Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

 bossteb
#358174
Sprva sem imel idejo, da bom napisal poročilo z Ipertraila v namenjeno temo, ker nisem vedel, kako to deluje. Včeraj pa sem se spravil k pisanju in ugotovil, da sem od te 100ke odnesel precej več, kot se mi je zdelo. Zato tule objavljam svoje obsežno in ne preveč berljivo, poročilo. Se vnaprej opravičujem za slog, za izbranost jezika, ki je na nivoju - še to ne vem...
 bossteb
#358175
Moj Ipertrail se je začel nekako jeseni 2016, ko sem s cestnih tekov presedlal na teren. Do takrat so bile moje edine trail izkušnje z domačega NajNaj21 dvakrat in dvakrat spremstvo na Pušeljcu od Železnikov v Podbrdo. Julija 2016 sem odtekel tudi svojo najdaljšo tekmo – Ego Quark iz Bovca v Tolmin – 45 km s slabih 1500 višincev (vročina, na sredi glavnega vzpona krči.
Jeseni predlani pa sem si kupil prve trail copate, in ker sem moral njihovo vrednost amortizirati, sem se odločil, da vsaj enkrat (od treh tekov) tedensko grem na teren. Pa mi je kmalu trda asfaltna podlaga postala pretrda, tako da so copati za cesto od takrat do danes naredili kakšnih 300 km. Prijavil sem se na Javornik half vertical, nato še na daljšo Rašico trail. Oboje sem kolikor toliko uspešno zaključil. Na Rašici sem postavil nov osebni rekord v dolžini teka, tako po kilometrih kot po času (48 km, dobrih 2500 išincev in okoli 6 ur). Kljub precejšnjim težavam s krči v četrtem krogu in poigravanju z mislijo na odstop, ko sem prišel nazaj na štart pred petim krogom. Potem sem se pa na štartno-ciljni okrepčevalnici najedel, odpočil in je bil peti krog čisti užitek. Premagati misel na odstop, premagati samega sebe... Začelo se je premikanje mej in bil sem pečen! :-)

Še isti večer sem se prijavil na La Corsa della Bora 2017. 57 km in 2500 višincev, trasa z nekaj ovinki od Socerba do Sesljana je bila na zemljevidu videti izjemno raztegnjena. Edina tolažba je bilo to, da sem že več višincev oddelav na 10 km krajši trasi. Ostalo je bilo pa novo. Vznemirjenje, vnetje ušesa par dni pred tekmo, vrtoglavica še na jutro tekme. Ko smo nekaj časa zastonj čakali na avtobus v Peske, sem se že veselil, da bo tekma odpadla. Ker nas je le 80 čakalo, so nekako organizirali prestavitev štarta in tako sem se tekme lotil počasi z namenom, da odtečem en polmaraton, potem bom pa videl. Po slabi uri teka me je prestavilo v višje agregatno stanje, počutje je bilo samo še tekaško uživaško in nadaljnih šest ur sem izjemno užival. Krasni razgledi, čudovito vreme in notranji občutek zmage; poleg tega še čas tik pod 7 urami, nova dolžinska znamka 56 km, in dobil sem občutek, da bi bil sposoben v kakšnem letu ali dveh odteči kakšno stotko. Potem je prišlo še 8 ur Slivnice, komaj kaj krčev, čudovito počutje in vzdušje... Mejo višincev sem prestavil na 4300m.

