Zadnje novičke

[zz topka]

Joj, kaj sem jast doživela!
Po enajstih urah spanja mi bo že marsikaj ušlo za napisat, a bo vseeno zgodbica dovolj dolga, hehe.
Moje spanje večer prej je bilo seveda vse prej kot spanje. Ko sem vse spakirala,( po navodilih Toneka, hehe, sem zmetala enih majic v potovalko, da jih prav zares za teden dni morja ne ponucam tolko), sva odšla spat že ob pol sedmih! Moj seveda takoj v sen, jast pa v študije, kaj bo, kako bo, sem kaj pozabila, imam dovolj s sabo za pit , za jest,… cunj, vem, da mi ne bo zmanjkalo, mi bo ponoči dovolj svetila una luč za na butaro, ki je sicer sploh ne maram, ker mi stalno nekaj leze , kaj pa, če padem, kdo me bo ponoči reševal iz tistega terena? Saj me bojo morali trije nositi dol, mene, ki mi kile okrog riti in stegen nikakor nočejo splahneti?! Joj, kolk brezveznih vprašanj! Ura je zvonila petnajst pred polnočjo, a sem jo že prej ugasnila, saj očesa nisem niti zatisnila. En kvart čez polnoč greva lepo na pot proti Tacnu in ko prispeva, že vidiva na P placu prve, ta gajstne tekače.

Sledi nočno pozdravljanje, prijava, bla, bla, bla, ki mi, verjeli ali ne, laufa tudi ponoči, in že nas je na kupu pred štengami zares veliko. Navodila Avija, kaj in kako in bejžmo. Luna je še prav lepo sijala in v koloni eden za drugim smo na vrh prispeli lepo na izi. Prvi zapis ure in sedaj pa prosto po Prešernu. Seveda jast in moj, ki si je premislil, da bi tekal, ker se je bal, da bi imel s tekom na koncu manj vzponov, ker bi ga zihr kaj zabilo, lepo s hojo, nekateri norci pa v dolino, kolkor gre.
A, vi kar laufajte, sicer mi ni jasno, kako lahko brez posledic čez vse tiste korenine in zares zaj… teren, a vi kar… Bom pač jast szi mojo hojo mal skupno povprečje pokvarila. Seveda sem doma razmišljala, kolko botov bo meni zneslo priti na vrh. Konec koncev sem se včeraj podala prvič v životu na tako dolgo preizkušnjo. Na Sladkih6, ki so bile zame po par letih premora, največ, kar sem dala skozi, je bilo treba lepo le po ravnem, a tu je hrib in pole dol, zafrknjen teren u nulo in za hvala lepa še enkrat več cajta kot Sladkih6.

Kaj naj pričakujem? Ja, nič, mati, bejži, če bo šlo, bo šlo, če ne, pač ne. A tam zadaj, v enem kotku mojih kravželčkov mi je vseeno hodila po glavi številka 10. In pa, če bo 9, ne bo nič wrong, če bo pa 11 ali pa celo 12, ja to pa…

Jejžeš, da ne bom predolga, saj bi nakladala za vsak vzpon in spust, sam… bom mal bolj na hitro zdej.
V glavnem, do jutra mi je cajt minil, kot bi trenil. Že v temi sem na vse pretege buljila v zapise imen, ki smo jih imeli tekmovalci na številkah, ki nam jih je Avi zrihtal ( poseben plus zate, Avi) in če sem le uspela prebrat, sem izrekla ime in besedo vzpodbude. Tako tudi drugi meni. Hvala!

In še to, na hitro, eni so imeli tako močne luči, da ko so šli mimo mene, moje sploh ne bi nucala, saj se je naredil prav dan, ko so zdrveli mimo. Hudič je bil pole, ko ni blo nobenga, se mi je zdelo, da hodim po temi, kljub temu, da mi je svetilo.

