- 13 Mar 2016, 21:22
#346251
Letos že tretja Malta. Zanjo sva se s Tinijem odločila že septembra. Kmalu nakupila letalske karte, ki so bile res poceni(50). Nerodno je le to, da prav zelo ne moreš izbirat med termini poletov iz Trevisa. Leti le ob torkih in četrtkih(OK in nedeljah). Najprej je Tini nahecal še kolega Grega(z Anjo), jaz pa bratranca od soseda in smo šli..
Se nam je od vsega začetka na daleč videlo, da nismo prišli rušit rekordov, že na letališču v Trevisu je ena od mnogoštevilnih Slovenk pikro pripomnila:"lej, ga že pijejo.."
Malta nas je pričakala v soncu, avto smo hitro prevzeli, malo več težav smo imeli z zlaganjem kovčkov petih oseb v i20ko, a z malo dobre volje smo se potem vsi po levi odpeljali proti Sliemi. Malta se od zadnjič ni prav veliko spremenila, Mercury Residence je še vedno na Depiro Street in tudi Cathedral street je še vedno "street next to the church", aja in Simon ima še vedno zelo dobrega, gostega Guinnessa. Le restavracije Konak, kjer sva pred leti jedla odlično hrano z roštilja žal ni več.
Prvi dan smo namenili ogledom Valete, v glavnem smo iskali kak lokal z dobro hrano, a smo se ustavili skoraj v prvem na trgu Republike, kjer sem jedel neverjetno dobro popečeno mečarico. Kljub soncu smo se podali na dooolg sprehod do Hard Rock Caffeja, ki je v predelu Waterfront. Nazaj smo se odpeljali kar z busom, ki jih je na Malti res v izobilju, pa še poceni so. Po kratkem sprehodu do San Juliansa, smo našli Gululu Kcina Maltija, kjer naju je natakar zbaril za eno belt fish, ki je bila sicer okusna a s precej kostmi. Seveda ni šlo brez odličnega lokalnega "refoška". Zvečer smo obiskali nekaj bližnjih lokalov, na hitro dvignili še štartne številke v bližnjem hotelu, potem pa do zgodnjih ur prepevali borbene pesmi.
Soboto smo namenili obisku JV dela otoka. Vasica Marsaxlokk je z rumeno modrimi ribiškimi čolni, ki so lenobno poplesavali v še dokaj mirnem morju, ter morskim vonjem prav klicala po jutranjem dodatku zajtrka. Se vsedemo v prvo odprto restavracijo, začnem na glas brat jedilnik(moje želje, kaj vse bi jedel), ko reče fant:"da vam napravim kao neku mezu.." Po kratkem šopingu kar na odprti tržnici nam je Anja našla znamenito pekarno v Žurriequ. No, prav zlo znamenita ni, ker smo jo kar nekaj časa iskali, potem skoraj preskočili, so nas pa v njej prav po domače sprejeli, pokazali peč, odnesli pa smo cel kup slaščic in kruh, ki se je kar topil v ustih. Manjkale so le še kake slane sardele..Naslednja točka je bila Modra jama, ki je do zdaj še nikoli nisva obiskala. Za fotografiranje je bil tokrat zadolžen Marjan, ki je nekje blizu jame zgledal prikupno deklico na ograji kako strmi nekam proti morju. Ni bilo dovolj, da sem zmanjšal hitrost, je bilo treba it pogledat kam zre..Čez ograjo, po enih strmih stopnicah v kanjon, kjer smo padli v tabor plezalcev, ki so nam nekje nižje obljubljali dostop do morja, z le majhnim 2-3m skalnim prehodom(v katerem so se lesketali klini). To smo seveda spustili in se srečno vrnili ter poslikali od daleč Modro jamo(vsaj mislim da smo jo..). Pot nas je vodila še do Dingli klifov, vsa pokrajina je bila prijetno nasprotje sicer zelo gosto naseljenemu severnemu delu Malte. Carbo loading smo opravili v San Juliansu v eni špagetariji, kjer smo jedli dost spodobno pašto. In zvečer potem še eno..
