Nekaj primerjav z lanskim letom: Na startu nas je bilo kakih 200 več, se pravi več kot 1000, to pomeni vse povsod še večjo gužvo in vrste. Lani je dež onemogočil izvedbo vseh etap, zato nam je ostajalo precej prostega časa, letos pa je bil urnik kar precej natrpan. Temperatura zraka je bila v povprečju kakih 15°C višja kot lani, podnevi blizu 40°C v senci, ponoči skoraj nismo potrebovali spalnih vreč. Na startu sem imel 11kg težak nahrbtnik, sicer enako kot lani, vendar lani smo potrebovali za en dan manj hrane. Malo sem spremenil sestavo hrane, več sem imel maščob (temna čokolada, proteinsko energetske bare z maščobami) manj pa ogljikovih hidratov (mueslijev, energijskih barov, instant testenin). Hrane sem imel v povprečju 950g na dan kar je bilo okoli 4000kcal, lani 1300g za okoli 4500 kcal. Zadnji mesec pred odhodom sem vso to hrano dodobra preizkusi. Pojavil pa se je problem na tekmi zaradi hude vročine. Vsi tekmovalci smo imeli problem z pomanjkanjem apetita, razen tistih, ki so na račun manjše teže v nahrbtniku stradali. Nasploh so se nam upirale sladke stvari. Edino željo sem imel po slanih stvareh, na srečo sem imel s sabo posebej za maraton pripravljen goveji pršut (Mesarstvo Maver), s pomočjo pršuta je šla tudi čokolada lažje dol. Že lani smo morali skrbno delati z vodo (10,5 l na dan), letos pa je bilo sploh pomanjkanje. Voda v plastenkah 1,5L je bila od sonca pregreta na blizu 40°C. Lani sem imel veliko težav z peskom v copatih, zato sem letos sam izdelal gamaše. Dva meseca sem preizkušal razne vrste blaga in lepila. Uspelo mi je narediti zelo dobre gamaše za pesek, ki se sicer dobro obnesejo tudi v snegu in dežju. Tudi z izbiro copatov sem bil izredno zadovoljen, letos sem tekel v copatih Salomon XT WINGS S-LAB.

Uvodno etapo sem končal na 12. mestu. Tekel sem ves čas nekoliko rezervirano, brez kakšnih posebnosti. Opazil sem, da Američan Michael Wardian resno misli z napadom na 1. mesto. Lanskoletni zmagovalec Mohamed Ahansel (že 12-kratni zmagovalec te tekme) pa je pokazal da je letos razred zase.

Proga je potekala po dokaj hribovitem terenu. Ves čas sem tekel sam nekje okoli 13 mesta in imel občutek, da so mi vsi pobegnili že predaleč naprej. Šele v zadnjih osmih kilometrih sem opazil v daljavi peterico in jih tudi zelo hitro ujel v zadnjem zelo hudem vzponu. Vzponu je sledil še strm spust po suhi skalnati strugi reke. Tu sem jih tudi uspel prehiteti. Končal sem na 8. mestu v skupnem pa napredoval na 7. mesto

Namen sem imel teči zelo rezervirano zaradi naslednje 80 km dolge etape, pa je bilo še to prehitro glede na hudo vročino. Etapa sicer ni bila težka, prečkali smo neskončno dolga suha slana jezera. Nekje na polovici sem na hitro ujel in prehitel enega od favoritov Italijana Lorenza Trincherija ki je ime težave z želodcem. Tik pred zadnjo kontrolno točko na 35. km sem tudi sam začutil, da me vročina pošteno načenja. Vodo sem dobil ravno pravi čas in zelo previdno nadaljeval. Takoj za tem sem prehitel Američana, tudi on je imel težave z želodcem in je hodil. To mi je dalo še veliko dodatne motivacije. Po tej etapi tudi z mojim želodcem ni bilo vse v redu. Le s težavo sem zaužil nekaj malega hrane, šele proti večeru sem se spet počutil bolje.

