Zadnje novičke

[zz topka]

Ker je bilo tako pestro med prvima dvema, smo na tretjega - Alenovskega, kar malo pozabili. A tudi zate, Alen, velja EN VELIK BRAVO!!! !

[Tina79]

Ves teden že berem vaša poročila, vsakič pretečem z vami vse razdalje. Pa sem še jaz spisala en roman za mojo prvo petdesetko. Se spodobi.

Moja prva 50ka

Ne morem reči, da so se mi uresničile sanje, saj nisem nikoli sanjala, da bom pretekla tako razdaljo. Niti nisem o tem zelo resno razmišljala - do lani.
Res je, da se razdalja, ki jo lahko pretečem, iz leta v leto daljša, in vsaka daljša razdalja je nova potrditev. Po zadnji izkušnji sem prepričana, da ne bo ostala najdaljša.

Torej, pozimi sem se prijavila na srednjo, 50-kilometersko razdaljo vipavskega traila, katerega najdaljša, 100-kilometerska razdalja povsem obkroži vipavsko dolino. V začetku sem še oklevala, al bi… al ne bi...al mi je treba...al se mi ljubi...al imam čas se to it.... Nakar se pojavi novica o rahli spremembi 50km trase. Start iz Brij prestavijo v Vipavski Križ! 400m od mojega doma! Očitno mi je usojeno, sem si rekla, in vprašanj o smislu tega početja ni bilo več.
Pa sem začela pridno nabirati kilometre in višinske metre. Saj ne, da jih prej nisem, a zdaj je to moje pohajanje po gozdu in hribih dobilo ime - trening. Res ne maram te besede, ker v njej vidim matranje do onemoglosti, trpljenje, dihanje na škrge, skratka nič privlačnega. To moji “treningi” niso. So hoja v hrib, lahkotno tekanje po gozdnih stezicah, uživanje v naravi in razgledih. Včasih, v zadnjem času bolj redko, tudi pogledam na uro, da vidim, če sem na vrh hriba kaj prej kot lani. Takrat se malo bolj pomatram. No, pa nekaj intervalov sem naredila kot pripravo na polmaraton.
Med treninge spadajo tudi izleti z mojim najdražjim, ko si vzameva kakšno urico za naju (hvala, Uršk ). Družinski izleti v naravo spadajo med treninge, če je kateri od fantov na volji odteč kakšen klanec z mano. Pa tudi, če niso na volji, saj je treba koga tudi nesti v hrib. Vse šteje! Hvala, fantje moji !
Treningi so tudi, ko greva s Kristino na “klepet”. Ne na kavo, greva v gozd. Ker se nama redko uspe uskladit, si imava veliko za povedat. Kmalu po startu govori samo še ona, jaz pa sopiham. Jaz pridem na vrsto, ko gre pot navzdol. Hvala, Kris !

Start sem komaj čakala, saj sem naredila dovolj kilometrov in sem bila prepričana, da do cilja pridem. Progo sem poznala, saj sem že prej večkrat hodila po nekaterih poteh. Malo me je skrbelo vreme, saj je 14 dni prej na Nanosu snežilo, sneg je sicer skopnel, je pa v tednu pred tekmo deževalo “z usje soude”. Obeta se torej obilo blata (ki ga potem niti ni bilo toliko), vreme pa… sonček!

