- 12 Jun 2017, 14:14
#355157
V soboto je potekal že 10. Bistriški tek dolžine 10 km, poleg njega pa letos prvič tudi Milanja trail na dveh dolžinah, 17 in 31 km. Ker sem se teka udeležil in ker je bilo tako fajn zrihtano, da je absolutno treba pohvalit organizatorja in celotno prireditev, odpiram temo. 
Ob prihodu na prireditveni prostor sem bil presenečen nad množico avtov in ljudi, ki so prišli na tek. Seveda, saj nas je vseh skupaj štartalo 230. Zanimivo je bil štart vseh treh tekov (10, 17 in 31) istočasno z istega prostora. Mogoče bi komu od "ta finih" to šlo v nos, ampak meni je bila pa ideja všeč, sploh, ker sem se postavil nekam v sredino in sem tako prve kilometre krožil med ljudmi vseh treh kategorij oz. če smo natančni vseh 100 kategorij - od tistih bolj do tistih manj navitih. Seveda tistih najhitrejših nisem niti videl do konca tekme, ampak ostali so bili pa čudovito spremstvo, da me spravijo v pravi ritem.
Tekel sem na daljši trasi, na koncu je pokazalo dobrih 30 km in 1200 višincev. Sam trail je več ali manj čudovit; kjer je trasa manj čudovita, je pač samo prijetna (tek po makadamu je še vedno fin, če tečeš po gozdu). Višinski profil trase je dokaj nežen za trail v Sloveniji, meni bi v bistvu prijalo tudi kaj bolj strmega - recimo zadnji pravi vzpon na Kozlek je top, ko je treba še roke vključiti tik pod vrhom, ampak potem bi bil čas na km seveda drugačen. Vsekakor pa so spusti na trasi narejeni za nespustaše, kakršen sem tudi sam. Tehnično nezahtevni pa izvrstno položni, da sem si upal spustiti kot se Killian kdaj na 3krat bolj strmih potkah.
Všeč mi je bilo, ko smo se kar po "buševju" gnali gor na Milanjo, in smo potke videli zgolj po pohojeni travi prvih tekačev.
Oznake so bile pa postavljene tako kot se zagre. Kjer bi lahko bili dvomi, je bilo izvrstno označeno, trakovi za ovinki (s tem sem imel malce težav na KBK, ker so bile oznake na ovinkih, potem pa včasih nisem vedel, kam naprej); nepravi cestni -makadam odseki so bili zaprti z vozili, redarji ali pa so bile tablice s puščicami. Vsekakor, sem pa tja sem vseeno pogledal na uro na GPS sled, ko se je kakšna cesta vlekla v nedogled in ni bilo traku več kot minuto na spregled - ampak mogoče je bil krvi moj tempo.
Če grem na hitro skozi svoje doživljanje: pred startom sem nekaj zabluzil s svojo Bib in sem tako namesto ogrevalnega teka in raztezalnih vaj menjal majico in številko. Pa se nisem preveč sekiral, ker je bil začetek planiran bolj položen in ker sem vedel, da bo treba v gruči tekačev previdno in z 'andahtjo'. Odštevanje je bilo takoj na vrsti, Goran Jagodnik nas je poslal na progo, pa smo pičili. Prvih 500 m sem samo pazil, da nisem komolčkal in izsiljeval (en pardon sem vseeno moral oddati, ker sem nekoga rahlo komolčnil), potem smo se pa že raztegnili v daljšo in ožjo kolono, ki je omogočala prehitevanje. Sam sem opazoval samo tiste z nnahrbtniki in podobno opremo, ker to so bili steziščarji, ki smo imeli obvezno opremo in hidracijo. Počasi sem prehiteval tiste na 10km, nekatere z oranžnimi številkami (to smo bili mi na 30) in tiste s turkiznimi (17km). Ko sem prehitel Mirka Č., sem vedel, da sem na dobri poti
. Potem smo že prišli do razcepa 10km in trail tekov, kjer smo mi obrnili na levo in nato počasi z makadamske ceste na pot in tako na prvi vzpon. Gor po travniku in gor in kmalu je pot postala malce strmejša. Ker sem vedel, da bom tekel 3 ure in glede na pričakovane temeprature sem rajši odhodil precejšen kos tega vzpona proti vrhu Milanje. Potem malce gor dol, do prve okrepčevalnice, ki je na razcepu 17 in 30. Tam dohitim in prehitim konkurenta, nato pa hitro po makadamu rahlo navzdol, navzgor... Po gozdu, naprej in naprej, z makadamske ceste na potko proti Kozleku in potem najlepši del traila. Rahel vzpon po prelepi potki se dvigne v kar konkreten klanec, počasi se pojavijo kraška tla in skoraj na vrhu še en skokec okoli neke čeri. Malo višje pozdravim en parček, ali sta prišla navijat ali samo uživat prav fino toplo vreme na tem prekrasnem hribčku. Še par metrov in sem na robu, potem malo naprej je druga okrepčevalnica in tam vsi navdušeno pozdravljajo in navijajo. Sem si zlil pol kozarca vode na kapo in gasa naprej navzdol. Tu je pa spust sanjski! Je treba biti pozoren, ker potka vijuga, ampak vse je tako kot v risanki. Lepo v grmovju, ravno prav (ne)strm klanec za super-g, čudovita ozka steza, da lahko malo pomigaš z boki. 
