Zadnje novičke

[tekamož]

Do Podgorja si opisal vsako vejo na tleh. Potem pa do Golaca v dveh stavkih?! Mene hudo zanima, kaj se ti je dogajalo tam ob Hrvaški meji.

[majcka]

Do Podgorja si opisal vsako vejo na tleh. Potem pa do Golaca v dveh stavkih?! Mene hudo zanima, kaj se ti je dogajalo tam ob Hrvaški meji.

Kvantni skok.

[bossteb]

Do Podgorja si opisal vsako vejo na tleh. Potem pa do Golaca v dveh stavkih?! Mene hudo zanima, kaj se ti je dogajalo tam ob Hrvaški meji.

Kvantni skok.

Pride pride!
Se oproščam. Sprva sem imel v glavi, da bom napisal nekaj malega, poskusil povzeti vse v en odstavek... Tako ali tako sem imel občutek, da sem od tako dolge avanture odnesel bore malo spominov. No, ko sem se poglobil, sem pa ugotovil, da skoraj vidim vsak ovinek, dejansko vsako vejo.

Sem pa spisal celo pošast od poročila, pa še vedno mi manjka zadnji del poti. Objavljam pa takole zato, ker vem, kako sam prebiram stvari na internetu. Vedno samo preletim in če bi mi kdo postregel s tem, kar jaz tu serviram, v enem grižljaju, ne bi nič prežvečil, ampak samo pogoltnil... In ne bi bilo ne okusa, niti grenkega ne.

Upam, da vam tole ne bo pustilo preveč grenkega priokusa, vsekakor ste vabljeni k branju, silim pa ne nikogar!

[bossteb]

Tu se je pa Ipertrail iz trail teka spremenil v pustolovščino. Na Slavniku se je začelo večeriti. Ko sem prišel do slovensko-hrvaške meje, je bilo še nekaj svetlobe, tako da sem, ne vem zakaj, šokiran obstal ob žičnati ograji, ki naj bi preprečevala beguncem prehod meje. Noro, to je bila ena taka kaplja grenkobe v celodnevnem uživanju. Naredil sem še en »nevesel selfie«, in poslal zadnji mms s traila. Potem se je spustila noč, jaz pa na prvi vzpon na Veliko Pleševico. Z nočjo in vpzonom se je spustila tudi megla. Steza je bila sprva solidno vidna, nato pa so se začela podrta drevesa in odpadle veje in kar nekajkrat sem se znašel v položaju, ko sem na pamet lovil GPS sled, ne da bi videl več kot tla pod nogami. Lučka je svetila v meglo, da je bilo vse belo pred očmi, veje na tleh so prekrivale teren, pokrit s skalami, dež je rosil, z vej je kapljalo od celodnevnega rosenja... Vsekakor od teka ni bilo veliko, glavno mi je bilo, da grem v pravo smer. Pa še to sem parkrat ujel zgolj po sreči. Nekajkrat se je zgodilo, da sem moral plezati čez večje skale ali podrta debla in potem tako zgrešil smer, da nisem vedel, kam po GPS sledi naj se obrnem. Saj če sled kaže naravnost naprej, potem veš, da si prišel od tam, kjer je sled za tabo. Če pa je sled obrnjena čez display na uri počez, ti pa si pravkar naredil par obratov za 180°, potem ti pa ni več jasno, ali moraš levo ali desno, da boš šel naprej. Kaj lahko bi se obrnil tako, da bi se začel vračati po poti, ki sem jo že prehodil.
Moja ura Suunto namreč kaže GPS sled na razdalji 100m ali celotno GPS sled, ki je bila za Iper razdeljena na 4 dele. In 3. del je bil dolg 53 km, torej si nisem mogel veliko pomagati, če sem gledal celotno sliko. Vsekakor pa sem se v celoti prepustil tehnologiji na zapestju.

Izkazalo se je, da sem imel dovolj sreče pri izbiri levo ali desno, saj sem prišel do smerokazov za Malo Pleševico in Žabjek (Ostrič). Nadaljeval sem vzpon proti naslednjemu vrhu, ko sem po nekem »lutanju« kakih 50 metrov nad sabo zagledal žarke dveh čelk. Ker sem bil na pravi poti, sem jima zaklical, naj prideta dol in počakal, in nazadnje sta se iz megle izvili moji škotski kolegici, ki sta me očitno prehiteli na okrepčevalnici v Podgorju na mojem obisku WC-ja. Nato smo skupaj nadaljevali vzpon do vrha Male Pleševice. Na nekem malo bolj strmem odseku sem nekavalirsko potegnil naprej in nato prispel na vrh Male Pleševice. Vrh Male Pleševice je pomojem »opasen« še podnevi v lepem vremenu; vse tiste škraplje, in luknje in bogve kako se še reče vsem tem mikro in makro kraškim pojavom... Vse je bilo nagrmadeno na vrhu, poleg 10 cm zdrizastega snega in megle, vetra in dežja. Pravi mali šov narave!
Na srečo je bilo vreme decembra primerno za idealne priprave na take razmere; največkrat sem šel teči popoldne po 4 uri v temo, nekajkrat kar v močne nalive in blatno podlago, gladke korenine... Edino tako goste megle nisem nikoli ujel doma.

[tekamož]

Bojan, ti kar piši, odlično ti gre! Še malo, pa boš na pol.

