Zadnje novičke

[majcka]

UTVV 50 – GLADIATOR
Dežek pada, dežek gre......Maja pa na tekmo greeee. In zraven pelje še Erota, da ne bo glih dougcajt v avtu. V Vipavi spet organizirajo dirko v pravem (pomladnem) terminu. Je naša prijavljena, pa naša gre....kaj pa pol, če je 10 dni nazaj zvedla, da je rama sfentana in da palic še povohat ne sme?! Trma nad pametjo, to pa res ni nič novega na našem naslovu.
Z Erotom parkirava, pobereva štartna paketa, s kofetom pa itak ni blo nič, ker so še vse kafetarije v Vipavi 'chiuso'. Tako mi na bus in v Vipavski križ nad Gladiatorja.
Prvi kilometer prelaufam in odločitev obžalujem do konca kilometrov, saj nisem navajena laufat, ker tega res že dolgo ne počenjam, pa tudi lanska taista neumnost me ni ničesar naučila (me pač golenske miške bolijo vso pot, kaj pa pol?!). Potem pa lepo v maršu napredujem. Že pred km 2 je nekdo hotel malo nagajat in je zastavice speljal v napačno smer, pa smo se hitro znašli po pravi poti. Kmalu sem dobila družbo vse do prve okrepčevalnice v Ložah sva jo z Žaretom skupno mahala po označeni poti preko hribov in dolin, potem se mu je pa zazdelo, ta mu moj tempo ne ugaja in jo je podurhal dalje.
Moja glava je pa imela opravkov s potjo in hedikepom, ker sem pač bila brez palic. Po prvi okrepčevalnici se slišim z Damjanom in jamram, kako je klanec brez palic zaj..., pa me nakuri, da naj že pošlihtam to svojo tintaro in grem lepo do konca. Saj limit da je dost ohlapen, da se bo dalo. Zaviham nos in rečem, da bom že na Socerb videla, če se mi da s hribi borit.
Vso pot so mi fantje od doma pošiljali spodbujajoča sporočilca, ki so mi res veliko pomenila in pomagala. 'Bube u glavi' znajo naredit velik kažin in še jih ves čas kdo 'pipsa' zna bit koristno.
Socerb je tako padel tudi brez pomoči palic in v Podnanosu sem se odločila, da jo mahnem na Plešo. Do Eko koče oz. še do izhoda iz gozda je šlo vse gladko, potem se je pa začelo. Veter, grozeči oblaki, klanec, krči, počasno napredovanje....klinc pa moj pogum, prav lahko bi se peljala iz Podnanosa v Vipavo. Ampak če jo vseeno primaham na vrh, bo dol že nekako šlo. Vreme ga biksa, megla se navleče, zastavicam težko sledim, rada bi se malo spočila, če se usedem, me krči grebejo v podplate, treba je dalje. Se privlečem na vrh kot ranjena žival. Eden od dolgoprogašev, ki me je malo prej prehitel in še vedno sedi v kleti TV stolpa je začuden, da sem še živa, saj sem se menda tako vlekla, da je mislil, da ne pridem na vrh.
Po topli župci, kokakoli in nekaj grižljajih čipsa se spakiram dalje. V dolino...oja, v dolino pa gre. Me prehiti trojica 100-tkarjev in Sašo ugotovi, da skoraj tako hitro hodim, kot oni tečejo...ma so jo vseeno zbrisali dalje.
Potem me enkrat prime mal odtočit in kajpak, ravno v medvedje stranišče. Sem bla tako hitro gotova, kot še nikoli.
Med potjo do Vipave mi uleti še nekaj spodbudnih sporočil od doma in od prijateljev. Na Abramu me še malo 'podprejo' in že jo gonim v dolino. Ampak res gonim. Malo premetavanja številk pokaže, da je brzina na dol skoraj dvakrat višja, kot brzina na gor. Tik pod starim Vipavskim gradom se nekaj ukvarjam z mislijo na 'leščerbo' jo zmontiram, pa jo tudi odmontiram in jo kar brez nje mahnem v cilj. Potem me pa na cesti v Vipavi nekaj zagrabi in jo tako ucvrem v cilj, kot bi šlo za življenje. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje tekla s tako lahkoto, kot tistih dobrih 100 m.
V cilju kolajna, en dizel, objemčki in hajd domov.
Zaključek:
• Kljub temu, da občasno vsi ježi v bližnji in manj bližnji okolici izgubijo jumferje, se vseeno splača vsake tolk postavit na štart kakega traila.
• Objemčki prijateljev na štartu, v cilju in koderkoli vmes odtehtajo vsako muko ježevo, pa ne glede na to, kaj se po poti prepričujem.
• Ko ti življenje postreže z limonami, si naredi limonado. No jaz sem šla zaradi poškodbe rame (ki je bila odkrita pozneje, kot plačana prijava na trail) vseeno na štart, na pol prepričana, da tega ne zmorem, pa sem si spet dokazala, da pojma nimam in da zmorem več, kot si mislim.
• Na tale moj podvig bi bil pa še Srečo ponosen, čeprav trenutno to dokazuje na svoj način in se meče zarad tega na glavo...no mrbit se je pa zarad česa drugega. Sreč, pocajtej se mi, pol ga pa naprej ser.
• Sklepam torej, da je vsemogočni že vedel, kaj počne, ko me je postavil na moj prvi trail. Tam dogaja ne glede na to, al si na trasi al si med volonterji ali pa samo navijalec.
Tako, za včeraj je to to, hočemo još!
P.S.
• Čestitke vsem tekmovalcem na vseh razdaljah, ne glede na to, s katere strani ste pogledali v cilj.
• Čestitke prejemnikom zmagovalnih kolajn
• Še posebne čestitke pa skupinici, ki jih je na njihov prvi trail pripeljala Petra. Tam se pišejo zgodbe posebnih razsežnosti.
• Kdor ne ve za kaj gre na trailih, ga itak ni zraven.

