Pisati poročilo o trekingu, ki traja 44 ur, hm, poskusim.Lahko pa ga opišem le z eno besedo - omama. O vseh SMS-ih in klicih ne bom pisal, kajti bilo jih je veliko in hitro bi kaj pomešal ter komu naredil krivico.Vsem se iskreno zahvaljujem.
Kum zgodaj zjutraj, dež in megla, veter piha, da mi sploh ni odpreti vrat avta in se podati na pot, pa niti metra še nisem naredil.
Spustim se po poti proti Podkumu. Za ogrevanje bo super, si mislim. Nežkina pot. Po legendi je Nežka po tej poti rešila dva pastirja in njuno živino z Dolenjske pred Turki, zato so ji Turki odsekali glavo.
Steza iz kamenja, korenin in listja je mokra in spolzka, temačno je še in ogrevanje ni najbolj prijetno. Podkum. Prenehalo je deževati in dani se. Počijem ter naredim nekaj vaj z avtosugestijo. Počutim se odlično in na polno oddrvim proti Litiji. Nekaj časa je pot odlično markirana, nato so markacije vse redkejše, dokler čisto ne izginejo in zavem se, da sem spet nekje sfalil. Nikakor mi ne uspe priti naravnost v Litijo, vedno se znajdem v Šmartnem, potem pa nekaj kilometrov asfalta do Litije.
Prvi počitek. Renato me čaka za OMW na parkingu. Zaradi mokrote se preoblečem in preobujem, pojem nekaj žlic makaronflajša. Počutje je še vedno super, obnovim kamelo, palice v roke in tek skozi Litijo, pri AMD-ju v breg po gozdni poti. Poznam pot in vem, da se precej vleče, vendar dobro napredujem. Kmalu ugledam znano cerkvico in zavijem s poti do koče na Jančah, popijem izotonik in nadaljujem.Tu sem še posebno previden, ker sem nazadnje zgrešil, cesta pa se vleče po ovinkih kot kača. Vdanem pot kot šivanko in mimogrede sem v Jevnici. Prečim most čez Savo, skozi rondo, proti cerkvi na vrhu hriba. Sv. Mihael. Pot se postavi pokonci, kar me ne moti, saj imam še obilo energije.
Nekje sredi poti na vrh, kjer prečkam cesto, me čaka Renato s pijačo in borovnicami, katere je nabral, medtem ko me je čakal. Grmi in bliska se vsenaokoli, pada še ne. Mogoče pa uidem. Še bolj se zaženem v breg in pridem na vrh k cerkvici. Iščem pot, po kateri se spustim na Geoss, pa je ni. Kako je ni, saj se ne bom spuščal prvič, mi gre skozi glavo. Povprašam gospoda, ki se sprehaja okrog cerkvice, in mi prične opisovati pot. Opisuje in opisuje, ko me prešine, da je tista cerkvica vrh hriba nad Vačami naprej, precej kilometrov naprej, na oni strani kamnoloma. Že tečem, še vedno bežim oblakom, vendar so mi čedalje bliže.
Dežuje, rahlo, malo močneje, smuk na verando vikenda. Popijem čokoladno mleko. Počakam, da najhujši naliv mine in še vedno v dežju tečem dalje. Teh petnajst minut gor ali dol, nisem na dirki. Še enkrat me res močan naliv spravi pod krošnje treh skupaj rastlih dreves. Dvajset minut. Čas sem si krajšal z meditacijo, raztezovanjem in obešanjem ter guganjem na veji. Tako si skupaj zbito hrbtenico od teka malce razvlečem. Misel na to, da bi se kdo pripeljal mimo in me videl gugajočega se v dežju, me je spravila v smeh. Nadaljujem še vedno v dežju. Pot se spusti v dolino preko travnikov, polnih govedi in električnih pastirjev. Malo pogledujem ali so biki ali kravice in ker je bilo mešano jo urežem malo naokrog. Pa vendarle moram prečiti električnega pastirja. Kot ponavadi si pomagam s palicami in žice pritisnem k tlom, da bi jih laže prestopil.Ojej, kako boli, trese ko vrag.Seveda saj sem ves premočen in palice so mokre. Bika odvrne, mene ne bo. Poiščem vogalni leseni kol, in se poskušam z odrivom na njem zavihteti preko. Nisem še položil roke nanj ko je bilo zopet ojej trese ko vrag.Uberem jo naokrog.Bika odvrne, mene tudi.
