Ah, me nejki srbi in se moram spraskat...
V vseh medijih na veliko hvalijo, kako je Aleš prišel v cilj s slovensko zastavo.
Vse lepo in prav. Zastavo sem mu par sto metrov pred ciljem dala v roko. In Aleš je odtekel z njo do konca. Morda bi lahko dobil pred ciljem še kje kako drugo zastavo, če moje ne bi bilo? Ne vem. V Planici zagotovo, med tekaškimi navijači pa...???
Ne vem, če sem jo videla.
No in jast grem seveda za njim v ciljni prostor, da mi ( upam, da ne zahtevam preveč
), ko opravi z vsem fotkanjem in intervjuji, zastavo vrne. In pač čakam. Tam, v enem kotku...
No, in pole mi Aleš zastavo vrne. Mu še lepo čestitam in hočem ven. In pole pride najprej en redar, pole še en.
"Kaj počnete vi tukaj?"
"Ojej, nič, jast sem sam navijačica in sem prišla po zastavo k zmagovalcu, k sem mu jo posodla...
"
Me prime pod pazduho in šibaj, ženo, napolje, če bi rada še vidla sončni zahod danes
!!!!
In uni ta drugi me je kar z očmi prestrelil celo....
"Ja, gospa, kaj bi pa blo, če bi vsi lahko tako v cilju bluzili?"
"Ja, ne vem, če bi... zastavo dam samo zmagovalcu. Je eden dovolj."
" Beži, ženska, beži..."
In sem šla.
Sej, oni so samo opravljali svoje delo, jast pa?
Jast pa sem se še enkrat več prepričala o reku, da je dobrota sirota.
In še dosti botov se bom....