Poseben odstavek si zasluži okrepčevalnica. Jast sem imela szi sabo ene hrane, da bi me lahko za tri cele tedne v bunker poslali, pa je ne bi zmanjkalo. In to zato, ker je pač v predhodnih navodilih pisalo, da okrepčevalnica pač bo, dokler bo kaj gor. Ja, ma čakte! Miza, obložena szi vsem, kar si lahko zamisliš, in to vseh 12 ur! In to za vseh 115 norcev! Ja, ma čakte! In to, da boste vedeli, uni ki ne veste, ni bilo treba NIČ štartnine plačat! Ja, ma čakte! Kako se lahko to napiše, da bo zadosti pohvalno delovalo? BWOOO???!!!

Ola, kje sem ostala? Aja, pri jutru… No, prvič sem se šla preoblečt, oziroma še slečt vetrovko po šestih vzponih, ki so mi, zares še enkrat napišem, minili just like that! Torej, ker sem se prvič preoblekla, se pravi, sem že prišparala 5 majic, ki bi jih Tonek sicer že ponucal.

To, da smo se szi vsemi pozdravljali in se spodbujali, ne bom več nakladala. Je bilo tega še pa še. In vzdušje, ne glede na to, da sem se z veliko tekmovalci prvič videla…

Z dnem se je začelo seveda tudi vsesplošno romanje Ljubljančanov na Šmarno in gužve ni zares zmanjkalo niti za tren. Od mikenih otročičkov, do rešpekta vrednih veteranov. Če bi bila moja pot na Plaz tako obljudena…( je to dobro ali slabo? )

Ne glede na gužvo so uni, ta najbolj nori norci, drveli gor pa dol, midva, malo bolj normalna norca, pa sva imela v povprečju glih slabo urco za gor in dol. In že smo pri številki 10. Ravno, ko sva se spuščala po devetem proti dol in sem se v glavi začela veseliti, kolk sem jast super in fejst in oh in sploh, me šavsne nekaj v kolenu!
Na, mati, zdej imaš! Kaj zdaj, boš prišla do dol in pole še en bot gor? Kaj se veseliš prezgodaj? Kaj se nisi še navadila? Najprej naredi, pole se veseli!
Ma, zdej bom pa grizla, tudi če se priplazim na vrh , pej ni hudič! Če sem zdržala z užitkom devet ur, ma bom pa še potrpela eno malček, aneda? No, in gor je šlo, se mi zdi da sva bila na vrhu ob desetki, ob 11.38. Kaj zdaj? Pomigam malo szi kolenom sem pa tja in se mi zdi, da bi zdržalo še en bot? Kaj naj, če ne , delava še dve polni uri na vrhu? Greva še en bot? Bejžva, ale, bo kar bo! In sva šla. Z bolečino, ma, dej, mati, buh vej, kej vse druge boli? Boš pa ja tudi ti mal potrpela! In sem!

Z enajstim vzponom sva zaključila ob 12.50! Še dvanajstič bi mi ratalo, če bi hotela!? Ma, ne, mati, dovolj! To je to za teve solde!
Seveda, več kot presrečna, z izpolnjeno normo! Če bi mi kdo pred leti rekel, če se grem podit po Šmarni gori od dveje ure ponoči do dveje popudan… Ej, dečko, kaj je szi tabo kaj narobe? Ma, ker Predin poje uno…Bolj star, bolj nor… Zakaj bi bla jast izjema?

Jej, čakte, ta zapis je zdej že mal dolg, aneda? Ja, ma, kej čem, v dvanajstih urah se polhno doživi. In jast moram pač čimveč zapisat. Da bom čitala, na stara lejta… al pa, da bom vnučkom pokazala, kje je bila njihova nona… Al pa morda celo pravnučkom?

