- 10 Avg 2017, 18:02
#355933
Po uspešno pretečenem ultra pušeljc trailu v sredini junija, sem zapadel v tekaško depresijo, težko sem se spravil v tekaške copate in se odpravil v gozd na tek. Cel julij sem razmišljal o nekem daljšem preizkusu volje in vzdržljivosti, ki bi mi malo popestrila vroče poletje.
Tako sva si s prijateljem v glavi zamislila projekt Krn-Triglav-Krn in ga v ponedeljek sedmega avgusta tudi opravila. Priprave na samo turo so bile bolj kratke, pot sem po odsekih že prehodil, neznan mi je bil samo del poti od koče pri Bogatinu do koče pri sedmerih jezerih. Bala sva se sončne pripeke in posledično velike potrebe po zaužiti tekočini, zato je bilo potrebno naštudirati predvsem oskrbo z vodo ob poti. V ta namen, sem se v soboto zjutraj ob 9 uri odpravil od izvira Savice v Bohinju, po 48 označenih serpentinah proti domu na Komni. S seboj sem tovoril 50 litrski nahrbtnik, v katerem sem imel 9 litrov vode, nekej oblačil, hrane, časopise preteklega tedna in manjši nahrbtnik, s katerim sem nameraval opraviti projekt. Na vrhu prvega vzpona sem zavil do koče pod Bogatinom(ni pitne vode), kjer sem si privoščil kavico, pustil 2 plastenki vode ter časopise in se odpravil naprej. Ker v koči vstajajo šele ob 7 uri zjutraj, sem na razcepu poti proti Triglavskim jezerom skril še dve plastenki vode, ki jih bova pobrala v ponedeljek zgodaj zjutraj. Voda iz koče pa naju bo počakala ob povratku iz Triglava. Nekaj kilogramov lažji se odpravim naprej proti Bogatinskemu sedlu. Sledi kakih 5 km spusta proti Krnskemu jezeru. V pohodniškem koraku mi pot zelo počasi mineva in zelo se razveselim, ko pridem do Krnskega jezera. Čaka me še dolgočasen vzpon na Krn, kjer me oskrbnika Nives in Dejan lepo pogostita. Po prijetni debati se moram spustiti slabih 1000 višincev proti planini Zaslap, kjer me že pričakuje Andraž. Popijem nekaj pira, da nekoliko osvetlim urin ter pojem en par in pol Bloških klobas z domačim kruhom. Njami. Prijatej na planini opravlja delo sirarja. Ravno v nedeljo je bila predvidena delitev sira, kjer si kmetje, ki imajo živino na planini, razdelijo kolesa vrhunskega planinskega sira, zato smo potem do 11 zvečer tehtali hlebce sira. Za popisati jih je bilo okoli 200. Sam sem se odpravil k počitku, Andraža pa je čakalo še preračunavanje količine mleka in sira, da noben lastnik krav ne bo prikrajšan. V nedeljo se tako zbudim okrog 8 in v miru pozajtrkujem pred pastirskim stanom, v senci lipe, ki so jo zasadili ob koncu osamosvojitvene vojne. Dan je hitro mineval, saj so ljudje ves čas prihajali na obisk in v prijetnem vzdušju je čas hitro mineval. Skoraj sem že pozabil, da se bova morala pred nočjo še povzpeti do Gomiščkovega zavetišča pod vrhom Krna. Ko sva zagledala črne oblake sva v roku 10 minut spakirala in se odpravila. Sprva nekoliko bolj nedeljsko, saj sva imela polne želodčke kosila, ko pa sva prišla na Kožljak, iz katerega se vidi v Drežnico in naprej po dolini, pa sva kaj hitro pospešila. Bilo je namreč tako črno, da bi lahko prižgala naglavno svetilko, pa še ne vem, če bi se videlo skozi. Začelo se je bliskati in grmeti, na naju je začela padati sodra v velikosti lešnika in bilo je kar razburljivo. Tako sva po slabi uri vsa premočena vstopila v zavetišče, kjer sva se hitro preoblekla, spila čaj in nad pečjo obesila oblačila in čevlje, da bi se nama kar najhitreje posušili. V