- 07 Jan 2018, 21:32
#358080
4. izvedba Knap traila…..mimogrede moram povedat, da je bila prva izvedba moja krstna….tokrat….tokrat pa v popolnoma drugačni luči. Tokrat nisem bila zadnja. Nisem bila niti prva. Niti nisem bila nekje vmes in niti nisem odstopila. Pa vendar sem bila zraven. Močno zraven. Pravzaprav sem bila zraven, še preden se je za večino sploh začelo. Pa poglejmo, kako to zgleda.
Še preden je prišel na plano razpis za letošnji Knap trail, me je Leon prosil, če lahko pomagam pri organizaciji. Kot staff (brez zamere, beseda mi je blazno všeč) na okrepčevalnici. In če me prijatelj prosi za pomoč, pač priskočim na pomoč. Prav tako moj dragi mož. In sva pomagala.
Ker se je tako sešlo, sva lahko Leonu priskočila na pomoč že v četrtek pred tekmo. Z označevanjem dela proge. Še pred tem sem na soboto pred božičem šla z Leonom na teren pogledat, kako zgleda predvidena proga in če bo potrebno narediti kak obvoz ali lahko spelje progo po predvideni trasi.
Na dan dogodka sem se pa zbudila več kot pol ure pred nastavljenim alarmom za bujenje. Trema??? Najbrž. Zakaj? Ne vem….nekaj novega, verjetno. Na bazo sva z Damjanom prispela okrog četrt čez šest zjutraj. Dovolj zgodaj, da pozdraviva še nekaj Forhajerjev, ki se bodo na progo podali ob 7h. Spijem kafe in se z Vasjo odpravim na okrepčevalnico na Sveti planini. Postaviva tabor v koči na toplem, skrita v zavetje, kamor megla ne more in čakava prvega tekača….ugibava, ali bo to Ivi ali Marjan. Lani je prvi potreboval 53 minut in letos rezultat ne odstopa. Skupaj privihrata Marjan in Ivi, kakor je bilo pričakovati in prav tako, kot ju je hitro prineslo, ju je hitro tudi odneslo. Kot bi ju odplaknilo s palube. Ššššc…nini! Potem so lepo počasi začeli kapljati po eden ali po dva, včasih več hkrati. Vestno sem si beležila vrstni red…enkrat analogno, enkrat z aplikacijo in ko se je čas sprostil, še obkrožila številko, ki je bila vnesena v aplikacijo. Tako sem imela ves čas trojno kontrolo, da se nisem zmotila. Zakaj trojno???? Trema!!! Res, vam rečem. Nekaj dni pred tekmo se mi je namreč sanjalo, da sem bila takole na beleženju časov, z novo aplikacijo, vesela ko radio in hočem beležiti čase, pa pridrvi en tekač…brez številke…pride drugi in tretji, brez številke…potem izključim aplikacijo in preden mi jo rata ponovno usposobit, priteče skupaj cela gruča tekačev…..s številkami. Aplikacija ne dela, svinčnik noče pisat, zapomnit si pa ne morem na pamet vseh številk, njihovega vrstnega reda in še časov, kdaj so pritekli. In povrh vsega še v cilj! Cela panika me je takrat zagrabila in tega na tekmi res nisem mogla dopustit! Sem se pripravila s celo serijo preverjenih svinčnikov (prav nič manj jih nisem imela, kot 5) in dvojni spisek tekmovalcev! Ziher je ziher, je rekla nuna in kondom nataknila na svečo.
Tako so svojo pot mimo prve kontrolne točke in hkrati prve okrepčevalnice odbrenkali Forhajerji. Malenkost pred poldeveto. Preden pridejo Hajerji, ki so štartali ob 8h imam približno pol ure časa. Tako si lahko privoščim it odtočit in z Vasjo si privoščiva še eno kafe. Dopolniva zaloge, ki so pošle na okrepčevalnici in nato čakava. Kmalu se prikaže prvi s srednje proge. Kot sem predvidevala to niti ni bil prvi, ampak prva. Najbolj se je mudilo Mojci. S skoraj enakim časom kot fanta na Forhajerski je tudi ona pridrvela in oddrvela. In potem podobno, kot prej, eden za drugim ali po več skupaj. Beležim, pišem, obkrožam, kontroliram….vse lepo in prav…vsi pridejo mimo. Malo čez poldeseto se odpravi z okrepčevalnice zadnji/metla Igor. Z Vasjo pospraviva ostanke in smeti. Vasja gre odstranit del rdečih in rdeče-belih trakcev, da ne bi motili Zajbrucov, jaz pa se odpeljem v novo službo na okrepčevalnico Pri Lipi.