[bossteb]

Sledil je spust, bolj kot ne na pamet, malo med čermi, malo med drevjem in nizkim rastjem. Pot se je spustila v gozd, kjer sem spet naredil par obratov okoli svoje osi. Spet nisem vedel, kam naj grem, ampak ker sem vedel, da sta punci za mano nekaj minut, ju bom prej ko slej srečal, če grem nazaj. Zagledal sem lučke in se sprijaznil s tem, da sem naredil en košček poti v obratno smer, tako da sem stekel nasproti. Izkazalo se je, da vseeno nisem zgrešil smeri, saj sem naletel na skupino treh tekačev z večernega starta. Kasneje sem izvedel, da sta se moji škotski kolegici tu pošteno izgubili in za ta odsek 7 km od Velike Pleševice do spusta z Ostriča potrebovali uro in pol več kot jaz. Tu sem dočakal svoj prvi in na srečo edini padec na celotnem trailu; spodrsnilo mi je na korenini in sem lepo zletel na bok. Nič hujšega, preveril sem zapestje, nogo, vse OK, gremo naprej. Ujel sem tiste tri Italijane in Alberto se mi je pridružil na zadnjem vzponu na Ostrič. Ker sem imel rahlo močnejši tempo, sem ga na vrhu minutko počakal, se napojil s tistim pravim občutkom, da živim, diham in sem! Nato sva jo skupaj ubrala navzdol, ven iz te megle na 1000 m nadmorske višine. On z Garminom v roki, jaz s Suuntom na zapestju sva lovila tisto, kar naj bi bila prava steza. Par blatnih drsalnic, nekaj vej v obraz, ampak sva dobesedno dirjala na najinem spustu. Po kakih 15 minutah spusta se je megla končala, tako da sva lažje navigirala med drevesi in veliko hitreje napredovala po poti. Končno se je steza razširila in prišla na neko vlako, potem pa kolovozno pot. Alberto je imel težave s čevlji in ker je bila okrepčevalnica le še 5 minut stran, sem oddirjal naprej do vasi Gojaki, kjer smo imeli okrepčevalnico v nekem kmečkem turizmu.

Okrepčevalnica Golac, kot se je uradno imenovala, je bila na dvorišču Dobre hiše Zdravja. Zunaj pod nadstreškom, ki je bil zaprt pred vetrom, vendar kljub plinskim grelcem vseeno prijetno hladen, smo imeli zaboje, tam smo se očedili, notri pa nas je čakal topel obrok – jota po želji s klobaso ali brez. Jaz sem bil še ves navdušen nad uživancijo v hribih za sabo in poln pozitivne energije, precej utrujenih in zdelanih sotekačev pa je tu dokončno naredilo križ čez Ipertrail. Ura je bila malo čez 18. in za večino druščine na tej okrepčevalnici je bilo že 20 ur ne ravno prijetnih razmer. Alberto je prispel 5 minut za mano, ponudil mi je pivo »I have Laško for you«, češ da sem ga tako dobro vodil z Ostriča, nato pa se je kmalu naveličal čakati name in se s svojim sonarodnjakom odpravil dalje. Jaz sem si tu privoščil precej daljši postanek, sprva toliko, da sem nehal drgetati, nato pa še, da sem vase spravil kar največ hrane, kolikor mi je uspelo. Jote je bilo do vrha krožnika, in skoraj mi je uspelo, da bi zmazal vso. Zraven sem spil še brezalkoholno pivo, da malce poplaknem sladki okus v ustih po stalnem napajanju s Tailwindom.

[bossteb]

Ko sem obnovil zaloge v bidonu, dodal gele in sendvič v nahrbtnik, si priklopil uro na powerbank, sem se malce čez 9h zvečer odpravil novi okrepčevalnici naproti. Tokrat me je čakalo 23 km z enim malo bolj resnim vzponom, drugače pa nič posebnega. Okrog pol enajstih sem se bližal vasi Skadanščina in na cestnem vzponu pod vasjo me je ustavil prijazen domačin, ki ga je zaskrbelo, kaj se dogaja z mano. Saj pogled name je verjetno bil malo bolj klavrn; pešec, ki se zaganja v klanec po asfaltu, od mene je kapljalo od dežja, edino kar me je uvrščalo med ne povsem nore, je bila čelna svetilka. Ko sem mu objasnil, kaj se gremo, je skomignil z rameni, mi zaželel srečno pot in se odpeljal naprej. Kmalu zatem sem prišel v njegovo vas in skoznjo naprej v noč. Začel se je vzpon po pobočju Slavnika, tokrat s severne strani. Strmina ni bila prehuda, tako da sem precej hitro napredoval.

