- 11 Jun 2018, 09:24
#359991
Po tem, ko sem se nekajkrat udeležila malega maratona Franja (in ugotovila, da 100 km na kolesu sploh ni malo in da te po treh urah sedenja že vse boli ...), sem se pred kakima dvema mesecema odločila, da je letos čas za pravega. Dva meseca pa dovolj časa za trening. No, časa seveda ni bilo dovolj: v tem času sem bila namreč na kolesu točno enkrat, in sicer prejšnji teden na kolesarskem maratonu treh občin.
Tako da sem tik pred zdajci še malo paničarila, strašili so me klanci in pa (predvsem) spusti, ampak - če sem že prijavljena, kaj naj?
Glavna lekcija edinega treninga pred Franjo je bila zelo koristna, glasi pa se: uporabi kremo za sončenje, in to tudi po rokah, ker te bo sicer opeklo. Tako da sem se pred odhodom lepo namazala, vzela s sabo še eno kremo v mini embalaži - in sva šla na start.
Startala sva čisto zadaj in relaksirano. Na mali Franji to nič ne pomeni, ker sem na mali Franji to naredila vsako leto, da bi se izognila divjim skupinam, a kaj, ko na prvem klancu ljudje tako upočasnijo, da grem mimo, potem pa me seveda prehitijo med spustom. In to najbolj divje prav tisti, ki so navzgor imeli največ težav. Po pravilu, z nekaj izjemami ...
S Kairosom (ki je tako rekoč veteran velike Franje) sva se zmenila, da bova vozila skupaj, kjer to obema ustreza (to je po ravnini, ker v klance gor grem jaz hitreje, dol pa on), sicer pa se počakava na okrepčevalnicah. Tako sva do Vrhnike vozila skupaj, potem pa me je poslal naprej z besedami, da se vidiva v Idriji. Pa sva se v resnici že prej, ko je priletel mimo na spustu iz Godoviča. Ki je bil eden najlepših delov trase: zelo lepa okolica, malo divja, mir, prazna in široka cesta, tako da je bil spust kar prijeten (seveda pa brez zaviranja ni šlo
).
In pridem v Idrijo! Moj sploh prvi obisk tega slovenskega kraja. Kaj pa vem, kaj sem pričakovala, da bo povsod živo srebro? Na okrepčevalnici je že Kairos, ki izkoristi priložnost še za obisk WC-ja, in do Cerknega nato kolesariva skupaj. Tam je bojda velika okrepčevalnica, z vsem na razpolago, ker se mora človek okrepčati pred vzponom na Kladje. Toda šok: ostalo jim ni nič drugega razen vode! 
Še dobro, da sva imela nekaj s sabo ...
Takoj po okrepčevalnici se začne vzpon na Kladje. Ki sem se ga nekako bala. Ampak sem spet ugotovila, da gre to meni kar dobro - ves čas sem prehitevala, za vzpon pa porabila 39 minut, kar se mi je na koncu zdelo kar ok. In na okrepčevalnici na vrhu (kjer se spet zmanjkalo pijače, razen vode ) imela dovolj časa, da se napijem vsaj juhe (ob prihodu Kairosa tudi te ni bilo več ), da posnamem en neuspeli selfie in se spet namažem s kremo za sončenje, ki pa se seveda ni preveč dobro vpila v vlažno kožo, tako da sem bila čisto bela. 
Počakam Kairosov prihod, potem pa grem sama naprej, saj sledi spust, kar pomeni, da bo zagotovo prišibal mimo. Spust na srečo ni bil tako hud, kot sem se bala. Pravzaprav sem ugotovila, da je na mali Franji hujši. Tu so bili samo trije hudi ovinki (taki, kjer jaz peljem ene 8 km/h), sicer pa precej ravno, tako da upam peljati celo 20. In potem, ko se malo zravna, celo več kot 30.
Nebo je prekrito z oblaki, cesta je mokra, zrak soparen in dvigajo se meglice. Očitno so ravno imeli naliv. Upam, da je bilo to vse za danes in da ne bomo po poti deležni pošiljke z neba. Presenetljivo Kairosa nikjer ni in počakam ga na okrepčevalnici v Škofji Loki (še sam je priznal, da ga je presenetilo, da me na tako dolgem spustu ni prehitel in da torej nisem peljala tako zelo počasi ). V Škofji Loki so sicer imeli tako pijačo kot žitne ploščice, juhe pa ne - ker menda kuhinja policije, kjer so si sposojali posode za kuhanje juhe, ob nedeljah ne dela več. In tako ne morejo več kuhati juhe. Na Kladju pa jo je kuhal hotel Cerkno. Nekaj takega.
Potem sva do Ljubljane vozila bolj ali manj skupaj in zmagoslavno prišla v cilj.
Skratka, v nobenem trenutku mi ni bilo žal, da sem se odločila iti na pravo Franjo. Na koncu me je res že vse bolelo (v kazalcu desne roke še zdaj čustim mravljince), ker toliko časa še nikoli v življenju nisem bila na kolesu, ampak ko imaš do cilja še 40 km, je to že relativno blizu. Trasa je lepša kot na mali Francji, predvsem ni take gneče (še največ na koncu, ko se progi združita in prehitevaš kolesarje z ... male Franje).
Poleg slabo založenih okrepčevalnic (kar je bilo res negativno presenečenje, ker od vseh mojih prejšnjih Franj se spomnim, da so bile okrepečavalnice zelo dobro založene) pa kritika leti še na pomanjkanje usmerjevalcev na nekaterih križiščih ali pa na to, da ti tam niso opravljali svojega dela. Ne samo enkrat sem prišla do križišča in sem morala prav upočasniti in vprašati, kam moram iti, namesto da bi mi človek vnaprej pokazal. Pri Škofji Loki bi pa iz krožišča skoraj na obvoznico zavila, ker ni bilo nikogar tam.
