Evo še moje poročilo
Sežana, Kras, kraška burja, začetek tekaške sezone, ko za moja pljuča še ni prevroče ali prvega ne pozabiš nikoli. Vse to in vsakega po malem so vzrok, da mi je Mali kraški maraton preprosto všeč.
Letos sem se po krajšem tekaškem premoru ponovno postavila v startno vrsto. Tam nekje bolj proti sredini konca, brez pričakovanja v upanju, da me noge ponesejo z nasmehom v cilj. Želela sem si ne prevročega in ne vetrovnega vremena. Pobožne želje, ki mi v celoti niso bile uslišane. Pok startne pištole in srček je pričel malenkost hitreje razbijat. Čakanje in hoja in končno pričetek z nekajminutnim zamikom tudi zame. Do razcepa s tistimi, ki so zavijali desno na krajšo razdaljo je šlo malo levo in malo desno z nekaj drobljenja korakov. Nato smo ostali samo tisti, ki smo se podali na ta daljšo. Po slabih treh kilometrih ugotovim, da sem izgubila svojo družbo. Ujemam tempo, ki za polžko ni bil prehud in polžam dalje. V Lipici občudujem hrano za ušesa in dušo. Glasba pihalne godbe in lepota Lipicancev me ponovno gane. Kmalu zatem, ko Lipica postane le še bled spomin se pot prične spuščat. Na prečkanje državne meje že dolgo spominja le še tabla ob cesti. Moje noge so neverjetno spočite in brez problemov nadaljujejo pot. Ob cesti nas pozdravljajo gledalci, navijajo in nas vzpodbujajo in moja malenkost nebi bila jaz, če si ne bi vzela čas za stik rok najmlajših navijačev, ki so vztrajali ob cesti in pozdrav glasbenikom, ki so samo za nas pričarali glasbo iz svojih inštrumentov
. Čutila sem, da jim veliko pomeni. Meni pa tistih nekaj sekund, ki sem jih pustila na poti nič. Še oster zavoj desno in ponovno sledi vzpon, ki pa sploh ni tako hud. Niti 50 metrov višinske razlike na 5 km. To ni nikakršen bau bau
. Svojo energijo sem pravilno razporedila in lahko celo malo pospešila. Potem pa sem je pričelo. Vleklo in pihalo je z vseh strani. Tempo je kljub prizadevanjem padel, moj
pogovor same s seboj pa je bil boj s tem, da le nisem prehudo popustila razmeram na progi. Nekaj časa sem iskala zavetrje med tekači a ni kaj dosti pomagalo. Tiste, ki sem jih dohitela sem pustila zadaj, tisti pa, ki so prehiteli mene so bili zame prehitri in sem ostala zadaj. Od 18 km sem se krepko borila z vetrom a verjamem, da nisem bila edina. Prav prijetna popestritev je bila glasba dolgolasega bobnarja, ki je neutrudno izvabljal glasbo iz svojih instrumentov. Ko sem bila dovolj blizu cilja in slišala glas uradnega napovedovalca sem dobila nekaj dodatne moči, ki pa jo je vzel tisti res zadnji vzpon do mostu. Kaj češ je že tako. Kljub vsemu sem v cilj prišla nasmejana. S časom še daleč od mojega najboljšega pred mnogimi leti, sem zastavljeni čas presegla in se na progi celo zabavala.
Tečem zato, ker v teku uživam, ker mi noge in razum dovoljujeta, ker sem v družbi podobno mislečih, ker......