No, bejžmo naprej, torej. Po zadnjem vpisu cajta me je moj še malo dražil, daj, daj, greš še en bot? Ma, ne, ne…. Ma, ja, ja…Ah, pustim za drugič!
Bejži, mati, se hitro sezut, tja k vodi teve covate in vrži tace pod špino, če bo šlo sploh kaj proč, zakaj enga praha, unga, prav ta živga… smo ga tudi popapcali nejki… Uf, kako je pašalo.
Zdej, ne vem, če kdaj in kolku piha na Šmarni, ma, se mi zdi, da sva midva szi sabo pripeljala uno burjo, ta pravo vipavsko, na momente prav orkansko???

Ko sva se očedila, sva si v gostilni privoščila enga ta kratkega in en pir in tudi joto sem pojedla, čeprav sem bila sita, kot že rečeno, od vseh dobrot na okrepčevalnici.

Loni je ob 14-h hitro šibala izračunat, kdo je kdo in kaj je kdo naredil, in prav kmalu je sledila prisrčna, s polno mero pozitivnega vzdušja, kot, da nismo še prav nič zmartrani, podelitev.
Zmagovalci, to pomeni uni specijalni norci, ki so bili na vrhu največ botov, so se seveda morali še malo ven pokazat in izpostavit, da smo jim mi, ostali zmagovalci, to pomeni, malo manj specijalni norci, iskreno zaploskali, ker so si aplavz od pač nas, navadnih norcev zares zaslužili.
Skoraj da ne solze na očke so prišle, ko se David zahvali svoji dragi Andreji in vsem, ki so mu pomagali.
In UrsaD se jima je z zares skromnim darilcem v imenu vseh zahvalila, da sta prava človeka, na pravem mestu in da sta s toliko pozitivne energije človeka, ki jima lahko uspe, kar si zadata, kar marsikomu ne bi nikoli uspelo! HVALA!

Še skupinsko fotkanje za spomin in kolonca norcev se je počasi vrnila v dolino. Pot mi je ob čikulanju z Zdravcem minila, kot bi mignil in, če bi mi kdo ukazal, naj grem gor še en bot, bi šla. Ma, ker mi ni nihče ukazal…

Še zadnji pozdravi v slovo z vsemi in že sva na poti domov, jast polna samih lepih vtisov, ponosna, da sem lahko del te družine, pa čeprav mi ( joj, ko gledam fotke, kje dobiste tako debelo rit, saj se tolažim, da nimam take ) špeh s tazadnje in stegen nikakor noče izginit in bi bila, če bi šteli zgolj in samo kilogrami, ki jih nosiva szi sabo, jast in Plevel ali Kairos, nesporna zmagovalca. Vam, ostalim niti ne bi bilo treba na tekmo priti! Hehe.
To je to, za teve šolde.

Aja, še to! Če slučajno pri zapisu Tonekovih cajtov kaj ne štima ?! Ali je morda kaj zapackano, da se ne da prebrat, kolk vzponov je opravil? Saj že vemo, aneda, če je ponucal vseh enajst majic, je to to!

[muc]

Jutrooooooo...no zdej sem se pa le naspal...kot nov! haha
Hmmm kaj povedati za včerajšnje druženje na Šmarni gori?!
Najprej res en velik HVALA LEPA Aviju & Kepici!!!
Res sta enkratna in ni besed, ki bi lahko opisale vajino požrtvovalnost, pridnost, organizacijo,...hvala za vse!
Družba, energija vsi te nasmejani obrazi, ki jih srečuješ vseh 12 ur pa itak povedo vse...plan 10 vzponov je v taki družbi "čist easy" hahaha...no tolk lahko spet ni blo ampak sem "happy"
Bravo in čestitke vsem pa ni važno koliko vzponov je kdo naredil...važno je, da je lep dan za nami.

Uživajte in se kmalu kje srečamo!...see ya

p.s.
...zdej pa na en kratek špancir na Šmarno g...

[dexi27]

Noro!!

Zakonca Kadunc

Paše če je konkurenca neregerirana

Sem pa zadovoljen sam s sabo in to je glavno!!

