Zdravko Čufar, ultramaratonec, ki uspešno premaguje vse zastavljene cilje
Zdravko Čufar se je s tekom aktivneje začel ukvarjati pred približno petimi leti, po tem, ko si je pri teku na smučeh poškodoval oba palčna sklepa na rokah, zaradi česar je bil prisiljen v hojo, ki pa se je počasi začela spreminjati v tek. Že prvo leto je pretekel Ljubljanski maraton, leto zatem 75 km iz Celja v Logarsko dolino, tretje leto 100 km Biel v Švici, četrto 166 km Tour du Mont-Blanc, peto 212 km Ultrabalaton, za letos pa načrtuje 246 km preiskušnjo Spartathlon. Cilje za prihodnje leto si namerava zadati po uresničitvi letošnjih.
Radizelčan, čigar moto je "vse je v glavi", je aktivni uporabnik Tekaškega foruma od leta 2005, na njem pa išče predvsem informacije o tekih, spletne povezave, mnenja, izkušnje in poročila drugih z določene tekme, pa tudi zabavo, humor in druženje. Preko TF-ja je - kot pravi - spoznal tudi veliko pravih prijateljev, kar nekaj njih pa se je skupaj z njim nedavno podalo na zimsko izvedbo ultra maratona Trans Slovenija. |  |
| Prva 100-tka v Bielu |
Nedavno ste se udeležili zimske izvedbe ultra maratona Trans Slovenija. Kako bi opisali to izkušnjo?
 | To je enkratna preizkušnja. Vedel sem, da bo naporno, vendar se mi niti sanjalo ni, da bo tako lahko. Ves napor je vsak dan sproti izgubil svojo grenčico, ko smo se posedli okrog mize in se dolgo v noč zabavali na svoj račun. Razen tujcev smo bili skoraj vsi udeleženci dirke člani družine Tekaškega foruma. Dobra družba, veselje in pozitivne misli so nam znova in znova vlivali energijo za nadaljevanje poti proti cilju. To je sicer res letošnja najdaljša organizirana dirka v Sloveniji, vendar sem jo vzel kot dober trening za letošnje višje cilje. Trening je vsekakor dobil pridih dirke, saj je tek v skupini dejansko preizkušnja in merjenje mišic. Hormoni pač naredijo svoje in vsak moški bi »rad bil prvi«. |
| Trans Slovenija - v cilj skupaj s svetovno prvakinjo Sharon Gayter |
Kaj je bilo za vas najtežje na tej preiskušnji?
Če dobro razmislim, so bili vremenski pogoji idealni za zimsko varianto. Veliko sem treniral po zasneženih poteh, zato me sneženje, hladen zrak in megla niso posebej motili. Ravno od snežnih treningov so me že pred startom boleli prsti na nogah, pravzaprav pod nohti. Prvi dan so se bolečine še povečale, s tem pa tudi drobceni pomisleki. Ker se moje obuvalo z goreteks membrano čez noč ni posušilo, sem naslednji dan vzel rezervno obuvalo in bolečine v prstih so izginile. Mišice me še nikdar doslej niso izdale, zato sem si najbolj želel, da ostanejo tudi pete in kolena zdrava. Tretji dan se je zgodilo najmanj pričakovano. Okrog petnajstega kilometra začutim lahno bolečino v predelu pokostnice na levi nogi. Če sem malo hodil, je bolečina takoj popustila, toda hojo sem si sprva privoščil le v klanec. Tudi navzdol tek ni bil več tako hiter, kot sicer. Dovolil sem si največjo napako in to je padec motivacije. »Vse je v glavi« se je preselilo v noge. Tega sem se takoj zavedal. Še Garmin mi je ravno takrat zablokiral. Najprej sem med hojo resetiral uro, nato pa še glavo. Medtem je bolečina v nogi že čisto izzvenela, pojavil pa se je znan občutek ob nastajanju žulja. |  |
Nadaljeval sem s tekom vse do cilja, le da razen zadnjih 200 metrov nisem bil naravnan na pravo hitrost. V tej zgodbi je zame najpomembnejše dejstvo in spoznanje, da glava eno do dve uri ni vodila nog, temveč obratno. V tolažbo pa lahko rečem, da sem takrat prisluhnil telesu. Naslednji dan je spet letelo tako kot more. | Trans Slovenija med tekom |
| |
Ste imeli veliko podpore svojih najbližjih? Kako pomembna je slednja za vas?
