Že leta se redno ukvarjam s telesno vadbo. Če se le da vsak dan, od pol ure pa tudi do več ur, na primer za za vikend, preživim v naravi, bazenu ali telovadnici.V ospredju sta dva razloga: zdravje in dobro počutje. Včasim sem pretežno tekla, danes pa celo več kolesarim in dokaj redno plavam.
Telesno vadbo prilagajam družini in službi. Do moževe smrti, Pavle je bil vrhunski alpinist, je bilo marsikaj laže, ker je bila telesna aktivnost način življenja v naši družini. Sedaj se na »šport« odpravim predvsem med hčerkinim treningom, odložim jo na bazenu in se odpravim na bližnji hrib, včasih tudi na atletski stadion ali telovadnico.

Teči sem začela že v osnovni šoli. Tek mi je bil od vseh športov vedno najbližnji. Če so noge lahke med tekom zelo uživam, vedno sem imela rada tudi hitrejši tek, pa grizenje v klanec, ki so mu sledili občutki, da se nekako »nadihaš« ali kot pravi moja soseda, tudi dolgoletna tekačica Ladka Polončič, da si »očistiš« dušo. Vendar, tudi če so noge težke in z leti tudi vedno počasnejše, je tek priložnost za razmišljanje o vsem, kar se mi dogaja v življenju.
Tek mi pomaga tudi »preživeti« mojo službo na Onkološkem inštitutu. Zgodbe ljudi, ki jih tam srečujemo so včasih tako težke, da jih tudi mi, ki skrbimo za te ljudi med zdravljenjem, nosimo domov. S tekom sem si pomagala med hudimi živjenskimi preizkušnjami, ko se je ponesrečil brat, pa mož in, navsezadnje, s tekom sem si zelo pomagala med rehabilitacijo po hudi poškodbi in ga še vedno uporabljam kot neke vrste fizioterapijo.
Vse to so razlogi, da sem tekačica že praktično celo življenje. Z praktično enakimi motivi sem tekla sem že v časih, ko je okolica tekače še dojemala kot ljudi, ki nimajo kaj bolj pametnega za početi in tečem tudi danes, ko je tek pravazaprav že kar modno obnašanje in socialno zaželjen način življenja. Kar je zelo dobro, kajti tekači so praviloma prijaznejši ljudje, razzikave pa kažejo, da tek ugodno vpliva na duševno zdravje posameznika in celo njegovo inteligenco.

Številni redni tekači se pravzaprav ukvarjajo s »trail running-om«. Večina sicer ne izbira ekstremno težkih terenov in se drži delno urejenih površin v naravi, kar pa je še vedno zelo drugače kot tek po asfaltu v urbanem okolju.
Ter po neurejenih terenih v naravi je posebne vrste športni užitek, ki ima predvsem dodatno vrednost estetike. Pri teku v naravi smo velikokrat deležni neverjetnih pogledov, fantastične igre narave, pogosto smo nagrajeni tudi z neverjetnimi sončnimi vzhodi in zahodi. Kamorkoli se podamo, lahko s tekom v naravi in neurejenih terenih vidimo veliko več, kot bi sicer z asfalta. Včasih nas med tekom spremljajo celo srne, spomnim se, da so mi tekom v Skalnem gorovju prekrižale pot številne lisice.
Tudi tekaški tempo postane v naravi drugačen, bolj raznolik, pri zahtevnih terenih ga včasih zamenja tudi hoja. Zato hitrost teka velikokrat ni več v prvem planu, kar pa ne pomeni da ni tek po naravi prav tako kvaliteten tekaški trening. Včasih je intenzivnost še večja, kot če bi tekli po ravnem terenu.