[zz topka]

Ma, ti in Sr Ečo gresta drugo lejto na stotko

Bravo, bejba.

[Ahilius]

majcka, sem se našel v tvojem zapisu... jaz sem tisti dolgoprogaš, ki je komentiral tvoj naskok na plešo... res me je skrbel pogled nate, v neskončnosti izgubljene, tavajoče pojave, ki je redko stopila v smeri vrha, vse malo bolj na okroglo, levo in desno, ampak se je očitno vse seštelo v obliki osvojenega vrha. Si pa v stolpu z mešanico juhe in čaja v istem kozarčku izžarevala tisto energijo, ki ne dopušča dvoma o tem, ali bo cilj osvojen, ali ne. Sicer te nisem v cilju počakal, kot si mi rekla, da bo trajalo malo dlje, a mi je v veselje in čast ti čestitati za tvoj dosežek, vztrajnost in trmo, ko je ta potrebna. Pa srce mi je zaigralo, ko sem šel mimo tebe in se je v dveh minutah po moji srečni napovedi ob odhodu z meglenega vrha, da se bo pokazal sonček, le ta res prikazal in nam dal prepotrebno energijo do cilja.

Zdaj, ko sem izzvan in sem se lotil pisanja, zapišem na kratko tudi o letošnjem podvigu, tokrat krajšem kot lani, a zato nič manj bogatem.

