- 13 Maj 2019, 20:59
#363363
Dunaj je lep, jutranja svetloba zveni, kot da zarki vibrirajo v vetru. Vedno piha, vedno sem prezgodaj na startu in iščem zavetje in se izogibam senci. Navadno sem se grel na stopnicah koptske cerkvice, a zdaj je za ogrado, pred njo cuvaj. Tempora mutandur. Sicer pa je tako domače, kot da bi bil tu pred letom. A jih je že pet, odkar sem tu nazadnje odtekel, z Darkom, normo za Boston. Pomaga, če poznaš štart, tekaško kulturo in navade, od ogrevanja do organizacije, zlasti oddaje obleke. Seveda najbolj pomaga, če veš, kje so pisoarji.
Na Dunaj sem tokrat prišel sam, tako je naneslo in sobota, da pred tekmo, je bila nekako prazna, večer dolg, noč pa temna, neprijetna. Večkrat sem se prebudil, gledal v strop in razmišljal o vsem mogočem. Tudi o teku, o triatlonu, o neizbežnem vrhu rezultatske lestvice. V zadnjih dveh letih je bilo presežkov malo, nasprotno, ob neizpolnjenih pričakovanjih sem se zapeljal po nekem spiralnem rolercoasterju, boječ se brezna upočasnjevanja. In dunajski maraton bi moral pomagati, je moj dvajseti, če ne štejem seveda tistih na koncu ironmana. Ampak tisto je different beast. Nisem imel rekordnih ambicij, a v pomladnih pripravah sem z velikim olajšanjem ugotovil, da še lahko prebudim hitrost, temu elementu sem posvetil posebno pozornost, z vsakim treningom na tartanu se mi je spet obudil obcutek hitrosti, tudi lahkotnosti. Morda sem posebej Yasso teke, sicer zelo uspešne, upošteval s prevelikim entuziazmom. Legendarne serije 800tk, ki kar dobro ponazarjajo pripravljenost za maraton, sem odkril pred leti ob pripravah za London in od takrat mi kar dobro služijo. Če bi se po dve letih vrnil s tri in pol, zame že malikovano mejo, bi bil res dobro. Za mir in tudi kot izhodišč za letosnje irone.
Tako sem dovolj prepričan, dovolj suveren stal v drugem corralu in počutil sem se doma, v družini. Tekači se v teh letih niso spremenili, proga tudi ne in čakamo na start, poslušamo himno, nagovorov predsednika, štart štafete 100 optimistov, ki želijo izboljšati Kipchogejev rekord.
Potem pridemo na vrsto tudi mi, oddahnem se, ko stečemo po viaduktu pred Donave. Dobro je, če veš, da je prvi kilometer, če štartaš v prvih blokih, na levi strani, prav ves navkreber. In da nima smisla paničariti ter se zaganjati, če se vsi okoli tebe. Dunajska proga je ena tistih, kjer se tekači razlijemo po široki aveniji, pravo veselje. Tako tečemo potem dol, proti Pratru in čudoviti alineji, nekaj kilometrov dolgi, široki, namenjeni samo pešcem, no, danes tekačem. Na tleh prepoznam črte s tekaškimi hieroglifi, 800, 1000, 2 k, 5k. Kot neke vrste koda, ki ti da vedeti, da si doma. Gledam tekače okoli sebe, kot družina. Zanimivo, čeprav je v zraku veliko negotovosti, tudi strahu, ali bomo, vsak zase, zmogli, ne vidim nobene agresivnosti, znaka strahu in ogroženosti. Presenečen sem, da po vseh teh letih pomislim na to. Morda tudi zato, ker sem sproščen. Čeprav me je posebej lani povratek na maratone skrbel, sem danes bolj sproščen, kot kdajkoli. Tudi razloga nimam, lepo enakomerno odpikam vsak kilometer sedem ali pet sekund pod 5 minutami. Pomislim, kako bo tu na 28, 30 kilometru, a uspem se vrniti k formuli: vsak kilometer posebej. Obrnemo se proti mestu, znana proga po bregu kanala Donave, sproščeno gremo prek Švedskega mostu, vzponi nanje me ne zmotijo in po Ringu nadaljujejmo. Veliko je gledalcev, dan je lep, pa še skoraj vsak ima svoje navijače, sorodnike, znance. Avstrijski tekači in njihova srenja zna res pripraviti lepo, pozitivno vzdušje. Svoja navijača pogrešam, posebej, ko tečem mimo našega tradicionalnega mesta ob hotelu. Proga se potem