Podpora najbližjih je najpomembnejša in je sol življenja. Razočaran in nesrečen človek verjetno težko najde motivacijo in zbere energijo za tak tek. Če imaš dovolj natrenirano zavest, lahko ob izčrpanosti tečeš tudi na energijo ljudi, ki mislijo nate in te podpirajo. Četudi je to mnogim nerazumljivo, je zame važno, da deluje. Mogoče gre zgolj za placebo efekt. Jaz v to energijo verjamem in jo črpam, zaenkrat uspešno.
 |
| Z družino na Triglavu |
Kaj vam med tekom sicer roji po glavi?
Med krajšimi teki se prikrade marsikatera misel in tudi kakšna rešitev iz repertoarja vsakdanjega življenja. Med dolgim tekom pa postane glava miselno bolj pasivna. Kot da bi razmišljal počasneje. Takrat je važno, da je glava v stalni pripravljenosti, da poseže vmes, če se na ramo usede tisti škrat nagajivček, ki prišepetava na uho stavke kot so: »Saj ti ni treba več«, »Kaj ti je pa treba tega«, »Saj lahko malo hodiš«, »Dovolj je bilo za danes«, …
Kaj vas drži pokonci ob najhujših trenutkih teka?
| Vprašanje bi si kdo predstavljal tako, da so najhujši trenutki teka, ko ti pešajo moči v mišicah, ti zmanjkuje zraka in postanejo noge zelo težke. Zame so najhujši trenutki npr. ko skoraj ne gre več naprej zaradi zdravja ali poškodbe. Pokonci me drži to, da enostavno vem, da zmorem do konca. To je bistvo in temu je podrejeno ostalo. Če pojasnim na primeru Ultra-Trail Du Mont-Blanc leta 2008, ko se mi je po 24-ih urah vnela pokostnica na desni nogi. Po petih urah sem prišel do fizioterapevta, ki mi je bandažiral nogo, do cilja je bilo pa še ogromno. Niti pomislil nisem, da bo treba gristi še več kot dvanajst ur. Takrat sem enostavno vedel, da bom prišel v cilj in na drugo možnost nisem niti pomislil. Pokonci me je držalo prepričanje, da mi bo uspelo. |
| Ultra Trail Du Mont-Blanc |
Koliko časa že tečete?
V glavi tečem že od otroštva, vendar me je realnost dolgo prepričevala, da nisem za tekača. Vsakih nekaj let sem poizkusil znova in ugotovil, da to ni zame. Vsakič sem naredil isto napako, saj sem tekel prehitro. Bil je prevelik napor in naslednjih nekaj let sem raje ostal doma. Februarja leta 2005 sem si pri teku na smučeh poškodoval oba palčna sklepa na rokah. Pohorje za hišo je bilo zasneženo. Vsakodnevni sprehodi v klanec so se pričeli spreminjati v počasen tek po snegu in kmalu sem pretekel celotno sprehajalno traso, dolgo več kot 8 km. Takrat sem ugotovil, da zmorem in odslej se držim tega prepričanja.
Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?
| Najbolj ponosen sem na to, da sem sploh začel teči. Da mi je to uspelo. Zagotovo pa to srečo znova plemenitim z dosežki na nerazumnih razdaljah. Moje iluzije so se doslej uresničile na Ultra-Trail Du Mont-Blanc in Ultrabalaton. Nikdar prej si nisem mislil, da se bom v kaj takšnega podal in še manj, da bi mi lahko to uspelo. Od samega začetka, ko sem začel s tekom, sem nenehno podaljševal razdalje. To počnem še sedaj in verjamem, da bom moral čez par let ta proces obrniti nazaj. |
| Cilj na Ultrabalatonu |
Ste se pred tem ukvarjali že s kakšnim drugim športom? Katerim?
