Že leta 1938 je Robinson raziskoval vpliv staranja na telesno pripravljenost skupine od 25 do 75 let starih moških. Ugotovil je, da se maksimalna poraba kisika (VO2max) vsako leto zmanjša za okrog 1%, in sicer ne glede na šport, s katerim se merjenci ukvarjajo. Novejše raziskave (Astrand, 1973; Cempla, 1985) so te zgodnje ugotovitve samo potrdile in zdaj v splošnem velja, da se VO2max z vsakim desetletjem življenja zmanjša za okrog 10 odstotkov ali približno za 1 odstotek na leto. Čeprav je Robinson omenjal, da bi znalo biti usihanje aerobne moči pri ženskah nekoliko manj izrazito kot pri moških, danes vemo, da kar velja za moške, skoraj v celoti velja tudi za ženske (Cempla, 1985).

Nadaljnje raziskave so pokazale, da je eden od glavnih razlogov za starostno usihanje aerobne moči postopno zmanjševanje količine krvi, ki jo srce v časovni enoti pošilja po telesu, ta pa je tesno povezana z utripnim volumnom (količino krvi, ki jo srce pošlje v obtok z enim utripom). S staranjem arterije postajajo vedno manj elastične – stanje, ki ga poznamo z imenom ateroskleroza – in pretakajoči se krvi nudijo večji odpor, s čimer se zmanjšuje količina krvi, ki se vrača v srce. Tako se zmanjšuje utripni volumen, minutni volumen in na koncu koncev aerobna sposobnost.

S staranjem tudi pljuča postajajo vedno manj elastična. Raziskave kažejo, da dihalna sposobnost od 20 do 40 let starih moških znaša okrog 140 litrov v minuti, 60 do 80 let starih pa le med 60 in 80 litri v minuti. To pomeni, da v pljuča prihaja bistveno manj kisika, kar prispeva k zmanjšanju VO2max. Vendar Saltin (1990) meni, da je z vzdržljivostnim treningom v srednjih in poznejših letih mogoče močno ublažiti izgubo elastičnosti pljuč, zato v takih primerih dihalne sposobnosti usahnejo le neznatno. Videti je tudi, da z vzdržljivostnim treningom pozitivno vplivamo tudi na nasičenost krvi s kisikom, s čimer pomagamo nadomeščati manjši volumen kisika, ki prihaja v pljuča. Čeprav torej v pljuča vstopa manj zraka (in seveda kisika), s treningom to nadomestimo s količino kisika, ki prehaja preko pljučnih mehurčkov in se v krvi veže s hemoglobinom.

Raziskave so pokazale, da s staranjem upada tudi maksimalna mišična moč. Neka dolgoletna raziskava, ki je preučevala vrhunske tekače 20 let po zadnji sezoni rednega nastopanja (Costill, 1996), kaže, da je izgubljanje mišične moči povezano z zmanjšanjem števila hitrih mišičnih vlaken in povečanjem števila počasnih – kot posledica zmanjšanja količine in intenzivnosti treniranja. Druge študije kažejo, da je izgubljanje mišične moči tudi posledica slabšega delovanja motoričnih živcev in postopnega neizogibnega zmanjševanja skupnega števila vseh mišičnih vlaken za okrog 10 odstotkov po 50. letu starosti (Lexell, 1988). Pri mnogih poklicnih športnikih in drugih, ki se ukvarjajo s športom ljubiteljsko, se slabšanje mišične moči kaže kot znižanje hitrosti teka in poslabšanje eksplozivnosti.

Osnovna hitrost je videti kot prvi element športnikovega dosežka, ki se s staranjem poslabša, zato mnogi tekači ob koncu športne poti podaljšujejo tekmovalne razdalje v želji, da bi z vzdržljivostjo nadomestili tisto, kar so izgubili hitrosti in podaljšali trajanje svoje športne poti. Sprinterji, kot je bil Linford Christie, ki je vrhunec doživel okrog 35. leta starosti, so redki, medtem ko je v moštvenih športih, kakršen je nogomet, izguba hitrosti prvi dejavnik, ki zaviralno vpliva na igralčevo kariero.

Ena od posledic staranja je tudi sprememba v sestavi telesa, pri čemer najprej pomislimo na povečanje odstotka maščevja v celotni telesni masi. Celo najmanjši presežek vnosa energije v telo se v daljšem časovnem obdobju pokaže kot nabrana maščoba. Če se hkrati postopno zmanjšuje tudi športnikova dejavnost, je pridobivanje telesne teže skoraj neizogibno. Čezmerna telesna teža poslabšuje dosežke in zmanjšuje aktivnost; začne se začarani krog nedejavnosti in povečevanja telesne teže.