dvigne, nalahko, zdaj, na 11 kilometru, ko bo tu 40, bo strmejša. Pred Opero je res noro vzdušje, potem zavijemo na dolgo pot proti Schonbrunu, na to se moraš pripraviti. Ulica vijuga in za vsakim ovinkom je naslednji. Tek je nenavadno enakomeren, tempo pa isti, kot na začetku. Ujel sem ritem, seveda pa se moram potruditi in pozorno dihati, držati koncentracijo, vzamem prvi gel. Nikakor ne smem zaspati. Malo že opazujem mesto. Veliko družin visi prek oken, skoraj stavil bi, da je starejša gospa, ki ritmično udarja po loncu, ista, kot sem jo videl pred leti. Po šestih kilometrih zavije v vzpenjajočo se cesto do Hilferce, kot pričakovano, mi vzpon, pa čeprav kratek, vzame ritem. Na izravnavi preverim uro, ups, kar nekaj sekund čez pet za sedemnajstega? Izrvanavo izkoristim za lovljenje ritma, a črv vrta. Na srečo brez potrebe, naslendji je sumljivo kratek... prenovljena Hilferca me spomni, da že dolgo letam tu naokoli, je pa bolj dinamična, kot je bila v spominu. Lovim črto, ki se tu in tam pojavi, na koncu dočakam spust, kjer se razdelimo, maratonci odvijemo proti mestni hiši. Odmislim, da je tu cilj, polovičko obrnem za tri in pol in v lahkotnosti spuščanja mimo Lichtensteinske palače začnem sanjati o negative splitu. Do Linke Wienzeile in mostu grem nekako zasanjano in lezem v nevarno past, vedno manj ljudi je okoli mene, navijacev se manj. Vem, da je na 25 vedno narobe postavljen kilometer, tudi tokrat. Oglasi se alter ego, Buzz: daj ne bluzi, vzemi gel. In potem proga zavije nazaj proti Pratru, Buzz je imel prav, počasi od vzhičenosti prek rutine drsim v tekaški bluz. Pri Pratersternu, stebru z zvezdo, ki me je začela strašiti namesto vabiti, smo spet na alineji. Kako drugačna je! Zjutraj je kipela energija tekačev, zdaj jo črpamo od navijačev. A kaj, ko se dvigne veter, točno po osi široke ceste. Pije kri in čas, komaj čakam, da bom mimo stadiona. Že dva kilometra krvavim prek pet. Čudno, kako nam čisto računske meje postavijo okvir. In zdaj se borim z uro, namesto z vetrom, tek mi razpade, imam občutek, da hlastam, dva kilometra rabim, da se umirim, vzravnam, obrnem okoli paviljona in osredotočim se na naslednjo postajo z vodo in kolo. Buzz poveljuje: kola. Ok, greva, še tale del skozi park, daj razveseli se, da ne tečemo spet vodi, z vsemi tistimi gori doli pri mostovih. Spet sestavim dva kilometra, kot se spodobi, pa enega malo zbluzim, potem sem na mostu, še tu čez, pa dol na mali trg, tako simpatičen in tamle skozi Radeckega gaso proti Ringu, spomni se, kako si lepo odtekel prvič! Obrnem v ozko uličico, še tole, pa finiš po domačem terenu... Top, v trenutku, delčku sekunde vidim, kako padam, kot pokošen, stegnem levo roko, ujel bi se rad, a s koleni prej udarim v betonske tlakovce med tiri, niti kriknem ne, oh, oh. Sapa, brez sape sem, ležim na boku, gledam v stare zdolgočasene fasade, naprej, naprej. Potem se pokaže obraz gospe, nekje sedem desetletij se ji pozna, prijazno, kot bi me stara mama pobirala s skrbjo in toplino. Gospod, no na Dunaju smo..., a ste v redu, a bo šlo? Nemški CD še dela, lepo odgovorim, Jaja, es geht schon, alles in Ordnung, geht schon... danke, danke sehr. Danke, moram naprej, hitro, hitro, hlastam. Buzz pravi: dihaj, dihaj. Nekje med trenutkom in neskoncnostjo brizga adrenalin, velika želja in grenko razočaranje. Boli, vse boli, rama, kolena. Oh, vse krvavo, tudi komolec. Šit, fak. Okoli roba se počasi privalim do parka, zdaj sem v home runu, na inercijo iščem tisto kadenco, 82, za katero sam sebe prepričujem, da lahko tečem v neskončnost. Danes bo dovolj še dobra dva kilometra. Na zadnji postaji se še napijem in odkimavam, ne, ne