Imel sem občutek, da se me prijemlje zaspanost. Teči nisem mogel niti smel, ker je bila pred mano še slaba polovica proge, držal pa sem strog ritem in solidno hiter pohodniški tempo. Ujel sem še dva z večernega starta in se zavedel, da mogoče ta mrak, ki mi leze na oči, ni posledica utrujenosti, pač pa izpraznjenosti baterije v čelni svetilki. Oba kolega sta namreč imela tako rekoč reflektorje v primerjavi z mojo lučko. Preračunaval sem, koliko časa mi je zdržala s temi baterijami in kdaj bi bilo pametno dati nove, da mi potem ne bi bilo treba še ene menjave. Tako sem izračunal, da bo že zdržala do naslednje okrepčevalnice, Brgoda, kamor sem računal priti v uri in pol. Pa sem nekje v neki hosti v krogu 30 metrov popolnoma zašel s poti. Na levo je vodila potka navzgor, na desno je bilo trnje in grmovje, GPS sled pa je kazala desno. Kot že parkrat poprej sem poskusil, če je mogoče GPS signal malce na off. Sledil sem potki v levo, pa je GPS sled izginila z ure. Torej bo res treba v desno. Vrnil sem se na mesto, kjer sem bil še na sledi, nato zavil desno in se začel prebijati skozi trnje in veje. Steze ni bilo videti nobene, hosta je postajala vedno bolj gosta, videl sem pa itak samo še par metrov pred sabo. Po kakšni minuti sem se tako zaplezal, da nisem več vedel, kje sem. Torej bo najbolje, če zamenjam baterije. Ker je kar pošteno padal dež, sem poiskal neko drevo, ki je s svojim deblom delalo vsaj toliko strehe, da mi ne bo zalivalo lučke. Nove baterije ven in pod streho, na mobitelu sem vklopil lučko, čelko z glave in stare baterije ven. Ko sem poskusil vstaviti nove baterije, sem ugotovil, da sem iz nahrbtnika potegnil tiste za rezervni GPS, tipa AA. V čelko gredo pa AAA. Ni kaj, ponovimo postopek. Dež je malce močil okrog in malo me je skrbelo, da čelka ne bo zasvetila. Pa je in to kako močno. Kar naenkrat sem se spet znašel v svetu, ki je bil večji od 2 metrov. Brez truda sem našel pot nazaj iz hoste, spet šel na izhodiščno točko, nato pa po sledi GPS in z novo vidljivostjo kmalu odkril stezico, ki je tekla le par metrov od mojega prejšnjega poskusa.
Od tam naprej je pa spet šibalo. Mrak se mi je dvignil z oči, kmalu se je končal vzpon in sledil je 5 km spust proti Prešnici. Cel spust je bil precej hinavski, ker je bil ravno dovolj strm, da se ga je dalo lepo odteči, po drugi strani pa ni pustil nogam niti malo pavze. Srečal sem precej veliko skupino tekačev in mimo njih oddirjal proti okrepčevalnici. Ko sem prispel v Brgod, na okrepčevalnico pod šotorom, sem imel noge spasirane. Takoj, ko sem se ustavil, me je začelo tresti, bil sem ves moker in brez energije. Usedel sem se na prost ležalnik, se pokril z dekico in si vzel malce odmora za mobitel. V tistem sem dobil sporočilo od Monike »Prešnica, postaja«! Kljub temu, da je bila ura 11 zvečer, so me prijatelji spremljali preko live-trackinga in me bodrili.

[bossteb]

Vzel sem svoj zaboj, si pripravil škatlo s krompirjem in soljo in poskusil jesti. Usta so delala, ni pa hotelo nič po grlu. Tako sem si odprl pločevinko Coca-Cole, s katero sem poplakoval vsak grižljaj. Nisem imel težav z želodcem, ni mi bilo slabo niti nisem imel kakšnih drugih prebavnih težav. Enostavno se mi je upiralo jesti. Ampak ker brez hrane ni pametno iti na najdaljši odcep na trailu, sem se nekako posilil s tistimi krompirji. V nahrbtnik sem si dal še en sendvič, še par gelov, napolnil Tailwind, nato pa končno po 45 minutah na okrepčevalnici zakorakal na odsek, ki naj bi bil najtežji od vseh. Do naslednje okrepčevalnice z vodo je bilo 24 km, do naslednje s hrano pa 43 km. Med drugim je bil odsek pred mano na zemljevidu Ipertraila označen s »hard to navigate« opozorilom. A kar se mora, ni težko in težji kot je izziv, bolj je zanimivo in večja je nagrada!

Takoj, ko sem stopil iz ogrevanega šotora v hladno, mokro noč, me je začelo tresti. Zaradi vse na silo zaužite hrane pa nisem hotel steči, vsaj pol ure hoje, da se malce posede v želodcu. No, pa sem takoj zgrešil pravo pot, od dveh vzporednih cest sem izbral levo navzdol, ki pa se je po 100 metrih hoje izkazala za napačno. Tako sem se vrnil nazaj in nadaljeval pot po desni strani. Ta neplaniran vzpon me je lepo ogrel, drget me je minila, jaz pa kot Kekec, najboljše volje, sem se nasmehnil in strumnega koraka po GPS sledi. Pod avtocesto A1, malo višje od tunela Kastelec, kar sem opazil šele danes, ko sem gledal na zemljevid svojo sled, nato pa je sled kazala malce naprej in malce v levo. Tam pa 5 metrski zid. In to ne samo ravno tam, pač pa 30 metrov nazaj in 200 metrov naprej. Nekaj se je odprlo v robidovju na levi, sem zavil noter, pa je bilo kot pri Trnjulčici, vedno več trnja. Tako sem se odpravil nazaj ob zidu, povsem mimo GPS sledi in nato, ko se je zid končal, zlezel v hrib. Na vrhu je bila čudovita steza, in kar naenkrat sem bil nazaj na pravi GPS sledi. Super, sicer sem si mislil, da očitno ta hard-to-navigate morda le ni iz trte zvita, ko sem v prvih 10 minutah dvakrat tako zalutal. Nato je nekaj časa kar šlo, potem je bil spet en sumljiv odcep, kjer sem šel naravnost, namesto da bi se spustil po vzporedni poti navzdol. Ampak to, da je bila steza napačna, se je izkazalo šele po kakih 200 metrih, ko je tista spodnja zavila malce bolj v desno. Tista prava je nato vodila v dolino oz. v strugo nekega potoka, mogoče so bili to neki presihajoči začetki Glinščice. Teren se mi je zdel čudovit in podlaga je bila super, tistih par luž in blato vsepovsod itak ni igralo nobene vloge več. Enkrat bom to pretekel podnevi v lepem vremenu, mislim, da je teren za prste obliznit. Potem je bilo treba ven iz te dolinice, pa nazaj v kontra smer. Pot je bila dejansko izsekana skozi 2 metrsko visoko trnje in treba je bilo paziti, da se nisem preveč nagibal na kakšno stran, ker bi me takoj zgrabila kakšna robida ali kakšen bodeč grm.