Ja res noro, EČO ČESTITAM ZA ZMAGO

[marjan]

Prvič na 12 ur Šmarne. No "material" je zdržal 6 ur, kar pa ni čudno na vse težave v zadnjih 1,5 leta. Zadovoljen sem z 9 vzponi v 6 urah in 3 minutah (nahrbtnik je bil pri zadnjem vzponu pretežak , da bi ujel 6 ur.) Zdaj pa po pameti naprej. Vesel sem predvsem, da je desna mečna mišica zdržala vse napore, kajti z njo sem imel pred mesecem dni obilo težav. No že med tekmo so me rahlo bolela kolena in še krč me je počakal . Še dobro, da nisem nadaljeval, kajti danes bi bil kot podrta omara. Dejstvo je da je to zelo težka preizkušnja, ki zahteva vrhunsko pripravljenost. Tako pa sva s Polono danes osvojila še Planino nad Vrhniko kot izgon mlečne kisline.Glavni plani za letos so v glavi: Istra 65 km, sljemenski maraton nad Zagrebom in seveda CCC 100 km UTMB. Čestitke prav vsem, ki smo se srečevali na ljubljanskem svetišču Se vidimo... Uh, da ne pozabim. Hvala Avi, Kepica, najboljša sta.

[klas]

hej ho kompanija...

ej, ampak tole včeraj pa je blo noooroo ... kneda ?

...no meni je ratalo 15 botov gor pridet (kot bi rekla ZZtopka) - izenačil lanski rezultat (več zmorejo po mojem mnenju le izvanzemaljci

ampak bil sem najdlje na progi - 11ur in 59min. Ob ca. 13.10 sem se si na vrhu Šmarne rekel, da sem itak mal in da gremo še enkrat dol.

In res. Dol sem spustil...ni mi jasno, kako sem preživel...in srečal že "ta glavne", ko so šli gor in nosli transparente in robo. Predem dol on 13.27 in vidim TONEka, ki glih gre gor, vpisne knjige ni blo več. Se napijem in ob 13.30 ob vznožju Šmarne gore molim boga, da mi rata prit gor do dveh. Vsak korak premerim, da se kaj ne zalomi. En neroden stop bi vse pokvaril. Vlečem, vlečem, gonim in vrh! Malo pred drugo, mi LONI maha, še je čas...in ob 13.59 !!

A nekaj ni ni jasno pri vsem skupaj :

Kako lahko prideš (teoretično in praktično) na to 12 urno prireditev brez denarja, brez hrane in brez pijače...pa maš skozi za pit in jest
Na to lahko odgovorita le Kepica in AVI !! To je čudež! Preprosto neverjetno in hvala vama za vse

Pa tud to ni jasno. Kako lahko delaš na tej prireditvi nekaj, kar sicer nikakor ne bi počel?
Na to lahko odgovorita spet le Kepica in AVI, ki sta združila same take prijatelje in znance - take vedrega duha in sposobne pripraviti tako fenomenalno vzdušje, kot smo mu priča na 12 urah Rekorda Šmarne gore! Hvala za vse kompanija!!



Torej brez dvoma...najbolj srčna prireditev pri nas

[lzajc]