In se v soboto odpravim na start. Ker je Uroš že tudi pokonci, se skupaj sprehodiva. Kratke hlače, kratki rokavi, v nahrbtnik majčka za po Nanosu, brrr… Jutro je mrzlo, zato si še jopo ogrnem čez rame in jo tik pred startom oddam Urošu.
Malo poklepetamo z znanci in že je ura osem. Gremo!!! Pomaham Urošu in grem novim dogodivščinam naproti. Iz Vipavskega Križa tečemo proti Dobravljam, kjer nas pričaka navijaška skupina Čufer. Valentino slišim tu, potem njen glas še iz transparentov, ki jih je razobesila po poti na Vrtovče.
Pot, po kateri večkrat tečem in jo dobro poznam, je danes drugačna. Kot bi tekla nekje drugje. Predvsem pa je drugače to, da je danes na poti kar gužva, ponavadi ne srečam nikogar. Razen Zz topke Kljub temu tečem sama in sem tako navdušena, da tečem to razdaljo, da bi najraje cel svet objela.
Tečemo skozi Vrtovče na Ostri vrh, nato se spustimo v Gaberje, pa spet vzpon na Erzelj. Tu me na okrepčevalnici Miška pozdravi Simon (Ps). Rečeva dve besedi in tečem naprej proti Gočam. Od tu se pod čudovito cerkvico Marije Snežne na Obeluncu spustimo v Terbižane. Po blatnem spustu nas čaka strm vzpon do Štjaka. Sezujem se in stresem kamenčke iz copat. Nato zagrizem v klanec. Gremo proti dvajsetemu kilometru in še mi gre. Na Štjaku je kontrolna točka, z Urošem sva zmenjena, da bo spremljal moj čas in me čez cca 1 uro pričakal v Podnanosu. Na Štjaku spoznam Klaro. Pove mi, da je šla od začetka malo prehitro in bo malo upočasnila. Skupaj odtečeva do Podnanosa. Ker gre tu pot navzdol, zato lahko poklepetava in kilometri kar bežijo. Kar naenkrat sva v Podnanosu, Uroša pa ni!? Na okrepčevalnici ga pokličem, začudi se, kako sem že tu, ampak je tudi on blizu. Ne rabim ničesar, ti samo pridi! Pojem, popijem, poklepetam, in že je tu! Oddahnem si, ker sva se ujela, njegova prisotnost mi napolni baterije na 100%.
Stečemo naprej, Uroš naju s Klaro pospremi in pravi, da nama gre super, saj sva 13. in 14. med dekleti. Vseh je bilo prijavljenih 40. Jaz?! Jaz niti hitra nisem, zmeraj me vsi čakajo, danes pa sploh ne norim! Vseeno se odločim, da mu verjamem. Do sedaj me sploh zanimalo ni, zdaj, ko pa vem, je pa fajn! Pove mi še, da gre Andiju na 100km odlično in je nekje okrog 14. mesta.