Prijatelja Borisa sem pred tremi leti spodbujal pri svojem prvem maratonskem podvigu, ki ga je uspešno dosegel, letos pa si je zamislil naskok na svojo prvo stotico in v čast mi je bilo sprejeti vlogo pomočnika. Priznam, do konca sem se poigraval z mislijo, da bi le nekako znova pristopil k 160-ki, a je bilo več kot prav, da je šla zgodba po načrtovani progi, letos torej stotka. Pravzaprav smo bili v ekipi trije, dva ki sva zmogla že nekaj daljših razdalj in tretji, ki je bil na taki progi prvič.
Začetek je bil že adrenalinski, saj smo z drugim busom prišli le tri minutke pred štartom, a to prvopristopnika ni motilo in jo je prehitro ucvrl po ravnem delu in delu prvega vzpona. Zakaj prehitro? Že po nekaj kilometrih je Borisu tempo upadel, pojavljati so se začeli krči in vse skupaj je hitro postalo tragikomično. Nisem okleval, čeprav šele prvi kilometri, ampak ni kaj, krči so krči, kremo v roke, masaža, magnezij in akcija p.o.č.a.s.i. naprej. Nekaj smo se takoj na začetku naučili. Počasi in z občutkom.
Da je postajala zgodba še zanimivejša je pričelo rahlo deževati in dež nas je spremljal praktično celo noč, vse tja do jutra. Ampak ja, jutro ne pride kar tako. Prvo je bilo potrebno priti do Otlice, kjer je vedno pestro, velika frekvenca prihajajočih in odhajajočih tekačev in vedno prijazne prostovoljke. Ker se nisem mogel upreti potkam po grebenu, ki omogočajo prijeten tek, sem nekoliko prehitel oba kompanjona in si privoščil pojedino, paradižnik s soljo, kikirikije, kruh z nutelo, napolitanke, pomaranče, jabolko, napolnil bidona z vodo in izo napitkom. Ko še kompanjona nopolnita rezervoarje, krenemo v deževno noč, ki nas je navkljub blatni in mokri poti pripeljala do Male Gore, kjer je bilo kot vedno, veselo. Brez obotavljanja krenemo še malo navzgor, potem pa se po enem izmed najbolj prijetnem delu poti spustimo do Vitovelj, kjer si že od daleč obetamo bogato pogostitev, kolači, palačinke, frtalja, domače proizvodnje, ni, da ni, top!
Do Preser smo z dveh češenj narobutali nekaj prvih napol rdečih sadežev in brez večjih težav v počasnem teku, ki smo ga blažili s hitro hojo, prišli do postaje. Sledil je mali servis z menjavo oblačil in kot zelo dobro se je izkazala tudi odločitev za zamenjavo obuvala. Po dveh porcijah testenin z bolonez omako ni bilo težko nadaljevati čez neskončne griče in vinograde vse do Podnanosa, kjer sem si z nekajminutno prednostjo pred kompanjonoma priskrbel nekoliko daljši oddih. Sledila je menjava oblačil, obuval in obližev, predvsem prvopristopnik je imel že kar načete podplate, nato pa brez obotavljanja in pomislekov vrhu Nanosa naproti. Ravno to me je obdajlo z optimizmom, da nihče ni okleval ali jamral, ampak smo določno krenili. Hipoma smo bili pri lovski koči, kjer pa je pri izkušenejšemu prišlo do krize, slabšega počutja, a je kmalu po zaužitem gelu odločno nadaljeval proti Pleši in diktiral tempo. Na vrhu nanosa so se misli že spogledovale s ciljem, od katerega nas je ločilo le še 17 km in nekaj višincev, skrbel nas je le še finalni spust. Do Abrama smo izmenjaje tekli in hodili. Dobro razpoložena družba pri Abramu nas je želela pogostiti, mi pa smo videli le še cilj, tako da se nismo dolgo zadržali in že smo krenili po prijetnih potkah. Hvaležni smo bili spremembi zaključnega dela trase, saj bolj položen spust po nezahtevni podlagi ni zahteval preveč energije in koncentracije. Zaključek poti se je sicer nekoliko vlekel, ker smo ga praktično v celoti prehodili, a na koncu so nas ljudje z navdušenjem pozdravili v ciljni ravnini in zmaga je bila naša.

Če povzamem, lahko z navdušenjem ocenim tokratni podvig kot zelo uspešen. Brez večjih kriz, poškodb in drugih neprilik smo v 21-ih urah in 25 minutah opravili s 100 km izzivom.

Naslednje leto pa nekateri znova, drugi pa prvič, stopimo na 160 km dolgo pot. Se že veselimo!


PS:

Čestitke Toniju, ki me je lani večji del 160 km proge stal ob strani, diktiral pravi tempo in delil številne modrosti izkušenega trejlaša, za letošnji odličen čas na 160 km.

Benjamin, lepo te je bilo znova videti. Vedno ti bom hvaležen, da si me pred leti na svoji prvi stiki uspel iz povsem izgubljenega položaja zmotivirati, da sem prišel do konca.

Matej

[zz topka]

Hvala za poročilo in seveda

[Tina79]

Čestitke tudi od mene! Pa še moj prispevek z UTVVja:

7.5.2022
106 km po Vipavski dolini (5300 v.m.)
Pred tremi leti sem prvič pretekla to nepredstavljivo razdaljo okrog Vipavske doline. Spomnim se, da sem se takrat med tekom, pa tudi po njem spraševala, če je to res zame, ali mi je res tega treba.
Očitno nisem prišla do enega pametnega zaključka ali ne vem kakšen hudič me je obsedel, da sem se konec lanskega leta spet prijavila na popotovanje okrog moje najljubše doline. Takoj zatem pa še na 70 km po Istri, tako, za trening. Saj je Istra ravno prav, 1 mesec pred UTVV.
Kmalu po prijavi sva z Urošem izvedela, da so nam prestavili Lizbonski maraton na 8.maj! Hitro sva se odločila, da gre na Portugalsko sam. Čez par dni sem padla v depro, ko sem ugotovila, da bom sama to težko shendlala. Brez spremstva še nekako, brez moralne podpore nikakor. Pa za fante bo treba nekako poskrbet… Ufff. Že sem začela razmišljat, da bi šla rajši v Lizbono, ko mi je angel varuh poslal novico, da Uroš zaradi neodložljivih predavanj ne more v Lizbono. Čeprav bi mu izlet v njegovo drugo domovino od srca privoščila, se mi je od istega srca odvalila skala.
Priprave so potekale po planih, po mojih hribčkih in dolincah, malo v družbi, večinoma pa sama. Med »treninge« štejem seveda tudi vse izlete z mojimi fanti.
Ni me strah, saj imam kar nekaj kilometrov v nogah, bolj se sprašujem, če mi bo glava zdržala. Nič kaj dosti namreč nisem več razmišljala o prihajajočem izzivu, in ne vem, ali je želja dovolj močna, da me bo pripeljala do cilja.
6. maj se bliža, jaz pa brez treme. Mislim si, da grem od okrepčevalnice do okrepčevalnice in na vsaki lahko rečem: »Dovolj imam, ne grem se več!«
Ko pa je dan D dejansko tu, bi se najraje vdrla v zemljo. Skoraj sem fouš tekačem, ki prodajajo štartnino zaradi poškodbe. A bom res šla na štart? Malo me skrbi tudi vreme, ki nam očitno ne bo naklonjeno. Sicer imam za tek raje dež kot pripekajoče sonce, skrbijo me le nevihte. Ko na startu izvem, da je na Golaku gosta megla in da so se tekmovalci, ki so startali pred nami na 100 milj, izgubljali, zapaničarim.
Ampak ni kaj, zdaj sem tu. Vojska rimskih vojakov na štartu, kulisa je veličastna. Grem, kar bo, bo. 3, 2, 1 …Start!
Na startu poklepetam z Iris in si želim del poti odteči z njo, vendar jo v gužvi na učni poti kmalu izgubim in odtečem sama v noč. Na Gori začne deževati in v skrbeh se vzpenjam proti najvišji točki traila, Malemu Golaku. Želim si, da bi noč čimprej minila. Megla vseeno ni tako gosta, da bi se izgubljali, tako da se vseeno malo pomirim. Pri koči pod Malim Golakom malo poklepetam s prostovoljci in odtečem v temačne gozdove Trnovske planote. Še vedno dežuje, temno je kot v rogu. Glasbo si navijem do konca, ker nočem slišati, če se mi medved bliža. Ko sem na Modrasovcu, se nebo začenja spreminjati iz črne v temnomodro. Pokrajina je kot iz grozljivke, megla ob prvem svitu. Blato povsod. Hitet ne morem, ker drsi. Millencolin v slušalkah mi lajšajo tesnobo. Oddahnem si, ko dohitim trojico pred mano, kmalu pa lahko ugasnem tudi lučko.
Na Mali gori je vzdušje fenomenalno. Glasba, žur na polno, vsakega tekmovalca napovejo kot državnega prvaka. Malo bi še ostala, ampak grem naprej. Nekaj časa me že črviči po trebuhu, krče imam in bojim se, da se bodo tako stopnjevali, da ne bom mogla nadaljevat.
Ko se spuščam s Kuclja, prileti Urošev sms, v katerem me sprašuje, kako mi gre, gps naprava pa da kaže, da sem še na startu. Pokličem ga, da mu povem, kje sem in zmeniva se, da se dobiva na Preserjih. Potem se začnem ukvarjati z gps-om, ga jemljem iz žepka, da bi mi domači lahko sledili. Kasneje na okrepčevalnici izvem, da je moj signal viden samo vsake toliko.