[bossteb]

Po kakšni uri izmenično teka in hoje sem prišel do trenutka, ko sem spet izgubil občutek za smer. Spet sem se zaplezal, nato pa nisem več vedel, kje je naprej in kje nazaj. Izbral sem si eno smer, se naravnal na GPS sled in ji sledil. Po kakih 10 minutah sem prišel do podrtega drevesa, za katerega se mi je zdelo, da sem ga srečal že pol ure nazaj. Potem je bilo treba spet skozi trnovo goščo, in čez nek kolovoz, kot poprej. Rekel sem si, da če grem pa sedaj v napačno smer in pridem nazaj v Brgod, pa ne bo imelo smisla, da bi poskušal uspešno končati svoj Iper. Sicer nisem srečal nikogar, vendar sem v Brgodu dobil občutek, da si bodo vsi privoščili malce daljšo pavzo in jih verjetno še vsaj kakšno uro ne bo. Tako sem nadaljeval pot in končno se je izkazalo, da sem imel srečo. Gozd se je končal, prikazale so se luči in po petih urah miru in divjine sem spet uzrl civilizacijo. Nekako z olajšanjem, da nisem zgrešil in malce z obžalovanjem, da se je ta meditativna pot končala. Občutek v tistih petih urah samote je bil tako globok, čas idealen za refleksijo, z vsem rosenjem nekam nežno, a prijetno melanholičen.

Nekje vmes sem zamenjal državo in še prej menda splezal okoli Kokoške, ki sem si jo predstavljal bolj proti koncu teka; kje je Kokoš, do danes nisem vedel, sedaj pa sem preučil zemljevid in pretečeno pot, pa mi je bolj jasno. Mislim, da je bil prvi od epskih spustov prav spust s Kokoške. Breg, kot bi se spuščal z Malega Triglava na Kredarico, samo brez klinov in jeklenic. Namesto njih so bile skale in blato z velikim B. Precej strm spust se nekako ni hotel končati, ko sem nazadnje pod sabo zagledal javno razsvetljavo. O super, še 50 metrov dol, pa bo konec tega blatnega klanca. Ampak, glej ga zlomka, javna razsvetljava se je premikala. Prav lepo počasi, ampak vztrajno. Ujel sem skupino večernih starterjev, ki so se kot jaz borili s spustom. Začuda smo vsi živi in zdravi prišli do rampe, ki je bila tam očitno postavljena zato, da ne bi kdo tiščal gor v tak vratolomen klanec.
Vmes je tudi dež ponehal in te čudovite sintetične obleke se res super hitro posušijo, tako da tudi hladilo ni več. Pot je ves čas potekala ob meji in ob vsakem prečkanju kake druge poti ali ceste so me pozdravljali konfini, ki so označevali toliko in toliko metrov do meje. Nazadnje sem začel spust proti Fernetičem, kjer je bila naša naslednja postojanka. Par kilometrov pred njo sem dohitel še dva sotekača. Vsak v svojem ritmu, pa vedno nekako skupaj v razdalji 500 metrov smo zmanjševali pot do cilja in puščali prehojeno za sabo.

[tekamož]

Hej, Boštjan, tole je super!
Morda je kdo od bralcev že izgubil zbranost, ampak zame, ki sem bil tam, je tako, kot bi pisal sam (če bi se mi dalo tako na dolgo). Meditativnih 5 ur ... haha, to sem čakal, ... prav vse si opisal, kot sem doživel sam. Ugani kaj! Kopiram tvoje besedilo v svoj dnevnik. Na stare dni, ko me bo dajala demenca, bom lahko še enkrat podoživel vso pot!

[bossteb]

Hej, Boštjan, tole je super!
Morda je kdo od bralcev že izgubil zbranost, ampak zame, ki sem bil tam, je tako, kot bi pisal sam (če bi se mi dalo tako na dolgo). Meditativnih 5 ur ... haha, to sem čakal, ... prav vse si opisal, kot sem doživel sam. Ugani kaj! Kopiram tvoje besedilo v svoj dnevnik. Na stare dni, ko me bo dajala demenca, bom lahko še enkrat podoživel vso pot!

