Šport me sprošča, z njim odpravljam negativno energijo in stres, povezan predvsem z delom ali bolje rečeno, z natrpanim urnikom. Po drugi strani je šport idealen za druženje, saj kolesarim z ekipo našega kluba Koloka, plezam s prijatelji, tečem z očetom in podobno. Najbolj pomembno pri športu meni osebno je dobro počutje, priznam pa tudi, da so mi všeč športne postave tako pri drugih, kot tudi na sebi.

Zelo odvisno je od aktivnosti. Kolesarim po dve do štiri ure, kakšna daljša tura npr. od Ljubljane do Vrsarja, Bovca ali kam drugam pa seveda traja malo dlje. Tečem med uro do dve, plezamo kar čez cel dan, vendar je to zelo razpotegnjeno, tek na smučeh mi vzame dve do tri ure, veslanje pa kako urico.

To je spet zelo odvisno od aktivnosti. Daljša kolesarska tura je zmeren tempo s povprečno hitrostjo 35 km/h v skupini, klance pa se odpelje z višjo intenzivnostjo. Enako ravnam pri teku, kjer se po ravnini segrevam, nato pa klance poskušam preteči čim hitreje. Na nekaterih treningih delam intervale za večjo moč in ne le vztrajnost. Veslanje, moja najšibkejša točka pa je mešanica treninga tehnike in hitrosti. S plezanjem se ne ukvarjam tako zelo aktivno, da bi imela prav treninge. Plezam res le iz užitka.

Jaz sem čudak svoje vrste. V osnovni šoli sem trenirala atletiko in temu primerno mi je tek pomenil vse. Potem dolgo nisem ne tekla, ne kolesarila. Začela sem plezati in v tem uživati, nato pa se po letu 2006 najprej navdušila nad cestnim kolesarjenjem, nato pa še nad gorskim tekom. Skoraj bi bil greh reči, da mi kombinacija teka in kolesarjenja ni pisana na kožo. Bolj kot to so mi izziv prehodi iz ene discipline na drugo, prilagajanje na spremembo in iz sebe izvleči največ.

V triatlonu se letno pojavljam na Triatlonu Jeklenih v Bohinju. Prepričana sem, da sem bom vedno več udeleževala tudi duatlonov. Moj edini problem so vikendi, ko se rada spočijem in jih ne želim imeti prenapolnjenimi s tekmami, ker mi te nato postanejo obveza. Če me nekaj zavezuje, me omejuje. Če me omejuje, sem sitna. Hahaha. Tako da se bom duatlonom verjetno posvečala, vendar ne na veliko višji ravni kot sicer. Torej grem na tekmo in dam vse od sebe, za to tudi treniram, vendar za to ne želim živeti.

Nikoli nisem imela resnejših poškodb razen pretresa možganov zaradi padca s kolesom in odprtega zloma na smučanju. Zdi se mi, da je to kar malo glede na količino športa.

Poleg tega, da sem zmagala na Triatlonu Jeklenih, sem bila teden dni za tem najbolj presenečena in vesela drugega mesta na tekmi Juriš na Vršič, na kateri sem zaostala le za takratno mladinsko svetovno prvakinjo v krosu. Za mene je bila to le potrditev, da v športu kljub svojim rekreativnim treningom le nisem tako švoh.

Kadar potujem, potujem. Če gremo na Korziko ali v Francijo z namenom plezanja ali kolesarjenja, je to nekaj popolnoma drugega in gremo tja s tem namenom. Sicer pa po azijskih državah, Avstraliji ali Skandinaviji nisem nikoli nič časa namenila športu. No, razen treh mesecev kolesarjenja po Novi Zelandiji.

Fizična kondicija mi je pomagala na borbah, sicer pa je za bivanje v takšnih razmerah veliko bolj nujna psihična stabilnost. Meni osebno je bilo najbolj naporna lakota, življenja v naravi pa sem navajena, tako da mi je to bolj predstavljalo dopust.

Takoj.

Podjetje sem že odprla, nisem pa še pričela z delom, ker sem trenutno tudi še v novinarskih vodah. Predvsem poleti, ko so otroci na počitnicah in starši v službi se mi zdi, da je to idealen čas, da otroke odpelješ od doma in jim pokažeš malo drugačen način življenja. Posameznikom pa bi v skupinah ali z individualno vadbo rada pokazala, da je hujšanje še kako mogoče, potrebni sta samo motivacija in začetni zagon. Do tega pripeljem jaz, potem pa nisem več potrebna, saj vsak popolnoma pade v športno zgodbo in iz nje, ob dobrem počutju, težko izstopi. Garantiram. Če bi me že sedaj nekdo poklical, da potrebuje pomoč, z veseljem pomagam. Sicer pa sem v dogovoru z nekaj dekleti, da bi dvakrat tedensko z njimi vadila.

Zdi se mi, da se ponovno vedno več gibljemo, ker večina pride do tega, da je šport nuja, predvsem v tem tempu življenja. A je kljub temu še vedno preveč tistih, ki bi se lahko gibali, pa odlašajo iz leta v leto. Preveč je izgovorov, da ni časa. Če je volja, se čas najde zjutraj, zvečer ali pa vsaj med vikendom. Ob otrocih ali brez njih. Že samo igra z njimi je enkratna telovadba.