Z Urošem se pozdraviva, lupčka, srečno, čau čau! Midve pa na Nanos! Nanosa se ne bojim, saj me lanska pozitivna izkušnja iz gorskega maratona v Podbrdu navdaja z upanjem, da mi ne bo hudega. V svojem pohodniškem tempu jo mahnem v 9km dolg klanec, ki ima vrh na Pleši. Tu se s Klaro ločiva, jaz grem naprej. Na poti do vrha prehitim kar nekaj tekmovalcev. Čudim se sama sebi, saj res ne hitim, poslušam glasbo, si pojem in uživam. Že sem pri lovski koči. Tu me dohiti Aleš, rečeva nekaj besed in šibava dalje vsak v svojem tempu. V bistvu v istem tempu, saj je razdalja med nama ves čas enaka. Srečam še Damjana (on gre v kontra smer, v dolino), ki tudi opazi, da uživam.
Čaka me še zadnji daljši vzpon. Po ravnem tečem, v hrib hodim. Že čutim gluteus maximus ali pa medius, kakorkoli, če povem brez olepševanja - rit me boli. Ups… vedno sem mislila, da je to moja najmočnejša točka :/
Vseeno dosežem vrh brez težav in tako vesela, da na okrepčevalnici pozabim jesti in piti in hitim naprej. K sreči imam še dosti vode in eno čokoladico še spravim vase kar po poti. V dolino mi neverjetno paše teči, saj tako stresem zadnjične mišice. Pot se mi še vedno nič ne vleče, kilometri minevajo hitreje, kot sem si predstavljala. Tu mi je tudi vedno bolj jasno, da bom v cilj prišla prej kot v osmih urah, mogoče celo pol ure prej. Ko sem v dnevih prej skušala ugotoviti, koliko časa mi bo približno vzela ta pot, sem prišla do nekako osmih ur, fajn bi pa bilo kakšno minutko prej.
Tako grem še mimo Abrama, zdaj pa res še zadnjih 7km. Zdaj že računam, če bom utegnila poklicati Uroša, preden se mu začne nogometna tekma. In se mi začne mudit, vendar ne morem tako hitro. Tudi zadnji kilometri mi kljub temu hitro minejo. Še nekaj skokov čez skale in kamenje v zadnjem delu in že sem v cilju.
Ker ni v cilju nobenega od mojih, mi prav pride Slavkin iskren objem. Usta se mi razlezejo do ušes, kar ne morem se nehati smehljati. V cilj sem prišla v sedmih urah in osemnajstih minutah, kar je… waw, ne morem verjet! Kolegi, tekači, navijači mi čestitajo in nekaj sprašujejo, jaz pa iz sebe ne spravim nič pametnega. Samo hihitam se.
Hitim iskat telefon, da povem Urošu, da sem opravila s progo, in sedaj vidim spodbudno sporočilce, ki mi ga je poslal, ko sem bila na Pleši.
Ko se zdaj spominjam, se mi zdi, da sem bila ves dan v neki svoji zgodbi in se do večera nisem izklopila. Če bi odšla domov in se usedla, se tisti dan ne bi več dvignila. Tako pa v cilju počakamo še zmagovalca na 100 km, nato me Maja in Sebastjan odpeljeta domov (še enkrat hvala za prevoz!). Samo skok pod tuš in akcija dalje. Poberem še moje fante in gremo nazaj v Vipavo počakat še Andija, ki kot sedmi na 100 km priteče v cilj.
Zdaj je pa res konec dneva. Občutek sreče in zadovoljstva pa še traja…
Urši, hvala, ker si!