Ja, meni je končno uspelo zaključit, tako da sem sedaj prebral še tvoj blog. Si me spomnil nekaj deatjlov, ki sem jih sam pozabil, hehe. Recimo klorirana voda na Fernetičih.
Evo, še moje poročilo do konca. Lepo bodi pa veliko moči in vztrajnosti še naprej!

[bossteb]

Na Fernetičih je bila postojanka samo z vodo, ampak začuda tudi z udobjem »zahodne civilizacije« - Wcjem. Vodo sta točila dva nadebudna mladeniča, ki sta si postavila stole ob cesti, kjer je vodila pot, sto metrov stran pa je bila neka šola, kjer smo lahko uporabili WCje za umivanje, olajšanje ipd. Nasmeh na že zdelan obraz mi je narisal fant iz ekipe S1, ki mi je za sedenje, da bi lahko v miru pojedel, ponudil kar stopnice v avli te šole. Ura je bila okrog 5 zjutraj, za mano je bilo 24 ur teka in hoje, 135 km in okrog 5000 višincev, čakal pa me je še en skoraj maraton z dobrih 1300 višinci. Moj rekord na taki razdalji s klanci ob malenkost več višincev je 3 ure in pol... po cesti od doma v Sorico, naprej na Petrovo Brdo in nazaj domov mimo Zgage. Tule me je pa čakalo 40 km s povprečno hitrostjo okrog 4 km na uro.
Torej, kalkulacije so bile na moji strani. Mudilo se mi ni, enkrat za spremembo si nisem zadal omejitve, kot ponavadi storim doma, ko moji najdražji obljubim, da bom doma do takrat in takrat. Tokrat je bila ura 5 in 20 zjutraj, dan se je ravno prebujal in tudi če se grem pohodniški tempo, bom verjetno zmogel biti do 4 popoldne v cilju. Prav pomirjeno sem nadaljeval pot, ki je obljubljala le 19 km do zadnje postojanke, kjer so nas spet čakali naši zaboji. GPS sled nas je kmalu z asfalta usmerila rahlo desno na stezo, potem pa malo sem malo tja, pa prvi resnejši vzpon. Na moji 35 minutni pavzi sta me kolega prehitela, zdaj sem ju spet dohitel in spet smo korakali po najboljših močeh. Spodaj sem se jaz zagnal, vmes sta me ujela in prehitela, proti vrhu sem ju ujel jaz in smo šli, tako kot prej. Nihče ni nikogar čakal, nihče ni nikogar oviral, in če sodim po sebi, nihče ni z nikomer tekmoval. Mislim, da so bile naše misli vse usmerjene v isti cilj. Da gremo in premagamo še zadnjo petino Ipertraila. Pa je šlo gor po Medvedjeku, pa dol v Col pa malo levo, malo v desno, malo v Slovenijo, malo v Italijo... Kot pri Robih Hood Možje v pajkicah: »I’m on the right side, I’m on the left side!« No, večinoma smo se držali na italijanskih tleh, je bila pa meja ves čas na dosegu roke. Tu se je počasi zdanilo, lučka je romala v nahrtnik, glava je bila takoj lažja tistih 200 gramov, pa še zaspanost se pri dnevni svetlobi umakne (razen v službi, kjer me muči zaradi pomanjkanja spanca, ki je posledica pisanja tega poročila pozno v noč ).

Trasa je potekala po čudovitih trail poteh, rahlo tehnična zaradi kraškega kamenja sem in tja, v glavnem pa navigacijsko ne več tako zahtevna. Že iz navade sem pogledoval na uro vsakih 10 sekund, da sem preveril, če me kje čaka kakšen ovinek na kakšen odcep. Pot je bila ves čas malce gor in malce dol, idealen trail tek za svežega stezičarja. No, jaz sem se pa poganjal navzgor s palicami, kolikor se je dalo, navzdol s hitrim korakom, po ravnem pa sem se šel tap tap slow jogging. Vsekakor je čas hitro mineval, kilometri pa so se nabirali. Nekaj vzpončkov, ki so bili za moje zbite noge pravi Vzponi, še nekaj zares strmih spustov, vsaj tako se je zdelo mojim občutljivim podplatom in trdim kolenom. Kar naenkrat je eden od druščine štirih, ki sem jo s kakšnimi 50 metri prednosti vodil jaz, skočil naprej s tekaškim korakom. Poskusil sem še sam, pa so podplati dali vedeti, da naj jim dam malo predaha. Le kako, če imamo še kakih 25 km in torej vsaj 5 ur do cilja?! Poskusil sem znova, malce stisnil zobe in po prvih precej bolečih korakih je tudi meni steklo. Seveda nikakor ne tako hitro kot kolegu Enricu pred mano, ampak hitreje je pa šlo kot peš. Spusti so bili salamensko strmi, vzpenjanje mi zaradi palic ni delalo težav, ni pa šlo tako kot gre doma na 3 urnih trailih. Zadnje kilometre pred okrepčevalnico Gorjansko sem se posvetil matematiki. Predvsem računanju povprečne hitrosti, preostale razdalje in kaj bo potrebno storiti, da pridem v cilj do 3 ure popoldne. Predvsem sem se igral z mislijo, da sem ravno začel teči, pred sabo imam trail 24 km in 700 višincev – dve uri in pol, z lahkoto.