Prava cerkvica in pravi spust direkt na Geoss. Renato je tu. Preoblečem majico, nogavice, napolnim zaloge, zamenjam telefon z napolnjenim (poslušanje radia, mislim, da sem med prvimi ob 4 zjutraj slišal vest o smrti Majkla) zamenjam nogavice. Zmeniva se na Izlakah in že se v rahlem teku spuščam proti Vačam. Renato tri kilometre vozi za mojo ritjo, me slika in vzpodbuja, nato pa zavije proti Kandršam, jaz pa preko Vač na Zasavsko sveto goro. Pot dobro poznam in dobro mi gre od nog. Vendar me kičasto okolje na Z. gori ne zadrži dolgo. Preko vasi Ravne se spustim na Izlake. Za menoj je nekaj čez 80 km. Picerija, kjer se dobiva z Renatom, je skoraj polna. Pojem pico, se pripravim na nočno potovanje, predvsem ne smem pozabiti luči, in že jo maham proti Čemšeniški planini. Renato je odšel domov spat, čakal me bo zjutraj na Marnem. Stemni se še pred glavnim pobočjem, v soju luči nadaljujem. Šest ur teme je pred menoj. Dobro sem planiral. Tema me je ujela v hribovju, katerega dobro poznam. To mi bo olajšalo pot v marsičem. Breg na Čemšeniško planino je obrnjen nazaj. Še dobro, da sem se odločil jesti, saj mi gre super. Ko me vije, zakričim v noč in si napolnim vztrajnost. Na Čemšeniški se slikam in želim poslati Samu sliko – ne bo šlo, telefon ne podpira MMS, moj pa se polni pri Renatu. Nič, ni kaj, forum bo osiromašen za tri fotke.
Po slemenu Čemšeniške gre dobro, le blatno in mokro je.Večkrat mi na koreninah obrne nogo, toda nič resnejšega. Spust na drugi strani je bil samomorilski, že tako navpičen breg je bil spolzek kot led. S palicami in počasi, kot je le šlo, pa sem drsel in drsel in dvakrat tudi zdrsnil, brez hujših posledic. Končno na makadamu. Sedaj do Vrhov – ni drugega kot makadam. Lahko se sprostim in lahkotno odtečem ta del. Le pes tu in tam zalaja. Drugih živali zaenkrat nisem srečal. Samotno je na nočnem teku po hribovju, zato si zapojem, najprej pri sebi, nato glasneje in na koncu glasno. Lisica je prav zvita zver, je odmevalo proti Vrhem in spomnil sem se, da sva tole pela z Zdravkom na trening teku.
Mimo Čebin na Partizanski vrh. Tu je včasih stal hotel Počivavšek, eden ustanoviteljev Pivovarne Laško pred 2. svetovno vojno. Požgali so ga partizani, ker je bil v njem nemški štab.
Spust na Lizo, ni tako spolzko in dobro napredujem. Nato po poti za Podmejo. Ne vem, zakaj je na kartah pisano prelaz Vrhe, ko pa so Vrhe popolnoma drugje. PODMEJA je to. Ob takšnih mislih nadaljujem proti Mrzlici, ki je zadnji vzpon nocoj, vendar moram še 500 n. m. v. premagati. V rahlem dežju, vetru in gosti megli prispem na vrh. Stopim proti koči, da se pod odprto teraso malo oddahnem in okrepčam, ko začutim, da se mi nekaj bliža. Ja, prav ste prebrali. Začutim. Obrnem glavo, soj lampe obsveti žival, adrenalin poskoči, a že v naslednjem trenutku možgani zaznajo psa. Haski. Domač na tej koči. Oh, ja. Sedem pod teraso in se pokrepčam.Še vedno nisem siguren, ali sem za trenutek zaprl oči,kot bi padel za delček sekunde v brezčas, ali sem se v naslednjem trenutku tresel od mrazu ali od adrenalina zaradi srečanja s psom. Hitro naprej. Spet zoprno spuščanje proti Kalu. Že tako je pot posuta s skalami, sedaj pa še vse mokro. Kal. Nič posebnega. Rutinsko zavijem proti Šmohorju. Ura pove, da me bo kmalu razveselilo jutro. To noč sem res velikokrat pogledoval po uri. Ptice so se prebudile. Njihova pesem zbudi dan in zarja se prikaže z vse svetlejšim ozadjem. Cerkev na Šmohorju je na obzorju, nov od dežja umit dan tudi. A je še kaj lepšega? (postajam sentimentalen)
Del poti, katerega tečem prvič, pretečem brez problemov, in Marno je pred menoj. Ponoči sem v težkih razmerah uspel narediti 45 km. Za menoj je več kot 120 km in precej višincev. Vreme se kaže lepo. Naslednja etapa Marno – Zidani Most. Ocenim jo na trajanje od treh do štirih ur.Ta del odlikujejo koprive in trnje. Hvala ti še enkrat, Renato, da si me spet čakal po dogovoru. Preoblačenje, zaloge, pogovor, pošljem sporočilo po prenosniku, umijem noge in jih osušim, namažem in zmasiram jih s kremo. Masiram mišice s hladilno kremo. Kot prerojen v breg proti Gorem. Tudi Kopitnik je hitro za menoj. Spust v Zidani Most je strm. Vsi spusti do sedaj so bili v glavnem kratki, vendar strmi, in mišice so se začele upirati teku navzdol, kar mi je tudi kasneje povzročalo težave kljub masaži.
