Tina Hižar, nekdanja državna reprezentantka v smučarskih tekih

 

Tina Hižar je smučarski tek s sestro dvojčico pričela trenirati pri dvanajstih letih v takratnem Tekaško-smučarskem klubu Olimpija (TSK) - danes ŠRC Preska. Poleg teka na smučeh se je poleti ukvarjala še z gorskim tekom, kjer je ravno tako nanziala nekaj lepih športnih uspehov. Svojo športno kariero je zaključila leta 2004, predvsem zato, ker je na Fakulteti za šport morala opraviti obvezno mentorsko prakso - učenja na OŠ in gimnaziji, kar sta bila pogoja, da je lahko začela pisati diplomo. Pojavili so se tudi problemi s kolenom, malo pa je bila že tudi naveličana vsega. A je športni tekmovalni duh pri njej še vedno prisoten. Dokaz za to je tudi leta 2008 postavljen slovenski rekord v rolanju okoli naše dežele in lanska udeležba na ljubljanskem polmaratonu.

 

Tina je sicer tudi redna obiskovalka Tekaškega foruma, zanimajo pa jo predvsem informacije o športnih prireditvah.

Kdo te je navdušil za tek na smučeh?

V osnovni šoli so naju s sestro Ines učitelji bodrili, naj pričneva trenirati tek, saj sva vedno zmagali na šolskih krosih in bili polni energije. Najina sestrična je takrat, bolj zaradi družbe in zabave, obiskovala treninge teka na smučeh, pa sva še midve nato šli malo pomigati. Nahecali so naju, da gre za nekakšen »taborniški krožek«, toda kmalu sva ugotovili, da gre za precej resne treninge, kjer je bilo treba še kako garati.

Kaj te je pri tem športu tako zelo pritegnilo, da si ga pričela trenirati?

Sprva sem trenirala le za zabavo, zaradi družbe, spodbude staršev in trenerja. Hotela sem se naučiti pravilne tehnike teka, pa tudi adrenalin pred tekmami je imel svoj čar, čeprav sem bila prepričana, da bom pred vstopom v gimnazijo tek opustila. Toda sledile so prve zmage, prve medalje in praktične nagrade- kakšna cedevita, majica in podobne malenkosti, ki pa so nam kot otrokom ogromno pomenile. Potem pa se je začelo- kondicijske priprave in tekmovanja v tujini, prvi mednarodni dosežki, vedno bogatejše nagrade, sprejem v državno reprezentanco, tekaški prijatelji iz tujine in prve simpatije… Bili smo prava klapa in prav luštno je bilo trenirati, čeprav ni bilo milosti, tekli smo tako ob praznikih kot v slabem vremenu. Toda tek je postal moj način življenja, vedno sem imela pred seboj cilje in nikoli se nisem pritoževala.

Zaradi treningov in tekem si bila pogosto odsotna od doma. Kaj si najbolj pogrešala?

Vsakoletne jesenske priprave na ledeniku in skoraj mesečne priprave v Skandinaviji so bile daleč najbolj naporne in dolgotrajne, zato sem takrat res kdaj imela precejšnjo krizo. Pogrešala sem svojo družino, domačo kuhinjo, babičin jabolčni zavitek in seveda prijatelje. Priprave so vselej zahtevale strog ritem in včasih sem prav odštevala dneve do odhoda domov. Je bilo pa zato lepše na tekmovanjih, sploh tistih, ki so potekala v velikih smučarskih središčih in kjer sem bila zadovoljna s svojimi rezultati. Takrat smo se dekleta najraje nagradila s kakšnim »šopingom«, pa tudi kakšno zabavo smo si znale privoščiti, pa čeprav so nas potem trenerji še lep čas gledali postrani… Mladost je pač norost!

Kaj šteješ za svoj največji uspeh v karieri?

Če se danes ozrem nazaj, za največji uspeh štejem dejstvo, da imam na svojo športno kariero samo lepe spomine in da je šport še vedno del mojega življenja. Naporni treningi, ožuljene noge, boleče mišice, krvave rane, kronična utrjenost in tudi kakšno odrekanje so pozabljeni. Spominjam se le prijetnih trenutkov, kakšne lumparije, ki smo jo ušpičili s sotekmovalci, rajžanja po svetu in seveda nepopisnih občutkov, ko prehitiš konkurenco in stojiš na zmagovalnih stopničkah. Če pa že moram izpostaviti kakšen svoj rezultat, bi omenila naslov ekipnih svetovnih mladinskih prvakinj v gorskem teku, ki sva ga s sestro Ines osvojili v Maleziji. To je bila takrat prva medalja v tem športu za Slovenijo in spomini na slavje so nepozabni. 

Kateri trenutek pa ti je bil najtežji?