[bossteb]

Tako sem kar naenkrat pritekel po klančku rahlo navzgor in malce v desno, ko se je pred mano pojavil vojaški šotor s tistimi pokončnimi zastavami, ki so označevale S1 Ipertrail okrepčevalnico. Zadnja, sedma okrepčevalnica Gorjansko. Nekje ob cesti med Gorjanskim in Šempolajem. V glavi sem imel že od prej idejo, da tu pa se res nima smisla kaj dolgo muditi. Zbit sem bil tako ali tako, noge so bile že preko nevarnosti krčev; če se bom zasedel, bom veliko težje nadaljeval. Tako sem čisto rutinsko, normalno, saj je bilo že 6., vzel zaboj, takoj poiskal sendvič, ki mi je še ostal – mimogrede, enega sem nosil v nahrbtniku, ker se mi v Fernetičih ni dalo ukvarjati z žvečenjem. Odtrgal sem si četrt žemlje, namazane s tisto bio nutelo iz Mullerja. S tem kosom sem potegnil po zaseki, na katero sem se končno spomnil, parkrat požvečil in poplaknil s pločevinko Coca Cole, nato pa po zame rekordnih 6 minutah napadel še prav zares čisto zadnji del poti. Za mano je bilo dobrih 155 km, 6000 m vzponov in 28 ur in pol, pred mano pa le še en Najnaj21 s samo dobrih 500 višincev vzpona in kakih 1000 navzdol.

Zdaj je pa šlo kar samo. 21 km je pa taka tudi psihično sprejemljiva razdalja, ne glede na to, koliko so noge še tvoje. Sprva čez cesto malce v klanec, nato spet okrog hriba pa navzdol. Če povem po pravici, so bili zadnji kilometri teh hribčkov skoraj monotoni. Pa so lepi in tudi potke so čudovite. Monotonost je prihajala od znotraj: vsak ovinek je bil na las podoben prejšnjemu, vsak vzpon je bil odštevanje višincev od končnega, vsak spust je bil še dodatno stresen za mojih 5 levih in 3 desne žulje, ki so nastali od mokrote.
Zmeraj se mi je zdelo pretirano, ko sem gledal posnetke z ultra tekov, ko so si tekači pudrali noge. No, od vse mokrote po več kot 12 urah rosenja, blata in luž pa še veliko dalj, se mi je koža na podplatih tako namrgodila, da sem dobil žulje med gubami podplata. Pa tistih nekaj otečenih prstov, ki sem si jih obrcal na 100 km kraških stezic, začuda še nisem izgubil nobenega nohta. Trije so črni, ampak eden že od prej, mezinčka pa izgledata črna bolj tako, iz navade.

Da se vrnem nazaj na zaključne vzpone in spuste. Bilo je tudi nekaj ravninskega dela, če kdo pogleda mojo sled, bo videl, da sem že po 800 metrih od okrepčevalnice malce skrenil in se potem moral vračati. To se mi zdi, je bila moja najdaljša greška, kriv sem si bil pa čisto sam. Se pravi, najprej malo v klanec in po nekem obronku okrog, malo dol in pot je pripeljala na zares lepo splanirano makadamsko cesto. Sem hitro ujel ritem in s tempom okrog 6 min/km prav tekaško užival. Sem se pa čez pol minute spomnil, da že dolgo nisem pogledal na uro. Ups, zoom ni bil več na 100 m ampak na 500 in prava sled poti je bila že precej od moje puščice na displayu. Hja, vsaj ni bil zahteven teren, ko sem se vračal na pravo pot. Odcep ni bil skrit, ampak sem bil tako zaverovan v to, da mi gre tako super, da sem čisto odklopil misli. Doma to gre, ker poznam vsako deblo in luknjo krogu 20 km, tu pa me je napaka na prijazen način opozorila, da naj še malce zdržim koncentracijo. Nekaj manjših vzpočkov in nekaj neprijetnih spustov, pa mi je ura kazala samo še dobra 2 km zračne razdalje do cilja. Če se tam naveličaš, si prej kot v eni uri na toplem. Ampak to pa res ne gre: »Don’t cry to quit, cry to keep goin! You’re already in pain, get a reward for it!« - se pravi, če se že matraš, se potrudi do konca.
Tako smo namesto 2 km naredili še en lep ovinek okrog tistih krajev, v lepem vremenu bi bili poplačani s prečudovitimi razgledi, tako pač samo z mislijo, da je ogromen uspeh vse bližje. Zadnji del poti sem grizel. Ampak ne tako iz obupa, pač pa čisto uživaško. Ko si že tako zmahan, srce ti pa poje. In so taki močni navali energije, da se kar da. Pa še bolj in še bolj!