Z daljšimi tekmami je bilo zaenkrat konec, sem se pa na Youtubu zastrupil z Barkleyem in ostalimi velikimi 100 mile trail norimi izzivi, ki se jih lotevajo in včasih tudi osvojijo nekateri posamezniki. S prijateljem in tekaškim kolegom Janezom sva veliko predebatirala na to temo, oba navdušena nad nemogočim izzivom Barkleya... Začela sva dolge vikend teke, kadar nisem imel službe. Janez me je navdušil nad tekom na tešče (tudi po 4 ali 5 ur), najina skupna strast pa so višinski metri. Tako sem začel uživati v vzponih in v letu 2017 nabral dobrih 210km višincev, kar je enkrat toliko kot leto poprej. Tako so se najini vikend teki podaljšali iz 2 ur in pol na tudi do 5 ur in parkrat še malo dlje in sicer tako, da nisva zavzemala ogromno teritorija, ampak sva krožila okrog kakšne doline (Hrastnica – NN21; Ločnica – Tošč, Jakob, Grmada; Selca in Železniki – Ratitovec, Blegoš, lokalni griči).
Vmes sem se lotil še solo tekov brez podpore po trasi Pušeljca, dvakrat mi je uspelo preteči po 50+km in 3500+ višincev, enkrat še v marčevskem snegu nad 1300m, enkrat pa maja, ko mi je uspelo osvojiti vse zadane vrhove (Ratitovec, Lajnar, Porezen in Blegoš – 59km in 4000m višincev, slabih 10 ur). Samozavesti je bilo dovolj, zato sem se prijavil na Vipavo 50. Takrat me je v posteljo položila gripa in na dan tekme sem doma ležal z 39° vročine. »Tradicionalno« sem se nato udeležil Soča trail festivala, kjer je Janez zmagal, jaz pa kljub nekaterim prebavnim težavicam izboljšal rezultat prejšnjega leta za 20 minut.
Nazadnje spremenil bossteb, dne 15 Jan 2018, 22:26, skupaj popravljeno 1 krat.
 bossteb
#358176
Enkrat v začetku julija sem prejel email obvestilo in povabilo na Pot z Burjo. In ko sem obiskal stran S1trail, mi je takoj v oči skočil »Ipertrail – not a race, more of an adventure for the most resilient«. Slišalo se je napol tako kot Barkley’s marathon. S tem, da zaradi GPS sledi in sledenja ni tako zahtevne navigacije, pa tudi višincev je precej malo, na 100 miljah le 6600 metrov vzpona. Ne vem kako sem prišel do ugotovitve, da bo to ne sicer mala malica, ampak vseeno mogoče in povsem izvedljivo. Prva naloga je bila prepričati ženo, da je želja velika in nevarnosti praktično nobene. Saj dejansko je res ni, kadarkoli lahko odstopiš, pa je. Statistika tekme je sicer neprijetna, lani je do cilja prišlo le 25% starterjev, najboljši čas slabih 26 ur je pripadel nekomu, ki je na Istri100 osvojil četrto mesto s časom 19 ur. Tretje mesto je 2017 osvojil par s časom 32:45, ostali finisherji pa so v cilj začeli prihajati od 36 ur naprej. Seveda so bile razmere precej divje, sneg, burja... Kar je bilo pričakovati tudi letos.

Najprej se je bilo potrebno prijaviti in poslati reference, da organizator dovoli udeležbo. Malce me je bilo strah, da moja dosedanja kilometrina v očeh organizatorja ne ustreza 100 miljam, zato je rajši nisem omenjal (max 59km). Omenil sem vse ostalo, dodal še svoje spremljanje dveh kolegov, ki sta v 38 urah prehodila Loško planinsko pot v kosu (Jure in Alen), čeprav sem ju tam spremljal samo 45 km. Očitno je bilo dovolj, saj sem dobil potrditveno pismo organizatorja, tako sem se lahko uradno prijavil in vplačal prvi obrok prijavnine. Od tedaj naprej sem pač računal na Ipertrail kot del svojega koledarja. Treningov nisem veliko prilagajal, vedel sem, da kondicije imam dovolj, cilj na Iper pa ni bila čim boljša uvrstitev, pač pa le to, da postanem finisher na 100 miljah.