Tek v naravi nam sicer ponuja več, vendar je za telo tudi bolj zahteven. Če se podamo v tek v naravi moramo vsaj približno vedeti kam se odpravljamo. Osnovna orientacija je potrebna , da se načrtovani enourni tek v naravi ne spremeni v maraton, ki ga nismo načrtovali. Izgubimo se lahko kjerkoli in to zelo.
Tek v naravi je tudi telesno bolj naporen, zato se na daljše teke nikoli ne podamo brez energetskih zalog in tekočine. V žepe si natlačimo gele, za pas kakšno energetsko ploščico in okoli pasu in/ali na hrbet si naložimo tekočinsko oskrbo. Če bomo energetsko podprti, bomo v teku v naravi tudi bolj uživali. Sicer se zna zgoditi, da bo še najlepši sončni zahod zbledel, če bom na smrt žejni in brez energije. Ko nam zmanjka energije je pritadeta tudi koordinacija gibov, ki je pri teku v naravi izjemno pomembna. Veliko hitreje bomo spregledali korenino ali skalo, ki štrli iz tal. Zato je tek po neravnih terenih lahko tudi nevarnejši. To je tudi eden izmed razlogov, da si za tovrstne tekaške preizkušnje izberete družbo. V dvoje ni torej samo lepše, pri trail tekih je tudi varnejše.

Osnovi razlog je vsekakor , da si vedno več ljudi želi nazaj, bliže k naravi. Živimo v dobi, ko nas je vsrkala sodobna tehnologija in potrošništvo. Čepenje na različnih sedeži, od avtomobilskega do računalniškega, dela naše telo okorelo in škodi našemu zdravju.
Tudi po celodnevni »rekreaciji« v nakupovalnem centru smo precej uničeni, utrujeni smo telesno in večinoma nismo posebej zadovoljni. Čisto drugače je, če preživimo cel dan, ali pa vsaj uro, dve pri gibanju v naravi. Telesna utujenost je sicer prisotna, a je nekako bolj prijetna.
Poleg gibanja, ki je dobra naložba v zdravje telesa, si tudi spočijemo pogled v lepotah narave. Slovenija je za tek v naravi idealna dežela. Zelo hitro smo v bližnjem naravnem biseru in skoraj vsi si lahko poiščejo svoj dnevni odmerek teka v naravi.

Pravilna tekaška obutev pomeni za tekača predvsem dodatno varnost in ščiti njegovo zdravje. Tako so kratko- in dolgoročno tudi tekaški užitki večji. Ob tem pa se je potrebno zavedati, da tako kot ni idealne hrane, tudi ni idealne tekaške obutve za vse. Vsak posameznik mora pri izbiri tekaške obutve za zahtevne terene dobro poznati svoje konstitucijske značilnosti, tekaške sposobnosti in tudi svoja pričakovanja od teka po divjini.
Vendar sodobna tekaška obutev omogoča, da praktično vsak najde model zase. Zato je dobro, da se pri izbiri tekaškega copata posvetujete s strokovnjakom za tekaško opremo in/ali natančno raziščete ponudbo na tržišču. Danes so ti podatki dostopni z lahkoto preko medmrežja, specializiranih tiskanih medijev in pa tudi v skoraj vsaki boljši trgovini s športno opremo najdete nekoga, ki se na tekaško obutev spozna in vam lahko pomaga pri izbiri.

Nisem sicer atletski trener, a z fiziološkega stališča gledano, je za povprečnega tekača, ki si želi predvsem užitka v naravi, priporočljiv nekoliko počasnejši tempo teka v naravi v primerjavi z urejenimi površinami. Kajti tudi pri počasnješem tempu, bo naše telo bolj delalo, kajti tek po naravi vključuje več mišičnih skupin. Bolj, kot pri teku po ravnini, so zaposlene mišice trupa in pogosto si pomagamo tudi z rokami. Pa ne samo to, slej kot prej bomo pri teku v naravi naleteli na kakšen vzpon. Tek navkreber po neravnem terenu pa je za telo precejšen napor in zahteva moč nog. Podobno je tudi z tekom navzdol. Ekscentrične kontrakcije velike štiriglave stegenske mišice pri teku navzdol so izjemno zahteven napor in hitrega teka navzdol se lotimo šele, ko smo že malo natenirani.
Zaradi bolj kompleksnega telesnega gibanja je tek po neravnem terenu odličen dopolnilen trening za vsakega tekača, tudi tistega, ki je predvsem »cestni« tekač. Če bomo hoteli teči po neravnem terenu z podobnim tempom kot po ravni cesti, bo to za telo precej zahtevna vadba.

