- 18 Sep 2018, 09:45
#361012
Tudi letos je na Berlinskem maratonu nastopilo več kot 100 državljank in državljanov Slovenije. Od tega blizu 20 na tekmovanju z rolerji, okrog 100 (oziroma 99, če sem prav preštela) pa na tekaškem maratonu.
V naši skupini, ki je v Berlin prišla z avtobusom z enim in edinim Rolbekom in enim in edinim Iggyjem, nas je teklo 29, z nami pa je bilo še nekaj spremljevalcev, ki so nas spodbujali ob progi.
Berlinski maraton ni le tek, je doživetje, vsakič znova. Vreme je bilo spet krasno, za tek sicer morda prevroče, ob progi te spodbuja več 100.000 ljudi in na vsakem vogalu te pričaka glasba. Prav nič nenavadno ni slišati naše Golice - letos je sicer nisem, sem jo pa lani. Veliko je tudi glasbe v živo (pri čemer je sicer treba po pravici povedati, da vsi nastopajoči ravno nimajo posluha ...
), ampak to se zdi nekako nepomembno ...
Tako rekoč vsi svetovni rekordi v maratonu v zadnjih 20 leth so bili postavljeni prav v Berlinu. In rekord smo doživeli tudi tokrat. V Berlinu sva s Kairosom tekla že petič, od tega je bil trikrat postavljen svetovni rekord.
Prostovoljci pa so poskrbeli, da smo tekači to uzvedeli takoj ob prihodu v cilj, saj smo lahko videli kartone, na katerih so napisali doseženi čas zmagovalca in rekorderja Eluida Kipchogeja. Rekorder je že upodobljen tudi na medaljah, ki smo jih prejeli ob prihodu v cilj - hitro so ga vgravirali, ni kaj! (V resnici pa zato, ker je zmagovalec lanskega maratona in so ga zato upodobli na medaljah za letošnji. Tako da bo krasil medalje berlinskega maratona tudi prihodnje leto!)
Zanimivo je, da so, malo preden je startala naša skupina, objavili uradni čas vodilnega po 10 kilometrih. Ko so startali prav zadnji, pa so bili prvi že nekje na polovici maratona ... Letos so se sicer prav na dan tekme odločili, da bo start potekal v štirih skupinah (prejšnja leta v treh), kar je precej omilili gnečo na sami progi.
Še nekaj malega o mojem teku ... Glede na to, da sem ravno prebolela virozo, posebnih časovnih pričakovanj nisem imela - upala sem, da bom v cilj prišla brez večjih težav. Kar mi je s počasnim tekom uspelo (če odmislim zdaj že kar kronično bolečino na narastišču ahilove tetive ... :-/ ). Zdelo se mi je, da je bilo letos nekoliko manj navijačev v vzhodnem delu Berlina (nekdanjem Vzhodnem Berlinu), je pa sicer navijačev bilo veliko. Med njimi moram seveda izpostaviti naše Viteze dobrega teka in pa naše tekmovalce na rolerjih, pa tudi dekle s slovenske ambasade, ki smo jo obiskali v petek.
Mimogrede, za tiste, ki ste bili na prejšnjih sprejemih na ambasadi pred maratonom: tudi letos so nam postregli z bananami, tako da se tu ni kaj dosti spremenilo. Bom o tem rekla kakšno s prejšnjo veleposlanico, ko jo grem ta teden obiskat na njeno sedanje delovno mesto.
V naši skupini, ki je v Berlin prišla z avtobusom z enim in edinim Rolbekom in enim in edinim Iggyjem, nas je teklo 29, z nami pa je bilo še nekaj spremljevalcev, ki so nas spodbujali ob progi.
Berlinski maraton ni le tek, je doživetje, vsakič znova. Vreme je bilo spet krasno, za tek sicer morda prevroče, ob progi te spodbuja več 100.000 ljudi in na vsakem vogalu te pričaka glasba. Prav nič nenavadno ni slišati naše Golice - letos je sicer nisem, sem jo pa lani. Veliko je tudi glasbe v živo (pri čemer je sicer treba po pravici povedati, da vsi nastopajoči ravno nimajo posluha ...
), ampak to se zdi nekako nepomembno ... Tako rekoč vsi svetovni rekordi v maratonu v zadnjih 20 leth so bili postavljeni prav v Berlinu. In rekord smo doživeli tudi tokrat. V Berlinu sva s Kairosom tekla že petič, od tega je bil trikrat postavljen svetovni rekord.
Prostovoljci pa so poskrbeli, da smo tekači to uzvedeli takoj ob prihodu v cilj, saj smo lahko videli kartone, na katerih so napisali doseženi čas zmagovalca in rekorderja Eluida Kipchogeja. Rekorder je že upodobljen tudi na medaljah, ki smo jih prejeli ob prihodu v cilj - hitro so ga vgravirali, ni kaj! (V resnici pa zato, ker je zmagovalec lanskega maratona in so ga zato upodobli na medaljah za letošnji. Tako da bo krasil medalje berlinskega maratona tudi prihodnje leto!)Zanimivo je, da so, malo preden je startala naša skupina, objavili uradni čas vodilnega po 10 kilometrih. Ko so startali prav zadnji, pa so bili prvi že nekje na polovici maratona ... Letos so se sicer prav na dan tekme odločili, da bo start potekal v štirih skupinah (prejšnja leta v treh), kar je precej omilili gnečo na sami progi.
Še nekaj malega o mojem teku ... Glede na to, da sem ravno prebolela virozo, posebnih časovnih pričakovanj nisem imela - upala sem, da bom v cilj prišla brez večjih težav. Kar mi je s počasnim tekom uspelo (če odmislim zdaj že kar kronično bolečino na narastišču ahilove tetive ... :-/ ). Zdelo se mi je, da je bilo letos nekoliko manj navijačev v vzhodnem delu Berlina (nekdanjem Vzhodnem Berlinu), je pa sicer navijačev bilo veliko. Med njimi moram seveda izpostaviti naše Viteze dobrega teka in pa naše tekmovalce na rolerjih, pa tudi dekle s slovenske ambasade, ki smo jo obiskali v petek.
Mimogrede, za tiste, ki ste bili na prejšnjih sprejemih na ambasadi pred maratonom: tudi letos so nam postregli z bananami, tako da se tu ni kaj dosti spremenilo. Bom o tem rekla kakšno s prejšnjo veleposlanico, ko jo grem ta teden obiskat na njeno sedanje delovno mesto.
In seveda Kairos. In seveda vsi ostali naši. 