rabim pomoči. Na Ringu mi Buzz pomezikne: zdaj si zvezda. Res, gospe in gospodične me milogledo spodbujajo, geht schon, zuper. Gospodiči dodajajo: echt zuper, respekt. Avstrijski avtoklub ima na 40 tem obok in cheerleaderke, oblečene kot Pannendienst, vlečna služba, haha, slaba šala. In tako se v oblaku žalosti valiva mimo Opere, kjer DJ in Brazilke pump up the volume. Midva pa se kot stara zmatrana soldata potuhneva in počasi dočakava cilj. Niti rok ne dvignem, samo olajšanje, da sem končal, tudi zadovoljstvo, da se niti trenutek nisem nisem spogledoval z DNF, nasprotno. Dobim medaljo, vrecko z nekakšnim štrudlom in jabolkom. Kdor gre na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, je rekel Martin Krpan... V glavi mi šumi, pa ne vem, ali od padca ali od utrujenosti. Pijem kot kamela, najprej vodo, potem pivo. In začne se nova igra: hide and seek. Bolničarji krožijo in prežijo na takele primerke, meni pa se mudi ven, domov, tu sem opravil. Trem ali štirim parom se uspešno izognem, ko pikirajo name. Spet me zažeja, nekje staknem pivo, pa se mi upre, a tudi šumi v glavi, ven, ven. Globoko diham, trese me, nekako dobim obleko in ogrnem se. Noge so, uf, klavnica. Z vrecko jih skrivam, ko blodim do metroja. Fak, a ravno te stopnice ne morejo delati... na metroju sedim in v glavi šumi, komaj dočakam postajo. Še dobro, da imam toliko dela s seboj, sicer bi se preveč ukvarjal s časom.
Potem topla voda pod tušem spere umazanijo in kri, peče. Duša tudi. Umirim se, mirno diham in poskusim misliti. Buzz pravi: ni treba, we’re back. Res je, in Dunaj je lep.
Dneve po tekmi, po dolgi voznji domov, po plesu v vsakdanjem ritmu, vem, da sem res nazaj. Večnosti je bilo za dve ali tri minute, potem pa tudi ni bilo finiša. Magični meji bi se sicer zelo približal, ha, tudi norma za Boston je..... Obudil sem hitrost, začutil, da telo še vedno zmore in hoče. Ja, Buzz, I’m back. A morda, čisto majčkeno, mi hoče nekdo povedati, da v Land of Gods, kot nekateri pravijo maratonu, ne smem iskati preteklosti ali pričakovati prihodnosti. Živeti in teči je potrebno vsak korak, vsak trenutek. To infinity and beyond, pravi Buzz.
Runcajz
Na Dunaj sem tokrat prišel sam, tako je naneslo in sobota, da pred tekmo, je bila nekako prazna, večer dolg, noč pa temna, neprijetna. Večkrat sem se prebudil, gledal v strop in razmišljal o vsem mogočem. Tudi o teku, o triatlonu, o neizbežnem vrhu rezultatske lestvice. V zadnjih dveh letih je bilo presežkov malo, nasprotno, ob neizpolnjenih pričakovanjih sem se zapeljal po nekem spiralnem rolercoasterju, boječ se brezna upočasnjevanja. In dunajski maraton bi moral pomagati, je moj dvajseti, če ne štejem seveda tistih na koncu ironmana. Ampak tisto je different beast. Nisem imel rekordnih ambicij, a v pomladnih pripravah sem z velikim olajšanjem ugotovil, da še lahko prebudim hitrost, temu elementu sem posvetil posebno pozornost, z vsakim treningom na tartanu se mi je spet obudil obcutek hitrosti, tudi lahkotnosti. Morda sem posebej Yasso teke, sicer zelo uspešne, upošteval s prevelikim entuziazmom. Legendarne serije 800tk, ki kar dobro ponazarjajo pripravljenost za maraton, sem odkril pred leti ob pripravah za London in od takrat mi kar dobro služijo. Če bi se po dve letih vrnil s tri in pol, zame že malikovano mejo, bi bil res dobro. Za mir in tudi kot izhodišč za letosnje irone.
Tako sem dovolj prepričan, dovolj suveren stal v drugem corralu in počutil sem se doma, v družini. Tekači se v teh letih niso spremenili, proga tudi ne in čakamo na start, poslušamo himno, nagovorov predsednika, štart štafete 100 optimistov, ki želijo izboljšati Kipchogejev rekord.
