Prišel sem na stezo, označeno za Boro, mislim, so po njej potekali vsi zaključki Bore. 21, 57 in Iper. Seveda pa je Iper prav zato hiper, ker je to pot zapustil, naredil ovinek oz. zanko in se po 500 pretečenih metrih vrnil nazaj na označeno pot; s tem, da so 21 in 57 tam pretekli slabih sto metrov.
Samo Tommaso ve, kako in zakaj, vsekakor mi tako blizu cilja ni bilo čisto nič hudo. Mogoče je, da sem spregledal kakšno znamenitost, ki nam jo je namenil idejni snovalec, vsekakor sem z nasmehom vzel v zakup, da če že postavljam osebne rekorde, bo pa kilometrina še bolj zgledna. Pravzaprav se mi je zadnje kilometre ves čas smejalo. Pomirjen sam s sabo in s svetom, sem komaj čakal, da koga srečam in pozdravim. Sledil je lep zadnji vzponček v Duino (Devin) malo čez 1. uro popoldne. Imel sem idealen čas za to, da ujamem še boljše tekače z 21 in 57 Bore. Srečal sem par prostovoljcev, ki so skrbeli za usmerjanje in ustavljanje prometa, ulica pa je bila presenetljivo prazna. Čas kosila in sieste se je začel, pa še sobota in praznik svetih treh kraljev je bila. Proti koncu vzpona po neki ravni dolgi ulici, sta me dohitela dva mladeniča. Pravzaprav sta švignila mimo. Potem se je pa začelo dogajati. Na vrhu ulice sem se znašel na že znani Rilkejevi poti, kjer sem že večkrat, nazadnje pa prav dva dni nazaj, užival sprehode. Super zaključek La Corsa della Bore! Vsi tekmovalci, mislim da tudi tisti z 10-ke, smo imeli isto ciljo ravnino. Sicer ni bila ne ravna v smeri levo – desno, ne v smeri dol -gor, ampak je bila pa ciljna. Od tu naprej pa res nisem več spremljal GPS sledi, saj sem vedel, kam moram pa tudi prijazni prostovoljci so bili na vsakem ovinku. Na devinskih klifih sem se zamudil precej časa, ker je bil pretok tekačev tako velik, jaz pa daleč najpočasnejši. Zato sem se ustavljal, umikal in navijal za prav vsakogar. Veliko je bilo zagrizenih tekmovalcev, ki so od borbenosti gledali z belim, nekaj pa je bilo rekreativcev, ki so vse skupaj vzeli bolj za druženje ali spremstvo svojih najdražjih. Taki so mi vsi vrnili navijanje in mi talali »Complimenti!«. Klifov je bilo konec, sledil je krajši spust proti pristanišču, nato pa nazaj v levo po stopnicah proti centru Sistiane oz. glavni cesti skozi Sesljan. Tam so nam ustavili promet, meni je pa zlavfalo. Vsa ta energija tekačev, ki so dali »srce na igrišče« me je pognala naprej. Bolečine v podplatih so izzvenele in končno sem si privoščil en pravi tekaški korak in zadnji kilometer pretekel v slabih 6 minutah. Ene vmesne stopnice so me čisto zakisale, ampak sem jih pregrizel s tekom, nato pa po klančku gor, skozi podvoz in že je bilo tu igrišče, kjer smo startali. Treba je bilo še okoli tega, potem pa z zadnje strani na prireditveni prostor. Napovedovalec je ujel mojo številko, med vsemi 10kami sem bil zadnjih 10 minut edini Iperaš in seveda me je spodobno napovedal in sprejel. Občutki so bili tako fantastični, da če bi hotel, ne bi mogel skriti širokega nasmeha. Z palicami, dvignjenimi nad glavo, sem pretekel zadnje metre po rdeči preprogi in v cilj prispel ob 12:58:23!
Tam me je čakala moja najdražja, po domače oz. direktno povedano, s solzami v očeh. Dobil sem objem, pravzaprav je ona dobila enega smrduha v naročje, okrog vratu sem dobil finisher kolajno, nato sta mi čestitala še Maria Elisabetta Lastri, absolutna sozmagovalka Ipertraila in Klemen, ki ga je pamet srečala v Golacu.
Potem je sledilo tisto rahlo zmedeno, ti dam ključe, pa se grem umit, potem se spomnim, da moram oddati GPS sledilnik, pa spet, da brez ključev od avta nimam opreme za tuš... Ampak se je vse lepo izteklo. Kako se ne bi, ko človek prepotuje dobrih 170 kilometrov na lastnih nogah in to v tako rekoč enem kosu, je precej pomirjen s svetom in sam s sabo. Čeprav moja draga trdi, da sem na cilju rekel, da nisem iz pravega testa za ultre. Tu je pa že moja prva luknja; spomnim se, da sem na Valvasorjevi ultri ponujal startnino Andreju in Katji od Energe team, tu mi je pa kaj podobnega ušlo iz glave.
Sodeč po moji Suunto uri je bil končni rezultat 31 ur 59 minut, pretečenih 176.81 km s 6328 metri vzpona in 6340 metri spusta, vsemi pavzami 4 ure 22 minut (10 × minus 2dl, 3 × tisto drugo, ostalo sem pa porabil na okrepčevalnicah). Povprečen pulz 123 udarcev na minuto mi je požrl 19200 kcal, povprečen tempo je bil 10:51/km (5,5 km/h), toliko tehnikalij. Pojedel sem tri sendviče in četrt, 600 g krompirja, 7 gelov in spil 6 Tailwindow (pravzaprav 5 in pol, enega sem polival po sebi), dve brezalkoholni pivi, 9 dl Coca Cole in 3,5 l vode, skupaj torej 8,5 litrov tekočine. Pa še ene 8 SCaps kapsul z elektroliti. Preračunano okrog 5000 kcal, kar pomeni, da imam dovolj maščobne rezerve.
Ko sem s sebe spral vse minerale in blato, sva z ženo šla na pasta party, nato pa sva imela še dovolj časa za pretegnit noge. Zabojev namreč na cilj niso vozili tako vestno kot na okrepčevalnice, kar je razumljivo, saj so tekmovalci na progi veliko bolj potrebni podpore kot tisti v cilju. Tako sem peljal najdražjo (pravzaprav je vozila ona) še v sesljansko pristanišče, kjer sva parkirala avto in se prav konkretno lepo počasi odpravila v Portopiccolo. Skozi ulice, strateško sem izbiral smer, kjer so bile stopnice samo na gor, za dol sem uporabljal klančine. Srečevala sva tekače s 57 Bore, med njimi je bilo tudi nekaj znanih obrazov, Tešky in Katja D., moja je malo pofotkala morje, nato sva se odpravila nazaj. Zaboji so sedaj že prispeli in ko sva ga skupaj odnesla v avto, se je moja pustolovščina počasi zaključila.
Mojih prvih 100 milj, pa še deset dni pred 40. sem postal Centurion.