Sicer nimam navade razglablat o dogajanju na dirkah, ampak tole...
Sem triatlonec, ki je letos zamudil pripravljalno obdobje zaradi poškodbe. Slučajno sem opazil na forumu razpis in glede na to, da živim pod goro, sem se odločil za udeležbo ! Nikoli v življenju še nisem tekel več kot 25km, vedno me je pa zanimalo, kaj hudiča se melje po glavah našim ultra tekmovalcem.Torej, to je idealna priložnost da grem na štart ! Torej prvi cilj je bil, ostati na trasi - do konca da vidim, kako izgleda ko res ne gre več !
Potem so se pa presenečenja kar vrstila. Ob prejemu številke in vrečke spozorjev, ki jo ponavadi prejmeš na PLAČLJIVI prireditvi, dobiš zraven še topel in prijazen nasmeh ob dveh zjutraj ! Na trasi so se ves čas vrstili pozdravi in vzpodbudne besede sodelujočih, da o okrepčevalni postaji sploh ne izgubljam besed ! Na koncu pa sem vseeno zelo ponosen na svojih štirinajst vzponov v zelo slabi trenutni pripravljenosti ! Da sem tekmovalec in da sem prepričan, da glava zmeraj v zaključkih tekmovanj odigra glavno vlogo vidim danes, ko težko počepnem na wc školko Zprna stvar pri včerajšnji zadevi je, da je bila glava v igri predolgo časa
Čestitke predvsem tistim, ki ste na trasi vztajali do konca, ker po mojem mnenju gre predvsem za to ! ostalo je trening oziroma druženje v res perfektni družbi

Verjamem, da se bomo še videli, čeprav sem prvič v življenju zelo navdušen nad dvigalom v našem bloku

[Markej76]

Serbus

Te prekrasne prireditve sem se udeležil prvič in bil zelo pozitivno presenečen.

Hvala Andreja in David za prekrasno preživetih 12+ ur v prijetni družbi, ob apokaliptičnem pogledu na Šmarnogorsko pobočje.
12h ur je ob vseh vzpodbudah hitro minilo, na koncu še eno pivo na vrhu, malo čvekanja, podelitev in odločitev, da se sem še vrnem.

Čestitke vsem in vsakemu posebej

LP
Marko

[matej-jethro]

Bilo je čudovito Aviju in Andreji izrekam vso hvalo in pohvalo za zamisel in organizacijo ter izpeljavo tega fantastičnega dogodka Zelo realno oceno je zapisal Izajc, ki je prišel prvič na tekmo takšnega značaja Seveda k takšni tekmi ogromno prispevamo tudi sodelujoči, ki znamo ceniti, spoštovati, bodriti in pošteno tekmovati. Show must go on
Sicer sem bil do sedaj le redko na ponosu Ljubljane, a videti oblačilno folkloro, ki prevladuje na strminah gore je vedno.....zrak jemajoče Samo zato sem bil občasno nekoliko bled
Imejte se strahotno lepo

[semjul]