Potem pridemo na vrsto tudi mi, oddahnem se, ko stečemo po viaduktu pred Donave. Dobro je, če veš, da je prvi kilometer, če štartaš v prvih blokih, na levi strani, prav ves navkreber. In da nima smisla paničariti ter se zaganjati, če se vsi okoli tebe. Dunajska proga je ena tistih, kjer se tekači razlijemo po široki aveniji, pravo veselje. Tako tečemo potem dol, proti Pratru in čudoviti alineji, nekaj kilometrov dolgi, široki, namenjeni samo pešcem, no, danes tekačem. Na tleh prepoznam črte s tekaškimi hieroglifi, 800, 1000, 2 k, 5k. Kot neke vrste koda, ki ti da vedeti, da si doma. Gledam tekače okoli sebe, kot družina. Zanimivo, čeprav je v zraku veliko negotovosti, tudi strahu, ali bomo, vsak zase, zmogli, ne vidim nobene agresivnosti, znaka strahu in ogroženosti. Presenečen sem, da po vseh teh letih pomislim na to. Morda tudi zato, ker sem sproščen. Čeprav me je posebej lani povratek na maratone skrbel, sem danes bolj sproščen, kot kdajkoli. Tudi razloga nimam, lepo enakomerno odpikam vsak kilometer sedem ali pet sekund pod 5 minutami. Pomislim, kako bo tu na 28, 30 kilometru, a uspem se vrniti k formuli: vsak kilometer posebej. Obrnemo se proti mestu, znana proga po bregu kanala Donave, sproščeno gremo prek Švedskega mostu, vzponi nanje me ne zmotijo in po Ringu nadaljujejmo. Veliko je gledalcev, dan je lep, pa še skoraj vsak ima svoje navijače, sorodnike, znance. Avstrijski tekači in njihova srenja zna res pripraviti lepo, pozitivno vzdušje. Svoja navijača pogrešam, posebej, ko tečem mimo našega tradicionalnega mesta ob hotelu. Proga se potem dvigne, nalahko, zdaj, na 11 kilometru, ko bo tu 40, bo strmejša. Pred Opero je res noro vzdušje, potem zavijemo na dolgo pot proti Schonbrunu, na to se moraš pripraviti. Ulica vijuga in za vsakim ovinkom je naslednji. Tek je nenavadno enakomeren, tempo pa isti, kot na začetku. Ujel sem ritem, seveda pa se moram potruditi in pozorno dihati, držati koncentracijo, vzamem prvi gel. Nikakor ne smem zaspati. Malo že opazujem mesto. Veliko družin visi prek oken, skoraj stavil bi, da je starejša gospa, ki ritmično udarja po loncu, ista, kot sem jo videl pred leti. Po šestih kilometrih zavije v vzpenjajočo se cesto do Hilferce, kot pričakovano, mi vzpon, pa čeprav kratek, vzame ritem. Na izravnavi preverim uro, ups, kar nekaj sekund čez pet za sedemnajstega? Izrvanavo izkoristim za lovljenje ritma, a črv vrta. Na srečo brez potrebe, naslendji je sumljivo kratek... prenovljena Hilferca me spomni, da že dolgo letam tu naokoli, je pa bolj dinamična, kot je bila v spominu. Lovim črto, ki se tu in tam pojavi, na koncu dočakam spust, kjer se razdelimo, maratonci odvijemo proti mestni hiši. Odmislim, da je tu cilj, polovičko obrnem za tri in pol in v lahkotnosti spuščanja mimo Lichtensteinske palače začnem sanjati o negative splitu. Do Linke Wienzeile in mostu grem nekako zasanjano in lezem v nevarno past, vedno manj ljudi je okoli mene, navijacev se manj. Vem, da je na 25 vedno narobe postavljen kilometer, tudi tokrat. Oglasi se alter ego, Buzz: daj ne bluzi, vzemi gel. In potem proga zavije nazaj proti Pratru, Buzz je imel prav, počasi od vzhičenosti prek rutine drsim v tekaški bluz. Pri Pratersternu, stebru z zvezdo, ki me je začela strašiti namesto vabiti, smo spet na alineji. Kako drugačna je! Zjutraj je kipela energija tekačev, zdaj jo črpamo od navijačev. A kaj, ko se dvigne veter, točno po osi široke ceste. Pije kri in čas, komaj čakam, da bom mimo stadiona. Že dva kilometra krvavim prek pet. Čudno, kako nam čisto računske meje postavijo okvir. In zdaj se borim z uro, namesto z vetrom, tek mi razpade, imam občutek, da hlastam, dva kilometra rabim, da se umirim, vzravnam, obrnem