Dan pred tekmovanjem smo preverjali vremensko napoved, ki za Bohinj nikoli ni ravno 100 odstotna. Že tako vroče poletje je kazalo na to, da bo tudi sobota, 27. avgusta, pokazala svoj vroči val in tako tekmovalcem le še dodatno otežila nastop. Pogledujem v omaro in izbiram oblačila, ki morajo zadostiti tako veslaškemu in kolesarskemu, kot tudi tekaškemu delu.

Če sem za svoj prvi triatlonski nastop še uporabljala kolesarski dres, pa sem se lani odločila za spremembo in dres zamenjala s Salomonovimi tekaškimi hlačami in tekaško majico, katerih prednosti sem tekom leta že dodobra spoznala in tudi ugotovila, da mi pri teku najbolj ustrezata. Kolesarjenje in tek potekata v klanec, zato je potrebna udobna in lahkotna tekaška majica, ki ne veže, je dovolj zračna in odvaja pot navzven. Sama sem tudi izredno navdušena nad tekaškimi pajkicami Exo Sensifit, ki dajejo oporo stegenskim mišicam, pospešujejo kroženje krvi in s tem izboljšujejo oksignacijo mišic. Tekaška trasa na Triatlonu jeklenih nudi zelo neraven in razgiban teren in prednost teh pajkic je boljša kontrola in manjše tresenje mišic. Kot njihova uporabnica pa jim moram osebno pripisati še eno veliko prednost, to je podlogo, ki nadomešča spodnjice. Menim, da prav vsaka ženska ve, kaj med tekom pomenijo moteče spodnjice. V primeru uporabe teh pajkic se to ne more zgoditi.

Ključnega pomena na triatlonih nasploh in tako tudi na Triatlonu Jeklenih pa so menjave med kolesarskim in tekaškim delom, kjer je potrebno izvesti čim hitrejšo menjavo s kolesa na tekaški del. Včasih sem doma še trenirala prehod iz kolesarskih čevljev na tekaške, ob tem pa se urila v hitrem zavezovanju, ki se je včasih izjalovilo in sem ga morala včasih med tekmo še enkrat ponoviti. Tokrat sem si menjavo olajšala s prav tako Salomonovimi tekaškimi čevlji XR Crossmax, ki med tekmovalci na Triatlonu jeklenih zaradi svoje funkcionalnosti tudi prevladujejo. Seveda je kvaliteta tekaškega čevlja izredno pomembna, vendar pa je izrednega pomena tudi možnost zavezovanja preko ene same vezalke, kar pomeni, da imaš tekaške čevlje na nogah in nared v le nekaj sekundah, namesto v slabi minuti ali še dlje. Kot že rečeno, razgiban teren ne dovoljuje le lahkih tekaških čevljev za maraton. Čevelj mora biti primeren za tek po makadamu, koreninah in skalah, torej za zelo neenakomeren teren. To pa Salomonovi tekaški čevlji dovoljujejo.

Pa se vrnimo k samem tekmovanju. Že ob 7.30 uri je bil prijavni prostor pod Skalco poln adrenalina in rekreativcev z jekleno voljo. Ekipe in posamezniki, vsi so hiteli po svoje startne številke in se nato lotili priprave opreme. Na posebej pripravljenem prostoru si vsak najde prostor za svoje kolo in čelado. Svojim spremljevalcem damo napotke za menjavo na Pokljuki, kjer potrebujemo največ pomoči. Veliko je že starih obrazov, vedno znova se pojavljajo novinci. Nervoza je v zraku, potrebno se je ogreti na čolnu in se postaviti na startno linijo na jezeru. Pok pištole ob 9.30 uri zjutraj naznani start tekmovanja, ki se prične pri mostu Sv. Janeza na 530 m.n.v. Prične se 8 km dolgo veslanje čez Bohinjsko jezero do Ukanca in nazaj. Tisti najboljši se že po dobre pol ure izkrcajo iz čolna, med tem ko se drugi iz minuto v minuto počasi približujejo obali in gledalcem, ki jih vneto spodbujajo. Skoraj vsak se z veliko težavo prebije do svojega kolesa, saj mu je pozicija nog v čolnu le-te popolnoma uspavala. Primeš čelado, sončna očala, dvigneš svoje kolo in se podaš na 16 kilometrov dolgo pot od Bohinjskega jezera, skozi Srednjo vas in planino Uskovnico do parkirišča pod planino Konjščica, ki se nahaja na 1.300 m.n.v . Noge rabijo kar nekaj časa, da se navadijo na kolo in končno stečejo. Ravnine ni ravno veliko, zato se že na začetku pripraviš na klanec, ki ga ne zmanjka. Okoli ure se po makadamski cesti ženeš v klanec, poskušaš prehiteti vsakogar, ki ga vidiš pred seboj in z občudovanjem opazuješ tiste, ki mimo tebe kar »priletijo«. Veš koliko zmoreš in toliko iztisneš iz sebe. Ne smeš pretiravati, saj te na koncu čaka še 8 km teka po planinski poti preko planine Konjščice do Vodnikove koče na Velem polju.

Parkirišče pod planino Konjščica je vedno polno spremljevalcev in gledalcev. Tekaški copati so na svojem mestu, hitra menjava in že se napotiš proti planini Konjščica. Noge so trde in ponovno rabiš kar nekaj časa, da se privadijo. Glavo nagneš navzdol in si rečeš, da je do konca le še malo. A nikoli ne veš kako malo bo to za še prihranjene moči. Nikoli ne veš, kdaj ti zmanjka energije, nikoli ne veš, kako dobro se boš počutil na tekaškem delu. Dodatnih 600 metrov višinske razlike v nobenem primeru ni malo. Na poti te spodbujajo pohodniki, na koncu tudi že tekmovalci, ki so v zavidljivem času zaključili svoj triatlonski del in se že vračajo nazaj v dolino.

Cilj je vedno zelo težko pričakovan. Vsakokrat meniš, da bo morda le lažje, ker progo dobro poznaš, vendar je proga na koncu vedno zelo težka in na vrhu si utrujen, izmučen, izpraznjen. Saj vsega skupaj potrebuješ le minuto ali dve, da prideš k sebi, nato pa se z vsemi, ki so že na cilju, veseliš uspešno zaključenega tekmovanja.

V dolini je na koncu vedno pestro. Čeprav nam jo pogosto zagode vreme, pa se prav vsi tekmovalci veselijo bogatih nagrad sponzorjev in če že nimaš sreče, da prejmeš Salomonove smuči ali karbonsko veslo, ti prav gotovo ne uidejo kakšni tekaški copati, nogavice ali tekaške majice. Skoraj vsak tekmovalec prejme lepo nagrado, ki tako lep tekmovalni dan le še polepša. Muke so pozabljene in komaj čakamo, da se drugo leto ponovno vrnemo v Bohinj ter ponovimo nastop na izredno jeklenem tekmovanju, Triatlonu Jeklenih.

www.salomonrunning.com