Četrtič sem se pridružil skupini zasvojencev, ki verjamejo v lepoto štarta ob dveh zjutraj pod Šmarno goro in nirvani cilja na vrhu Šmarne ob drugi popoldan. Četica, ki se vzpenja je vsako leto daljša in vse več je novih preizkuševalcev zasvojenosti. Vzpon dva, šest, morda deset. Si že zraven, Šmarna ne odpušča, ko te zgrabi, si njen.
Pričel sem v dolgih rokavih, dolgih hlačah, kar se je že po prvem vzponu pokazalo za vročeeeeeee. Ob prvem spustu sem izgubil rokave, ob drugem dolge hlače in lažje zadihal. Glede na vremensko napoved sem se zavedal, da moram glavnino opraviti v prvih šestih urah. Trikrat po dve uri, s tremi vzponi, bo devet vzponov nato pa na izi do dveh vsako uro po enega. Prvi in drugi dve uri sta šli kot namazani, v tretjih dveh se je bilo potrebno hidrirati, poiskati WC, kar na polomljeni Šmarni ni bilo enostavno, poskrbeti za vnos energije in minute so šibale kot nore. Sploh ne morem verjeti, da grem na 12 ur dolgo norijo po hribu in da štejem minute. Vseeno sem stisnil in v sedmih urah opravil z desetimi vzponi. Zmagal sem, se smejem sam sebi! Za nadalnjih pet mi je ostalo po uro na vsakega! Tačas se je zdanilo, vse več je bilo obiskovalcev in na trenutke, ko je sonce pogledalo izza oblakov in se je veter umiril je postalo zelo, zelo vroče. Toliko prijateljev in znancev! Vsi z energijo zmagovalcev. ZZ Topko sem slišal pet minut preden sem jo srečal, Muc je šibal kot gepard, Miha mi je vseskozi dihal za ovratnik, vse dokler se ni odločil malo pohiteti in opraviti vzpon ali dva več. Srečko, ta je "žvat", in prav vesel sem prijateljevanja in precej skupnih kilometrov. Kako bi lahko bilo drugače, z Zdravkom sva ob srečanju zapela, zaklical mi je še, naj malo stisnem, da je časa za šestnajst vzponov. S Kepico in prijateljicami smo poslušali ptičke, z Janezom sva se spodbujala, z Avijem rekla kakšno Knapovsko. Sukar, je vedno nasmejan, malo podregnil obme, in me vzpodbujal, sam sem mu vračal v isti meri. UršaD me je lovila iz vzpona v vzpon, a sem ji le ubežal za enega, priznam, zelo sem se moral potruditi. Zanimivo, srečevala sva se vsakič na istem mestu. Maryet, najprej čestitke, sem vzklikal in jo bodril, saj sem vedel da je napadala prvo mesto. Maja kot novinka na pobočju, je z vedrino in nasmehom kraljevala vseh 12 ur in opravila odličnih 14 vzponov. Jaka ki je pri novincih branil moško čast, je bil nad dogajanjem tako navdušen, da me je ob smehu in pozdravljanju, za boljši vtis še lopnil po ramenu ali hrbtu in zraven vpil »Bravooo legendaaaa« Mislim, da sem mu nekje v šestem sedmem vzponu dejal, da ima težko roko, in me bo poškodoval, saj sem se vse težje upiral želji da mu zakričim »Bravoooooo gušteeeeer« in ga lopnem nazaj. Alenovski je predstava zase, saj je ena velika hiteča energija s širokim nasmehom. Le na kakšno gorivo šiba tale poba? Tudi Alja in Ero sta nas razveselila s častnim vzponom. Malce je Alja presenetila, bila je brez fotoaparata, pa tudi obljubljenega časa, da ji povem kakšno zgodbico v živo, mi ni naklonila. Vendar mi je njen nasmeh ob srečanju nalil nove energije. In smo že pri 14 spustu. Kako čas leti. Krči, pa tudi utrujenost sta me načela. Vroče mi je bilo ves čas. Ugledam znan obraz na vzponu. Davor, me je prišel vzpodbujat v zadnjih dveh vzponih. Hvala! V zadnjem petnajstem, sem si dal časa in se pošteno razgledal po pobočju Šmarne gore. Hudo razdejanje vsenaokrog. Polomljena in podrta drevesa, marsikje izruvana s korenino in udrta steza. Narava je močnejša od človeka, kar nam vsake toliko tudi pokaže in nas opomni kam sodimo. Kdor jo razume, se zamisli in še bolj ceni dar življenja, kdor je ne, je pa tako vseeno. Nekomu je strgana jakna razlog za jezo, drugemu grdo zvinjen gleženj ni. Takšni smo, pisani in vseh barv, ampak na Šmarni se to vsako leto zlije v mavrico nočnih lučk in opoldanskih nasmehov. Avi in Kepica, še pridem razdirat knapovske in poslušat jutranje petje ptic. Hvala vama za energijo, katere en hunt pripeljem tudi domov. Večkrat sem srečal sotrpina z nickom Plevel in ves čas me je mikalo, da bi po knapovsko zakričal "js sm pa kroca" (motika), vendar nisem bil siguren v reakcijo, ali bi se ustrašil, ali smejal, ali pa bi ustrašil mene.
Vsem, ki vas v pisanju nisem omenil, ne zamerite 130 ljudi, hej, to res ne gre, vem pa, da ko bo poročilo v branju, ko bom pritisnil potrdi, se bom spomnil še tega in onega pa spet ta dogodek in oni nasmeh. Vedite, da ste v mojih očeh vsi po vrsti face in zmagovalci, ker če ne bi bili, tudi jaz nisem.
Prvo leto sem opravil z 12vzponi, drugo 13 vzponi, tretje 14 vzponi, in letos, četrtič s 15 vzponi. Naj si zadam za prihodnje 16 vzponov, ali se naredim bolanega ? Odgovor je preprost, hudičevo bo treba trenirat. Kdor ne ve, kaj je hunt, pa naj vpraša, hahahaha.