Tam sta že stacionirana Damjan in trboveljski gasilec, ki sta že postavila okrepčevalnico. Sedem na klop s svojo 'fršterkarijo' in čakam prvega, ki bi se mi utegnil pokazat po klancu iz doline. Na tej točki imam kar tri skupine tekmovalcev. Forhajerski in Hajerski se namreč pridruži še Zajbruska, ki je preko Svete planine ni bilo potrebno kontrolirat. Spet me skrbelo, kako bom vse skupaj 'sfolgala'. Pa se je Damjan znašel in se postavil nekoliko niže ob progo, tako da me je še videl in mi od daleč vpil številke. Poleg tega, da sem delala po istem sistemu, kot na prvi okrepčevalnici, je vrstni red beležil še sam. Tako sva imela celo četverno kontrolo. Pa kako prav je prišla. Se namreč pri še tako izvrstni organizaciji zgodi, da komu kaj uide ali komu kaj ne sporočijo in tako smo ugotovili, da na progi dejansko ni dveh ljudi, ki jih v seznamu še vodimo. Po klicu v bazo rešimo tudi to in tako je ob poltreh popoldan pri pekarni Lipa odkljukana zadnja tekačica na Zajbruski. Služba končana…samo še pospravimo in se vrnemo v bazo.
Pri Brinu sva tako z Damjanom v dobri družbi počakala, da je v cilj prišla zadnja tekmovalka s Forhajerske, pa podelitve in še malo druženja. Potem pa domov…počit.
Nekako se ne morem odločit ali se človek bolj zmatra od tekanja po tekmi ali od beleženja in štetja, če so vsi tekmovalci prišli skozi tvojo kontrolno točko. Ja kot Leon pravi, da knapuska je težka…že ve, o čem govori. Na koncu sem se vseeno odločila, da je bilo letos bolje, da sem pri organizaciji. Vreme mi namreč ni bilo preveč všeč za tekanje tam okrog. Saj vem, da slabega vremena ni, so samo slabo opremljeni tekači, pa vseeno. Moji supergi so včeraj ostali relativno čisti in nobenega žulja nisem staknila, to je pa tudi nekaj vredno.
Do naslednjega srečanja vas vse lepo pozdravljam.
Še preden je prišel na plano razpis za letošnji Knap trail, me je Leon prosil, če lahko pomagam pri organizaciji. Kot staff (brez zamere, beseda mi je blazno všeč) na okrepčevalnici. In če me prijatelj prosi za pomoč, pač priskočim na pomoč. Prav tako moj dragi mož. In sva pomagala.
Ker se je tako sešlo, sva lahko Leonu priskočila na pomoč že v četrtek pred tekmo. Z označevanjem dela proge. Še pred tem sem na soboto pred božičem šla z Leonom na teren pogledat, kako zgleda predvidena proga in če bo potrebno narediti kak obvoz ali lahko spelje progo po predvideni trasi.
Na dan dogodka sem se pa zbudila več kot pol ure pred nastavljenim alarmom za bujenje. Trema??? Najbrž. Zakaj? Ne vem….nekaj novega, verjetno. Na bazo sva z Damjanom prispela okrog četrt čez šest zjutraj. Dovolj zgodaj, da pozdraviva še nekaj Forhajerjev, ki se bodo na progo podali ob 7h. Spijem kafe in se z Vasjo odpravim na okrepčevalnico na Sveti planini. Postaviva tabor v koči na toplem, skrita v zavetje, kamor megla ne more in čakava prvega tekača….ugibava, ali bo to Ivi ali Marjan. Lani je prvi potreboval 53 minut in letos rezultat ne odstopa. Skupaj privihrata Marjan in Ivi, kakor je bilo pričakovati in prav tako, kot ju je hitro prineslo, ju je hitro tudi odneslo. Kot bi ju odplaknilo s palube. Ššššc…nini! Potem so lepo počasi začeli kapljati po eden ali po dva, včasih več hkrati. Vestno sem si beležila vrstni red…enkrat analogno, enkrat z aplikacijo in ko se je čas sprostil, še obkrožila številko, ki je bila vnesena v aplikacijo. Tako sem imela ves čas trojno kontrolo, da se nisem zmotila. Zakaj trojno???? Trema!!! Res, vam rečem. Nekaj dni pred tekmo se mi je namreč sanjalo, da sem bila takole na beleženju časov, z novo aplikacijo, vesela ko radio in hočem beležiti čase, pa pridrvi en tekač…brez številke…pride drugi in tretji, brez številke…potem izključim aplikacijo in preden mi jo rata ponovno usposobit, priteče skupaj cela gruča tekačev…..s številkami. Aplikacija ne dela, svinčnik noče pisat, zapomnit si pa ne morem na pamet vseh številk, njihovega vrstnega reda in še časov, kdaj so pritekli. In povrh vsega še v cilj! Cela panika me je takrat zagrabila in tega na tekmi res nisem mogla dopustit! Sem se pripravila s celo serijo preverjenih svinčnikov (prav nič manj jih nisem imela, kot 5) in dvojni spisek tekmovalcev! Ziher je ziher, je rekla nuna in kondom nataknila na svečo.
