Tajataja napisal/-a:
Ker na TF ni srčkov, ne morem nobenega prilimat, ti pa podarim en topel objem!
.
. Jaz komaj pridem po štengah v prvi štuk :/ 
, bi vedela, da je srček v rubriki Smeškoti čist ta zaden na drugi strani.... 
Kemist napisal/-a:hehe Maja, lani, ob podobnih mukah, tudi jaz nisem opazil rumenih grozdastih cvetov. Ti pa lahko zaupam, da tam večina nagnojev raste desno od poti, če gledamo proti Poreznu, saj je tam več sonca. Le par jih je bilo na levi strani, od katerih eden tik ob poti. Sicer pa še cvetijo, tako da če imaš še kaj rezerve, samo piči
,... imej pa ti spravljeno, da ne zgubim jast kje tega,... in si kar sama nesi... 
-
. Kako lepo bi bilo spet zaokrožiti po teh prelepih krajih, saj so od mojega zadnjega GM-ja minila že tri leta 
. Najprej sem se morala v službi zmenit za dopust, to mi je uspelo, nisem pa mogla zamenjati sobotnega 'šihta' 
, ampak to bom že zdržala 
.
, česar je bilo zelo vesela. Bolj se je bližal petek, bolj sem bila odločena, da grem tudi jaz na oba kroga. Malo sem pogledala statistiko članov Kluba GM 4o extreme, zadnji vpis je bil iz 2013, zgleda, da je to kar malo pozabljen izziv. štartam od doma. V četrtek zvečer si vse pripravim, vstanem ob 2:30, kava in jutranje procedure, ob 3:10 se odpeljem, ker sem rada malo prej na dogovorjenem mestu, ker naj bi ob 4:30 štartali. Še dobro, ker sem naletela na obvoz čez Sorico, tako da sem v Petrovo brdo prispela točno. Objemi, par besed in odločno sva se podali na pot. Dogovorjeni sva za zmeren tempo, čas ni bil tako pomemben, lepo bi pa bilo, da sva 'v cilju' pred 16-imi urami. .Proga je že bila označena s trakci, Urša mi pokaže, kje se zaključuje 100-ka, ki je moja želja za naslednje leto. Enakomeren tempo je spremljalo ptičje petje, začetni pogovor je utihnil in lepo je bilo premagovati kilometre vsaka s svojimi mislimi. Prvi vzpon čez Koblo je bil vetroven in na glavo sva poveznili kape. Ko sva se vzpenjali na Črno prst, je veter še močneje zapihal, tako da se na sedlu nisva nič ustavljali, Urša je Andrejo poklicala malo nižje, po vstopu v gozd. Odlično nama je šlo, noge so bile sveže, spust sva pretekli počasi, saj ni imelo smisla pretiravati. Proga je bila lepa, suha, tudi vreme ravno pravo. V Lahnem drncu sva se spuščali proti Hudajužni, kjer naju je čakala Andreja. Obnovili sva zaloge pijače, pojedli sendviček in že sva zagrizli v strmino. Pri zadnji hiši sva bili deležni vspodbudnih besed gospodinje, ko sva razložili, v kaj se podajava. Tu trasa še ni bila označena, pa saj jo poznava , samo strmo navzgor . Durnik je še zmeraj strm, Urša je spredaj diktirala enakomeren tempo, na pašniku proti Poreznu sva zmotili krave, ki so lenobno ležale in naju žačudeno gledale. Prebili sva se skozi špalir in že sva bili na Poreznu . Malo postaneva, zadihava, se naužijeva razgledov in že sva se spušćali, spet previdno in zmerno, saj naju čaka še en krog. Sama sem še razmišljala, ali bom zmogla, da ne bi slučajno bila Urši v breme, če bi jo še kdo čakal v Petrovem brdu za spremstvo, bi mogoče odnehala. Pa ni bilo razen zveste Andreje nikogar in sem tako z neko novo odločnostjo zakoračila tudi v drugi krog. Prvega sva obrnili v slabih 7-ih urah, imeli sva dovolj časa za umirjeno nadaljevanje. Zdaj je postalo že vroče, pila sem zares veliko, prvič sem poizkusila radensko, ki sta jo imeli Drejka team, zelo mi je 'pasala'. Zdaj sva proti Črni prsti srečali tudi nekaj pohodnikov, drugače pa sva bili sami. Urša je dobila nekaj spodbudnih sporočil, saj so nekateri spremljali najin 'podvig'. Lep občutek! Prav dobro nama je šlo, meni je sicer začelo zmanjkovati pijače, ker pa sem vedela, da je v Kalu vodnjak z najboljšo vodo, me ni skrbelo. Tam sva si vzeli več časa, se osvežili, napolnili bidone in poklepetali s pridnima možakoma, ki sta pokosila traso do Črne prsti. Andreja nama je s kolesom prišla nasproti, še en postanek pri cerkvici (žal ne vem imena vasi). Ni ji bilo dolgčas , je rekla, da bo v Hudajužni čakala juhica 
. Potem sva se srečali še z Matjažem Ćampa, ki si je pripravil okrepčevalnico za njegov izziv, za rojstni dan 3x obrniti krog, zadnjega s Heleno, ki bo 'tekmovala' na GM-ju. Ker sva bili že načeti, nama je vlil ogromno pozitivne energije za naprej! . Zadnji kilometri do Hudajužne so se nama precej vlekli, mislim, da je bil za naju to najtežji del.Ko pa sva tam zagledali Andrejo in Matjaža, je bilo takoj lažje. Jaz sem popila juho, Urši ni pasalo nič, pa še sonce je pripekalo. Počasi sva se odpravili naprej, časa je bilo še dovolj. Zložno in brez ustavljanja sva ponovno zagrizli v Durnik. Zdaj je bil tudi ta del že označen s trakci. Urša je vmes malo postala, zadihala, težko ji je bilo, vendar sva zborbali skupaj do Porezna . Spročilo Andreji, da sva na vrhu in da ne bova hiteli navzdol. Med spustom je Uršin telefon neprestano 'cingljal', mislim, da so že prihajale čestitke . Počasi sva tekli v dolino, že navdušeni, da nama bo uspelo. V Petrovo brdo sva pritekli vriskajoč, po 15.ih urah sva dosegli cilj.
in počasi sem se morala odpraviti, ker me je v soboto čakala še ena 8-urna služba . Žal mi je bilo, da sem manjkala na dogajanju v Podbrdu, pa naslednje leto . Draga, tebi za poročilo pa še en super VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