Spust do doline je še vedno blaten, prav tako ravnina in vzpon do Preserji. Dežuje ne, je pa oblačno, kar mi zelo ustreza. Tudi krči v trebuhu so popustili, tako da je počutje boljše. Veselim se, da bom po skoraj 11ih urah videla Uroša. Na Preserjih me počakata s tatom. Yes, prva polovica je za mano. Ni bila prijetna, saj ga je vreme kar sračkalo. Na okrepčevalnico prispem mokra, blatna, utrujena, malo tudi naveličana. Tu se preoblečem, preobujem, posušim, počešem. Pojem juho in pašto z bolonjsko. Ne da mi ravno paše, ampak vsaj upira se mi ne, kar me res veseli. Vprašam še, kako gre Andiju (na 100 milj) in Kristini (na 30 km), saj nimam nobenega občutka, kje sploh sta. Izvem, da je Andi drugi in še na poti. Skoraj se že odpravim…aja, še obisk wc-ja . Suha, urejena in 100x lažja odtečem naprej. Uroš mi napove, da bom čez slabe 3 ure v Ložah, kar se mi zdi neskončno dolgo. Čaka me tek po znanih hribčkih gor in dol čez Brje, Vrtovče, Planino… Prvič prehitim Boštjana in Sašota, s katerima se pozneje srečujemo vse do cilja. Sašota bolijo noge, jaz pa mu povem, da je to samo faza in da bo kmalu boljše. Ko me onadva naslednjič prehitita, mi prizna, da sem imela prav. Pot se mi kar vleče, jaz pa jo presenetljivo dosti pretečem. Vedno bolj sem naveličana in spet se sprašujem o smiselnosti tega početja. Prepričana sem, da je to moja zadnja takoooo dolga ultra. Spet dam slušalke v ušesa in počutje je takoj boljše. V Ložah sem pred mojo spremljevalno ekipo. Tam me z objemom pričaka Ana, za ta topel sprejem sem ji neizmerno hvaležna. Malo pojem in popijem, sezujem copate, da stresem kamenčke iz njih. Po tem se vsakič počutim, kot bi se preobula. Ta čas se prikažejo tata, Uroš in Aleks. Spet sem vesela, ker jih vidim. Zdi se mi, da na vsej poti čakam samo ta srečanja. Pojem najboljšo pico na svetu. Uroša sprašujem, koliko je do Podnanosa in koliko časa mi bo to vzelo. Resnično si želim, da bi nekdo odrezal Socerb, ker ni prijazen. Je strm, ne tako majhen hribček. Niti pomisliti pa si ne upam še na mogočni Nanos.
Ni druge, kot vzeti pot pod noge. Počutje je še vedno kar ok, nimam žuljev, nimam krčev, ni mi slabo, vse lahko jem…Pijem pa samo coca-colo. Voda mi je zanič in izo-tonik je prekisel. Mislim, da sem spila že ene 3-4 litre cole. Pot do vrh Socerba se mi kar vleče, ampak jo zmorem brez težav. Spet sem pred časovnico. Na spustu do Podnanosa se iz slušalk oglasijo Bad Religion, jaz pa pojem, skoraj plešem in lahkotno letim proti Podnanosu. Še vedno ne razmišljam o Nanosu, niti pogledat si ga ne upam, pa je tik pred mano. Vem, da ga bom nekako premagala, ne vem pa, kaj točno bo hotel od mene. Vem, da bom prišla v cilj in to samo zaradi moje trme. Ne morem odnehati, samo zato ker se mi ne da več. Ker lenoba je trenutno edina moja nasprotnica, ki bi mi lahko preprečila prihod cilj. In to bi bilo nesprejemljivo. Zaenkrat ni fizičnih ovir, le glava se upira. Dovolj ji bo že do Podnanosa. 80km! Kaj če bi kar zaključila? V tem razmišljanju sem kar naenkrat v Podnanosu. Spet prehitro! Ponosno me pričakata mama in tata (hvala!), Uroša še ni. Hitro ugotovimo, da se še ni odpravil od doma, saj me še ni pričakoval. To me malo potre, vendar se ne obiram preveč. Jem več ne, saj mi nič ne zgleda več mikavno. Samo še požirek kofeinskega napitka, ker se mi še vedno malo spi. Napolnim bidone s colo in šibam dalje.
Pred vzponom me vzpodbudi še Alenka, ki s kolesom prišiba po Rebernicah navzdol. Hvaležna tudi za to vzpodbudo.
Nanosa se lotim ne preveč dobre volje, vem da me čaka še kakih 6 ur do cilja (izkazalo se je, da jih je bilo 5 dovolj). Nanos zna presenetiti. Na vsakem UTVV-ju sem ga drugače doživljala (do sedaj sem bila na vseh, vendar na različnih razdaljah). Včasih sem tu komaj oživela, včasih pa sem se komaj privlekla do vrha. Na prejšnji 100tki sem imela do lovske koče konkretno krizo. Zato me je bilo tokrat strah, kako bom zmogla brez mojega stebra, ki me zna vedno spraviti pokonci. Z Urošem sva zmenjena šele pri Abramu (na poti navzdol), saj ima tudi on še za odteči svoj tek. Pokličem ga in mu stokam, kako mi ne bo šlo in da me bo ulovila tema, jaz pa imam samo eno brljivko in naj mi čimprej prinese močnejšo lučko. Najbrž mu ni prav jasno, kaj norim, saj je ura komaj 15. Malo me vseeno potolaži, jaz se zberem in zagrizem v hrib. Ves čas travmiram, da mi bo zmanjkalo baterije na telefonu, da bom ostala brez lučke bohvedi kje,… Do lovske koče kar gre, spet prehitim Boštjana in Sašota.
