Ker sem želel poleg opreme testirati tudi svoje trenutne zmožnosti in trenutno psihično pripravljenost, sem se odločil za kombinacijo treh zaporednih težkih treningov, ki bi dali marsikateri odgovor.
Tako sem v petek zvečer naredil izjemno težek kettelbell trening do popolne odpovedi, ki me je preganjal še kar nekaj časa po tem ko sem legel v posteljo. V soboto sem opravil 230 kilometrski kolesarski trening z 2000 višinskimi metri, ki sem ga končal ob pol osmih zvečer. Že ob polnoči istega dne smo se skupaj z mojimi tekaškimi sotrpini usedli v avto in se odpeljali, najprej proti Vižinadi, nato pa z organizatorjevim kombijem do Trsta, kjer je bil start 106km dolgega in izredno težkega teka Paranzana (ob 110 letnici ozkotirne železnice Trst-Poreč).
Tako sem ob petih zjutraj stal na startu tega teka z kar lepim cmokom v grlu, saj sem se zavedal kako dolg tek me čaka in kako utrujen sem bil že na samem startu od preteklega trening, od katerega je minilo le 9 ur z uro in pol spanca. Še ena malo manj prijetna misel mi je segala tudi na moj test Salomonove oprave, ki me je krasila to jutro. Poleg že preizkušenih tekaških hlač in majice iz skupine S-lab ter tekaškega nahrbtnika advanced skin S-lab, sem tokrat preizkusil nove »hibridke«, tekaške copate XR MISSION. Utrujene noge, utrujeno telo in znamka copat, ki ne slovi ravno po ekstremno dolgih razdaljah, kjer ni manjkalo tudi kar precej asfaltne podlage, so bile torej še en izziv več.

Z malo zamude smo štartali v izredno vetrovno in mrzlo vreme, ki ni obetalo prav nič dobrega. Že na začetku sem čutil močno pomanjkanje tiste začetne spočitosti, ki bi morala biti pred preizkusom take avanture. To je bila predvsem posledica tega, da me je trening na kolesu oklestil za kar tri kilograme, ki jih v devetih urah nisem mogel nadomestiti. Prav tako me je malo presenetil močan začetni tempo mojih soborcev, ki mi je podrl tisti pričakovani »lagano sportski« tempo, ki naj bi ga imela ta netekmovalna prireditev (op. kmalu sem izvedel, da dejansko gre za to kdo prej pride v cilj).

Kako težko mi je bilo začeti pove že podatek, da sem bil utrujen že ob prečkanju italijansko slovenske meje, ko je bilo za nami le cca 10-15km. A glava je naredila svoje in salomonke sta se le neprestano izmenjavali v vodstvu. V Strunjanu sem izkoristil še zadnji trenutek za oddih, saj sem med tekom obiskal hčer, ki je bila tam na morju, le nekaj trenutkov kasneje pa nadaljeval proti hrvaški meji. Vse od Trsta pa do mejnega prehoda Sečovlje nas je spremljala asfaltna podlaga, ki pa se kljub moji obutvi v nogah ni občutila. Seveda tukaj govorim o stopalih, gležnjih in kolenih, saj je bilo vse ostalo že razboleno od prejšnjega dne. Res je tudi to, da to kar sem imel na nogah ni cestni copat in se zato s klasičnimi cestnimi copati ne more primerjati, pa naj je še tako dober. V tistem trenutku bi vsekakor veliko rajši imel na sebi lahek maratonski copat, kot pa hibrida na preizkušnji. Le nekaj korakov proč od okrepčevalnice na meji (kjer nam je prijazna hrvaška ženička ponudila kavico) se je začela pot, ki me je s korakov v korak bolj prepričevala v to, da sem se odločil za pravo potezo ko sem obul XR MISSION. Pot je po nekaj začetnih kilometrih postajala čedalje težja in moral si biti zares skoncentriran na vsak korak, saj bi drugače lahko kaj hitro prišlo do neljubega zvina. Kmalu bo Bujah me je ob progi počakal moj dragi prijatelj Primož Gašpirc, ki se je le malenkostno odpočil po hudem začetnem tempu v družbi najboljših. V tistem trenutku mi je bil kot darilo z neba, saj sem bil tudi jaz že kar dobro načet…in mi je bil tek v dvoje (pa čeprav v popolni molčečnosti) pravi balzam. Tako sva s skupnimi močmi premagovala kilometer za kilometer makadamskih poti po hribovjih Istre, ki jih vsekakor ni malo. Ne predstavljam si kako bi sam s svojimi že poškodovanimi gležnji uspel premagati tako težko traso (zaradi podlage) z običajnimi maratonskimi copati.
Po 10 urah in pol, in 106 pretečenih kilometrih, sem tako v družbi Primoža prispel na cilj utrujen, a izredno zadovoljen s tem, da sem zdržal preizkušnjo celotnega vikenda. Zadovoljen sem bil s tem, da me je moj Salomon ponovno tako lepo presenetil, saj je razdalja 106km zelo velika. Dobivam občutek, da je Salomon kot neke vrste placebo droga, saj ko ga nadaneš ali obuješ, dobiš neko notranjo moč. Ali pa se temu reče pripadnost v nekaj kar verjameš…

Sedaj moram v kratkem preizkusiti le še nove S-labke, ki užaljeno čakajo na svojo priložnost. Morda pa na Formaratonu postavim rezultat v ozadje in jih preizkusim prav tam. Konec koncev me že čez slabe 4 mesece čaka najtežja tekaška preizkušnja v Evropi, in potrebno se bo odločit za ene »salomonke«.

Kako bo potekal test S-lab in o tem za katero tekmo gre, pa naslednjič.