Vmes se mi je zgodila še menjava službe, po 20 letih zaposlitve na pošti z izjemno dinamičnim delovnikom, sem pristal v mizarstvu za računalnikom. Poleg veliko boljših pogojev dela sem dobil tudi kolega, ki je izkušenj tekač, tudi ultra tekov, član našega foruma, Šturmovega Venclja. Vikendi so bili kar naenkrat dela prosti, ni bilo nobenih prilagajanj in menjav službe za prosto soboto, spanje je zaradi statične službe postalo bolj urejeno, namesto 25000 korakov na šiht sem sedaj pristal na tistih 2500 (kar mi sicer ni tako zelo všeč, ampak več energije mi pa vseeno ostane). Ves stres okoli menjave sem izpraznjeval na trailih, za kaj drugega pa v glavi od poletja do oktobra ni bilo časa.
 mikha
#358198
Zanimiva taktika. Nas pusti čakat, suspenz, bo ali ne bo?
Seveda bo. :) Upam in komaj čakam.
Zelo zanimivo branje. Seveda tudi lepo napisano, doživeto, ne vem zakaj tak strah, da nam ne bo všeč. :D :laola
 bossteb
#358199
mikha napisal/-a:Zanimiva taktika. Nas pusti čakat, suspenz, bo ali ne bo?
Seveda bo. :) Upam in komaj čakam.
Zelo zanimivo branje. Seveda tudi lepo napisano, doživeto, ne vem zakaj tak strah, da nam ne bo všeč. :D :laola
zz topka napisal/-a:Boštjan, bravo! :clap: :clap: :clap:
Ma, kej bo še nadaljevanje?
Ker prav od Ipertraila pej ni glih kej prevč napisanga? :oops: :shock: :D

Dragi neučakanci, ko bi vi vedeli, kaj jaz zadnje tri večere počnem! Moja najdražja bo rekla, da se Ipertrail še ni končal.
Zato pa ne gre vse naenkrat. Saj bo počasi, saj bo. Evo vam novo epizodo! :arrow:
 bossteb
#358200
Oktobra sem se nato zavedel, da že dolgo nimam nobene daljše ture za sabo. Kot nalašč se je prikazala Valvasorjeva ultra – 24 ur gor in dol, od 4h popoldne do 4 popoldne. Najboljša možna priprava za 17 ur teme, ki me čaka januarja na Ipertrailu. Nikoli še nisem bil pokonci dalj kot 28 ur v kosu (silvestrovanja v mlajših letih), zato me je zanimalo, kako se moja glava in celo telo obnaša, če grem preko te meje. Zjutraj sem šel v službo, ob 13h domov in naravnost v Žirovnico, nato pa na enega najbolj prijetnih dogodkov, ki sem se jih do sedaj udeležil. Nekje vmes so me spet napadli krči, tri kroge sem stiskal zobe, pa je minilo. Srečanja na tej ultri so bila čudovita, pa še samozavest za Ipertrail mi je zrasla tako kot je treba. 20 krogov, 93km in 9400 višincev v 23 urah in 15 minutah, preživeta noč in skupno 41 ur bedenja brez težav, je bilo dovolj, da sem bil pomirjen.
Za piko na i mojim pripravam, sem si zamislil še enkrat Rašico trail, tokrat po čudovito prenovljeni trasi s samo 3 krogi. In kljub komentarjem nekaterih, da bo težko začeti tretji krog, sem se jaz v tretjem šele zares razživel (prva dva so me utrujale trebušne težave – manjša virozica z drisko prejšnje dni). Sicer s povsem povprečnim rezultatom, a vseeno uspešno in zadovoljno v cilju.