Od lovske koče proti Pleši je spet težje. Čaka me strm klanec mimo Sv. Hieronima, shladi se, močno piha, oblečem vetrovko. Videti je meglo in temne oblake proti vrhu. Dohitim tri fante, eden od njih ima za sabo še 70 km več kot jaz. Hočejo me spustit naprej, a jim povem, da ne morem več. Ugotovimo, da smo vsi na istem. Sašo in Boštjan me spet dohitita in ker se nam tempo upočasni, malo poklepetamo. V glavnem govori Sašo Prijavi, da obstaja možnost neviht in meni v trenutku pade srce v hlače. Ponižno sklenem, da se bom fantov držala, ker me je strah nevihte, obenem pa skeniram, kam bi se lahko med nevihto skrila. Sašo se poheca, da je on itak strelovod za vse neumnosti. Počasi, a vztrajno dosežemo vrh, ki je v taki megli, da anten ni videt niti, ko smo čisto zraven. Na vrhu srečamo Majo, ki premaguje 50tko. Nič kaj dosti se ne obotavljamo, saj nas od tu čaka skoraj samo še navzdol. Sonček sramežljivo prikuka in se skriva. Ko gremo v notranjost planote, tudi veter poneha in takoj je bolj prijetno. S Sašotom klepeteva skoraj vso pot do Abrama in tako nam pot hitreje mine. Malo pred Abramom me počakata Aron in Uroš . Mali mi teče nasproti s pijačo in me hiti spraševati, če bom Twix ali ga lahko on. Ker ne vem, če mi paše, potrpežljivo počaka do Abrama, ko je jasno, da Twixa ne bom potrebovala. Tudi s coca-colo sem zaključila in navzdol pijem samo še čaj. Pri Abramu me pozdravi še tata. Prevzamem še lučko, ker je ura že skoraj 19. Na koncu je nisem potrebovala. Poizvem še po rezultatih – Uroš pravi, da je bil na 13 km šesti ali sedmi, kar se mi zdi vrhunsko. Andi je bil drugi, Kristina pa ga je dohitela in prišla skupaj z njim v cilj.
To je zadnja okrepčevalnica pred ciljem. Tudi tu so, kot na vsaki okrepčevalnici na poti, prostovoljci izredno ustrežljivi, vse naredijo namesto mene, še pretekli bi kakšen del poti. Prav vsak od njih je dodal svoj prispevek k temu, da je bila ta tekma nekaj izjemnega.
Tudi zadnjih 10 km začnemo skupaj s Sašotom in Boštjanom. Fanta gresta kmalu naprej, ker ne morem ves čas teči. Tako zadnji del oddelam sama. Vedno lažje je, vendar se ne prepustim pričakovanju prehitro, saj vem, da se znajo zadnji kilometri precej vleči, še posebej, ker je tokrat trail speljan nekoliko naokrog, po daljši, a prijaznejši poti. Tako se korak za korakom spuščam proti Vipavi. Malo postokam, malo se veselim, odštevam kilometre in višince.
In končno, v Vipavo pritečem po 21ih urah! Pred ciljem me pričakajo prijatelji in družina, zato skoraj šprintam v cilj. Ne čutim nobene bolečine in nelagodja več, samo olajšanje, hvaležnost in ponos!
V cilju vse objamem, objela bi ves svet. Ne neham se smejati.
Anja me v cilju vpraša, če sem imela kakšno krizo. Odgovorim ji, da ves čas. Če bi me vprašala danes, bi bil moj odgovor: Niti sekunde.
Izvem še, da je Uroš na odru za zmagovalce in se veselim še zanj.
UTVV bo zame vedno najlepši trail. Prvi trail sploh, prva 50ka, prva 100tka. Udeležujem se ga od samega začetka, bila sem na vseh dogodkih in dokler bom lahko, si želim biti zraven.
Za mano je še ena preizkušnja. To je predvsem preizkušnja vztrajnosti. Vso pot sem se morala kregati sama s sabo, ko je en del mene hotel prenehati, en del pa vztrajati. Ves čas sem vedela, kateri bo zmagal. Do neba sem hvaležna, da zmorem. Zaradi tega je vse ostalo lažje.

