Moj Ipertrail se je začel nekako jeseni 2016, ko sem s cestnih tekov presedlal na teren. Do takrat so bile moje edine trail izkušnje z domačega NajNaj21 dvakrat in dvakrat spremstvo na Pušeljcu od Železnikov v Podbrdo. Julija 2016 sem odtekel tudi svojo najdaljšo tekmo – Ego Quark iz Bovca v Tolmin – 45 km s slabih 1500 višincev (vročina, na sredi glavnega vzpona krči.
Jeseni predlani pa sem si kupil prve trail copate, in ker sem moral njihovo vrednost amortizirati, sem se odločil, da vsaj enkrat (od treh tekov) tedensko grem na teren. Pa mi je kmalu trda asfaltna podlaga postala pretrda, tako da so copati za cesto od takrat do danes naredili kakšnih 300 km. Prijavil sem se na Javornik half vertical, nato še na daljšo Rašico trail. Oboje sem kolikor toliko uspešno zaključil. Na Rašici sem postavil nov osebni rekord v dolžini teka, tako po kilometrih kot po času (48 km, dobrih 2500 išincev in okoli 6 ur). Kljub precejšnjim težavam s krči v četrtem krogu in poigravanju z mislijo na odstop, ko sem prišel nazaj na štart pred petim krogom. Potem sem se pa na štartno-ciljni okrepčevalnici najedel, odpočil in je bil peti krog čisti užitek. Premagati misel na odstop, premagati samega sebe... Začelo se je premikanje mej in bil sem pečen!
Še isti večer sem se prijavil na La Corsa della Bora 2017. 57 km in 2500 višincev, trasa z nekaj ovinki od Socerba do Sesljana je bila na zemljevidu videti izjemno raztegnjena. Edina tolažba je bilo to, da sem že več višincev oddelav na 10 km krajši trasi. Ostalo je bilo pa novo. Vznemirjenje, vnetje ušesa par dni pred tekmo, vrtoglavica še na jutro tekme. Ko smo nekaj časa zastonj čakali na avtobus v Peske, sem se že veselil, da bo tekma odpadla. Ker nas je le 80 čakalo, so nekako organizirali prestavitev štarta in tako sem se tekme lotil počasi z namenom, da odtečem en polmaraton, potem bom pa videl. Po slabi uri teka me je prestavilo v višje agregatno stanje, počutje je bilo samo še tekaško uživaško in nadaljnih šest ur sem izjemno užival. Krasni razgledi, čudovito vreme in notranji občutek zmage; poleg tega še čas tik pod 7 urami, nova dolžinska znamka 56 km, in dobil sem občutek, da bi bil sposoben v kakšnem letu ali dveh odteči kakšno stotko. Potem je prišlo še 8 ur Slivnice, komaj kaj krčev, čudovito počutje in vzdušje... Mejo višincev sem prestavil na 4300m.
Z daljšimi tekmami je bilo zaenkrat konec, sem se pa na Youtubu zastrupil z Barkleyem in ostalimi velikimi 100 mile trail norimi izzivi, ki se jih lotevajo in včasih tudi osvojijo nekateri posamezniki. S prijateljem in tekaškim kolegom Janezom sva veliko predebatirala na to temo, oba navdušena nad nemogočim izzivom Barkleya... Začela sva dolge vikend teke, kadar nisem imel službe. Janez me je navdušil nad tekom na tešče (tudi po 4 ali 5 ur), najina skupna strast pa so višinski metri. Tako sem začel uživati v vzponih in v letu 2017 nabral dobrih 210km višincev, kar je enkrat toliko kot leto poprej. Tako so se najini vikend teki podaljšali iz 2 ur in pol na tudi do 5 ur in parkrat še malo dlje in sicer tako, da nisva zavzemala ogromno teritorija, ampak sva krožila okrog kakšne doline (Hrastnica – NN21; Ločnica – Tošč, Jakob, Grmada; Selca in Železniki – Ratitovec, Blegoš, lokalni griči).
Vmes sem se lotil še solo tekov brez podpore po trasi Pušeljca, dvakrat mi je uspelo preteči po 50+km in 3500+ višincev, enkrat še v marčevskem snegu nad 1300m, enkrat pa maja, ko mi je uspelo osvojiti vse zadane vrhove (Ratitovec, Lajnar, Porezen in Blegoš – 59km in 4000m višincev, slabih 10 ur). Samozavesti je bilo dovolj, zato sem se prijavil na Vipavo 50. Takrat me je v posteljo položila gripa in na dan tekme sem doma ležal z 39° vročine. »Tradicionalno« sem se nato udeležil Soča trail festivala, kjer je Janez zmagal, jaz pa kljub nekaterim prebavnim težavicam izboljšal rezultat prejšnjega leta za 20 minut.