Tako so svojo pot mimo prve kontrolne točke in hkrati prve okrepčevalnice odbrenkali Forhajerji. Malenkost pred poldeveto. Preden pridejo Hajerji, ki so štartali ob 8h imam približno pol ure časa. Tako si lahko privoščim it odtočit in z Vasjo si privoščiva še eno kafe. Dopolniva zaloge, ki so pošle na okrepčevalnici in nato čakava. Kmalu se prikaže prvi s srednje proge. Kot sem predvidevala to niti ni bil prvi, ampak prva. Najbolj se je mudilo Mojci. S skoraj enakim časom kot fanta na Forhajerski je tudi ona pridrvela in oddrvela. In potem podobno, kot prej, eden za drugim ali po več skupaj. Beležim, pišem, obkrožam, kontroliram….vse lepo in prav…vsi pridejo mimo. Malo čez poldeseto se odpravi z okrepčevalnice zadnji/metla Igor. Z Vasjo pospraviva ostanke in smeti. Vasja gre odstranit del rdečih in rdeče-belih trakcev, da ne bi motili Zajbrucov, jaz pa se odpeljem v novo službo na okrepčevalnico Pri Lipi.
Tam sta že stacionirana Damjan in trboveljski gasilec, ki sta že postavila okrepčevalnico. Sedem na klop s svojo 'fršterkarijo' in čakam prvega, ki bi se mi utegnil pokazat po klancu iz doline. Na tej točki imam kar tri skupine tekmovalcev. Forhajerski in Hajerski se namreč pridruži še Zajbruska, ki je preko Svete planine ni bilo potrebno kontrolirat. Spet me skrbelo, kako bom vse skupaj 'sfolgala'. Pa se je Damjan znašel in se postavil nekoliko niže ob progo, tako da me je še videl in mi od daleč vpil številke. Poleg tega, da sem delala po istem sistemu, kot na prvi okrepčevalnici, je vrstni red beležil še sam. Tako sva imela celo četverno kontrolo. Pa kako prav je prišla. Se namreč pri še tako izvrstni organizaciji zgodi, da komu kaj uide ali komu kaj ne sporočijo in tako smo ugotovili, da na progi dejansko ni dveh ljudi, ki jih v seznamu še vodimo. Po klicu v bazo rešimo tudi to in tako je ob poltreh popoldan pri pekarni Lipa odkljukana zadnja tekačica na Zajbruski. Služba končana…samo še pospravimo in se vrnemo v bazo.
Pri Brinu sva tako z Damjanom v dobri družbi počakala, da je v cilj prišla zadnja tekmovalka s Forhajerske, pa podelitve in še malo druženja. Potem pa domov…počit.
Nekako se ne morem odločit ali se človek bolj zmatra od tekanja po tekmi ali od beleženja in štetja, če so vsi tekmovalci prišli skozi tvojo kontrolno točko. Ja kot Leon pravi, da knapuska je težka…že ve, o čem govori. Na koncu sem se vseeno odločila, da je bilo letos bolje, da sem pri organizaciji. Vreme mi namreč ni bilo preveč všeč za tekanje tam okrog. Saj vem, da slabega vremena ni, so samo slabo opremljeni tekači, pa vseeno. Moji supergi so včeraj ostali relativno čisti in nobenega žulja nisem staknila, to je pa tudi nekaj vredno.
Do naslednjega srečanja vas vse lepo pozdravljam.
, najtežje je popisovati tekmovalce, kolesarji so tako drveli mimo, vsaj najboljši, da se je bilo potrebno dobro organizirati 
...tako kot vidva z Damjanom 