Plani za november in december so bili podrejeni pripravi na Ipertrail. Vedel sem, da decembra moram že začeti s počitkom, da bom prihranil moči. Prišli pa sta dve povabili, prvo za Blegoško klobaso 26. decembra, nato pa še sedaj že drugi tradicionalni tek na Ratitovec 30. decembra. Blegoška klobasa je bila s svojimi 40 km in skoraj 3000 višinci slišati preobilna, zato sem se odločil samo za del poti. Vmes sem naletel na članek o tapperingu, ki mi je dal misliti. Potem se mi je v petek pred klobaso zgodila nezgoda z vrelo polento in mehurjastim stegnom. Za Ipertrail se mi je zdelo kar fino, ker sem si rekel, da bo takrat že v redu, pa še s tekom bom moral malce bolj previdno do takrat. Vendar mi misel na to, da ne tečem, ni dala miru, zato smo v nedeljo pred »klobaso« z druščino pretekli eno 30ko z dobrih 1800 višinci in 4 ure, v torek pa me je na klobasi malce zaneslo in sem namesto računanih 25 km odtekel 55 in 3100 višinci v 8 urah. In to deset dni pred Ipertrailom! Ker pa sem se po tem teku tako izvrstno počutil, sem se takoj še odločil za predsilvestrov tek na Ratitovec. Vmes sem opravil še dva redna teka, nato po Ratitovcu še v ponedeljek, 1. januarja začel leto z dobrima dvema urama počasnega jogginga.
 bossteb
#358201
Nato se je začelo. 3. januar je bil prvi delovni dan v novem letu, 4. sem odšel na dopust. Že v torek sem napisal seznam in začel na kup metati vse, kar sem si zamislil za Ipertrail. Tako sem imel v sredo večino že spakirano v avtu in 4. zjutraj skuhal še krompir, skočil v trgovino po žemlje in pobral iz hladilnika vse pokvarljivo. Naredil sem si 5 sendvičev, krompir naložil v škatlo, kjer je bil spodaj pršut, vzel še zaseko in zapakiran dimljeni losos, se doma poslovil od družinice in se ob 10h odpravil z avtom v Sistiano (Sesljan). Ker je bilo vznemirjenje pred izzivom precejšnje, je bil tudi moj metabolizem precej navit. Tako me je že v Medvodah popadla tako močna lakota, da sem se moral ustaviti v Hofru, kjer sem navkljub obilnem zajtrku kupil in nato pojedel dva rogljička, polnjene tortilje in par tistih njihovih koruznih štručk.

V Sistiano sem prispel malo pred dvanajsto, šel pogledat hotel, nato pa po štartni paket na prizorišče v Bora Village. Tam sem si vzel čas in v dobri uri preložil oz. opremil svojo okrepčevalnico – lesen zaboj s hrano in obleko za samooskrbo, ki jo vozijo po 6 postojankah za tekmovalce. Na 5 postojankah nas je namreč pričakala le voda, topla in hladna, za ostalo smo morali poskrbeti sami v tej prenosni okrepčevalnici. Na dveh sredinskih (Golac 4. in Brgod 5.) smo imeli tudi možnost toplega obroka. 6. okrepčevalnica je brez zaboja, samo t.i. »vodna«, tako da je pot od 5. do zadnje, 7. okrepčevalnice (dobrih 40 km) odvisna od tega, kar imaš v nahrbtniku.

Torej, zaboj sem napolnil, ga dal v prtljažnik in se šel prijavit v hotel Dolina, ki se nahaja 700m peš od Bora Village. Potem sem imel od pol treh do 7h zvečer, ko je bilo treba oddati zaboje, še ogromno časa. Tako sem si privoščil še en dvo in pol urni sprehod po Devinskih pečinah (kjer je R.M. Rilke spisal svoje Devinske elegije) in v Portopiccolo. Malce sem fotkal, malo pošiljal mms pozdrave domov in prijateljem, in čas je kar hitro minil.