Preden se odpravimo na tek po neravnem terenu se moram dobro zavedati naših tekaških sposobnosti. Če smo še bolj začetku tekaške poti, se ga lotimo previdno. Dober pristop je, da izmenjaje tečemo in hodimo v približno enakih časovnih presledkih, ki jih prilagodimo terenu.
Preden se odpravimo na tek, se čimbolj natančno seznanimo s terenom in si zapomnimo točke po katerih se lahko orientiramo.
Na tek se zmeraj odpravimo dobro energetsko podprti in vsaj na začetku naše kariere trail tekača tečimo v družbi.
Seveda se za tek po neznanem že na začetku oskrbimo tudi z ustrezno športno opremo na čelu z dobrim tekaškim copatom.

Tek po neravnem terenu je izjemno dobro rehabilitacijsko sredstvo. Bolj učinkovito in zato v krajšem času lahko naredimo več za naše telo. Z tekom po neravnem terenu ne rehabilitiramo samo posameznih mišic, je tudi zelo učinkovita vadba za za ponovno vzpostavitem mišične koordinacije.
Tek navkreber lahko na primer zelo dobro zamenja kolesarjenje, ki je priporočena oblika telesne vadbi po operaciji kolena.
Kadar uporabljamo tek po neravnem terenu kot obliko rehabilitacije, je zelo pomembno, da je tekač, oziroma poškodovani, med tekom dobro energetsko podprt in da je v njegovi hrani zadosti beljakovin, ki omogočajo regeneracijo mišič in drugih sistemov po telesni vadbi. Zelo pogosto je namreč prisotno zmotno mišljenje, da športnik med rehabilitacijo po poškodbi je manj in pogosto tudi beljakovinsko revno, ker se ne želi zrediti ali pa si želi shujšati. Za športnike, ki so v procesu rehabilitacije po poškodbi ali po bolnike, ki so bili operirani, je zelo pomembno da pri kakršnikoli telesni vadbi upoštevajo osnovna priporočila športne klinične prehrane o energetskem in beljakovinskem vnosu.

Obremenitve sklepov niso odvisne samo od tekaške podlage. Tek po trdem terenu je seveda mehanično bolj naporen za vsak sklep, kot tek po mehki travi ali gozdni poti v divjini. Vendar, tudi tek po mehki travi in gozdni poti lahko zelo naporen za nekoga, ki ima slabo mišično moč ali pa načete sklepe. Ravna in trda podlaga zahteva manj korekcijskih gibov in tudi v samo silo odriva je potrebno vložiti manj moči. Zato je za marsikoga tudi tek po trdi podlagi, kot je asfalt udobnejši, za večino pa hitrejši. A trdo podlago nademo tudi pri trail tekih, zlasti če se podamo više, na bolj skalnata območja.
Zato bi lahko rekli da so obrementive sklepov bolj odvisne od naše konstitucije in tekaških sposobnosti, kot samega tipa teka. Če naš tek prilagodimo našim sposobnostim in uporabljamo ustrezno tekaško obutev lahko tečemo povsod. Z kratkim tekom po asfaltu od našega stanovanja do bližnjega mestnega parka ali pa hriba, hitro zavijemo na tek po neravnem terenu, se spopademo s hribom, spočijemo glavo z pogledom z vrha in zdrvimo navzdol ter lahkotno zaključimo naš tek na asfaltu do doma.
Popolen tekaški užitek, ne glede na podlago in z vsem, kar tek ponuja.