No, potem je pa prišla malo krizica, ko sem prišel na ravnino, pa spet na eno cesto, ki se je začela vzpenjati. Sem stisnil še zadnji gel (skupno tri) in popil malo svojih napitkov, pa poskusil malo polavfat. Pa je bilo ravno tedaj čistina, jasa kakih 200m in ravno tedaj so oblaki spustili soncu prosto pot. Me je kar malo po buči usekalo. Evo ti, moj zid.
Čeprav sem potem, po pregledu odsekov opazil, da mi hitrost ni padla; občutek je bil pa, kot da sem se ustavil. 
No, še zadnji malo bolj topli del, na travniku, spet brez oblačka (sonček je imel timing, da se reče), potem pa ciljni spust. To pa je milina, takole marširati proti cilju. Samo malce nagneš naprej in dviguješ noge, pa je tvoja povprečna hitrost 4'15'' na km.
Prijetna ciljna ravnina, ljudje so navijali, spodbujali in ploskali, v cilju pa Mio z obema petkama v zraku (levo in desno), sem zadel samo eno, nato me pa še objame! Ni druge, kot da je človek zadovoljno presrečen.
Če povzamem, tega Milanja traila sem se dolgo veselil, čeprav sem samo bežno vedel, kaj me čaka, pa nikakor nisem bil razočaran. Nasprotno, ne oziraje se na lastni uspeh, je Milanja trail dosegel in presegel vsa moja pričakovanja!
Ob prihodu na prireditveni prostor sem bil presenečen nad množico avtov in ljudi, ki so prišli na tek. Seveda, saj nas je vseh skupaj štartalo 230. Zanimivo je bil štart vseh treh tekov (10, 17 in 31) istočasno z istega prostora. Mogoče bi komu od "ta finih" to šlo v nos, ampak meni je bila pa ideja všeč, sploh, ker sem se postavil nekam v sredino in sem tako prve kilometre krožil med ljudmi vseh treh kategorij oz. če smo natančni vseh 100 kategorij - od tistih bolj do tistih manj navitih. Seveda tistih najhitrejših nisem niti videl do konca tekme, ampak ostali so bili pa čudovito spremstvo, da me spravijo v pravi ritem.
Tekel sem na daljši trasi, na koncu je pokazalo dobrih 30 km in 1200 višincev. Sam trail je več ali manj čudovit; kjer je trasa manj čudovita, je pač samo prijetna (tek po makadamu je še vedno fin, če tečeš po gozdu). Višinski profil trase je dokaj nežen za trail v Sloveniji, meni bi v bistvu prijalo tudi kaj bolj strmega - recimo zadnji pravi vzpon na Kozlek je top, ko je treba še roke vključiti tik pod vrhom, ampak potem bi bil čas na km seveda drugačen. Vsekakor pa so spusti na trasi narejeni za nespustaše, kakršen sem tudi sam. Tehnično nezahtevni pa izvrstno položni, da sem si upal spustiti kot se Killian kdaj na 3krat bolj strmih potkah.
Všeč mi je bilo, ko smo se kar po "buševju" gnali gor na Milanjo, in smo potke videli zgolj po pohojeni travi prvih tekačev.
Oznake so bile pa postavljene tako kot se zagre. Kjer bi lahko bili dvomi, je bilo izvrstno označeno, trakovi za ovinki (s tem sem imel malce težav na KBK, ker so bile oznake na ovinkih, potem pa včasih nisem vedel, kam naprej); nepravi cestni -makadam odseki so bili zaprti z vozili, redarji ali pa so bile tablice s puščicami. Vsekakor, sem pa tja sem vseeno pogledal na uro na GPS sled, ko se je kakšna cesta vlekla v nedogled in ni bilo traku več kot minuto na spregled - ampak mogoče je bil krvi moj tempo.