[zvone]

Vau!

To pa je bilo...

Čestitke vsem!

lp. zvone

[TONEK]

Le kdo bi si mislil, da se bo ¨požar¨, ki sta ga pred petimi leti zanetila David in Andreja, z leti tako razplamtel. V prvi izdaji se nas je šesterica podila gor in dol po božji poti, letos nas je bilo že 115. Le kaj vleče mlade (in nekaj starih) na to preizkušnjo, saj konec koncev ni majhen napor premagati v enem dnevu 5, 6 ali celo 7000m višinske razlike.
In jaz poznam odgovor. To sta že omenjeni prijeten par, ki zna s še nekaj sodelavci izpeljat brezhiben dogodek. Kot je že nekdo pred mano opisal; na to tekmo lahko prideš brez denarja, brez hrane, brez pijače, kajti vse to in še veliko drugih dobrot je na razpolago vseh 12 ur. Jaz mislim, da bo s takim trendom porasta udeležencev treba uvesti štartnino in limit, posebno če bodo tekme v marcu (za kar je bila letos kriva narava), ko je pot že večinoma suha.
David in Andreja, še enkrat hvala za lepo preživeti dan.

[migavc]

Za odlično izvedbo v vseh pogledih sem se Kepici in Aviju prisrčno zahvalil že na prizorišču samem. Sicer pa vaše besde, predrage sotrpinke in sotrpini, povedo vse. K temu lahko dodam le to, da je vse res, celo več kot res!!
Lep pozdrav Brane.

[pajo]

Prvič sem bil na tem teku. Vsako leto so me na Krožniku spraševali: pajo prideš? Pa sem imel vedno dobre izgovore samo, da me ni bilo. Ampak 1x je pa bilo treba probati. Vem, da za nočni tek pa sploh prvič ko ne veš kje je kaj - sem se za to odločil bolj za jutranjo izvedbo. Ko sem parkiral ob 5:10h se je že od daleč videlo tekače. Šmarna kot, da je bila okrašena jelka z lučkami. Enklratno. Sem vas kar nekaj časa v miru na parkingu opazoval. Kaj malo rabi človek, da je dobre volje. Samo en pogled.Ko so nekateri izvedeli kje sem bil marsikomu ni jasno v čem je fora. Saj je ni .To so samo dobra družba bolj kot ne znanih oseb,ki se srečujemo na tekih širom Slovenije. Že sam nasmeh pove dovolj. Odkrit. Kaj hočeš še lepšega na tak dan? To je kemija, ki se je ne da kupiti. Dobra,pozitivna energija , ki jo dobiš in vračaš. Tako pač je.Dokler bo tako bo še v redu. Ma itak, da bo. Samo nas ne bo več.
Draga zakonca Kadunc...

[Loni]

Večkrat sem srečal sotrpina z nickom Plevel in ves čas me je mikalo, da bi po knapovsko zakričal "js sm pa kroca" (motika), vendar nisem bil siguren v reakcijo, ali bi se ustrašil, ali smejal, ali pa bi ustrašil mene.

To je bil pa Vinko, ki je prišel malo na izlet s Primoža. Njegovega "brata dvojčka" je položil en zoba, grem staviti, da bosta drugo leto spet ob dveh zjutraj oba pri stopnicah. Pa mu boš lahko kaj zavpil.

[Cormi]

Torej brez dvoma...najbolj srčna prireditev pri nas

Pa na Sladkih6 ne gre pozabiti!