Najboljših 50 skupni razvrstitvi nas je startalo ob 12. uri, ostali pa že ob 9.uri. bil je zelo vroč dan, 38°C v senci pa še brezvetrje. Tekel sem s svojim načrtovanim tempom, ki mi ga je narekoval merilec srčnega utripa. Po treh urah teka sem začutil, da z mano ni vse v redu, moral sem se že začeti kar truditi, da sem lahko tekel z želenim tempom. Nekje po petih urah mi je hitrost že tako padla, da sem pričel razmišljati o odstopu, bil sem šele na dobri polovici, in vedel sem da bom samo še počasnejši. Zavedal sem se da izgubljam možnosti za visoko uvrstitev. Počutil sem se povsem izpraznjenega, energetski napitki in hrana pa so se mi upirali. Želel sem si edino hladne vode. V glavi sem imel samo še odstop. Vseeno sem začel hoditi proti naslednji kontrolni točki, nekako mi je uspelo vase spraviti en močnejši obrok v obliki »recovery drinka«. Večkrat sem se tudi ustavil in ulegel v pesek za nekaj minut. Tukaj je na mestu vprašanje, ki mi ga pogosto zastavljajo, o čem razmišljam ko tečem. Običajno razmišljam o povsem običajnih stvareh, v tem trenutku pa sem imel v glavi same negativne misli. Prav poizkušal sem najti kakšno pozitivno misel, pa se je vsaka obrnila na črno. Dohitel me je tudi Nemec Armin Hohenadler s katerim sva tekmovala za isto moštvo. Tudi on je imel kar precej težav. Drug drugega sva spodbujala. Malo so se mi povrnile moči in sklenil sem nekako iti do konca. Zadnjih 20 km sem spet začel teči, resda zelo počasi vendar vseeno sem lažje tekel kot hodil. Na cilj sem prišel malo pred polnočjo kot 40. V skupnem seštevku sem nazadoval na 19. mesto. Bil sem zelo utrujen in razočaran. Prepričan sem bil da po 33 – ih urah počitka ne bom na startu naslednje 42km dolge etape. Spal sem skoraj 12 ur, preostanek dneva sem poizkušal čim več pojesti, da si povrnem energijo.

Na startu sem se odlično počutil, vendar pa me je skrbelo, če sem se res dovolj regeneriral. Prvo uro sem tekel rezervirano. Opazil sem da so moji konkurenti kar precej utrujeni, kar me je precej motiviralo in odločil sem se teči hitreje. Do konca sem jih prehiteval enega po enega in končal na 5. mestu. V prejšnji etapi sem si nakopal precej velik zaostanek, zato nisem imel kakšnega posebnega upanja na napredek v skupnem seštevku. Sedaj sem bil vesel da nisem odstopil, zaradi mojih zvestih navijačev, sponzorjev, pa tudi v ekipnem seštevku je bilo še upanje na dobro uvrstitev.

Zadnja etapa. Noč je bila malo hladnejša, tudi jutro je bilo bolj sveže in vetrovno kot prejšnje dni. Kakšnih sprememb v skupnem seštevku ni bilo pričakovati, zato marsikdo ni več tekel na vso moč. Počutil sem se dobro, zato sem se odločil teči na vso moč. Četverice najboljših nisem uspel slediti, so pa vsi ostali zaostali daleč za menoj že takoj na začetku. Za konec so nam pripravili najlepšo etapo. Puščava zna biti res prava dolgočasna puščava, v tej etapi pa je bil predvsem zadnji del prav idiličen. Etapo sem končal na 5. mestu, skupno pa na 16. mestu. Na cilju so mnoge pričakali njihovi svojci. Zame prihod v cilj ni bil prav posebej emocionalen. Priznam, imel sem precej višje cilje in tretje mesto v skupnem seštevku je tudi bilo povsem realno dosegljivo letos zame. Tik pred razglasitvijo sem zvedel, da je naša ekipa Eurosport vseeno na stopničkah. Osvojili smo 3. mesto.