[bossteb]

Pot je vodila po neki markirani poti številka 3 in po M. Skabar (memorialna pot Mirka Skabarja?), nekajkrat sem prečkal kakšno makadamsko cesto, kjer sem začel srečevati tekače, ki so se udeležili mogoče Fun run ali Dog run (čeprav psa nisem videl nobenega). In ker mislim, da se mi je videlo, da se grem Ipertrail, so vsi navdušeno navijali. To ni le glasno navijanje, ampak navdušeno – dejansko se jim je videlo, da so s srcem z mano! Vsaj jaz sem jih tako videl, hehe. Potem so bili na vrsti še zadnji vzpončki in vzpon na vseh sort Ermad, kjer me je tik pod vrhom spet prehitel Enrico, ki se je malce dlje zadržal na okrepčevalnici kot jaz. Neverjetno svež je bil videti, ampak kaj hočemo; nekateri imajo precej več izkušenj in znajo izvrstno razporediti svoje moči. Pot se je sedaj spustila v ravni črti, direktno navzdol do nekega vodnega zajetja, 150 metrov spusta v 300 metrih teka. To je bil še zadnji naporen spust na Ipertrailu in tako sem ga tudi čutil. Enrico je poletel navzdol in premagal teh 300 m kakšne 3 minute hitreje od mene, tako da se je kmalu izgubil za ovinkom. Nato je šlo okrog zajetja in potem na levo po cesti navzdol. GPS sled je enkrat za spremembo sekala ovinke, tako da je zavila na pot v levo. Tukaj sem bil pa deležen še enega božjega blagoslova. Kar naenkrat se je ulilo kot iz škafa. V 10 sekundah sem bil premočen do kože, pa komu mar. Če ima človek samo še dve uri do toplega tuša, se pa ja ne bo sekiral, če ga malce umije že prej. Moje Hokice so se lepo oprale, vso blato je šlo s pajkic in copat. Ko je pot prišla spet do ceste, sem rajši tekel po dvignjeni bankini. Na dokaj strmi asfaltni cesti (za kolesarje, recimo) je tekla reka s 5 centimetrskim vodostajem. Mimo v klanec se je pripeljal avto, mi malo poblendal in pohupal, jaz pa sem z usti do ušes samo pomahal in tekel naprej. Ja, tekel; tile zadnji malo blažji spusti po urejeni podlagi so mi prav neverjetno ugajali.

Na desni se je pogled odprl proti industrijski coni. Prav čuden kontrast, sem pomislil, 3 km stran pa taka idilična načičkana vasica Portopicollo. Proti koncu spusta je pot zavila v levo na stezo, ki me je peljala ob železnici. Tam so vlaki tako pogosti kot letala na frankfurtskem letališču. Vsako minuto se pripelje eden. In prav slab občutek ima človek, ker vozijo tam okrog 80 km/h, proga visi v ovinek in imaš občutek, da bo se bo vlak zdaj zdaj zvrnil. Pa res se mi zdi, da nisem imel refleksov, da bi stekel stran. 100 metrov ob zgornji strni železniškega tira, nato pa v podvoz. Prej sem pozabil omeniti, da je Ipertrail speljan precej adrenalinsko. V Sloveniji tam med Črnim Kalom in Podgorjem smo dvakrat prečkali železnico – čez tire. In ni bilo nobenih podhodov. Torej, pod železnico, nato še pod avotcesto in pot je pripeljala v vas San Giovanni di Duino. Tam mimo lepe cerkve, verjetno sv. Janeza, nato pa do izvira Timave. Ne vem, od kod ta voda pride, ampak kakšen mogočen izvir je to. Soča je res kristalno čista in smaragdna in izvira v čudovitem okolju, tale Timava je pa prav grozljivo bruhala. Sicer taka čisto rjava in skoraj gosta, ampak vseeno je bilo tam opozorilo, da je ribolov in potapljanje prepovedano. Tu mi je Suunto s svojim 3D merjenjem razdalje pokazal 170 km. Fantastičen dosežek! Kmalu od izvira je sledilo Ribiško naselje, ki me je spomnilo na lepo pesem Faraonov Peškador. S profila proge sem vedel, da me čaka še en vzpon, skupno nekako okrog 170 višincev, in okrog 4-5 km. Ja, tu se pa človek počuti že zmagovalec!

[bossteb]