[zz topka]

Tina, jast mam tebe šaldu rada
Bravo!!!

[Tina79]

[Franci65]

Čudovita zgodba, čestitam za pogum. Jaz pa študiram ali upam na 30 km čez planoto Nanos, ko se vreme malo skisa.

[majcka]

majcka, sem se našel v tvojem zapisu... jaz sem tisti dolgoprogaš, ki je komentiral tvoj naskok na plešo... res me je skrbel pogled nate, v neskončnosti izgubljene, tavajoče pojave, ki je redko stopila v smeri vrha, vse malo bolj na okroglo, levo in desno, ampak se je očitno vse seštelo v obliki osvojenega vrha.

Matej, hvala za skrb. Za cikcakanje levo in desno je krivo pomanjkanje palic, da bi se imela na kaj lovit, ko me je zanašalo...zaradi vetra, da ne bo kakih nesporazumov. Sicer pa so moji vzponi že legendarno navdahnjeni s počasnostjo preko vseh meja. Ne gre na gor, pa če me fentaš. No, tud če me, ne gre nič hitreje. Razen res redkih svetlih izjem, ko pa mrbit celo gre.

Vam trem pa poklon za 100tko. Še posebej prvopristopniku.

[daca10]

UTVV Emperor 170km
Čestitke vsem na vseh razdaljah
Pa še nekaj mojih vtisov z moje prve 100 miljske .
Pred par leti se mi na 100milj Istre ni izšlo, sem se pa od takrat marsikaj naučila in očitno pri dobrih 55-ih dozorela, da se spopadem s to kraljevsko razdaljo. Lani na Trailu 100km po Toscani sem začela razmišljati, da se pa vendarle tudi jaz prijavim na 100 milj in izbrala sem si Vipavo, kjer še nisem tekla na nobeni od tekem in tudi terena nisem poznala, na Nanosu sploh še nisem bila . S kolegicama smo 3 tedne prej spoznale zadnji del trase, od Podnanosa do Vipave, ostalo bom spoznala na tekmi Fizično sem bila že takrat kar dobro pripravljena, saj vsakodnevno migam, hodim, tečem s psom, motivacija ni problem, vendar sem se takoj, ko sem na fb-ju videla objavo o osebnem trenerstvu z Barbaro Jolić, in po pogovoru z njo, odločila, da se bom tudi jaz prvič v življenju pripravljala na tekmo po programu. Zelo zanimiva izkušnja, ki jo priporočam vsem, tako začetnikom kot že izkušenim tekačem. Ni vse samo v kilometrini in nabiranju višincev , Barbara ve, kako se stvari streže, saj je tudi sama odlična športnica, ki je na 100 milj Istre letos osvojila 3.mesto z izvrstnim rezultatom .Pomembno je tudi preizkušanje opreme, superg, hrane, pijače, verjeti v to, kar počneš.. Sama sem si želela priti v cilj, glede na lanske rezultate poznanih ultrašev, v približno 35-ih urah. Naredila sem si en okvirni plan, 'plonk listek' z okrepčevalnicami in vmesnimi razdaljami in ga prilimala zadaj na telefon. Traso sem si v mislih razdelila na 'etape', 40km do Vitovelj, pa potem še enkrat toliko do Renč, pa naslednjih 40 do Preserij, ostane samo še 3x po dobrih 20km . To mi je zelo pomagalo, tudi psihično se je lažje pripraviti. Žal je dež malo pokvaril vzdušje, ampak meni ni predstavljal problema, saj sem namenoma trenirala tudi v takih razmerah. Na štartu nekaj znanih obrazov, Peter, Težky, Toni, Niko...bilo nas je pa manj, kot sem pričakovala, tudi samo 6 žensk, jaz edina Slovenka in to najstarejša . Začela sem umirjeno, tahitri so jo ucvrli naprej, ni me potegnilo za njimi, kot bi me včasih . Na vzponu na Otlico sem dohitela par fantov, z dvema smo en čas nadaljevali skupaj, Viktor kot domačin je poznal traso, lani mu ni uspelo do cilja, zgovoren možakar, zame celo preveč . Kasneje sem ju pustila zadaj, treba se je bilo posvetiti blatnim spustom, kjer sem prehitela tudi znamenitega Jasona Pecoraro v sandalih. Vzdušje na Mali gori je bilo vrhunsko, a je bilo treba dalje v noč. V Vitovljah odlično pecivo, juha, napolnim meh, in v zmernem tekaškem koraku navzdol. Filip ima prebavne težave, fant bo težko prišel do cilja, odstopil je in žal tudi Viki, domačin. Jaz nadaljujem brez težav, noč je soparna, v Grgarju rockerji, fantje pečejo čevapčice, enega pojem, bolj iz vljudnosti, potem pa kar naprej, zgrizem še vzpon na Sveto goro, spust je bil pa zoprn, blaten, tehnično zahteven in se ga lotim res previdno, ker ne želim nobenega padca in morebitne poškodbe. Začne deževati, me ne moti, nekaj težav z iskanjem zastavic in trakov, na srečo ima kolega na uri naloženo sled, ki naju je usmerila na pravo pot. V Gorici se začne daniti, ovinek do gradu in po parku, potem pa tekaško naprej, po