To, da je mene lahko sprovocirat, ve zdaj najbrž že vsak otrok, ki bere FB ali TF. No in se me je sprovociralo. Tokrat je kriv Toni Lekšetov. Je tko fajn….na Risnjaku…pa je tko fajn….na Sljemenu. Ma kaj, ko so pa oba dogodka stiščali v isti vikend. Vroč vikend, da ne bo prevelike pomote.
Ma v Ultrablues piše nekaj o sendvičih. Saj se ne primerjam s Samom, Boštjanom in Žigo. Moj sendvič je bil čist liliputanski. Ker do zdaj sem bila prepričana, da se tri dni zapored pač ne da športat. Ker drugi dan že umrjem. Pa sem probala v petek, ko je bilo potrebno it na nove nohte…pejmo pa peš. Tečem dol, zrihtamo nohte, pešakam nazaj. To je en kos kruha. V soboto na Risnjak. To je salamca. V nedeljo na Sljeme. To je pa drugi kos kruha. In tako je pač bilo.
Na Risnjak moj dragi ni šel, ker mu je bil ljubši maraton na Sljemenu. Sami se mi ni zdelo ravno vozit, Draga se je pa že zmenila z ljudmi s svojega konca. Ja pa dejmo povprašat krivca, če ma fraj zic. Ima. V soboto zjutraj do Cerknice, pa naprej s Tonijem. Toplo je bilo že, ko smo parkirali, pa je bilo še kar precej do štarta. Malo pogledam naokrog, če koga poznam…in jasno se derem ko jesihar, če me je do takrat kdo 'ne opazil' je bila stvar takoj popravljena. Opazila sta me Tonek in Marjan. Rečemo kako besedo, pa naprej vsak po svoje. Srečam še Drago, se tudi pofotkava…zdaj je čas, potem mi bojo itak vsi pobegnili.
Ob 10h stečemo s štartnega prostora. Zelo kmalu cesta začne nekako čudno viset – navzgor. Ma dobro, saj smo na trailu. Potem pa cesta rata steza. Tukaj se pa ne da več kar prosto po funtku prahitevat. Al moraš dovolj hitro stopit, da ne delaš zamaška, al pa moraš dovolj naglas it, da te spustijo naprej. Do vrh Risnjaka ste progi za 16 in 30 km namreč skupni, pa je nekoliko bolj gosta postavitev 'udeležencev'. Prilezem na Risnjak, se pofotkam, da se bo videlo, da sem res bila tam…pa na drugi strani v dolino. Najprej je pot kar precej strma in skalnata, potem pa se nekolik zravna. Maširam tako po svoje in…..kar naenkrat ležim na hrbtu. Se poberem, kot bi me kdo zbodu in pogledam okoli sebe, če me kdo slučajno vidi. Nobeden. Bentiš, nove nohte mam, a so celi? So celi
….gremo naprej. A?! Če so nohti celi, ne če so noge cele. Kera budala.
Potem se pot vije po lepi gozdni stezi, kjer se da lepo teč. Pa sem pritisnila na gas….saj v klanec itak ne bom. Prisopiham do prve okrepčevalnice, kjer mi prijazen možak napolni obe flaški z vodo. Se še napojim in najem – mašina sem bila že lačna kot volk – in jo pičim dalje. Pa ne za dolgo, ker je bil spet klanec. Naslednji hrib je Snježnik in je višji od Risnjaka. Lepo po svoje jo maham gorčez, ko kar naenkrat ugotovim, da sem po tazadnji mokra – čezinčez. Pišuka, meh je spustil. Edina sreča, da nikoli, ampak res nikoli ne hodim okrog z mehom. Sicer bi še danes trdila, da je spustil meh. Kmalu pridem na plano pa se je sonce skrilo za oblake in me je prav prijetno 'šparalo'. Tisti ta hitrejši so bili prav v vročini na planem, jaz pač ne. Pridem na vrh, kjer sta bila prijazna gospa in gospod. On je slikal z velikim fotoaparatom, ona z malim. Rečem, da imamo pri nas tudi Snežnik, pa mi ga prav prijazno pokažeta. Poslikam in grem naprej. K dežju se pripravlja in v smeri našega Snežnika že pada. Ravno pridem spet v gozd, ura je kazala točno 14:00, ko začnejo padati prve kaplje. Jih je bilo za vsega 10 minut, pa še to ,bolj ko ne, za vzorec. Preden bi se utegnilo shladiti, je bilo že konec dežja.