Maratonski dan smo začeli zelo zgodaj, saj smo imeli že ob 6ih odhod iz Slieme. Iz apartmaja je običajno 15 minut, ki smo jih z Marjanovim hitrim vodenjem premerili prej ko v 10ih minutah.. Na štartu je bilo kar hladno, a kake volje in potrebe po ogrevanju nismo kazali. Štart je bil zlo umirjen in tako tudi še nekaj prvih kilometrov. Marjan je sledil mojemu počasnemu tempu prvo uro in pol, ko je ugotovil, da bo tole pa eno samo matranje. No in takrat, na 15 kilometru sem prvič shodil, kar sem potem redno prakticiral. Vroče je bilo nenormalno, pihal je vroč južni veter, da je tekače okoli mene kar prestavljalo(mene seveda ne, saj imam konkretnih 100+). Čas je mineval v neskončnih samoizpraševanjih, kaj mi je bilo tega treba, če bom z dokončanjem čemu bližje, morda višje, globje? Ves čas so rezko tulile sirene in tudi za cesto postavljeni reševalci so nas vse bolj z zanimanjem opazovali, spraševali po počutju. Pred leti, ko sem lovil čas dobrih treh ur sem večino zadnjih 4 km ob morju prehodil(zaradi krčev), tokrat pa zaradi moje splošne nepripravljenosti. Letošnje davčno potrjevanje je pustilo sledove. Sem imel pa tako več časa opazovat nastopajoče bende(ki so na koncu mojega "teka" že zlo pospravljali svojo feršterkarijo), v spominu mi je posebej ostal ostarel ribič, ki je pred svojo delavnico poslušal lagoden blues. Začuda me sploh ni motilo, da sem toliko hodil, sem pa v cilju res imel že vsega dovolj..K sreči me je Marjan počakal in sva med potjo v apartma zmogla še vsak po eno jufko pred praznenjem zalog Ciska. Kasneje smo od lastnice apartmaja izvedeli da je na teku en tekač umrl. Kap ga je 100m pred ciljem. Res hudo. Popoldne smo potem po mal lovljenja Tinijevih znancev pristali v Fresco's restaurant, kjer sva s Tinijem dobila fenomenalne goveje fileje z odlično gobovo omako. Zaključek večera je bil potem v mal oddaljeni Fortizzi, kjer smo za konec zmazali poleg T-bonov še mali izbor tortic.
Ponedeljek je bil seveda bolj umirjen, namenjen pa raziskovanju Z dela otoka. Z Marjanom sva obiskala nekaj krasnih zalivov s turkiznim morjem in (februarja)samotnimi plažami, še lokali so bili žal večinoma vsi zaprti..Malu naju je začel skrbeti vijak, ki sva ga odkrila v zadnji gumi in ker se nam Iztok ni oglašal na telefon, smo se prepustili usodi. Zjutraj pa spet zgodnji odhod in ja, guma je zdržala(vsaj do letališča).
Če še koga kdaj zamika: letalske povezave so ugodne, apartma se dobi že od 15-20EUR/osebo/noč, najem avtomobila je smešno poceni(le zavarovanja ne preplačat preveč), še s parkiranjem februarja ni pretiranih težav, cene v lokalih so pa tudi sprejemljive..
Je včasih rekel naš sotekač: če sem dober-sem dober!; danes pa mi je Marjan poslal nov slogan: če si dober-si živ!
Se nam je od vsega začetka na daleč videlo, da nismo prišli rušit rekordov, že na letališču v Trevisu je ena od mnogoštevilnih Slovenk pikro pripomnila:"lej, ga že pijejo.."
Malta nas je pričakala v soncu, avto smo hitro prevzeli, malo več težav smo imeli z zlaganjem kovčkov petih oseb v i20ko, a z malo dobre volje smo se potem vsi po levi odpeljali proti Sliemi. Malta se od zadnjič ni prav veliko spremenila, Mercury Residence je še vedno na Depiro Street in tudi Cathedral street je še vedno "street next to the church", aja in Simon ima še vedno zelo dobrega, gostega Guinnessa. Le restavracije Konak, kjer sva pred leti jedla odlično hrano z roštilja žal ni več.
Prvi dan smo namenili ogledom Valete, v glavnem smo iskali kak lokal z dobro hrano, a smo se ustavili skoraj v prvem na trgu Republike, kjer sem jedel neverjetno dobro popečeno mečarico. Kljub soncu smo se podali na dooolg sprehod do Hard Rock Caffeja, ki je v predelu Waterfront. Nazaj smo se odpeljali kar z busom, ki jih je na Malti res v izobilju, pa še poceni so. Po kratkem sprehodu do San Juliansa, smo našli Gululu Kcina Maltija, kjer naju je natakar zbaril za eno belt fish, ki je bila sicer okusna a s precej kostmi. Seveda ni šlo brez odličnega lokalnega "refoška". Zvečer smo obiskali nekaj bližnjih lokalov, na hitro dvignili še štartne številke v bližnjem hotelu, potem pa do zgodnjih ur prepevali borbene pesmi.
