- 07 Maj 2017, 16:23
#354500
slika1.jpg (86.7 KiB) Pogledano 5691 krat
slika2.jpg (81.59 KiB) Pogledano 5691 krat
slika3.JPG (247.92 KiB) Pogledano 5691 krat
Od 29.4. do 1.5. 2017 je potekala 4. izveda UltraMIlano -Sanremo (285km). Za ta tek sem slišal lansko leto in takoj sem si želel da ga pretečem. Izziv mi je bila razdalja, poleg tega pa ga ni pretekel še noben Slovenec.
Priprave so se začele bolj zalostno. Lansko leto jeseni sem imel mavec na nogi ( zlom dveh kosti v stopalu) in skoraj tri mesece nisem mogel teči. Februarja letos pa še drugi zdravstveni problemi in pristal sem na nevrološki v Ljubljani na opazovanju. Skoraj sem se že odločil, da vse skupaj odpovem. K sreči sem se premislil.
Tako sva 29.4. na štartu v Milanu izmed 47 tekmovalcev stala tudi dva Slovenca. Zmago Horvat in jaz. Štart je bil ob 10:00 nato pa smo pot nadaljevali proti Sanremu vsak v okviru svojih zmožnosti. Prvi dan je bilo sicer sončno ampak je pihalo, proti večeru se je vse umirilo in noč je bila veliko lepša. Proti jutru smo prišli do prelaza in čakal nas je strm vzpon, nato pa 10km spusta proti morju, kjer je bila tudi kontrolna točka (160km). Od tu naprej je šla trasa skoraj celo pot ob morju. Mesta so se mi zdela vsa ista. Cerkev, pot ob morju, gneča, vzpon in nato spust do naslednjega mesta. Vse to se je ponavljalo celi dan. Zaradi velike gneče po sprehajalni poti, kjer je bila naša trasa, sem se raje odločil da tečem po cesti. Kmalu spet noč in vse isto kot prej, le da so bila mesta prazna in je bilo bistveno lažje teči. Zadnjih 17 km je bilo najtežjih. Poleg utrujenosti in bolečin v mišicah ki sem jih že pošteno čutil je še močno ulivalo. In končno cilj. Z rezultatom sem bil več kot zadovoljen. Od 47 tekmovalcev nas je na cilj prišlo 25, od tega nas je v časovnem limitu preteklo 19 tekačev.
Organizacija je bila po Italijansko. Na celotni trasi so bil samo štiri postojanke, ki so bile tudi kontrolne točke. Na prvi točki so nam sporočili da še kuhajo hrano in da naj počakamo 15 min. Nekaj nas je kar nadaljevalo. Na eni izmed naslednjih so me vprašali če bom jedel, ko sem pritrdil, so pričeli z kuhanjem. Dobil sem občutek, da so za vsakega posebej kuhali. Na nekaterih mestih je bila tudi trasa označena bolj slabo in se ni ujemala z GPS sledjo. Torej za 400 eur, kolikor je bila štartnina, smo dobili zelo malo.
V cilju je sledilo še obvezno slikanje z organizatorjem pred reklamnim panojem in kasneje popoldan še slavnostna podelitev priznanj in kosilo.
Posebna zahvala pa gre še spremljevalnima ekipama, ki sta bili enkratni in svojo nalogo opravile odlično. Brez njih nama ne bi uspelo.
Priprave so se začele bolj zalostno. Lansko leto jeseni sem imel mavec na nogi ( zlom dveh kosti v stopalu) in skoraj tri mesece nisem mogel teči. Februarja letos pa še drugi zdravstveni problemi in pristal sem na nevrološki v Ljubljani na opazovanju. Skoraj sem se že odločil, da vse skupaj odpovem. K sreči sem se premislil.
Tako sva 29.4. na štartu v Milanu izmed 47 tekmovalcev stala tudi dva Slovenca. Zmago Horvat in jaz. Štart je bil ob 10:00 nato pa smo pot nadaljevali proti Sanremu vsak v okviru svojih zmožnosti. Prvi dan je bilo sicer sončno ampak je pihalo, proti večeru se je vse umirilo in noč je bila veliko lepša. Proti jutru smo prišli do prelaza in čakal nas je strm vzpon, nato pa 10km spusta proti morju, kjer je bila tudi kontrolna točka (160km). Od tu naprej je šla trasa skoraj celo pot ob morju. Mesta so se mi zdela vsa ista. Cerkev, pot ob morju, gneča, vzpon in nato spust do naslednjega mesta. Vse to se je ponavljalo celi dan. Zaradi velike gneče po sprehajalni poti, kjer je bila naša trasa, sem se raje odločil da tečem po cesti. Kmalu spet noč in vse isto kot prej, le da so bila mesta prazna in je bilo bistveno lažje teči. Zadnjih 17 km je bilo najtežjih. Poleg utrujenosti in bolečin v mišicah ki sem jih že pošteno čutil je še močno ulivalo. In končno cilj. Z rezultatom sem bil več kot zadovoljen. Od 47 tekmovalcev nas je na cilj prišlo 25, od tega nas je v časovnem limitu preteklo 19 tekačev.
Organizacija je bila po Italijansko. Na celotni trasi so bil samo štiri postojanke, ki so bile tudi kontrolne točke. Na prvi točki so nam sporočili da še kuhajo hrano in da naj počakamo 15 min. Nekaj nas je kar nadaljevalo. Na eni izmed naslednjih so me vprašali če bom jedel, ko sem pritrdil, so pričeli z kuhanjem. Dobil sem občutek, da so za vsakega posebej kuhali. Na nekaterih mestih je bila tudi trasa označena bolj slabo in se ni ujemala z GPS sledjo. Torej za 400 eur, kolikor je bila štartnina, smo dobili zelo malo.
V cilju je sledilo še obvezno slikanje z organizatorjem pred reklamnim panojem in kasneje popoldan še slavnostna podelitev priznanj in kosilo.
Posebna zahvala pa gre še spremljevalnima ekipama, ki sta bili enkratni in svojo nalogo opravile odlično. Brez njih nama ne bi uspelo.
.