koči nas je bilo vse skupaj z oskrbnikoma 9, tako da sva imela skupinska ležišča povsem zase. Ob 23 30 še vedno ni ponehalo deževati in bala sva se, da bova morala opustiti misel na dolgo pot. Vseeno mi uspe nekoliko odspati in ob pol dveh zjutraj, ko zvoni budilka radovedno pogledam skozi okno, da vidim kakšna je situacija. Pogled me razveseli, saj je bilo nad nami jasno nebo, le v daljavi proti Italiji se je še vsake toliko časa malo zasvetilo. Torej greva! Ob 2:20 tako začneva pot proti Triglavu. Najprej sva se spustila do Krnske škrbine in se pod pobočjem Batognice in Vrha nad peski odpravila proti Prehodcem. Od tam pa naprej proti Doličem, kjer sva se pri kasarnah priključila poti, ki pelje na Bogatinsko sedlo iz smeri Krnskega jezera. Na vrhu sedla zaradi goste megle zgrešim pot in se namesto proti koči odpravim proti Bogatinu. Hitro spoznam, da se tukaj nisem vzpenjal dva dni nazaj in tako napako hitro popraviva. Pokazalo se je, kako dobro je poznati pot že v naprej, da ne izgubljaš volje in motivacije z nepotrebnimi metri. Dokaj hitro se spustiva do koče pod Bogatinom, kjer grem s strahom pogledati v rušje, če me še čaka voda, ki sem jo skril dva dni prej. Hvala bogu je bilo vse na svojem mestu in lahko dopolniva zalogo vode. Ta 10 minutni postanek pa ni dobro del Andražu, ki se je prejšnji mesec spopadal s poškodbo kolena. Najverjetneje gre za " tekaško " koleno, kar občuti predvsem na spustih. Tako malo pojamra da ga nekoliko špika, a vseeno stisne zobe in nadaljuje. Pot proti sedmerim jezerom je kar lepa, neprijetno je bilo edino to, da je bila zaradi nočnega deževja zelo mokra in splozka, tako da sva bolj kot ne hitro hodila.Sestavljena je iz kratkih vponov in spustov, le kakšne pol ure pred kočo sledi daljši vzpon. Tam tudi prvič srečava znake človeškega življenja in sicer skupino tujcev, ki je sestopala po tej poti. Ljudje v koči so se ravno začeli prebujati, osebje je očitno še spalo. Nesla sva jim sudokuje, ki naj bi jih bili zelo veseli tam gori, v ta namen pa sem upal, da bova lahko pri njih pustila nekaj opreme. Ampak žal v življenju hrepenimo po napačnih stvareh, tam ni bilo nobenega izmed zaposlenih in ko se hočem odpraviti na veliko potrebo (da pustim vsaj nekaj odvečne teže)ugotovim, da je potrebno plačati 20 centov, če se hočem usrat, ker pa imamo študentje samo velike papirnate bankovce to ni bilo mogoče. Čeprav bi morala počakati samo še 5 minut na uradno odprtje koče(odpirajo ob 7), se v jezi odločim, da bom sral nekoliko višje z razgledom na kakšno ledeniško jezero in odpraviva se naprej. Če je prej Andraž le nekoliko potarnal o svojem kolenu, sem sedaj videl, da zelo opazno šepa in vleče nogo za sabo. Dvakrat ga vprašam, če se zaveda, da bo moral z vsakim korakom naprej narediti enega več nazaj. Vseeno trmasto vztraja in nadaljujeva pot po lepi dolini sedmerih jezer. Bilo je megleno in prav potruditi sem se moral, da sem videl jezero v Ledvicah. Prebava se umiri, zato iztrebljanje prestavim na poznejšo uro. Na koncu doline pod kočo na Prehodavcih se končno otreseva megle in vidiva melišče, po katerem se bova morala povzpeti na sedlo Hribarice. Pred spustom proti Doliču tudi prvič zagledava najin cilj. Kolega me končno uboga in vzame protibolečinsko tableto. Koleno še nekoliko namaže s kremo in sklene odločitev, da preneha na Doliču, v kolikor se situacija ne