Ob 7h zvečer sem se odpeljal v Bora Village, oddal svoj zaboj in se pozanimal o »pre-race briefingu«. Ker so ga napovedali šele za 9 uro zvečer (eno uro pred startom Expedition skupine), sem presodil, da bom rajši šel v hotel in spat. Letos je bilo na Ipertrailu mogoče startati ob 22h v četrtek ali ob 5h oz. 10h zjutraj v petek. Čakalo me je namreč zgodnje vstajanje ob 3 uri zjutraj za start ob 5h, da se lahko v miru pripravim in »poštimam« vse, kar je treba pred tekmo poštimat. Miha, eden od organizatorjev iz Slovenije, ki je bil zadolžen za spremljanje nas Slovencev, mi je povedal zgodbico o tem, kako so se lani že prvo uvrščeni izgubili že v prvih 15 km, tako da sem na stran dal tudi strah pred tem, da se ne smem nič izgubiti. Trasa Ipertraila sicer poteka precej po več ali manj markiranih poteh, kakšnih vlakah ali poljskih kolovozih, skoraj nikoli po brezpotju.
 bossteb
#358202
Ob pol osmih sem bil v hotelu, še tuš, večerja in potem še malce Youtuba (Billy Yang in RunSteepGetHigh) in malo pred deveto sem ugasnil luč. Hitro sem zaspal, nato pa me je nekaj ob pol enajstih zvečer vrglo iz spanca. Tedaj so možgani vstopili v vzbujeno stanje in ni šlo drugače kot da prebedim nekaj naslednjih ur. Ob pol dveh mi je uspelo zaspati in nato prespati še tisto uro in pol do tretje zjutraj, ko sem se namenil vstati. Nato kot vedno to in ono, naliti vodo v meh in bidon, pa zajtrk pa higiena in ob 4.20 sem odložil kartico sobe na recepciji. Tričetrt hotela je bilo tako ali tako pokonci, saj smo bili večinoma gostje prijavljeni na Ipertrail. Kolega z Italije me je prosil za prevoz na štart, ni problema, in ob 4.35 smo bili že na prizorišču. Tam ura hitro mine ob preverjanju GPS sledilnikov, skeniranju štartnih čipov in kramljanju. Srečal sem se še z ostalima udeležencema iz Slovenije, s Tadejem in Klemnom, malce smo podebatirali, kje in kako bo in kaj bo, pa je bila ura 5 minut do starta.

Potem balon – napihnjen lok nad startom, kjer smo se ob 5.00 pognali. Ne ravno kot svinje med buče, ampak vseeno ni bila hoja: lagano trčim korakom. Par prvih uric je prijetno minilo po stezicah in uličicah vasi, ki so kar bežale mimo. Brez kakšnih hujših vzponov in spustov, pot nas je parkrat opozorila na to, da je treba biti zelo pozoren na GPS sledi – ko sem šel na minus dva deci, mi je glavnina ušla precej naprej, pa sem jih potem dohitel, ko so se vračali nazaj na pravo stezo. Na začetku smo se držali dokaj skupaj, nekako 15 nas je bilo spredaj. Sčasoma in z uhajajočimi kilometri smo se pa lepo raztegnili v nekakšen vlakec dolg kakšnega pol kilometra. Po dobrih dveh urah, ravno nekje nad Miramarom, se je pričelo daniti in začeli so se ponujati zares lepi razgledi na Trst in njegov zaliv. Morje je vedno lepo v očeh nas, ki ga nismo vajeni. Sicer je bilo precej oblačno, ampak videlo se je skoraj do Benetk. Zaenkrat je bilo vreme kot nalašč za tek, s temperaturami okrog 8° C in prijetno blago morsko sapico z juga. Do prve okrepčevalnice ni bilo kakih posebnih težav ali dogodkov, imel sem le rahlo smolo z bidonom, ker sem z zobmi preveč stisnil pipco in tako potegnil z bidona cel ventilček. Malo je pljuskalo in več kot pol napitka sem zlil po sebi in na tla. Nič hujšega, imel sem tudi meh z 2l vode v nahrbtniku, tako da me ni skrbelo. Sem bil pa precej časa precej limast od sladkorja v napitku. Prispel sem do prve okrepčevalnice na dobrih 20 km.
Uporabniški avatar
 zz topka
#358203
Hehe, Boštjan, če se žena že jezi, s kom si se oženil, al z njo al s TF, Slika se lahk rešiš tako, da se ji mal zlažeš (sam eno pikco) in ji rečeš, da pišeš eno projektno nalogo za novo službo.Slika.
In boš vidu... žena bo kar naenkrat zelo ponosna nate... še podila te bo pisat :lol:
:clap: :clap: :clap:
 bossteb
#358215
zz topka napisal/-a:Hehe, Boštjan, če se žena že jezi, s kom si se oženil, al z njo al s TF, Slika se lahk rešiš tako, da se ji mal zlažeš (sam eno pikco) in ji rečeš, da pišeš eno projektno nalogo za novo službo.