[zz topka]

O, Tina, kolk sem ponosna, da te poznam.

[wasa77]

Že več dni pravim, da sem dolžan (zaradi vseh, ki pišete poročila po trailih in ki nam pomenijo neprecenljiv vir informacij) tudi sam napisati nekaj o UTVV100. Tinino poročilo pa me je dejansko posedlo pred tipkovnico. Taka poročila spodbujajo sotekače in približajo dosežke, ki se nam prej zdijo nedosegljivi.
Po enem tednu se mi je izkristalizirala slika tekme, ki mi pomeni nek mejnik v življenju, zato lahko sedaj objektivno ocenim doživljanje, "preštejem mrtve" in si postavim cilje v naprej.
Pred tremi leti sem prvič pretekel daljšo razdaljo - GM4o in ugotovil, da je to to! Stopnjevanje aktivnosti, ki zahteva precej odpovedovanja me je pripeljalo do lanskih 7 trailov nad 40km (max. 70Istre), kar je solidna osnova za napad na 100ko. Jesenski trail so sicer pustili precej posledic tako, da sem s pripravami začel januarja, žal pa v februarju staknil grd bronhitis kar mi je malo zamajalo samozavest. Prijavil sem spet Istro70 in si rekel, če ne bo krčev grem na UTVV100! In tako sem tudi sam stal v soboto pod rimskim obzidjem v moji Wajdušni. Precej sem se moral brzdati, da ne bi "ustrelil" preveč hitro po, meni zelo znani, učni poti proti izviru Hublja. Tu me je prehitelo največ sotekmovalcev, kar se večini verjetno ni štelo kot dobra investicija v 106km dolg trail, saj te previsok pulz v začetku, prej ali slej drago stane. Kakorkoli sam sem bil psihično dobro pripravljen na tekmo, ves čas priprav sem si v "bazalne ganglije klesal", da je rezultat sekundarnega pomena. To mi je pomagalo, da sem Podrto goro naredil z dovolj "ponižnosti", da sem na "Rob" prišel svež, dobro ogret, predvsem pa poln pozitivne energije, ki nam jo je prinašala lepa burjica in sproti sušila prelepe stezice na Gori. Kolegu Benediktu rečem: "Tu smo pa mi doma!, in s čistim užitkom pretečem Zeleni školj, pobočja pod Sinjim vrhom, pri Oknu srečam Franca Vidmarja - Kitajca, ki je že premagal ta trail, udariva petko, mi reče nekaj vzpodbudnih besed in gremo dalje. Na Otlici domače vzdušje, znani obrazi in oskrba "v nulo". Sledi pot do "Gorjanke" z vmesnim vzponom na Dolski maj. Po asfaltu v Tihi dolini gre vse v tekaškem koraku, domačini prijazni (kot vedno) in že smo na Korenini. Napad na Golak pomeni posebno različico hoje s palicami in teka kjer se to da - s ciljem priti na vrh v odličnem počutju. Res je odlično, čeprav vse razglede dobro poznam se jim nočem odpovedati, opazujem naravo - na Golakih se pomlad še ni razplamtela, vrtim filme iz svojih pohodov na ta naš najvišji vrh, gledam zimske prehode za turne spuste, do koče je teren težak za tek, zato uporabljam posebno tehniko, da čim manj obremenjujem kvadricepse, pri koči mi spodbudo nameni član GRS - David Semič, letim dol, na cesti me pričaka Kristina (dodaten šus za vzpon na Čaven). Čez Modrasovec se mi je pot vedno vlekla, danes pa ne (torej je adrenalin še vedno na delu). Pamet v glavo si stalno ponavljam, glasba punk rocka, ki jo občasno poslušam mi neverjetno paše, mimo koče na Čavnu tečem kot večino poti sam, kar mi najbolj odgovarja. Tik tak smo na vzhodnem delu Male gore, temperatura raste, do tu je šlo kot "po špagi", bliža se "moja" okrepčevalnica in "Buuuuum" - Kamenjci so pričarali atmosfero kot na San Siru, muzika, komentator, pult založen z dobrotami, najbolj pa čutim energijo, ki mi jo dajejo (skoraj) sovaščani. HVALA KAMENJCI! I okrepčevalnice me za nekaj minut pospremi Uroš Vodopivec z besedami: "Iz Kuclja pejdi po pameti!" Na Kuclju vihra "slovenka" (zastave so najlepše na vrhu hribov); komaj včeraj sem videl, da je bil na vrhu Miha Repič (vsi so bili zaviti) - hvala za spodbudo!, šli smo pa kar hitro čez proti najzahodnejši točki poti. Iz Kuclja sem še "po pameti", na srednje čavenski poti pa smo tekli v skupini, ki mi je bila nekoliko počasna, zato sem se postopoma prebil naprej - tekači so bili vsi zelo obzirni in dali prostor za prehitevanje, na okrepčevalnici sem prvič začutil rahlo bolečino v preponi (ma to me itak vedno boli na dolgih tekih), sicer pa vse OK. Spet čudoviti prostovoljci! Gremo dalje: Ravne, črniški kanjon in proti drugi strani doline