blatnem travniku do Renč, kjer nas čakajo vreče z rezervno opremo. Na moje presenečenje zagledam Težkya, privoščil si je masažo, ima manjšo krizo. Tam me čaka tudi moja sestra, vsa navdušena, da na polovici zgledam tako dobro . Prvič je v taki vlogi, pa še medicinka po poklicu, in takoj vidi, kdo se slabo počuti. Preobujem si superge in preoblečem majico, dolgih pajkic pa ne, kar mi je kasneje žal, ker mi je bilo precej vroče Pojem ričet, napolnim zaloge in nadaljujem, dohiti Težkya, klepetava, malo tečeva, v hrib sem močnejša, na spustih pa on kar 'poleti', enkrat tudi zares, ko ga v Taboru dohitim, ima blatno rit . Dva fantiča ponujata paradižnikovo juho, res so vsi zelo prijazni. Grem naprej, Težky še malo posedi. Vroče mi je, makadamska cesta skozi vinograde se vleče, ravno toliko je navkreber, da raje hitro hodim. Potem zagledam v daljavi rjuhe, Valentine se ne sliši, ni je, pa vseeno je z nami , motivacijski napisi me spravijo v dobro voljo. Navzdol vedno tečem, počasi, da se ne skurim, dohitim Italijana, ki hodi, pravi, da moram biti dobro pripravljena, ker tečem, da se on 'špara' za Nanos. Anja nas je na avtobusu opozorila, da nas na koncu čaka težji del, Nanos, ampak jaz si ne predstavljam, da bi hodila po cesti navzdol. No, tudi to sva z Barbaro 'natrenirali', vse dele, kjer se da teči, jih pretečeš. Ker mi je obljubila, da me nekje počaka, ker ima tudi druge 'varovance' na 100km trasi, sem na vsakem ovinku pričakovala nasmejan droben obrazek, saj se osebno sploh še nisva spoznali .Že prej me preseneti Tjaša, ki ni mogla zdržati na Gorenjskem ob vsem spremljanju in dogajanju na 'live tracking'. Je rekla, da se vidiva v Podnanosu, da bo šla kar z mano do Vipave, zdaj, ko je že tu. Pritečem v Lože, tam pa zagledam Amfibijce, Klaro in Barbaro, se objameva, to je pravi 'doping', vam rečem. Me takoj hoče 'spedenat', mi prinese pizo, pijačo, jaz nevajena tega, mi je kar malo nerodno. Polna energije nadaljujem, z mislimi že v Podnanosu, kar je bila velika napaka, saj je bilo treba oddelati še 11km in vzpon na Socerb, na tem delu sem imela prvo večjo krizo, tudi nekaj 'sočnih' sama s sabo sem si dala duška. Potem zagledam Petra, ki sedi v travi, pravi, da je zaspan. Jaz na srečo nisem imela težav z zaspanostjo, zna biti pa to kar težko, ker lahko mimogrede kam padeš Dohiti tudi Tonija, malo debatirava, takoj mi je lažje in tudi Podnanos se bliža. Barbara mi pride nasproti s kolesom, ji malo pojamram, pa je spet lažje. Spet me pedena, prinese lazanjo, jaz se grem preoblečt, ta tople pajkice, preobujem superge, pozabim pa rokavice. Tjaša je pripravljena, skupna fotka, Barbara mi zaželi srečen prihod v cilj in že maširava proti Nanosu. Počutim se dobro, vem, kaj me čaka, ta Nanos tudi ni tako grozen. Kasneje se je izkazalo, da zna biti. Močan veter, bičajoč dež, mraz, najhujša pa je gosta megla, saj ne vidimo pol metra pred sabo. Hodimo skupaj z Dejanom in še enim Italijanom s 100-ke, lažje je, ker nas je več. Pomislim na ostale za nami, pa ja ne bo kdo kam zašel, preveč proti robu, saj se tudi zastavice niso videle. Končno pridemo do koče, ki je zaprta, pa potem le najdemo okrepčevalnico, ki so jo ravnokar zapuščali Toni, Majda in še dva. Tudi mi se dogovorimo, potem ko se pogrejemo z vročim čajem in navlečemo nase, kar še imamo za oblečt, da sestopimo skupaj, zaradi varnosti. Ko se megla razkadi, je lažje, tudi veter se umiri. Po cesti s Tjašo tečeva, na Abramu pa 'veselica' . Oba Dejana, Pika, Eva, Franci in ostali me pričakajo kot 'zmagovalko', mi dajo krila in proti cilju me kar ponese, prehitim Tonija in še enih par, pogledam na uro, vidim, da se da stisnit pod 35 ur. Ene par ovinkov je odveč, ampak kaj je to v primerjavi z vsemi premaganimi kilometri . Pritečem v cilj, 34h48min uspelo mi je! Me počaka sestra, fotke, čestitke, pivo . Ponosna, predvsem pa vesela, da sem ok, brez žuljev, brez večjih težav, brez bolečin, da sem zmogla pametno razporediti moči. Cilj dosežen, mogoče pa naslednje leto poizkusim izboljšati tudi rezultat !
Čestitke vsem, tekmovalcem in organizatorjem, prostovoljcem .Se vidimo naslednje leto!

[zz topka]

Nimam besed, zapisano in doživeto
kot ena sama čista poezija.

Hvala.