Hm, zdaj je pa malce pozno, da bi nasedla na tako en pikico laž. Bom vzel na znanje za drugič! :roll: :--
 bossteb
#358216
Tam sem si nanovo napolnil bidon s Tailwindom, ki sem ga odslej pil bolj previdno kot prvič. Pojedel sem malce krompirja in pršuta, nato pa naprej po robu klifov, ki obdajajo Trst. Kmalu sem prišel do spusta v dolino Glinščice. To je čudovit fenomen, dejansko kak kilometer od morske obale se pojavi povsem planinska scena. Melišča, deloma prepadi, skale in prečudovita soteska reke Glinščice. Tu sem pot poznal že od lanske Bore, tako da mi teren ni postregel z nobeno neprijetnostjo. Pač, samo z užitkom in spet z nujo, da sem pripeljem svoje na en čudovit izlet. Tako je kot bi mignil minil tudi drugi odsek Ipertraila in že sem bil na okrepčevalnici v Dolini. Sicer sem za to prvo maratonsko razdaljo teka potreboval 5 ur in 45 minut, ampak je res hitro minilo.

Naslednja etapa nas je peljala iz doline na Socerb, mimo gradu, kjer je bil celo smerokaz za Slavnik (če se ne motim, je pisalo 3ure 30), ampak naša pot je vodila malce drugje. Sprva smo obrnili proti jugu in se spustili skozi vas Kastelec do Ospa. Prvič se je pokazalo, kako vodi naša GPS sled. Prišel sem do nekega obrata v levo, sodeč po GPS sledi, vendar je bila tam pot zaprta z električnim pastirjem. Odpravil sem se par 10 metrov naprej in nato ob robu gozda zavil v levo, da bi šel vzporedno s sledjo. Ta je začela zavijati še bolj stran, tako da sem se moral skozi grmovje in robidovje pretolči do ograjenega pašnika, nato pa sem zlezel pod električnim pastirjem in tako prestregel GPS sled točno na poljskem kolovozu. Očitno so sled snemali takrat, ko je bil pašnik še odprt. :-) Potem je šlo malce navzdol, in prispel sem do Kastelca. Spomnil sem se vasi, skozi katero smo se septembra peljali z mojimi gledat sončni zahod na Socerb. Tam sem dohitel dve dekleti, sodeč po zastavicah na BIB številkah sta bili Angležinja in Američanka, sestavljali pa sta ekipo z nekim vinom v imenu. To je bilo vse, kar sem opazil, nato sem jima malce ušel naprej. Začel se je precej dolg in dokaj strm tekaški spust v Osp, še en električni pastir, tokrat s kljukico za odpiranje, kjer sem dekleti počakal in jima podržal vrata. :-) Nato smo več ali manj skupaj nadaljevali spust. V Ospu sem si malce oddahnil od spusta, naredil par selfijev in nato nadaljeval pot po cesti proti Črnem Kalu. Med mojim »sebkanjem« sta me dekleti prehiteli, tako da sem ju potem lovil do avtocestnega viadukta Črni Kal. Tam smo nato začeli debatirati, Carrie in Jamie sta prišli s Škotske na počitnice v Italijo, pa mimogrede odplenkali še eno 100 miljsko tekmo. To naj bi bila priprava za neko tekmo po škotskem višavju, na žalost si nisem zapolnil, katero. Punci sta bili precej suvereni, vzpone proti Črnemu Kalu sta premagovali v rahlem teku in na nekaterih odsekih jima je šlo bolje kot meni, čeprav sme sam uporabljal palice, onidve pa jih tedaj še nista imeli pri sebi. Tako smo prijetno pokramljali celoten vzpon na kraški rob nad Črnim Kalom, kjer sta se malce ustavili. Sam sem padel ravno v pravi ritem, tako da sem pot nadaljeval.