Najtežje mi je bilo, ko me je pri dvaindvajsetih na treningu v avstrijskem Ramsau am Dachstein v nogo ugriznil pes, ko sem tekla mimo neke kmetije. Takrat se mi je zdelo, da se mi je podrl svet. Štiri dni sem priklopljena na infuzijo ležala v bolnišnici v Schladmingu, medtem, ko so ostali soreprezentantje odpotovali nazaj v Slovenijo. Cel mesec sem potem morala vsak dan v zdravstveni dom hoditi na previjanje noge in za dobre tri mesece sem lahko pozabila na treninge. Nič manj travmatična pa ni bila moja »bolniška« pri sedemnajstih letih. Takrat sem se okužila z nekim virusom, zaradi katerega me je napadel artritis. Zaradi ležanja v bolnišnici, strogega počitka in izredno močnih tablet, ki sem ji morala jemati pol leta, je šla po zlu cela tekaška sezona in vsi so bili prepričani, da se ne bom nikoli več vrnila v smučine. A sem se vrnila, zelo motivirana in sproščena, saj sem vedela, da nihče ne pričakuje dobrih rezultatov od mene, in že naslednje leto sem odtekla svojo najboljše rezultate.

Imaš svojo najljubšo tekaško progo?

Zelo rada sem tekla na Pokljuki, kjer je teren zelo raznolik, najbolj pa sem bila vesela, kadar smo imeli v Medvodah sneg, saj tamkajšnje tekaške smučine potekajo nedaleč stran od mojega doma in se mi ni bilo treba voziti s kombiji in izgubljati časa.

Kaj meniš o tem, da so ponekod začeli pobirati vstopnino za tek po urejenih progah?

Gre za zelo dvorezen meč, sama raje plačam za urejeno progo, kjer ljudje ne tečejo več v nasprotno stran smučin in kjer se ne sprehajajo več s psi, kot pa, da so proge zastonj in zanemarjene. Poleg tega imamo na Bonovcu pri Medvodah tekaške proge osvetljene, zato se lahko rekreiramo tudi po službi v večernih urah. Spoštujem delo tistih, ki morajo celo ponoči in na hudem mrazu vzdrževati proge in jih zasneževati, zato »tekaške vinjete« podpiram. Je pa res, da bi lahko vsaj za domačine in kategorizirane tekmovalce uvedli kakšne popuste.

Imaš kakšen nasvet za tiste, ki premišljujejo o tem, ali bi se preizkusili v tej športni panogi?

Naj bodo čim bolj vztrajni, saj bodo le tako dosegli uspeh. Pomembno je imeti cilje in jim slediti, najbolj od vsega pa se je potrebno zavedati, da je smučarski tek zagotovo eden najlepših rekreativnih športov na svetu, v tekmovalnem vidiku pa gre za daleč najbolj krut in garaški šport.

Po končani karieri smučarske tekačice si nekaj časa - kot si že omenila - tekmovala tudi v gorskem teku. Kako to, da si presedlala ravno v to disciplino?

V bistvu sva se s sestro z gorskim tekom ukvarjali že takrat, ko sva tekmovali v teku na smučeh. Da se poleti nisva preveč oddaljili od tekmovalnega ritma, sva se pričeli udeleževati tekmovanj v gorskem teku in ker sva bili že takoj uspešni, sva začeli tekmovati na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih. Bilo je zelo naporno, saj praktično nisva poznali počitka, toda ni nama žal, saj sva prav v gorskem teku kasneje dosegli svoje najboljše rezultate in prepotovali dobršen del sveta. Svetovna prvenstva in ostala velika tekmovanja so namreč potekala na Borneu v Maleziji, Madeiri, otoku Reunion v Indijskem oceanu, na Novi Zelandiji, Gibraltarju in Aljaski. Še danes imam na mnoge zelo lepe spomine.

Katera preizkušnja se ti je zdela najtežja in zakaj?

Najtežji je bil zagotovo gorsko-tekaški maraton, ki je trajal debele tri ure. Od Petrovega brda smo tekli na Koblo, nazaj v dolino, nato na Črno prst, spet v dolino in nato še na Porezen in nazaj na Petrovo brdo. Na koncu se mi je zdelo, da mi noge niti ne sledijo več in čeprav sem v cilj pritekla kot druga, srebrno medaljo pa mi je okoli vratu nadel takratni predsednik države Milan Kučan, sem še lep čas v cilju točila solze. Bila sem povsem izčrpana, potolčena po nogah, vsa opraskana od kamenja in vej ter popolnoma sestradana. Še dva dni sem zdravila svoje boleče mišice, nato pa sem pozabila na vse bolečine in veselo tekla dalje.

Se še vedno ukvarjaš s športom? Katerim in kako pogosto?

Seveda, brez športa si res ne znam predstavljati svojega življenja. Kadar ne športam, grem zaradi viška energije celo sama sebi na živce, zato sem presrečna, kadar si lahko zjutraj pred opravki utrgam urico za tek. Poleti obožujem gorsko kolesarjenje in rolanje, na morju najbolj uživam v plavanju, pozimi pa najraje tečem na smučeh in smučam. Enkrat na teden tudi vodim mešanico pilatesa in športne vadbe za seniorje.

Teja Pelko
Foto: Osebni arhiv Tine Hižar