Sicer pa: končno sem bila v Idriji!
Tako da sem tik pred zdajci še malo paničarila, strašili so me klanci in pa (predvsem) spusti, ampak - če sem že prijavljena, kaj naj?
Glavna lekcija edinega treninga pred Franjo je bila zelo koristna, glasi pa se: uporabi kremo za sončenje, in to tudi po rokah, ker te bo sicer opeklo. Tako da sem se pred odhodom lepo namazala, vzela s sabo še eno kremo v mini embalaži - in sva šla na start.
Startala sva čisto zadaj in relaksirano. Na mali Franji to nič ne pomeni, ker sem na mali Franji to naredila vsako leto, da bi se izognila divjim skupinam, a kaj, ko na prvem klancu ljudje tako upočasnijo, da grem mimo, potem pa me seveda prehitijo med spustom. In to najbolj divje prav tisti, ki so navzgor imeli največ težav. Po pravilu, z nekaj izjemami ...
S Kairosom (ki je tako rekoč veteran velike Franje) sva se zmenila, da bova vozila skupaj, kjer to obema ustreza (to je po ravnini, ker v klance gor grem jaz hitreje, dol pa on), sicer pa se počakava na okrepčevalnicah. Tako sva do Vrhnike vozila skupaj, potem pa me je poslal naprej z besedami, da se vidiva v Idriji. Pa sva se v resnici že prej, ko je priletel mimo na spustu iz Godoviča. Ki je bil eden najlepših delov trase: zelo lepa okolica, malo divja, mir, prazna in široka cesta, tako da je bil spust kar prijeten (seveda pa brez zaviranja ni šlo
). In pridem v Idrijo! Moj sploh prvi obisk tega slovenskega kraja. Kaj pa vem, kaj sem pričakovala, da bo povsod živo srebro?
Na okrepčevalnici je že Kairos, ki izkoristi priložnost še za obisk WC-ja, in do Cerknega nato kolesariva skupaj. Tam je bojda velika okrepčevalnica, z vsem na razpolago, ker se mora človek okrepčati pred vzponom na Kladje. Toda šok: ostalo jim ni nič drugega razen vode! Še dobro, da sva imela nekaj s sabo ... Takoj po okrepčevalnici se začne vzpon na Kladje. Ki sem se ga nekako bala. Ampak sem spet ugotovila, da gre to meni kar dobro - ves čas sem prehitevala, za vzpon pa porabila 39 minut, kar se mi je na koncu zdelo kar ok. In na okrepčevalnici na vrhu (kjer se spet zmanjkalo pijače, razen vode
) imela dovolj časa, da se napijem vsaj juhe (ob prihodu Kairosa tudi te ni bilo več ), da posnamem en neuspeli selfie in se spet namažem s kremo za sončenje, ki pa se seveda ni preveč dobro vpila v vlažno kožo, tako da sem bila čisto bela. Počakam Kairosov prihod, potem pa grem sama naprej, saj sledi spust, kar pomeni, da bo zagotovo prišibal mimo. Spust na srečo ni bil tako hud, kot sem se bala. Pravzaprav sem ugotovila, da je na mali Franji hujši. Tu so bili samo trije hudi ovinki (taki, kjer jaz peljem ene 8 km/h), sicer pa precej ravno, tako da upam peljati celo 20.
In potem, ko se malo zravna, celo več kot 30. Nebo je prekrito z oblaki, cesta je mokra, zrak soparen in dvigajo se meglice. Očitno so ravno imeli naliv. Upam, da je bilo to vse za danes in da ne bomo po poti deležni pošiljke z neba. Presenetljivo Kairosa nikjer ni in počakam ga na okrepčevalnici v Škofji Loki (še sam je priznal, da ga je presenetilo, da me na tako dolgem spustu ni prehitel in da torej nisem peljala tako zelo počasi
). V Škofji Loki so sicer imeli tako pijačo kot žitne ploščice, juhe pa ne - ker menda kuhinja policije, kjer so si sposojali posode za kuhanje juhe, ob nedeljah ne dela več. In tako ne morejo več kuhati juhe. Na Kladju pa jo je kuhal hotel Cerkno. Nekaj takega. Potem sva do Ljubljane vozila bolj ali manj skupaj in zmagoslavno prišla v cilj.
Skratka, v nobenem trenutku mi ni bilo žal, da sem se odločila iti na pravo Franjo. Na koncu me je res že vse bolelo (v kazalcu desne roke še zdaj čustim mravljince), ker toliko časa še nikoli v življenju nisem bila na kolesu, ampak ko imaš do cilja še 40 km, je to že relativno blizu. Trasa je lepša kot na mali Francji, predvsem ni take gneče (še največ na koncu, ko se progi združita in prehitevaš kolesarje z ... male Franje).
Poleg slabo založenih okrepčevalnic (kar je bilo res negativno presenečenje, ker od vseh mojih prejšnjih Franj se spomnim, da so bile okrepečavalnice zelo dobro založene) pa kritika leti še na pomanjkanje usmerjevalcev na nekaterih križiščih ali pa na to, da ti tam niso opravljali svojega dela. Ne samo enkrat sem prišla do križišča in sem morala prav upočasniti in vprašati, kam moram iti, namesto da bi mi človek vnaprej pokazal. Pri Škofji Loki bi pa iz krožišča skoraj na obvoznico zavila, ker ni bilo nikogar tam. Sicer pa: končno sem bila v Idriji!
