S tekom se ukvarjam 26 let.

Predvsem me motivirajo rezultati, še vedno iz leta v leto napredujem.

Živim na podeželju. Samo čez cesto stopim, in že sem na svojih stezicah, po travnikih in gozdovih med dolenjskimi griči. Večino treningov opravim v bližini doma. Po asfaltu tečem le toliko, kolikor potrebujem za občutek kadar se pripravljam na kakšen cestni maraton. Prave gorenjske gore so kar precej oddaljene, zato se, kadar mi znese še z toliko večjim veseljem odpravim na gorenjsko na trening.

Pretečem nekje med 80 in 140 km na teden.

Prvi vrhunec sezone sem imel letos že v začetku aprila, Marathon des sables. Poleti sem staknil manjšo poškodbo, ki pa se mi je zavlekla pozno v jesen. Novembra in decembra sem kolesaril in hodil na turno smučanje, šele januarja sem lahko normalno tekel. Konec marca sem bil že v kar dobri formi. Večino treningov sem opravil z nahrbtnikom, postopoma sem dodajal težo, vse do 14 kg.

Pozimi tečem na smučeh in hodim na turno smučanje, poleti pa občasno sedem na kolo.

2. mesto na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu leta 2005 v Franciji.

Marathon des sables mi je nekje največji izziv, predvsem zato, ker vem da tam še nisem dal vsega od sebe.

Konec junija nameravam ponovno nastopiti na maratonu na gori Olimp v Grčiji. Po tej tekmi se bom odločil glede nastopa na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu, ki bo sredi avgusta na gori Pikes Peak v ZDA. Letošnja proga na SP 21 km z višinsko razliko 2400 m, mi ne ustreza, ker je za mene prekratka in poteka le navzgor.

Za enkrat mi najbolj odgovarjajo gorske trail tekme dolge med 4 in 8 ur in pa etapne tekme. V prihodnje bi rad otekel tudi kakšno daljšo, recimo okoli 24 ur.

Trail running se mi zdi veliko prijaznejši od teka na stezi ali asfaltu tako psihično kot tudi fizično.

Predvsem se je potrebno postopoma privaditi na tek po neravnih površinah. Določeni občutki se razvijejo šele z leti, recimo hiter tek navzdol.

Pri trail runningu je izbira obutve zelo zahtevna, saj se srečujemo z različnimi vrstami podlage. Jaz uporabljam več različnih parov obutve. Za teke, kjer vem da me čaka zahteven dolg spust, se odločim za mehkejše copate, z širšim podplatom. Za blaten teren so primernejši copati z poudarjenim profilom. Na tekih kjer se teče samo navzgor, včasih pridejo v poštev tudi lahki cestni copati. Velikokrat še eno uro pred startom ne vem kaj bom obul.

Že eno leto najraje tečem v copatih Salomon XT WINGS S-Lab

Kakšnih posebnih napotkov ni, Na začetku je potrebno malo previdnosti. Obutev mora biti primerna. Ne se ustrašiti vzponov, ki so bistveno strmejši kot na cestah. Zelo hitro se jih da navaditi, samo volja je potrebna.

Strokovno ne bi znal povedati, vem povedati le po lastnih izkušnjah. Tek navkreber je zelo naporen, ne pusti pa kakšnih posebnih posledic v mišicah. Po kakšnem daljšem teku navzdol pa včasih čutim mišice še cel teden. Tudi na spolzko podlago se je potrebno postopoma navajati, recimo ni dobro kar naenkrat začet z dolgimi treningi po snegu ali blatu. Spolzka podlaga še dodatno obremeni določene vezi in mišice.

Tek po asfaltu je bolj enoličen in močno obremenjuje le določene dele sklepov, pri trail runningu pa se obremenitve razporedijo. Po klasičnem cestnem maratonu čutim bolečine in utrujenost v sklepih in mišicah še 14 dni, po trail runingu pa mogoče močnejšo bolečino v določenih mišicah samo nekaj dni.

Predvsem je večje tveganje za razne izvine. Da se jim izogniti z številnimi preventivnimi vajami za krepitve sklepov in za izboljšanje ravnotežja. Seveda pa tudi s pravilno izbiro obutve!

Pri trail runningu je glede na teren nihanje pulza večje kot na asfaltu. Za mene je predvsem pomemben podatek povprečnega pulza na posamezni tekmi ali treningu. Na podlagi tega si potem pred naslednjo tekmo določim zgornjo mejo pulza. Na tekmi poizkušam teči s čim bolj enakomernim pulzom v bližini te meje. Izjema je tek navzdol, ker pulz bistveno pade, zato ga ne kontroliram.

Težko je držati enakomeren tempo. Glede na dolžino je potrebno pričeti dovolj rezervirano. Prvo polovico tekme tečem povsem z lahkoto in sem dostikrat celo v dvomih, če nisem začel prepočasi. Kmalu za tem v naslednji četrtini začutim prve zanke utrujenosti in vem da sem se odločil za pravi tempo. Šele zadnja četrtina je res naporna. Če pa narobe ocenim in pričnem prehitro, potem se napor lahko prične že po prvi četrtini.

Menim da je v Sloveniji trail running šele v razvoju. Veliko je lahkih planinskih poti, ki so idealne za tek. Zaradi težav z postavljanjem cestnih zapor bo v bodoče vse več tekov organiziranih v naravi.

www.tonivencelj.com