umiri. Na začetnem najbolj strmem melišču se počasi spuščava in izbirava čimbolj položno pot. Po slabih 7 urah prispeva do koče na Doliču, kjer imava naslednjo daljšo pavzo. Koleno je v nekoliko boljšem stanju, zato greva naprej. Vse spakirava v moj nahrbtnik, da ga tovariško malo razbremenim in se odpraviva proti vrhu. Prehitevava samo tujce. Na vstopu v steno pustiva palice in čakava dve skupini tujcev, ki se varujejo. Gre nama kar dobro, čeprav že oba čutiva noge in najni koraki niso več tako lahkotni kot nekaj ur nazaj. Na vrh prisopihava po 8 urah in 50 minutih gibanja . Čestitava si za vzpon in opazujeva ostale predstavnike človeške rase. Nekateri si na vrhu prižgejo cigaro in odprejo šampanjec, spet drugi si privoščijo pivo iz najvišjega bara v Sloveniji, za nekatere pa je dovolj diploma v vrednosti enega eura. Oba začutiva potrebo po čim hitrejšem povratku nazaj proti Tržaški koči na Doliču. Ko prispeva tja začneva malo računati, da bo očitno da današnji podvig trajal cel dan, sploh zaradi nekoliko počasnejših spustov, saj Andraž ni mogel teči navzdol. Najeva se oreščkov in suhega sadja in napadeva vzpon na Hribarice. Na klance me z lahkoto sledi, zato to izkoristiva in pošteno navijeva tempo. Prehitevava cele kolone tujcev, ki se spuščajo proti koči pri sedmerih jezerih. Tam sva nekaj čez 15 uro , odpraviva se v notranjost koče, kjer želim končno oddati sudoku v vrednosti 7eurov, najnovejši, da se slučajno ne bi zgodilo, da že imajo to številko. Mladec se zasmeje in se lepo zahvali. Čeprav nisem pričakoval tunine pice ali pa kalamarov sem si potihem želel vsaj čaja. Rekel nisem nič in nekoliko počakal, če se kaj se bo zgodilo. Po dobrih 15 minutah se odločiva kreniti naprej. Čaka naju še dolga naporna pot. Natočiva si vodo ter nadaljujeva pot nazaj proti koči pod Bogatinom. Tam sledi novo razočaranje. Vodo, ki sem jo kupil v trgovini za 29 centov in jo tovoril do koče so očitno prodali za 4,40e na plastenko, saj je ni bilo tam kjer jo je zadnjič pustila neka mladenka. Njihove iz plastenk mi možak ni hotel dati, tako da je iz smeti vzel dve prazni flaši in vanj natočil sam bog si ga vedi kaj. Ko sva kasneje pila tisto vodo pri Krnskem jezeru je imela neverjetno ogaben plastičen okus, ne verjamem, da je bila prekuhana. Med zadnjim vzponom na Krn sem razmišljal o vseh 4 kočah, kjer sem se nahajal tega dne in razočarano ugotavljal, da sem bil zadovoljen le v dveh. V koči na Doliču, kjer je bila aktivna mlada ekipa iz planinskega društva Gorje in pri Gomiščkovemu zavetišču, kjer sta že nekaj let zapored oskrbnika Nives in Dejan iz Maribora. Še pred temo tako vstopiva v kočo na Krnu, kjer me je presenetilo število ljudi, glede na ponedeljek. Malo pokramljamo z oskrbnikoma, popijeva čaj, pojeva jogurt in se nato odpraviva še navzdol proti Zaslapu, kamor prispeva nekaj čez 22 00 uro zvečer. Po hranjenju, hidriranju in tuširanju se odpraviva k počitku.
Ura je na koncu pokazala okrog 70 km in okoli 4500 višincev. Z omenjeno potjo sva opravila v 20 urah(od tega kake 3 ure počivanja), sam sem popil okoli 7 litrov tekočine, pojedel 100 gramov študentske hrane in 100g orehov, 200g čokolade in si v usta stsnil 7 energijskih gelov. Znamke ne bom povedal, ker si jih moram sam kupovati
Če bi še kdo rad ponovil to pot mu lahko pomagam z nekaj informacijami, tudi z nočitvijo na planini Zaslap(po dogovoru).