Kaj je torej mogoče storiti, da bi zaustavili fiziološki proces staranja, ki ne prizanaša niti športnikom in športnicam? Odgovor je skoraj izključno v ohranjanju redne intenzivne vadbe. Izkušnje govorijo, da mora biti trening celosten, kar pomeni, da ne smemo zanemarjati niti aerobnega vzdržljivostnega treninga niti treninga za mišično moč.

Videti je, da – če postanemo nedejavni – niti dolgoletno ukvarjanje s športom ali celo dolgoletni vrhunski trening ne predstavljata nobene zaščite pred posledicami staranja. Raziskovalci s Harvarda so 30 let spremljali nekdanje elitne tekače. Ugotovili so, da je bilo izhodišče pri vseh približno enako, a tisti, ki so v srednjih letih nehali trenirati, so v starosti med 23 in 53 leti nazadovali veliko bolj kot tisti, ki so se s športom ukvarjali ves čas. Poslabšanje aerobne sposobnosti tistih, ki so nehali trenirati, je bilo večje, kot so ga zaznali pri "normalni", "neelitni" populaciji, kar pomeni, da celo nekdanji vrhunski športniki, če prenehajo trenirati, kmalu pristanejo na ravni običajnih, športno nedejavnih ljudi. Vendar ni nobenega dvoma, da so celo starejši športniki sposobni zelo dobrih dosežkov; sposobnost prilagajanja na vzdržljivostni trening in trening moči ostaja do pozne starosti. Ko so preučevali starejše tekače (Meredith, 1989), so v skupinah od 21-25 in 60-71 let starih tekačev ugotovili podoben napredek v VO2max; razlik ni bilo niti med moškimi in ženskami. To pomeni, da starejši športniki zaradi vpliva staranja sicer nikoli več ne bodo tako dobri, kot so bili v mladosti, da pa lahko s treningom upočasnijo fiziološke procese staranja.

Svetovni rekordi veteranov pričajo, kako se telo, oboroženo s kakovostnim treningom, uspešno upira staranju. Trenutni svetovni rekord v teku na 100m za starostno skupino med 40 in 44 leti je 10,42s, v teku na 10km za starostno skupino med 50-54 leti pa je 30:56. Ženski svetovni rekord v teku na 10km za starostno skupino nad 50 let je 35:37. Ženski svetovni rekord v skoku v daljino za starostno skupino nad 70 let je 415cm, medtem ko znaša absolutni svetovni rekord (še iz "časov dopinga") 752cm. (Danes si ženske, ki v daljino skočijo na mejo 7m, na SP in OI delijo medalje – op. Urednika). Vsem omenjenim rezultatom veteranov in veterank bi pošteno zavidala večina mnogo let mlajših ljudi. Očitno lahko starejše telo s primernim in rednim treningom pripravimo za zelo kakovostne dosežke.

Na koncu lahko zapišemo, da so številne raziskave ugotovile, kako dosežki s staranjem pešajo, ne glede na to, za kateri šport gre. Slabšanje dosežkov s staranjem se ujema z ugotovitvami fizioloških raziskav, ki beležijo pojemanje aerobnih sposobnosti in hitrosti ter eksplozivne moči. Upadanje moramo pripisati fiziološkim spremembam, ki spremljajo staranje in ne samo spremenjenemu načinu življenja starejših športnikov. Druge raziskave pa so pokazale, da smeri fizioloških vplivov staranja sicer ne bomo mogli nikoli obrniti, je pa z redno živahno vadbo mogoče korenito ublažiti negativen vpliv staranja na dosežke. Tako vsekakor govorijo svetovni veteranski rekordi.

Članek je bil prvič objavljen v Coaching Edge 3 in v reviji Vrhunski dosežek 1-2009.

Vrhunski dosežek je strokovno glasilo, ki združuje praktično in teoretično vednost v uporaben treninški pripomoček. Oktobra leta 1990 je v Veliki Britaniji izšla prva številka Peak Performance, ki v razumljivem poljudnem jeziku vsak mesec prinaša sveža odkritja in spoznanja s področja treniranja, prehranjevanja športnika, zaščite pred poškodbami in pretreniranjem, zdravljenja poškodb, rehabilitacije poškodovanega športnika in še česa. Glasilo podrobno obravnava tudi delovanje ergogenih pripomočkov, tj. prehranskih dodatkov, ki jih športniki uporabljajo za izboljšanje dosežkov. Vrhunski dosežek je namenjen športnikom, trenerjem, fizioterapevtom, specialistom športne medicine, športnim pedagogom in ljubiteljem, ki se športne rekreacije lotevajo premišljeno in pri tem ne želijo delati nepotrebnih napak.

Revija ni dosegljiva v prosti prodaji. Nanjo se lahko naročite s pomočjo spletne naročilnice.