Soboto smo namenili obisku JV dela otoka. Vasica Marsaxlokk je z rumeno modrimi ribiškimi čolni, ki so lenobno poplesavali v še dokaj mirnem morju, ter morskim vonjem prav klicala po jutranjem dodatku zajtrka. Se vsedemo v prvo odprto restavracijo, začnem na glas brat jedilnik(moje želje, kaj vse bi jedel), ko reče fant:"da vam napravim kao neku mezu.." Po kratkem šopingu kar na odprti tržnici nam je Anja našla znamenito pekarno v Žurriequ. No, prav zlo znamenita ni, ker smo jo kar nekaj časa iskali, potem skoraj preskočili, so nas pa v njej prav po domače sprejeli, pokazali peč, odnesli pa smo cel kup slaščic in kruh, ki se je kar topil v ustih. Manjkale so le še kake slane sardele..Naslednja točka je bila Modra jama, ki je do zdaj še nikoli nisva obiskala. Za fotografiranje je bil tokrat zadolžen Marjan, ki je nekje blizu jame zgledal prikupno deklico na ograji kako strmi nekam proti morju. Ni bilo dovolj, da sem zmanjšal hitrost, je bilo treba it pogledat kam zre..Čez ograjo, po enih strmih stopnicah v kanjon, kjer smo padli v tabor plezalcev, ki so nam nekje nižje obljubljali dostop do morja, z le majhnim 2-3m skalnim prehodom(v katerem so se lesketali klini). To smo seveda spustili in se srečno vrnili ter poslikali od daleč Modro jamo(vsaj mislim da smo jo..). Pot nas je vodila še do Dingli klifov, vsa pokrajina je bila prijetno nasprotje sicer zelo gosto naseljenemu severnemu delu Malte. Carbo loading smo opravili v San Juliansu v eni špagetariji, kjer smo jedli dost spodobno pašto. In zvečer potem še eno..
Maratonski dan smo začeli zelo zgodaj, saj smo imeli že ob 6ih odhod iz Slieme. Iz apartmaja je običajno 15 minut, ki smo jih z Marjanovim hitrim vodenjem premerili prej ko v 10ih minutah.. Na štartu je bilo kar hladno, a kake volje in potrebe po ogrevanju nismo kazali. Štart je bil zlo umirjen in tako tudi še nekaj prvih kilometrov. Marjan je sledil mojemu počasnemu tempu prvo uro in pol, ko je ugotovil, da bo tole pa eno samo matranje. No in takrat, na 15 kilometru sem prvič shodil, kar sem potem redno prakticiral. Vroče je bilo nenormalno, pihal je vroč južni veter, da je tekače okoli mene kar prestavljalo(mene seveda ne, saj imam konkretnih 100+). Čas je mineval v neskončnih samoizpraševanjih, kaj mi je bilo tega treba, če bom z dokončanjem čemu bližje, morda višje, globje? Ves čas so rezko tulile sirene in tudi za cesto postavljeni reševalci so nas vse bolj z zanimanjem opazovali, spraševali po počutju. Pred leti, ko sem lovil čas dobrih treh ur sem večino zadnjih 4 km ob morju prehodil(zaradi krčev), tokrat pa zaradi moje splošne nepripravljenosti. Letošnje davčno potrjevanje je pustilo sledove. Sem imel pa tako več časa opazovat nastopajoče bende(ki so na koncu mojega "teka" že zlo pospravljali svojo feršterkarijo), v spominu mi je posebej ostal ostarel ribič, ki je pred svojo delavnico poslušal lagoden blues. Začuda me sploh ni motilo, da sem toliko hodil, sem pa v cilju res imel že vsega dovolj..K sreči me je Marjan počakal in sva med potjo v apartma zmogla še vsak po eno jufko pred praznenjem zalog Ciska. Kasneje smo od lastnice apartmaja izvedeli da je na teku en tekač umrl. Kap ga je 100m pred ciljem. Res hudo. Popoldne smo potem po mal lovljenja Tinijevih znancev pristali v Fresco's restaurant, kjer sva s Tinijem dobila fenomenalne goveje fileje z odlično gobovo omako. Zaključek večera je bil potem v mal oddaljeni Fortizzi, kjer smo za konec zmazali poleg T-bonov še mali izbor tortic.
Ponedeljek je bil seveda bolj umirjen, namenjen pa raziskovanju Z dela otoka. Z Marjanom sva obiskala nekaj krasnih zalivov s turkiznim morjem in (februarja)samotnimi plažami, še lokali so bili žal večinoma vsi zaprti..Malu naju je začel skrbeti vijak, ki sva ga odkrila v zadnji gumi in ker se nam Iztok ni oglašal na telefon, smo se prepustili usodi. Zjutraj pa spet zgodnji odhod in ja, guma je zdržala(vsaj do letališča).
Če še koga kdaj zamika: letalske povezave so ugodne, apartma se dobi že od 15-20EUR/osebo/noč, najem avtomobila je smešno poceni(le zavarovanja ne preplačat preveč), še s parkiranjem februarja ni pretiranih težav, cene v lokalih so pa tudi sprejemljive..
Je včasih rekel naš sotekač: če sem dober-sem dober!; danes pa mi je Marjan poslal nov slogan: če si dober-si živ!