Tako sva si s prijateljem v glavi zamislila projekt Krn-Triglav-Krn in ga v ponedeljek sedmega avgusta tudi opravila. Priprave na samo turo so bile bolj kratke, pot sem po odsekih že prehodil, neznan mi je bil samo del poti od koče pri Bogatinu do koče pri sedmerih jezerih. Bala sva se sončne pripeke in posledično velike potrebe po zaužiti tekočini, zato je bilo potrebno naštudirati predvsem oskrbo z vodo ob poti. V ta namen, sem se v soboto zjutraj ob 9 uri odpravil od izvira Savice v Bohinju, po 48 označenih serpentinah proti domu na Komni. S seboj sem tovoril 50 litrski nahrbtnik, v katerem sem imel 9 litrov vode, nekej oblačil, hrane, časopise preteklega tedna in manjši nahrbtnik, s katerim sem nameraval opraviti projekt. Na vrhu prvega vzpona sem zavil do koče pod Bogatinom(ni pitne vode), kjer sem si privoščil kavico, pustil 2 plastenki vode ter časopise in se odpravil naprej. Ker v koči vstajajo šele ob 7 uri zjutraj, sem na razcepu poti proti Triglavskim jezerom skril še dve plastenki vode, ki jih bova pobrala v ponedeljek zgodaj zjutraj. Voda iz koče pa naju bo počakala ob povratku iz Triglava. Nekaj kilogramov lažji se odpravim naprej proti Bogatinskemu sedlu. Sledi kakih 5 km spusta proti Krnskemu jezeru. V pohodniškem koraku mi pot zelo počasi mineva in zelo se razveselim, ko pridem do Krnskega jezera. Čaka me še dolgočasen vzpon na Krn, kjer me oskrbnika Nives in Dejan lepo pogostita. Po prijetni debati se moram spustiti slabih 1000 višincev proti planini Zaslap, kjer me že pričakuje Andraž. Popijem nekaj pira, da nekoliko osvetlim urin ter pojem en par in pol Bloških klobas z domačim kruhom. Njami. Prijatej na planini opravlja delo sirarja. Ravno v nedeljo je bila predvidena delitev sira, kjer si kmetje, ki imajo živino na planini, razdelijo kolesa vrhunskega planinskega sira, zato smo potem do 11 zvečer tehtali hlebce sira. Za popisati jih je bilo okoli 200. Sam sem se odpravil k počitku, Andraža pa je čakalo še preračunavanje količine mleka in sira, da noben lastnik krav ne bo prikrajšan. V nedeljo se tako zbudim okrog 8 in v miru pozajtrkujem pred pastirskim stanom, v senci lipe, ki so jo zasadili ob koncu osamosvojitvene vojne. Dan je hitro mineval, saj so ljudje ves čas prihajali na obisk in v prijetnem vzdušju je čas hitro mineval. Skoraj sem že pozabil, da se bova morala pred nočjo še povzpeti do Gomiščkovega zavetišča pod vrhom Krna. Ko sva zagledala črne oblake sva v roku 10 minut spakirala in se odpravila. Sprva nekoliko bolj nedeljsko, saj sva imela polne želodčke kosila, ko pa sva prišla na Kožljak, iz katerega se vidi v Drežnico in naprej po dolini, pa sva kaj hitro pospešila. Bilo je namreč tako črno, da bi lahko prižgala naglavno svetilko, pa še ne vem, če bi se videlo skozi. Začelo se je bliskati in grmeti, na naju je začela padati sodra v velikosti lešnika in bilo je kar razburljivo. Tako sva po slabi uri vsa premočena vstopila v zavetišče, kjer sva se hitro preoblekla, spila čaj in nad pečjo obesila oblačila in čevlje, da bi se nama kar najhitreje posušili. V koči nas je bilo vse skupaj z oskrbnikoma 9, tako da sva imela skupinska ležišča povsem zase. Ob 23 30 še vedno ni ponehalo deževati in bala sva se, da bova morala opustiti misel na dolgo pot. Vseeno mi