Nazadnje spremenil bossteb, dne 17 Jan 2018, 22:50, skupaj popravljeno 1 krat.
 bossteb
#358217
Po robu nad plezališčem počasi proti JV, do pogorišča, kjer je bilo potrebno preplezati nekaj podrtega in požganega drevja; pot je bila prekrita, ampak z GPS sledjo sem zgrešil le za nekaj 10 metrov, preden sem spet našel pravo. Potem proti čudoviti osamljeni cerkvici Marije Snežne na gričku Gradišče in nato v vas Praproče. Očitno zelo mirna vas, saj se ne spomnim niti, da bi me oblajal kakšen kužek. Počasi je začelo rositi, sprva komaj opazno, nato pa precej vztrajno. Za mano je bilo dobrih 8 ur in pol teka in dobrih 60 km, ko sem začel dohitevati prve tekmovalce z večernega starta. Ker so imeli oni že slabih 16 ur terena za sabo, so bili nekateri dokaj zdelani. Dohitel sem tudi slovensko štafeto, malce pokramljal z njimi, nato pa odhitel naprej proti naslednji okrepčevalnici v Podgorju, ki po mojih izračunih ni bila več kot 10 minut stran. Dež se je odločil, da bo prešel iz rosenja v konkretne padavine, zato sem bil prav vesel, ko sem po 5 minutah prispel do Podgorja, kjer je bila okrepčevalnica v garaži neke hiše. Notri je bila kurilnica, fino toplo, pravi kulturni WC, nekaj ležalnikov in naši zaboji. Tudi prva velika tabla »RITIRATO« je bila tam in ponujala možnost prijetnega zaključka po dolgem treningu tistim, ki jih je do tja srečala pamet.

Ker sem bil kar namočen in vedel, da bo pred naslednjo postajo noč, sem svoje mokre kratke hlače zamenjal za dolge pajkice, zamenjal tudi perilo in majico z dolgimi rokavi ter na vse oblekel še tekaški anorak. Da vsaj malo omilim kombinacijo vetra in dežja zunaj. Po kar dolgem postanku sem se odpravil proti Slavniku; sprva me je malce treslo, po 10 minutah sem bil že skoraj tako moker kot prej, vendar se je začel vzpon na Slavnik. Tam je hitro postalo toplo, nekje na sredini vzpona je veter ponehal in ko sem prišel iz gozda na travnik pod vrhom, mi je bilo že pošteno toplo. Tu smo se srečali celo s snegom, ki se je upiral dokaj visokim temperaturam, vendar je bilo vzpona tik pod vrhom Slavnika konec in namesto da bi se vzpeli v Tumovo kočo, se je začel rahel spust naprej proti JV proti najvišji in obračalni točki traila. Čakali so trije zanimivi vzpončki, na Malo in Veliko Pleševico, nato še na Medvižico, ki je bila s 1070 m nad morjem najvišja točka Ipertraila, in nato še na Ostri oz. Žabjek, kakor je pisalo. Ostrič je bil najjužnejši in najbolj vzhoden del naše poti, pa tudi nekako blizu polovici Ipertraila. Za nami že 80 km in 4000 višincev, torej do konca še dobrih 80 in 2000 višincev.
 mikha
#358220
Super branje! Edino nas delaš malo neučakane...zgleda da boš nekje do vikenda le prišel do cilja :D :mrgreen:

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA