Tole zgodbo sta v večji meri izpisala Srečko Deželak in po mojem pokojnem očetu podedovana in globoko ukoreninjena horjulska trma. Kot mnogi najbrž že veste, sem se po lanskem drugem neuspelem GM4O z zaključkom v Hudajužni in prevozom s kombijem v Podbrdo, pridušala, da letos že ne grem na ta maraton. Pa je to cepetanje očitno še bolj kot mene v rebra dregnilo Srečkota in je že lani po SLO100 pri Borutu in Slavki za kuhinjsko mizo začel s svojim pametovanjem, da to, da ne morem skozi limit v Hudajužni pa že ne more bit in da mam ziher še nekje rezerve in da on bi pa to že zrihtal. Da da jajca kromat, če ne. Pa sva takrat to debato zaključila in je ostalo pri tem. Decembra na sestanku za Knap trail pa je potekala skoraj poplnoma enaka debata o kromanih jajcih in lovljenju limita na Hudajužni. Tokrat me je dobil na levi nogi in sem se pač prijavila in tudi vplačala štartnino.
Tako v soboto zjutraj po spanju in zajtrku v Podbrdski šoli stojim na štartu gorskega maratona (a sem že kdaj povedala, da nikoli nisem prelaufala nobenega maratona) in Srečo, kot je obljubil je na poti z mano. Telefon je sicer v nahrbtniku, ampak na mute in fotoaparat je ostal v avtu. Sreč je rekel, da slikal ne bo, ker zase nikoli ne slika, pa tud zame ne bo, tako da slike sicer so, vendar na drugem drive-u, pa jih ne morem sprintat.
Pot do pod Koble je potekala prav fajn. Šlo je hitro in lahkotno in že se mi je zdelo, da sem kraljica bogov in vladarica vesolja. Ampak do tam še ni bilo nobenega pravega naklona. Takoj, ko sem se začela vzpenjati na Koblo, sem se spremenila v legendarnega Don Kihota. Sreč je ves čas tulil »Mlinčkaj! Mlinčkaj!« na vrh Koble se mu je spulilo in je na ves glas zatulil. »Dej stopi že no, pizda, a si šla na trail al na morje?« In potem spet »Mlinčkaj! Mlinčkaj!« Ves dan so peli mlini. Čim je šlo malo navhrib, so peli mlini. Na vrh Koble so se pojavili prvi krči. Zajavkam, zakolnem in grem dalje. Ko zagrabi drugi, se ne grem več in vzamem vrečko magnezija. Na okrepčevalnici Kobla spijem še en kozarec vode z magnezijem in imam nekaj časa mir pred to golaznijo od krčev. Od tam v dolino spet leti. Ja do dol, normalno…ker gor ne leti. Čeprav gre hitreje, kot lani. Vzpon po kačjih ridah na sedlo čez Suho je pa spet boj z mlini na veter. »Mlinčkaj! Mlinčkaj!« Na vrh pridem z zamudo, po Srečkovem plonk ceglcu, ampak še vedno hitreje, kot lani in sicer celih 18 minut. Pot se obrne navzdol in nekaj poskušam laufat…če se temu lahko tako reče. Premikanje z brzino 4,1 – 5,4 km/h že ni en lauf. In krči me spet pestijo. Potem je treba it še za bukev in počepnit. Prime krč in nimaš kaj, kot da potrpiš, dokler se ne odteče. In jasno krč tačas zagrabi na polno. Sem komaj shodila in jasno bentila vse po vrsti. Sreč je kar z očmi zavijal, ko sem šantala dolčez. Potem se je pa nekaj zgodilo…od Kala dol je šlo tako, kot bi nekdo ves čas bremzal. Jaz sem navijala na gas, nekaj me je pa nazaj vleklo. Požirek piva na Stržišču me je sicer nekoliko sestavil, ampak vse skupaj je bila še vedno beda. Srečko je rekel, da je dobil filing, da sem se od okrepčevalnice na Znojilah čist predala. Ma ne vdala….jaz se ne vdam….jaz grem al pa umrem. Tokrat sem oboje. Hkrati. On že gode, da kako bova spet zamudila limit, ker se preveč vlečeva, men se pa malo zasmeje in še vedno ne vem, ali naj mu povem za aduta, ki ga imam v rokavu in za katerega on nič ne ve, al naj bom še malo tiho in ga pustim bentit. Pa se le odločim in mu zaupam, da je na Hudajužni limit 5,5 ur in ne 5, kot je navedeno v razpisu. Mi je Teodor povedal na KBK-ju. Mi je Jožko povedal v petek zvečer, ko sva se srečela….pol že mora bit res. Pa mu povem…utihne on, kot bi ga nekdo s puščico zadel…malo računa in pravi, da po tej logiki bi pa morala ujet limit že lani. Ja ne, ker lani je bil limit še 5 ur in ja…z lanskim časom ujamem limit letos…..saj bom še zmeri tekla na vso moč in kolkor mi noge tečejo…še vedno štartam na 5 ur v Hudajužni, ma glih ubila se ne bom. Bom pač kako minuto zamudila. To ni predaja, to je čista rezerva, za vsak slučaj, kot ima nuna kondom na sveči.
Prifurava midva v Hudajužno 8 minut čez 13-o uro. Tudi na okrepčevalnici vedo, da je limit 5,5 ur…potem je že res. Tam sta Uršula in Andreja, tam se malo okrepčam, Loni mi priskrbi pol glaža piva, ostalo na okrepčevalnici me niti ne zanima ne vem kako…pa lulat moram. Tu se bom lahko normalno spravila na sekret, da me ne bo spet kak krč grabil.
Potem pa pride trenutek resnice. Limit je ujet, se pravi, da imam dovolilnico za Durnik. Vse me boli, kot da bi imela za sabo že najmanj 100 milj (kot da vem, kako to zgleda, ane?!). Pojma nimam, kaj me čaka, samo povedali so mi, da je zadeva sicer naravnost, samo fajn je v breg prislonjena. In da je fajn, da je veter posušil močo. Srečko je imel švinglce samo do Hudajužne, ker od tam naprej me ni imel s čim primerjat. Ker še nikoli nisem lezla na Porezen čez Durnik. Danes bo prvič. Čemur se reče točno trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več! Na momente me je tako zanašalo, da je mislil, da mu bom glihkar omahnila nazaj v dolino. Pa ne od piva….od zjebanosti.
Na eni od Durnikovih okrepčevalnic me prijazna gorska reševalka iz Bosne zmasira po nogah in križu. Paše….ampak tako zelo, da bi najraje obsedela. Pa greva naprej, da me res preveč ne zamika korenine pognat. V klanc grem s tako brzino, da se mi zdi, da bom prej nazaj v Hudajužni, kot na Poreznu. Nikjer ni konec tega Durnika. Kar naenkrat zaslišim dretje. Od Čiste jebe do We are the Champions….ZZ Topka navija na vse grlo (stavim, da je danes čist brez glasu). Ni važno, kdo pride ali kaj pride…navija ona, kot da ji kdo po življenju streže. Slišim jo….ma nje ni nikjer. Po moje je prav zanalašč lezla čezdalje više. Bolj, ko sem se ji bližala, bolj je ona lezla na Porezen. Končno pridem do nje, me poslika, se ji prav kislo nasmehnem in 'oddrvim' naprej. Sreč pravi, še tlele mal hoste, potem pa prideva na pašnik. Zajebi….tud pašnik nekdo vleče čist gor na vrh hriba. Tud pašnika ni nikjer. »Pa lani se mi ni zdelo tako daleč,« pravi Sreč….a bejž! A hočeš povedat, da sem počasna?? Ja valjda sem počasna. Najraj bi se ulegla dol in mal zadremala. Noben bog me še v življenju ni tako uniču, kot Sreč na tejle progi. In vmes jodla »Mlinčkaj! Mlinčkaj!« In jaz mlinčkam gorčez in se borim z mlini na veter. Končno pašnik, končno Porezen in koča in okrepčevalnica. Mal zataknem, še salamo mi ponudijo, pa mi smrdi in je še pogledat ne morem, kaj šele, da bi jo v usta nesla. Vprašam, kolk je še do konca, pa pravijo, da menda še 10 km. Mene bo kap! Ura je 16:00, kar pomeni točno 1 uro do limita in mene lahk Sreč ubije, ko pa ne morem 10 km/h laufat 10 km. Še nikol nisem in še najman po 33 km in 2800 višincih. Jest že ne…mogoče lahko to naredi Simon…jest že ne. Pa če me prec iz kože denejo. Sej bom laufala, dokler noge dajo, ampak 10 na uro že ne bo šlo….in laufam za Srečotom, kolkor me noge nesejo….sej me ne prav hitro, ampak vsaj voljo sem pokazala. Potem tud tečt ne morem več. Vse noge me bolijo (aja, saj imam samo dve….no boli me za stonogo), kolena mi klecajo in zračunam, da če hodim, grem pa glih tko hitro, samo ker imam med hojo daljši korak, lahko vmes noga malo počije. In ne mlinčkam v dolino ampak delam prav slonje korake. Saj sta samo dva ovinka do cilja……ampak jeba je to, da se večkrat ponovita. Kaj večkrat…miljavžntkrat. Potem se pokaže tabla 3 km (do cilja) dobim še malo volje in še malo tečem. Zdi se mi, da sem prelaufala že 5 km, kar naletim na tablo 2km. Ja pi… a so spet table pomešal med sabo, al kaj???? Ja ne, čez nekaj časa je potem še tabla 1km. Limit sem že preplozala. Ampak če potonem, bom potonila s stilom. Na terasi ene od hiš v Podbrdu sedi gospod in reče: »Takih lenuhov pa ne bomo podpiral. Nimata kaj hodit, laufat je treba!« In spet zalaufava in pod obokom za cilj, koder časomerilci že pospravljajo svoje orodje. Moj čas vpišejo na roke in to je to…..moj GM4O. Nasproti mi pride Damjan, ki me je uro in pol čakal v upanju, da ujamem limit. No, nisem ga, ampak imam pa oddelan uraden maraton in to gorski. Torej sem uradno postala maratonka. Bi kdo pomislil, da je s tem konec zgodbe…pa je ni.
Se privlečem do klopce pod šotorom in se kar zleknem nanjo. Če ne bi blo klopce, bi se pa na tla. Nihče in nič me v življenju še ni tako zdelalo, kot tale maraton. Tako sem bila fuč, da nisem mogla niti superg odvezat, kaj šele sezut. Vse to je naredil Damjan. Pavle in Igor sta letala okrog mene in mi nosila za pit, nekdo je poklical reševalce, ker Heleni ni bilo najbolje, pa so hoteli še mene kar na flašo priklopit…..ma ne, res ni treba, samo malo bi počila….pa vse me boli, sicer pa ni z mano nič narobe…oziroma nič takega, koder mi reševalci lahko pomagajo. Prej bi mi prav prišel kak hud psihiater, ampak dvomim, da ima kdo licenco za tako prsmojeno glavo, kot je moja. Ljudje božji…drugi trenirajo, da grejo potem na maraton in to še na GM4O, ki je daleč naokrog znan, kot najbolj ubijalski, jaz si tega samo močno želim in zelo močno hočem in sem zelo močno trmasta in potem si še najdem ubrisanega človeka, ki me zrine skozi vse tole. Ne, res ni psihijatra za take! Z vso muko in trpljenjem na obrazu se prestavim s klopce pod ciljnim šotorom do klopce pri glavnem šotoru, ker baje moram nekaj pojest. Hrana mi smrdi, mi pa zapašeta dve tortici, ki mi jih je prinesel Ervin. Slavka mi je prinesla gel od Topatleta. Potem se je pa začelo dogajati…ljudje moji. Toliko čestitk in stiskov rok in objemov, kolikor sem jih dobila…..sploh nisem vedela, da me toliko ljudi pozna in da toliko ljudi pozna mojo zgodbo o že dveh nedokončanih GM-jih. Ljudi, za katere za marsikoga niti ne vem, kdo je, vsi mi čestitajo, vsi mi govorijo, da so veseli zame. Še tega ne dojemam, da se mi je nekako res ratalo prežarčit skozi progo, sploh pa ne dojamem vsega tega dogajanja okrog sebe. Ene trikrat ali štirikrat se vmes zjočem, še sama ne vem zakaj. Lani sem tulila, ker mi ni ratalo, letos tulim, ker mi je. Pa naj normalen človek zastopi. Evo psihiater bi spet vedel kaj povedat. Kar naenkrat Damjan pridrvi in pravi tebe kličejo. Ja kam zaboga pa zdej spet???? In je res Jožko stal na odru z rožico in je mene čakal. Menda zato, ker sem dokaz, da če nekaj zelo hočeš, to tudi dosežeš, al nekaj takega. (Sori Jožko, res nisem bila čist pri sebi in ne vem točno). Ves šotor mi ploska…meni, tako rekoč ta zadnji na vsaki tekmi. In spet solze….toliko slik cmeraste Maje se ne najde glih. Menda še na pogrebih ne tulim tako.