uspe nekoliko odspati in ob pol dveh zjutraj, ko zvoni budilka radovedno pogledam skozi okno, da vidim kakšna je situacija. Pogled me razveseli, saj je bilo nad nami jasno nebo, le v daljavi proti Italiji se je še vsake toliko časa malo zasvetilo. Torej greva! Ob 2:20 tako začneva pot proti Triglavu. Najprej sva se spustila do Krnske škrbine in se pod pobočjem Batognice in Vrha nad peski odpravila proti Prehodcem. Od tam pa naprej proti Doličem, kjer sva se pri kasarnah priključila poti, ki pelje na Bogatinsko sedlo iz smeri Krnskega jezera. Na vrhu sedla zaradi goste megle zgrešim pot in se namesto proti koči odpravim proti Bogatinu. Hitro spoznam, da se tukaj nisem vzpenjal dva dni nazaj in tako napako hitro popraviva. Pokazalo se je, kako dobro je poznati pot že v naprej, da ne izgubljaš volje in motivacije z nepotrebnimi metri. Dokaj hitro se spustiva do koče pod Bogatinom, kjer grem s strahom pogledati v rušje, če me še čaka voda, ki sem jo skril dva dni prej. Hvala bogu je bilo vse na svojem mestu in lahko dopolniva zalogo vode. Ta 10 minutni postanek pa ni dobro del Andražu, ki se je prejšnji mesec spopadal s poškodbo kolena. Najverjetneje gre za " tekaško " koleno, kar občuti predvsem na spustih. Tako malo pojamra da ga nekoliko špika, a vseeno stisne zobe in nadaljuje. Pot proti sedmerim jezerom je kar lepa, neprijetno je bilo edino to, da je bila zaradi nočnega deževja zelo mokra in splozka, tako da sva bolj kot ne hitro hodila.Sestavljena je iz kratkih vponov in spustov, le kakšne pol ure pred kočo sledi daljši vzpon. Tam tudi prvič srečava znake človeškega življenja in sicer skupino tujcev, ki je sestopala po tej poti. Ljudje v koči so se ravno začeli prebujati, osebje je očitno še spalo. Nesla sva jim sudokuje, ki naj bi jih bili zelo veseli tam gori, v ta namen pa sem upal, da bova lahko pri njih pustila nekaj opreme. Ampak žal v življenju hrepenimo po napačnih stvareh, tam ni bilo nobenega izmed zaposlenih in ko se hočem odpraviti na veliko potrebo (da pustim vsaj nekaj odvečne teže)ugotovim, da je potrebno plačati 20 centov, če se hočem usrat, ker pa imamo študentje samo velike papirnate bankovce to ni bilo mogoče. Čeprav bi morala počakati samo še 5 minut na uradno odprtje koče(odpirajo ob 7), se v jezi odločim, da bom sral nekoliko višje z razgledom na kakšno ledeniško jezero in odpraviva se naprej. Če je prej Andraž le nekoliko potarnal o svojem kolenu, sem sedaj videl, da zelo opazno šepa in vleče nogo za sabo. Dvakrat ga vprašam, če se zaveda, da bo moral z vsakim korakom naprej narediti enega več nazaj. Vseeno trmasto vztraja in nadaljujeva pot po lepi dolini sedmerih jezer. Bilo je megleno in prav potruditi sem se moral, da sem videl jezero v Ledvicah. Prebava se umiri, zato iztrebljanje prestavim na poznejšo uro. Na koncu doline pod kočo na Prehodavcih se končno otreseva megle in vidiva melišče, po katerem se bova morala povzpeti na sedlo Hribarice. Pred spustom proti Doliču tudi prvič zagledava najin cilj. Kolega me končno uboga in vzame protibolečinsko tableto. Koleno še nekoliko namaže s kremo in sklene odločitev, da preneha na Doliču, v kolikor se situacija ne umiri. Na začetnem najbolj strmem melišču se počasi spuščava in izbirava čimbolj položno pot. Po slabih 7 