Misli mi uhajajo proti Velikem kozju (trekerji iz lige ga dobro poznajo). Težka bo. Okrepčevalnica Renato na svojem mestu. Najbolj mi prijajo njegove vzpodbudne besede in smisel za humor. Počakaj me na Lisci, mu zakličem že v odhajanju. Ne morem verjeti, s kakšno lahkoto sem se vzpel na Kozje. Splašil gamse. Markirano je za dve uri, uspelo mi je v 45 minutah. Če bi šlo takole na tekmi, sem pomislil.
Mimo cerkvice Sv. Lenart proti Lisci. Koča. Sezuvanje. Privoščim si uro bosih nog. Vmes pojem golaž, tri pajse črnega kruha in se nasmejim v dobri družbi. Lisca – Bohor. 6 ur piše na tabli. Poznam pot, že dvakrat sem jo delal. Od Lisce, po krajšem spustu, rinem po travniku v hrib in sonce me prav žge v hrbet. Pogledam proti soncu, tik za njim velik črn oblak, pa ne da bi ga vsaj malo prekril. Saj bom kmalu na vrhu in ti uidem v gozd, si mislim. A glej ga, malce pred vrhom ga oblak prekrije. Norca se dela iz mene. Šibam proti Stari žagi, spust v luknjo. Vedno več je črnih oblakov. Grmi in se bliska, prav nesramno blizu. Ko dospem do Stare žage, že pošteno lije. Navzgor proti Mrzli vasi. Britof z vodovodno pipo mi postreže z dodatno količino vode. Presenečenje me čaka ob prečkanju ceste. Renato. Na Bohor ni mogoče s te strani, bo še spraševal, vendar misli, da se sploh ne da z avtom. Sam mislim, da se da, saj je bil enkrat na Bohorju celo avtobus, vendar ne vem, kje gre cesta. Da pride, še reče, in se spet razideva.Samotna domačija sredi travnatega pobočja, markacija naravnost skozi dvorišče. Klasično. Na eni strani hiša na drugi štala, vmes pa dva mulčka sredi igre in pes. Moja najluba kombinacija. Približam se, pes želi zaščititi otroka in se zažene z renčečim gobcem vame. Vrhi palic ga ustavijo, z dvignjeno žnabljo nad sekalci reži in poskuša mimo palic.Otroka gledata. Iz hiše pride ženska, ter reče naj umaknem palice ker to psa jezi. Ja seveda, naj mu nastavim nogo ali še bolje rit. Večji otrok priteče in zgrabi psa za ušesa, drži ga dokler se ne oddaljim.
Palicam oprostim tresenje na električnem pastirju. Sredi pobočja kliče Renato, da še vedno ni našel ceste, da je nekje na vrhu zavil levo in naokrog in mi pelje nasproti. Tudi sam pridem na vrh in zavijem levo, misleč, da se srečava. Bogve, na katerem vrhu sva bila vsaksebi. Dežuje in me pere že dve uri pa še vedno ni koče na Bohorju. Bliža se sedma zvečer, ko jo ugledam. Renato prihaja. S pomočjo domačinov mu je uspelo najti pot. Polnjena paprika je zadnji obrok na tej poti. Hitim proti gradu v Podsredi, sedaj že vem, da bom uspel. Razen če se sedaj ne zvrnem kako nesrečno, saj so luže in blato prekrili cele poti z okolico. Dežuje še vedno neusmiljeno.Pot markirano na 6 ur sem premagal v slabih treh, predvsem na račun bližajoče se teme in seveda, navzdol je šlo.
Grad Podsreda.Renato drema. Kratek postanek. Prenehalo je deževati. Odložim vse, palice, anorak, kamelo, sedem km makadama in nekaj asfalta.Tečem in hodim, tečem in hodim. Bizeljsko. Fotografiranje pred tablo poti. V avtu kmalu zaspim. Predramim se in vprašam: “Kje sva?” ” Še 12 sekund in boš doma,” je odgovoril Renato.
Tole je res na kratko. Mokro, vroče, mrzlo, soprano, bolečine, žulji, klopi in kletvice. Vse to sem izpustil, kajti to vsak doživlja po svoje. Pot je dolga čez 200 km. Natančno ne vem, ker mi je garmin brisal podatke, ko je nalagal nove. Kljub polnjenju ob vsakem srečanju z Renatom se je malo pred Bizeljskim ugasnil. Sem mislil, da sem ga ukanil, pa je spet on mene. Garmin namreč, ker ima prekratek spomin. Na njem je ostalo le zadnjih 113 km poti in 9000 višincev. Ne vem, od kje planincem podatek, da je pot dolga 140 km. No, sedaj vedo in jaz tudi. Mogoče si želi zvedeti še kdo?
Samo ne prekmalu, prosim.
. Bravo še en krat, res si prava zasavska grča 
