernih urah, ko me otroka ne potrebujeta več. Velikokrat sem do takrat že zelo utrujena, služba, otroka in gospodinjstvo zamejo tudi nekaj moči, zato včasih treningi niso 100 odstotno narejeni.

Nedavno ste se udeležili tudi Ultramaratona TRANS SLOVENIJA, kar je bila vaša prva etapna tekma. Kakšne spomine imate nanjo?

Spomini na Trans Slovenijo so sladko-kisli. Veliko sem oz. še premišljujem o transu in se ne morem odločiti ali ne bi bilo bolje, da bi tek zaključila po 1.etapi. Tek sem sicer uspešno zaključila, ampak se ni odvijal čisto po mojih željah. Že pred TS mi je »nagajalo« grlo, ampak sem ( vsaj mislila sem tako) to uspešno sanirala. 1. etapo sem odtekla po planu in bila sem zadovoljna, ampak že popoldan so se začele bolečine v grlu in kašelj, ponoči se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Vseeno sem šla na štart 2. etape, ampak sem že po prvih kilometrih ugotovila, da ne bo šlo tako kot sem si zamislila, saj ob hitrejšem tempu nisem mogla »dihat« . Potem se mi je vse podrlo. Celotno 2. etapo sem se borila sama s sabo, z glavo…..se jokala, prepričevala in se nekako »privlekla » v cilj. Pregledal me je zdravnik in ugotovil, da sem staknila virusni infekt, ter lažji bronhitis. Nadaljevanje mi je dovolil. Postavila sem si nov cilj : priti v CILJ in v družbi Borisa s katerim sva skupaj odtekla 3. in 4. etapo mi je kot prvi in edini Slovenki, to tudi uspelo. Prav posebej se moram zahvaliti mojemu možu Bogdanu, ki me je vse štiri etape stregel in izpolnil vsako mojo željo. Veselje v cilju z besedami težko opišem solze sreče, smeh veselje….NORO!!!

Gresta tudi otroka po vaših stopinjah? Rada tečeta?
Sin Luka je zelo športen tip, skoraj tri leta je treniral atletiko, ki pa jo je zaradi smučarskih skokov nehal trenirati, saj je bilo za osemletnika vse skupaj prenaporno. Trening smučarskih skokov mu vzame kar 6 ur na teden, zato se je moral odločiti kaj želi trenirati. Odločil se je za smučarske skoke in zaenkrat je zelo uspešen, saj že pridno zbira medalje. Hči Liu pa pri svojih 5-ih letih zaenkrat ne kaže interesa za tek, ampak ji je bolj všeč balet.

Lani ste v evropskem pokalu v ultramaratonih (ECU) osvojili odlično drugo mesto. Obstaja kakšna lovorika, ki si jo nadvse želite osvojiti?
Lansko leto je bilo zame res zelo uspešno in vem, da ga bo težko ponoviti. Letos bom ponovno tekmovala v ECU in moj cilj je predvsem izboljšati lanske čase ultramaratonov, kakšna bo uvrstitev v skupnem seštevku bomo pa videli, s tem se nimam namena obremenjevati. Pomembno je, da v teku uživam, ker potem je čas vedno dober.
Moja največja želja je zmagati »moj domači« ultramaraton Celje-Logarska dolina, na katerem sem bila že 1 x druga in 2 x tretja. Tek organizira moj klub DMP Celje in čas bi že bil, da po dolgem času zmaga domača tekmovalka ali vsaj Slovenka, saj se vsako leto najde kakšna Nemka, ki nam pokaže kako se teče.