Šotor številka 88 je bil osem dni moj dom. Vsako jutro so nas kmalu po šesti uri pregnali ven najeti domači delavci. Z glasnimi vzkliki yela yela so hiteli pospravljati šotore. Imeli so kar težko delo, preko 130 šotorov so morali pospraviti in prepeljati na cilj naslednje etape. V teh šotorih (odprti šotori, lahko bi rekel streha nad glavo)so se dogajale mogoče ravno najlepše zgodbe tega maratona. Razdelili so nas po državah, oziroma jezikih. Največ je seveda Francozov, potem sledijo Angleži, Španci…po 8 v vsaki šotor. Ker sem bil edini Slovenec, so me razporedili v mešani šotor nekje v sredini. Imel sem še to srečo,da nas je bilo samo 6, to pomeni več prostora za odlaganje svojih stvari. Skupaj z mano so bili: Rus Valeriy, znal je samo nekaj osnovnih angleških besed. Dobro sva se ujela, pogovarjala sva se Rusko, Slovensko, Angleško, največ pa z rokami. Venezuelec Gustavo, sicer živi v Italiji, ukvarja se z alpinizmon in pohodništvom, dobro govori Špansko, Angleško, Italjansko in celo nekaj Francosko in Nemško. Šved Bo, letos bo praznoval 50. rojstni dan, ta maraton je bilo darilo, ki si ga je poklonil. Pretekel je že 52 maratonov. Pravi Šved, zelo hladen in vase zaprt, vendar vsak dan ko smo se bolje spoznavali je postajal bolj odprt. Turek Iby, sicer živi v Avstriji. Govori le Turško in Nemško, z njim sem se še najtežje sporazumeval. Turek Ilhan, sicer živi v Nemčiji. On je govoril tudi angleško, tako da sem se lahko sporazumeval z njim. Tekmovalci si sicer ne smejo pomagati med sabo, vendar jih nemogoče nadzirati v šotorih. Tako lahko marsikdo to zlorabi in izkoristi pomoč svojih prijateljev pri prenašanju hrane. Vendar v večini primerov gre tukaj za povsem drobne stvari, ki pa veliko pomenijo za navezovanje novih prijateljstev med povsem nepoznanimi ljudmi. Tako sem jaz na primer lahko pomagal s svojimi izkušnjami svojim sostanovalcem. Edini sem imel s seboj šivanko, nit in lepilo. Recimo Rusu Valeriyu sem pomagal narediti gamaše za pesek kar iz njegove strankarske zastave. Turka sta kuhala svoj tradicionalni čaj in ga ponudila tudi nam ostalim. Še in še bi lahko našteval malenkosti, postali smo res pravi prijatelji. Venezuelec Gustavo je imel velike probleme z vnetjem pokostnice, pa še žulji so se mu infekcirali. Skoraj na koncu, na 5. etapi je imel največ problemov. Uvrstitev mu ni bila pomembna, hotel je samo končati maraton. Spomnil sem se podobnih problemov, ki jih je imel lansko leto moj sostanovalec iz Južno Afriške Republike. Vsi iz šotora smo mu šli naproti, ko je v zadnjih minutah limita še zmogel priti v cilj. To je bil eden izmed trenutkov, ki se mi je najgloblje vtisnil v spomin z lanskega maratona. Enako sem občutil letos, Gustava sem skoraj dve uri čakal v negotovosti na cilju. Več kot 10 ur je potreboval, da je premagal 42 km. Uspelo mu je, njegovega veselja ob pri hodu v cilj ne bom nikoli pozabil.

Trenutno še nimam povsem izdelanih načrtov za nadaljevanje sezone. Po vsej verjetnosti bom spet tekel maraton na gori Olimp v Grčiji konec junija.