okoli paviljona in osredotočim se na naslednjo postajo z vodo in kolo. Buzz poveljuje: kola. Ok, greva, še tale del skozi park, daj razveseli se, da ne tečemo spet vodi, z vsemi tistimi gori doli pri mostovih. Spet sestavim dva kilometra, kot se spodobi, pa enega malo zbluzim, potem sem na mostu, še tu čez, pa dol na mali trg, tako simpatičen in tamle skozi Radeckega gaso proti Ringu, spomni se, kako si lepo odtekel prvič! Obrnem v ozko uličico, še tole, pa finiš po domačem terenu... Top, v trenutku, delčku sekunde vidim, kako padam, kot pokošen, stegnem levo roko, ujel bi se rad, a s koleni prej udarim v betonske tlakovce med tiri, niti kriknem ne, oh, oh. Sapa, brez sape sem, ležim na boku, gledam v stare zdolgočasene fasade, naprej, naprej. Potem se pokaže obraz gospe, nekje sedem desetletij se ji pozna, prijazno, kot bi me stara mama pobirala s skrbjo in toplino. Gospod, no na Dunaju smo..., a ste v redu, a bo šlo? Nemški CD še dela, lepo odgovorim, Jaja, es geht schon, alles in Ordnung, geht schon... danke, danke sehr. Danke, moram naprej, hitro, hitro, hlastam. Buzz pravi: dihaj, dihaj. Nekje med trenutkom in neskoncnostjo brizga adrenalin, velika želja in grenko razočaranje. Boli, vse boli, rama, kolena. Oh, vse krvavo, tudi komolec. Šit, fak. Okoli roba se počasi privalim do parka, zdaj sem v home runu, na inercijo iščem tisto kadenco, 82, za katero sam sebe prepričujem, da lahko tečem v neskončnost. Danes bo dovolj še dobra dva kilometra. Na zadnji postaji se še napijem in odkimavam, ne, ne rabim pomoči. Na Ringu mi Buzz pomezikne: zdaj si zvezda. Res, gospe in gospodične me milogledo spodbujajo, geht schon, zuper. Gospodiči dodajajo: echt zuper, respekt. Avstrijski avtoklub ima na 40 tem obok in cheerleaderke, oblečene kot Pannendienst, vlečna služba, haha, slaba šala. In tako se v oblaku žalosti valiva mimo Opere, kjer DJ in Brazilke pump up the volume. Midva pa se kot stara zmatrana soldata potuhneva in počasi dočakava cilj. Niti rok ne dvignem, samo olajšanje, da sem končal, tudi zadovoljstvo, da se niti trenutek nisem nisem spogledoval z DNF, nasprotno. Dobim medaljo, vrecko z nekakšnim štrudlom in jabolkom. Kdor gre na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, je rekel Martin Krpan... V glavi mi šumi, pa ne vem, ali od padca ali od utrujenosti. Pijem kot kamela, najprej vodo, potem pivo. In začne se nova igra: hide and seek. Bolničarji krožijo in prežijo na takele primerke, meni pa se mudi ven, domov, tu sem opravil. Trem ali štirim parom se uspešno izognem, ko pikirajo name. Spet me zažeja, nekje staknem pivo, pa se mi upre, a tudi šumi v glavi, ven, ven. Globoko diham, trese me, nekako dobim obleko in ogrnem se. Noge so, uf, klavnica. Z vrecko jih skrivam, ko blodim do metroja. Fak, a ravno te stopnice ne morejo delati... na metroju sedim in v glavi šumi, komaj dočakam postajo. Še dobro, da imam toliko dela s seboj, sicer bi se preveč ukvarjal s časom.
Potem topla voda pod tušem spere umazanijo in kri, peče. Duša tudi. Umirim se, mirno diham in poskusim misliti. Buzz pravi: ni treba, we’re back. Res je, in Dunaj je lep.
Dneve po tekmi, po dolgi voznji domov, po plesu v vsakdanjem ritmu, vem, da sem res nazaj. Večnosti je bilo za dve ali tri minute, potem pa tudi ni bilo finiša. Magični meji bi se sicer zelo približal, ha, tudi norma za Boston je..... Obudil sem hitrost, začutil, da telo še vedno zmore in hoče. Ja, Buzz, I’m back. A morda, čisto majčkeno, mi hoče nekdo povedati, da v Land of Gods, kot nekateri pravijo maratonu, ne smem iskati preteklosti ali pričakovati prihodnosti. Živeti in teči je potrebno vsak korak, vsak trenutek. To infinity and beyond, pravi Buzz.
Runcajz