Prišel sem na stezo, označeno za Boro, mislim, so po njej potekali vsi zaključki Bore. 21, 57 in Iper. Seveda pa je Iper prav zato hiper, ker je to pot zapustil, naredil ovinek oz. zanko in se po 500 pretečenih metrih vrnil nazaj na označeno pot; s tem, da so 21 in 57 tam pretekli slabih sto metrov. Samo Tommaso ve, kako in zakaj, vsekakor mi tako blizu cilja ni bilo čisto nič hudo. Mogoče je, da sem spregledal kakšno znamenitost, ki nam jo je namenil idejni snovalec, vsekakor sem z nasmehom vzel v zakup, da če že postavljam osebne rekorde, bo pa kilometrina še bolj zgledna. Pravzaprav se mi je zadnje kilometre ves čas smejalo. Pomirjen sam s sabo in s svetom, sem komaj čakal, da koga srečam in pozdravim. Sledil je lep zadnji vzponček v Duino (Devin) malo čez 1. uro popoldne. Imel sem idealen čas za to, da ujamem še boljše tekače z 21 in 57 Bore. Srečal sem par prostovoljcev, ki so skrbeli za usmerjanje in ustavljanje prometa, ulica pa je bila presenetljivo prazna. Čas kosila in sieste se je začel, pa še sobota in praznik svetih treh kraljev je bila. Proti koncu vzpona po neki ravni dolgi ulici, sta me dohitela dva mladeniča. Pravzaprav sta švignila mimo. Potem se je pa začelo dogajati. Na vrhu ulice sem se znašel na že znani Rilkejevi poti, kjer sem že večkrat, nazadnje pa prav dva dni nazaj, užival sprehode. Super zaključek La Corsa della Bore! Vsi tekmovalci, mislim da tudi tisti z 10-ke, smo imeli isto ciljo ravnino. Sicer ni bila ne ravna v smeri levo – desno, ne v smeri dol -gor, ampak je bila pa ciljna. Od tu naprej pa res nisem več spremljal GPS sledi, saj sem vedel, kam moram pa tudi prijazni prostovoljci so bili na vsakem ovinku. Na devinskih klifih sem se zamudil precej časa, ker je bil pretok tekačev tako velik, jaz pa daleč najpočasnejši. Zato sem se ustavljal, umikal in navijal za prav vsakogar. Veliko je bilo zagrizenih tekmovalcev, ki so od borbenosti gledali z belim, nekaj pa je bilo rekreativcev, ki so vse skupaj vzeli bolj za druženje ali spremstvo svojih najdražjih. Taki so mi vsi vrnili navijanje in mi talali »Complimenti!«. Klifov je bilo konec, sledil je krajši spust proti pristanišču, nato pa nazaj v levo po stopnicah proti centru Sistiane oz. glavni cesti skozi Sesljan. Tam so nam ustavili promet, meni je pa zlavfalo. Vsa ta energija tekačev, ki so dali »srce na igrišče« me je pognala naprej. Bolečine v podplatih so izzvenele in končno sem si privoščil en pravi tekaški korak in zadnji kilometer pretekel v slabih 6 minutah. Ene vmesne stopnice so me čisto zakisale, ampak sem jih pregrizel s tekom, nato pa po klančku gor, skozi podvoz in že je bilo tu igrišče, kjer smo startali. Treba je bilo še okoli tega, potem pa z zadnje strani na prireditveni prostor. Napovedovalec je ujel mojo številko, med vsemi 10kami sem bil zadnjih 10 minut edini Iperaš in seveda me je spodobno napovedal in sprejel. Občutki so bili tako fantastični, da če bi hotel, ne bi mogel skriti širokega nasmeha. Z palicami, dvignjenimi nad glavo, sem pretekel zadnje metre po rdeči preprogi in v cilj prispel ob 12:58:23!

Tam me je čakala moja najdražja, po domače oz. direktno povedano, s solzami v očeh. Dobil sem objem, pravzaprav je ona dobila enega smrduha v naročje, okrog vratu sem dobil finisher kolajno, nato sta mi čestitala še Maria Elisabetta Lastri, absolutna sozmagovalka Ipertraila in Klemen, ki ga je pamet srečala v Golacu.

Potem je sledilo tisto rahlo zmedeno, ti dam ključe, pa se grem umit, potem se spomnim, da moram oddati GPS sledilnik, pa spet, da brez ključev od avta nimam opreme za tuš... Ampak se je vse lepo izteklo. Kako se ne bi, ko človek prepotuje dobrih 170 kilometrov na lastnih nogah in to v tako rekoč enem kosu, je precej pomirjen s svetom in sam s sabo. Čeprav moja draga trdi, da sem na cilju rekel, da nisem iz pravega testa za ultre. Tu je pa že moja prva luknja; spomnim se, da sem na Valvasorjevi ultri ponujal startnino Andreju in Katji od Energe team, tu mi je pa kaj podobnega ušlo iz glave.

Sodeč po moji Suunto uri je bil končni rezultat 31 ur 59 minut, pretečenih 176.81 km s 6328 metri vzpona in 6340 metri spusta, vsemi pavzami 4 ure 22 minut (10 × minus 2dl, 3 × tisto drugo, ostalo sem pa porabil na okrepčevalnicah). Povprečen pulz 123 udarcev na minuto mi je požrl 19200 kcal, povprečen tempo je bil 10:51/km (5,5 km/h), toliko tehnikalij. Pojedel sem tri sendviče in četrt, 600 g krompirja, 7 gelov in spil 6 Tailwindow (pravzaprav 5 in pol, enega sem polival po sebi), dve brezalkoholni pivi, 9 dl Coca Cole in 3,5 l vode, skupaj torej 8,5 litrov tekočine. Pa še ene 8 SCaps kapsul z elektroliti. Preračunano okrog 5000 kcal, kar pomeni, da imam dovolj maščobne rezerve.

Ko sem s sebe spral vse minerale in blato, sva z ženo šla na pasta party, nato pa sva imela še dovolj časa za pretegnit noge. Zabojev namreč na cilj niso vozili tako vestno kot na okrepčevalnice, kar je razumljivo, saj so tekmovalci na progi veliko bolj potrebni podpore kot tisti v cilju. Tako sem peljal najdražjo (pravzaprav je vozila ona) še v sesljansko pristanišče, kjer sva parkirala avto in se prav konkretno lepo počasi odpravila v Portopiccolo. Skozi ulice, strateško sem izbiral smer, kjer so bile stopnice samo na gor, za dol sem uporabljal klančine. Srečevala sva tekače s 57 Bore, med njimi je bilo tudi nekaj znanih obrazov, Tešky in Katja D., moja je malo pofotkala morje, nato sva se odpravila nazaj. Zaboji so sedaj že prispeli in ko sva ga skupaj odnesla v avto, se je moja pustolovščina počasi zaključila.

Mojih prvih 100 milj, pa še deset dni pred 40. sem postal Centurion.