urah prispeva do koče na Doliču, kjer imava naslednjo daljšo pavzo. Koleno je v nekoliko boljšem stanju, zato greva naprej. Vse spakirava v moj nahrbtnik, da ga tovariško malo razbremenim in se odpraviva proti vrhu. Prehitevava samo tujce. Na vstopu v steno pustiva palice in čakava dve skupini tujcev, ki se varujejo. Gre nama kar dobro, čeprav že oba čutiva noge in najni koraki niso več tako lahkotni kot nekaj ur nazaj. Na vrh prisopihava po 8 urah in 50 minutih gibanja . Čestitava si za vzpon in opazujeva ostale predstavnike človeške rase. Nekateri si na vrhu prižgejo cigaro in odprejo šampanjec, spet drugi si privoščijo pivo iz najvišjega bara v Sloveniji, za nekatere pa je dovolj diploma v vrednosti enega eura. Oba začutiva potrebo po čim hitrejšem povratku nazaj proti Tržaški koči na Doliču. Ko prispeva tja začneva malo računati, da bo očitno da današnji podvig trajal cel dan, sploh zaradi nekoliko počasnejših spustov, saj Andraž ni mogel teči navzdol. Najeva se oreščkov in suhega sadja in napadeva vzpon na Hribarice. Na klance me z lahkoto sledi, zato to izkoristiva in pošteno navijeva tempo. Prehitevava cele kolone tujcev, ki se spuščajo proti koči pri sedmerih jezerih. Tam sva nekaj čez 15 uro , odpraviva se v notranjost koče, kjer želim končno oddati sudoku v vrednosti 7eurov, najnovejši, da se slučajno ne bi zgodilo, da že imajo to številko. Mladec se zasmeje in se lepo zahvali. Čeprav nisem pričakoval tunine pice ali pa kalamarov sem si potihem želel vsaj čaja. Rekel nisem nič in nekoliko počakal, če se kaj se bo zgodilo. Po dobrih 15 minutah se odločiva kreniti naprej. Čaka naju še dolga naporna pot. Natočiva si vodo ter nadaljujeva pot nazaj proti koči pod Bogatinom. Tam sledi novo razočaranje. Vodo, ki sem jo kupil v trgovini za 29 centov in jo tovoril do koče so očitno prodali za 4,40e na plastenko, saj je ni bilo tam kjer jo je zadnjič pustila neka mladenka. Njihove iz plastenk mi možak ni hotel dati, tako da je iz smeti vzel dve prazni flaši in vanj natočil sam bog si ga vedi kaj. Ko sva kasneje pila tisto vodo pri Krnskem jezeru je imela neverjetno ogaben plastičen okus, ne verjamem, da je bila prekuhana. Med zadnjim vzponom na Krn sem razmišljal o vseh 4 kočah, kjer sem se nahajal tega dne in razočarano ugotavljal, da sem bil zadovoljen le v dveh. V koči na Doliču, kjer je bila aktivna mlada ekipa iz planinskega društva Gorje in pri Gomiščkovemu zavetišču, kjer sta že nekaj let zapored oskrbnika Nives in Dejan iz Maribora. Še pred temo tako vstopiva v kočo na Krnu, kjer me je presenetilo število ljudi, glede na ponedeljek. Malo pokramljamo z oskrbnikoma, popijeva čaj, pojeva jogurt in se nato odpraviva še navzdol proti Zaslapu, kamor prispeva nekaj čez 22 00 uro zvečer. Po hranjenju, hidriranju in tuširanju se odpraviva k počitku.
Ura je na koncu pokazala okrog 70 km in okoli 4500 višincev. Z omenjeno potjo sva opravila v 20 urah(od tega kake 3 ure počivanja), sam sem popil okoli 7 litrov tekočine, pojedel 100 gramov študentske hrane in 100g orehov, 200g čokolade in si v usta stsnil 7 energijskih gelov. Znamke ne bom povedal, ker si jih moram sam kupovati
Če bi še kdo rad ponovil to pot mu lahko pomagam z nekaj informacijami, tudi z nočitvijo na planini Zaslap(po dogovoru).