Če grem na hitro skozi svoje doživljanje: pred startom sem nekaj zabluzil s svojo Bib in sem tako namesto ogrevalnega teka in raztezalnih vaj menjal majico in številko. Pa se nisem preveč sekiral, ker je bil začetek planiran bolj položen in ker sem vedel, da bo treba v gruči tekačev previdno in z 'andahtjo'. Odštevanje je bilo takoj na vrsti, Goran Jagodnik nas je poslal na progo, pa smo pičili. Prvih 500 m sem samo pazil, da nisem komolčkal in izsiljeval (en pardon sem vseeno moral oddati, ker sem nekoga rahlo komolčnil), potem smo se pa že raztegnili v daljšo in ožjo kolono, ki je omogočala prehitevanje. Sam sem opazoval samo tiste z nnahrbtniki in podobno opremo, ker to so bili steziščarji, ki smo imeli obvezno opremo in hidracijo. Počasi sem prehiteval tiste na 10km, nekatere z oranžnimi številkami (to smo bili mi na 30) in tiste s turkiznimi (17km). Ko sem prehitel Mirka Č., sem vedel, da sem na dobri poti
. Potem smo že prišli do razcepa 10km in trail tekov, kjer smo mi obrnili na levo in nato počasi z makadamske ceste na pot in tako na prvi vzpon. Gor po travniku in gor in kmalu je pot postala malce strmejša. Ker sem vedel, da bom tekel 3 ure in glede na pričakovane temeprature sem rajši odhodil precejšen kos tega vzpona proti vrhu Milanje. Potem malce gor dol, do prve okrepčevalnice, ki je na razcepu 17 in 30. Tam dohitim in prehitim konkurenta, nato pa hitro po makadamu rahlo navzdol, navzgor... Po gozdu, naprej in naprej, z makadamske ceste na potko proti Kozleku in potem najlepši del traila. Rahel vzpon po prelepi potki se dvigne v kar konkreten klanec, počasi se pojavijo kraška tla in skoraj na vrhu še en skokec okoli neke čeri. Malo višje pozdravim en parček, ali sta prišla navijat ali samo uživat prav fino toplo vreme na tem prekrasnem hribčku. Še par metrov in sem na robu, potem malo naprej je druga okrepčevalnica in tam vsi navdušeno pozdravljajo in navijajo. Sem si zlil pol kozarca vode na kapo in gasa naprej navzdol. Tu je pa spust sanjski! Je treba biti pozoren, ker potka vijuga, ampak vse je tako kot v risanki. Lepo v grmovju, ravno prav (ne)strm klanec za super-g, čudovita ozka steza, da lahko malo pomigaš z boki. No, potem je pa prišla malo krizica, ko sem prišel na ravnino, pa spet na eno cesto, ki se je začela vzpenjati. Sem stisnil še zadnji gel (skupno tri) in popil malo svojih napitkov, pa poskusil malo polavfat. Pa je bilo ravno tedaj čistina, jasa kakih 200m in ravno tedaj so oblaki spustili soncu prosto pot. Me je kar malo po buči usekalo. Evo ti, moj zid.
Čeprav sem potem, po pregledu odsekov opazil, da mi hitrost ni padla; občutek je bil pa, kot da sem se ustavil. No, še zadnji malo bolj topli del, na travniku, spet brez oblačka (sonček je imel timing, da se reče), potem pa ciljni spust. To pa je milina, takole marširati proti cilju. Samo malce nagneš naprej in dviguješ noge, pa je tvoja povprečna hitrost 4'15'' na km.
Prijetna ciljna ravnina, ljudje so navijali, spodbujali in ploskali, v cilju pa Mio z obema petkama v zraku (levo in desno), sem zadel samo eno, nato me pa še objame! Ni druge, kot da je človek zadovoljno presrečen.
Če povzamem, tega Milanja traila sem se dolgo veselil, čeprav sem samo bežno vedel, kaj me čaka, pa nikakor nisem bil razočaran. Nasprotno, ne oziraje se na lastni uspeh, je Milanja trail dosegel in presegel vsa moja pričakovanja!
Never look down on anybody unless you're helping them up!