Do druge okrepčevalnice o kaki moči ni bilo ne duha ne sluha. Limit sem zopet ujela, tokrat imam rezerve 35 minut. Spet se napojim in malo podprem, natočim plastenke in…ja glej ga zlomka, zopet hrib. Ja tudi prav. Še enkrat moram na Risnjak. Počasi a vztrajno jo maham gor. Se prebijem na vrh in zagledam tablo, ki kaže, da je treba spet dol. Pogledam tistega, ki je zapisoval številke in prav resno rečem: 'Ja ravnokar sem prilezla gor, a zdaj moram pa dol al kaj?' Se je kar malo prestrašil, kakega psihopata je pokasiral. Dokler se nisem na vsa usta zarežala. Potem se je pa še on. Se mi zdi, da se še danes malo zemlja trese, ko mu je kamen od srca padel.
Prav hitro več ne grem, se mi ne da. Ne da se mi ne da. Prav hitro več ne morem. Pa še pot je taka, da ni 'ziher' stopinje. K sreči vodi zdaj le še navzdol. Pridem še do tretje okrepčevalnice. Tukaj imam pa samo še 25 minut rezerve. Zgleda, da sem res počasna. OK. Takoj, ko se pot malo k sebi spravi, bom pa mogoče še malo tekla. Pa sem res. Malo sem tekla, pa malo hodila, pa potem še malo tekla, pa ujela Zagrebčana, ki me je malo prej v diru prehitel, pa zgleda, da mu je zmanjkalo. Greva nekaj časa skupaj in klepetava. Se vleče zadnjih par kilometrov. Nikjer jih ni konca. Prideva na cesto, kjer smo dopoldan tekli v nasprotno smer, pa zagledam nekaj hudo znanega. Toni, a mene iščeš??? Ja lej ga zlomka…je prišel pogledat, če sem še živa. Dej šibej, zavpije, pa stopim na gas in juhuhu proti cilju. Zagrebčan se je odločil, da je GENTLEMAN in se je ustavil 50 m pred ciljem, ter počakal, da sem prišla jaz skoz, potem pa lagano še on za mano.
V cilju s časom 7:11 in nekaj sekund. Limit prehitela za dobrih 48 minut. Mi je kar malo samozavest zrasla. Po dveh nedavnih 'felerjih' se mi je to zdelo prav gosposko. Jaja, saj vem….ma kaki felerji, že to je zmaga, da sploh grem, je rekla Helena, in naša tajnica me je že tudi najajcala, da sem v enem letu in pol veliko dosegla. Pa vseeno je po Risnjaku vse zgledalo drugače kot pred njim.
Na koncu me je Toni še slikal, da se bo vedelo, da je res, ker fotografi so počasi že zaključili z delom. Pojedla sem svojo polento z golažem in popila pivo – je bilo brezalkoholno, ma bolje kot nič. In potem nazaj domov, da gremo jutri novim zmagam naproti.
Hvala Toni za vožnjo in potrpežljivost….a sem vam povedala, da je bil Toni pa prvi v svoji kategoriji…..jaaaa. Zmagovalec me je okol vozil.
Nedelja zjutraj pa….ja strah me je bilo, da sem čist preveč trda, tudi za samo en krog po Sljemenu. Ne trda od pijače, ampak od zateglih mišic. Ma bo že, je treba najprej na Sljeme prit. Po sprintani karti in zahvaljujoč Google Street View-u sem našla pravo pot na Sljeme s prve. A sploh veste, koliko ovinkov je speljanih na Sljeme??? Vršič je v amaterski kategoriji. Resno. Po moje jih je natančni 1350. Ovinkov. Pa sem našla tudi 'vidikovac' in tudi relativno primeren parkplac. Tokrat je bil tudi Damjan zraven. Greva podit divje svije po bregih nad Zagrebom. Dvigneva številki, rečemo kako z ostalimi Slovenci – nas je bilo kar nekaj – in potem je bil že čas za štart.
Poči pištola in stečemo. Ejga….a sem že kdaj povedala, da ne maram tečt? Res prav ne maram….in zdaj laufam z drugim krdelom dolčez s Sljemena nekam v divjino. Na maratonu. K sreči samo en krog. Je samo 14 km in sitno. Okrepčevalnice so kar na gosto. Mislim, da je bila prva že pri cca 3 km. Po razdrapani poti zaslišim eno čudno ropotanje. En gospod (Joso Hecimović) je bil na progi z berglami. Prijavljen na en krog, pa mislim, da sem ga videla še potem, ko je šel že v tretjega. Gospod je bil operiran na kolku, trenutno pa se pripravlja na Ljubljanski maraton. Kapo dol.