skozi Batuje (spet znani obrazi Marko, Robert, Polona, oskrbi me pa moja Kristina, ki namerno zavlačuje, da bi več počival Čez Vipavo, proti Brjam, nato pa vzpon proti Sv. Martinu - tu mi gre najbolje, vem pa tudi, da me na kontrolni točki čakajo moji otroci iz VZ Planina z vzgojitelji. Še en impulz več. Po oljčni poti "grize raja" ZZ topka navija za nas s pomočjo rjuh, na misel mi pride dalmatinska pesem (I onda kad nas ne bude pivat če se pisme naše) - podobno velja verjetno za našo mamo Valentino . Še en "šus" mi da Stanko Čufer, ki me spodbudi, da pridejo Vrtovče kar same k meni. Tudi tu okrepčevalnica zelo prijetna, domača. Čez Ostri vrh podoživljam lansko in predlansko 50ko, še vedno mi je tekma čisti užitek, čeprav je prepona malce boleča, v Gaberje pridem "frišen", pokličem Kristino da bom na Erzelju čez cca. 20 min. Pri Miški je spet moja okrepčevalnica, tu je naša "bndima", kolikokrat sem šel od tu zjutraj domov - kup prijateljev (Bernard, Barbara in drugi - VSEM HVALA), Kristina mi s spremstvom dodatno vlije moči (Tina je 50 "pojedla" - bravo!), do Štjaka vse b.p. Okrepčevalnica - privilegij je, da imaš na okrepčevalnici bivšo sošolko, tudi tu vse super, gremo proti Socerbu, tam so fantje ravno zakurili ogenj, spodbude dežujejo - hvala še enkrat. Proti Podnanosu pa se začnejo težave, ena od kit v kolenu je imela spustov dovolj in je začela zelo glasno protestirat, zelo sem moral upočasniti tempo, stanje se je iz minute v minuto slabšalo, prišepam v Podnanos kjer me čakajo sodelavci Urška, Jera in Martin (kako dobro denejo take stvari). Gospa Jožica je kot vedno vse zrihtala, greje mi juho, vendar se nočem preveč ohladiti, spijem mrzlo in gas naprej. Po ravnem je koleno boljše, v klanec pa še boljše (da je vse v glavi mi govori dejstvo, da me bolečina v preponi sploh ne moti več), tako da sem pri lovski koči kar hitro, nisem pa več tako svež kot prej. Na postaji me spet čaka Kristina - presenečenje. Za par minut se uležem in sprostim (hvala prostovoljcem iz Lozic), za uvrstitev mi v tem trenutku res ni veliko, prehiti me Avstrijec, ki sem ga pustil pri kapelici. Grem naprej, doživljam stanje, ki mi ni prijetno - prvič na tekmi se počutim prazen, še sam ne vem zakaj, verjetno je bilo do sedaj preveč emocij, ki so me spremljale skozi mojo Dolino. Na Plešo pridem z bolečinami v kolenu, ki so prisotne tudi že v klancu - kaj bo še? Prijazni prostovoljci mi skušajo pomagat z vsem živim - hvala! In gremo v spust - ne bom pisal o agoniji, ki sem jo preživljal, ker si ta tekma tega ne zasluži, dejstvo je, da sem pred Abramom spet srečal Kristino (to je tudi njen trail), na postaji spet znani obrazi - čutim veliko hvaležnost do njih, ki bodo dežurali celo noč, spijem nekaj in grem naprej, na zadnjem najtežjem spustu grem spet mimo Avstrijca, ki sedi na skali (vendar je v redu pravi, je pravi borec kar sem videl že na vzponu), bliža se cilj, skoraj po eni nogi se valim čez skale, prehiti me Madžar (pričakoval sem, da me bo prehitelo več tekačev, ker sem iz Pleše šel res počasi) in mi vzame 3. mesto v kategoriji - čestitam mu, ker je na koncu bil 2 min boljši in amen. V cilju pa eksplozija čustev, čakajo me prijatelji, ki jih ne bom našteval, verjetno sem bil sam preveč otopel, da bi jim povedal koliko mi je pomenila njihova podpora. Čestitam vsem tekmovalcem na vseh treh tekih! Hvala vsem za nepozabno doživetje - organizatorjem, prostovoljcem, navijačem, sotekačem, prijateljem in Kristini.
Upam, da bo tudi moje poročilo tako kot vsa druga pripomoglo nekomu za spodbudo pri odločitvah za postavljanje novih, višjih ciljev, organizatorjem in drugim pa dalo pozitiven feed back za opravljanje plemenitih dejanj v naprej. HVALA ŠE ENKRAT!

[zz topka]

Upam, da bo tudi moje poročilo tako kot vsa druga pripomoglo nekomu za spodbudo pri odločitvah za postavljanje novih, višjih ciljev, organizatorjem in drugim pa dalo pozitiven feed back za opravljanje plemenitih dejanj v naprej. HVALA ŠE ENKRAT!

Bo, bo, Andi, ni hudir, da ne bo. Ob tako lepem poročilu. Vsaka čast!

[Tina79]

O, Tina, kolk sem ponosna, da te poznam.

Valentina, hvala enako!


Andi, bravo še za poročilo!