V osnovni šoli in v začetku srednje šole sem treniral gimnastiko. V okviru mnogobojev smo tudi tekli na 60 m. Zelo rad sem smučal in plaval. Nato je nastalo dolgo obdobje službe, domačega dela in zapečkarstva. Športne aktivnosti so bile neredne in bolj kot izjema. Resnejše prebujanje se je začelo s kolesarjenjem spomladi leta 2003 in tekom na smučeh leta 2004. Leta 2005 sem osvojil priznanje Slovenija kolesari in plaketo Kaveljc, leta 2006 pa priznanje SLOvenSKI maraton. Kmalu mi je ostajalo časa samo še za tek. Slovenija teče in tekme vseh pokalov znotraj tega so postali del mojega dogajanja čez vikende. Srečal sem se s prvimi dresi Tekaškega foruma in niti slutil nisem, da me bo ravno ta asociacija potegnila v galaksijo neskončnega teka.
Kaj bi svetovali vsem, ki razmišljajo o tem, da bi se, tako kot vi podali na maratonske preiskušnje?
Vsakomur bi rekel, da maraton ni lahek in še več, da je vsak maraton težek, vendar je po prečkanju ciljne črte vse še lepše. Mojih nasvetov ne potrebujejo, v kolikor posežejo po dokaj obširni strokovni literaturi o razvoju teka, treningih tako in drugače, o zdravju in koristnih učinkih, pretreniranosti in poškodbah. Kdor pa razmišlja o maratonski preizkušnji in o tem ne ve veliko, bi mu svetoval, da poseže po obstoječi literaturi, prebere pa naj še mnenja in klepet na tekaškem forumu. Je pa res, da sem si sestavil kratek zapis, na kaj mora biti pozoren začetnik na prvem maratonu, katerega občasno ponudim poznanim maratonskim debitantom.Moje izkušnje govorijo, da je zelo pomembno trenirati z glavo. Sam tek je past za nezdravo življenje. Pomembno se je ogreti in razmigati pred tekom, nato sledi vsebinski trening in nazadnje ustrezen zaključek z iztekom in raztezanjem. Pomembne so vaje tekaške abecede, vaje v fitnesu in alternativni treningi. Pomembno je, da te nekdo pogleda in ti pove, kaj lahko izboljšaš in kako to storiti. Za to so trenerji, ki se danes ukvarjajo tudi z amaterskimi tekači, ne le z atleti. Jaz sem se tako pridružil društvu TAO tekaška akademija za odrasle in ni mi žal.
Kako se vi pripravljate na maratonske preiskušnje?
Moji treningi so sestavljeni iz urejenega programa in anarhije tekem, ki rušijo prigarano. Dva vsebinska treninga tedensko opravim na Ptuju v Tekaški akademiji za odrasle. V domači okolici imam čudovite razgibane tekaške poti, katerih se nikdar ne naveličam. Večino »tekem« jemljem kot trening. Krajše tekme za hitrost, daljše za vzdržljivost. Veliko posegam po znanju, katerega črpam preko tekaškega foruma, kjer sem prišel tudi do nekaterih izredno uporabnih spletnih strani s programi. Drugi del treninga nima fizičnega značaja in se prične najbolj intenzivno običajno v fazi taperinga, to je obdobje zmanjševanja obsega treninga, oziroma šele tri dni pred tekmo. Psihološka priprava zame predstavlja predvsem lastno prepričevanje, da ne bo lahko ter da to zmorem.
Kateri je vaš naslednji tekaški cilj?
Moj naslednji ultra cilj je Spartathlon. Legendarni 246 km dolg tek, za katerega pravi naš največji ultramaratonec Dušan Mravlje, da je najtežja evropska preizkušnja in je zaradi limitov morda celo težji od Doline smrti v Ameriki. Zaenkrat vem le to, da zmorem.
 |
| Ob 50letnici s hčerko Valentino |