Potem je bila pred vzponom po stopnicah že druga okrepčevalnica. Vzamem kozarec, malo se mi je zdela čudno motna tekočina, pa jo vseeno spijem, kar na koncu ugotovim, da je to voda iz potoka. Malo me je zaskrbelo, pa sem si rekla, če so drugi, tud meni ne bo rit zoralo. Voda je bila vsaj hladna.
Po stopnicah mi je šlo presenetljivo dobro. Ko sem pomislila, kako se v službi vlečem po stopnicah v pisarno (pa je samo en štuk) sem se prav čudila sama sebi, od kje jemljem po včerajšnjem Risnjaku.
Prijadram na vrh stopnic do tretje okrepčevalnice in po svoji stari navadi spet kokodakam prav naglas. Z vsemi vse kar mi pade na pamet. Kar mi reče eden od prostovoljcev, da me pozna. Oke so mi padle ven. Ja od kje zaboga.
On: Si bla na Istri!
Jaz: Jaaa?!
On: Si bla na 110 km pa z možem.
Jaz: Jaaa?!
On: Na Orljaku sta se slikala pri križu.
A???? Še v Zagrebu v divjini Sljemena se ne morem skrit. Pa kaj naj grem na luno?? Razumem, da poznajo Zupančiča, da sem pa jaz res tako zjalasta, da me noben ne more falit??? Se bom mal zamislila. No tip naju je z Damjanom res slikal na Orljaku. Usred istarske pustinje. In si je to še zapomnu povrh.
Pa sem šla naprej. 2,6 km po razgretem asfaltu. Prav treba je bilo. V vsej šumi je blo treba glih po avtocesti speljat trail, al maraton, al kako ga že kličejo?! Pa dobro, če so vsi, bom pa še jaz. In sem glodala po asfaltu. Tik preden smo zapustili asfalt, pa že četrta okrepčevalnica. In ena gospa, ki prav zavzeto ogovarja prostovoljce. 'Kakav vam je to maraton. Znate koliko sam debelih ljudi vidjela na ovom maratonu?!' Ja prav ti reveži na okrepčevalnici so krivi, da nas je kar nekaj udeležencev pač prekomerno hranjenih. 'Šta vam ja tu moram pomoč?' je hladno odgovoril prostovoljec in naprej natakal izotonik v plastične lončke. Bravo poba. 1:0 zate. Kaj babo briga, kolk ma kdo kil? Saj jih nismo njej ukradli! Jaz mam svoje. Sem jih pošteno pridelala.
Bezljam naprej. Malo še tečem, večinoma hodim, pa pridem že do pete okrepčevalnice, 2 km pred ciljem. Fantje in dekleta so pekli. Je dišaluuuuuuuu! Popijem dva izotonika, pa še malo v boj za svobodo za ….kolajno. Iiiiii. Sem zmogla še mal gasa, da sem pritekla v cilj. In dobila zelo domiselno kolajno. Divjega pujsa v barvah. Potem sem počakala na Damjana, ki je bil na sviji maratonski progi…da ne bo kdo mislu, da sem pri nas samo jaz mal zažagana. Ga počakam s pivom v cilju…res, da pivo ni bilo preveč mrzlo, ma človek je občutljiv na grlu, pa je bilo mogoče še bolje tako.
Po malici…je bil pasulj dober, al sem bila pa tako zeloo lačna….pa še malo fotografiranja (Toni, Pavle in Nataša so bili prvi v kategoriji štafet 140+, tega se pa ne sme zamudit
) potem pa domov. Iz Zagreba, koder potrebuješ enako časa, da se s Sljemena prebiješ do pentlje Zagrab – Zapad, kot od tam do doma. Pa nisem doma kar takoj za državno mejo. In ta borba je bila v treh dneh najhujša.
, se odločim, nagovorim še prijateljico Vesno in naju prijavim.
in fajn se mi zdi, ko v drugi polovici tekme prehitevam mlajše predstavnike nasprotnega spola 
.Previdno na zame tehnično zahtevnih spustih, tekaško na zadnjem, ki se kar vleče. Tudi mene so grabili krči, čeprav se mi zdi, da sem pila dovolj, pa sem jih kar ignorirala, pa je šlo. Za okrepčevalnice smo vedeli, da bodo samo 3, obvezno natočit pijačo na vsaki, bile so pa dobro založene.
, mam šanse za stopničke 