Ugotovitve:
Zdaj razumem, zakaj nekateri pravijo, da je kak takle trail porno…..ker furaš za moško ritjo in se jebeš po poti. (oziroma pri moških glih obratno, al pa tud ne)
Če mi še nekdo reče, da je po poti užival, mu bom glavo odšraufala. Po Damjanovi uri kaže 40,7 km (men je namreč na dobrih 38 km krepala ura). To je 40,7 km čiste jebe….niti enega samega majčkenega užitka ni bilo po poti. Fotkat nisem smela in če sem malo glavo naokrog obrnila, je že Sreč vpil…. »Ne bulji okol….na pot se skoncentriraj. Ja tjale gor bova še šla (Porezen) ampak zdaj najprej v Hudajužno!« Kanček užitka v vsem tem mogoče lahko najde le skrajni mazohist. Jaz to pač nisem.
Nobena 100-tka, niti kaka 70-ka me ni tako uničila, kot tale GM. Poleg tega, da mi je skoraj ubila duha mi je uničila telo (vsaj začasno).
Če Sreč ne bi bil še bolj prismojen, kot jaz, bi lepo uživala v prelepi Baški grapi in na cilju kričala na vse, ki bi pridrveli skoz. Tako je pa en usekanec drugega usekanca prepričal v to, da je potrebno it na GM4O, ker so 100 posto nekje še rezerve in da da jajca kromat….ma saj človek je res že v letih in bo glihkar preskočil generacijo više, ampak glih s kromanimi jajci…po moji krivdi že ne!!!!
Jožko vedno pravi »V prelepi Baški grapi« ampak ga malo skleroza daje in vedno, ampak vedno pozabi povedat, da je grapa sicer lepa ampak zajebana pa do amena!
Lanski zapis z dne 20.junij na strani Podbrdo Trail Running Festivala:
»Zelo nam je žal da Majčka - Maja Sakač Rožmanec ni uspela priti do časovne zapore v Hudajužni in ji je bilo zato zelo hudo, hudo. Zato objavljamo njen zapis v celoti in ravno tako pobudo, ki so jo predlagali njeni prijatelji. In ker je PTRF eden najbolj prijaznih festivalov bomo to pobudo po vsej verjetnosti sprejeli in naredili za Majo majčkeno izjemo in Maja bo sigurno stala ponosna in objokana v cilju leta 2018
«…… Res so se potrudili in podaljšali limit v Hudajužni. Mene pa samo zanima, če so sami vedeževalci al imajo koga najetega.
P.S. Vseh, ki ste na progi navijali zame nisem omenila, kar se bojim, da koga pozabim....vedite pa, da ste mi v tistem momentu pomenili vse! In da zato, ker pač niste omenjeni z imenom, niste nič manj vredni. Rada vas imam!
P.S. Srečko...čeprav včeraj morda ni bilo videti....neizmerno sem ti hvaležna, da si me pripeljal skozi to zgodbo. Heroj!!!!
, sem delala v preveč strmem delovišču...me je mal zanašalo... 
....in sem se prav mal bala zate. 
), obrok in prekratko druženje do odhoda vlaka.
in vsaj na tej tekmi se ne počutim starega, kjer vztraja še nekaj pravih legend (Drago, Jožica, Pavel, Ivo...)
Pa saj je bilo njihovo prvenstvo že pred dvema tednoma. Timing, eden najbolj okorelih sistemov, že ves čas vztraja z zmagovalcem Zanotellijem in ruši verodostojnost tekme. No, meni je vseeno, rezultat pa imam tudi po moji uri tri minute boljši kot lani 
